ZIZ člen 29b, 29b/1, 29b/2, 29b/3, 29b/5. ZS člen 83, 83/2, 83/2-3, 83/3.
izvršitev odločbe o osebnih stikih - nujna zadeva - tek rokov - sodne počitnice - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka
V izvršilni zadevi zaradi izvršitve odločbe o osebnih stikih gre glede na vsebino zadeve za nujno zadevo v skladu z določbo 3. točke drugega odstavka 83. člena ZS, za katero ne velja splošna določba tretjega odstavka 83. člena istega zakona, v skladu s katero v času sodnih počitnic - od 15. julija do 15. avgusta procesni roki ne tečejo in se ne vročajo sodna pisanja. Čeprav plačilo sodne takse samo po sebi ni nujna zadeva, rok za plačilo sodne takse, glede katerega se je v sodni praksi ustalilo stališče, da gre za procesni rok, vendarle ne more deliti drugačne usode kot celoten postopek, v katerem je nastopila taksna obveznost.
obnova postopka – nova dejstva – nov dokaz – nova tožba – isti dejstveni kompleks – pravnomočno razsojena stvar – objektivne meje pravnomočnosti
Ker zatrjevana nova dejstva in z njimi povezani dokazi sodijo v dejstveni kompleks, ki je bil predmet pravnomočne odločitve še v drugi zadevi, ne bi mogli privesti do drugačne odločitve v tej zadevi. Iz tega razloga sta zaključek o neobstoju obnovitvenega razloga in posledična odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka pravilna.
Nove tožbe na istem dejstvenem kompleksu, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati, četudi tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, in se sklicuje na drugo pravno podlago.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0083257
ZTSPOZ člen 93.
obvezno zavarovanje v prometu – zavarovalna vsota – višina zavarovalne vsote – ugovor omejene zavarovalne vsote – izčrpanost zavarovalne vsote – namen obveznega zavarovanja – kritje običajne škode
Namen obveznega zavarovanja v prometu je lahko dosežen le, če so z zavarovanjem krite vse škode, ki jih je razumno mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku.
PRAVO DRUŽB - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075207
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 263/3, 265, 293, 327, 505. ZPP člen 212. OZ člen 132.
odškodninska odgovornost člana uprave delniške družbe - dokazno breme - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - skrbnost dobrega strokovnjaka - obrnjeno dokazno breme - dolžnost skrbnega ravnanja - merilo krivde - obligacija prizadevanja - obligacija uspeha - ekskulpacijski razlog - protipravnost - uprava - vodstvo družbe - pristojnosti skupščine - vložitev tožbe za povrnitev škode
Skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika ni le merilo za presojo krivde, ampak je tudi objektivna dolžnost ravnanja. Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu se zato ne nanaša le na predpostavko krivde, temveč tudi na predpostavko protipravnosti.
Ocenjevanje potrebnosti in končnega rezultata glede na (dejansko) povečano vrednost družbe bi pomenilo, da se pri presoji odgovornosti uprave upošteva dejanske okoliščine ex post, od članov uprave pa bi se zahtevala obligacija uspeha.
Uprava delniške družbe je pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov samostojna, seveda pa sklep skupščine upravo zavezuje in je v primeru, da se za odškodninski zahtevek ne odloči, primorana tak zahtevek vložiti, če ji tako narekuje sklep skupščine. Ureditev 327. člena ZGD-1 predstavlja le korektiv delovanja uprave.
V konkretni zadevi je drugotoženi odobril izplačilo dveh računov brez pogodbene podlage, računa nista verodostojna, ker prikrivata dejansko stanje zadeve in zakrivata revizijsko sled. Plačilo je bilo v korist tretjega.
Gledano v celoti (odsotnost pogodbe, koristi tretjega in zavestno brisanje revizijske sledi), ni mogoče umestiti pod pojem poštenega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1.
odškodninska odgovornost – protipravnost – protipravno ravnanje – razlastitev – izgradnja ceste – škoda – lastninska pravica
Bistveno za odločitev v tej zadevi je bilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila sklenjena pogodba namesto razlastitve in kupnina plačana, kar pomeni, da so bila vsa lastninska upravičenja prenesena na toženo stranko, zato izgradnja ceste na zemljišču, ki je predmet te pravde, ni protipravno ravnanje. Tožeča stranka s kupoprodajno pogodbo ni mogla pridobiti pravic, ki jih njen pravni prednik ni imel več. Ker pravni prednik tožeče stranke ni mogel pravnoveljavno razpolagati z zemljiščem, ker je to svojo pravico s pogodbo že prenesel na toženo stranko, tožeči stranki zaradi ravnanja tožene stranke (izgradnja ceste) ne nastaja protipravna škoda.
ZFPPIPP člen 125, 126, 199b, 199c, 199c/2, 199c/4, 199c/5, 199c/7.
zahteva za pooblastilo za vodenje poslov insolventnega dolžnika – dopustnost pritožbe
Pravico do pritožbe zoper sklep o prenosu pooblastila za vodenje poslov ima le tisti vplačnik novih delnic, ki je predhodno vložil zahtevo iz drugega odstavka 199.c člena ZFPPIPP.
ZOR člen 10, 20, 127, 325, 603, 607, 607/3, 608, 608/2, 629.
dodatni rok za izpolnitev obveznosti po pogodbi – razveza pogodbe – zamuda
Dodatni rok ni namenjen temu, da se ustvarja neutemeljeno breme za naročnika, ko je očitno, da izvajalec niti v dodatnem roku ne bo izpolnil (ne bo mogel izpolniti) svoje obveznosti. Namen dodatnega roka je v tem, da ima izvajalec še poslednjo, dodatno možnost, da izpolni svojo obveznost, če takšno pričakovanje omogoča dejansko stanje. Dodaten rok je kratek, dopolnilen in izrazito podrejen temeljnemu roku, ker je po svoji naravi poslednji rok in je namenjen izključno vzpostavitvi pogodbenega stanja ter izpolnitvi prevzete obveznosti.
Pogodba je imela smiselno opredeljeno vsebino, k uresničitvi katere se je tožnik zavezal tudi na račun morebitnih tveganj glede kompleksnosti izvedbe.
Morebitna naročnikova zamuda bi lahko pomenila kršitev pogodbe ali pa bi predstavljala ravnanje v nasprotju s splošnimi načeli ZOR, vendar pa bi jo moral tožnik konkretno zatrjevati in tudi dokazati, česar pa ni storil.
vrnitev v prejšnje stanje – odsotnost odvetnika z naroka – opravičena odsotnost – materialno procesno vodstvo
Vprašljivo je, ali so bile stranki zagotovljene možnosti za učinkovito in enakopravno sodelovanje v postopku glede na to, da je sodišče na naroku, na katerem je bila tožena stranka upravičeno odsotna, pozvalo tožečo stranko, naj natančno opredeli tožbeni zahtevek, pri katerem vztraja.
ZIZ člen 6, 6/1, 6/2, 6/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-1.
zahteva upnika za določitev (drugega) izvršitelja – nepravilna sestava sodišča – sodniški pomočnik – odločanje samostojnega sodniškega pomočnika
Izpodbijani sklep je izdala samostojna sodniška pomočnica, ne da bi bila za to podana podlaga v določbah 6. člena ZIZ. Katere sklepe smejo sodniški pomočniki izdajati samostojno, določa drugi odstavek 6. člena ZIZ, med njimi pa ni sklepa o upnikovem predlogu za spremembo izvršitelja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023419
KZ-1 člen 73, 86, 86/3. ZKP člen 106, 220, 365.
premoženjskopravni zahtevek – odločba o premoženjskopravnem zahtevku – zaseg predmetov – varnostni ukrep odvzem predmetov – odločba o kazenski sankciji – alternativni način izvršitve kazni zapora – zapor ob koncu tedna – opis kaznivega dejanja – čas storitve kaznivega dejanja
Že zaseženega denarja po storjenem kaznivem dejanju, obtožencu ni možno še enkrat zaseči z izrekom varnostnega ukrepa po 73. členu KZ-1.
Obtoženčeva zagovornica pa utemeljeno graja odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Neposredno po storitvi kaznivega dejanja so bili obtoženemu A. A. zaseženi torbica, last oškodovanca, forinti, bančne kartice oškodovanca, 200 hrvaških kun ter 2.625,00 EUR. Zaseg na podlagi 220. člena ZKP je posebno preiskovalno dejanje, ko se predmeti, ki utegnejo biti dokazilo, zasežejo in izročijo v hrambo sodišču ali pa se kako drugače zavaruje njihovo hrambo. S temi predmeti je mišljen tudi denar ali premoženje. Oškodovancu je bila vrnjena torbica z bančnimi karticami in forinti, med tem ko je 1.460,00 EUR, ki so bili med zaseženim denarjem 2.625,00 EUR, bilo shranjenih v depozitih računovodstva Okrožnega sodišča v Ljubljani. Že takrat, ko je obtoženec priznal krivdo za očitano kaznivo dejanje, bi moralo sodišče prve stopnje z odredbo oškodovancu vrniti znesek 1.470,00 EUR, najkasneje pa bi to moralo storiti, ko je obtožencu izreklo obsodilno sodbo. V členu 106. ZKP je namreč določeno, da če gre pri premoženjskopravnem zahtevku za vrnitev stvari, pa sodišče ugotovi, da pripada stvar oškodovancu, že v sodbi odločbi, da se stvar izroči oškodovancu. Sodišče prve stopnje zato ni ravnalo pravilno, ko je istočasno odločilo, da sta obtoženca dolžna plačati 1.470,00 EUR oškodovancu ter da se jima enak denarni znesek odvzame. Sodišče druge stopnje je zato odločbo o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da sta obtoženca znesek 1.470,00 EUR sicer dolžna plačati oškodovancu, da pa se ta poplača iz zaseženih sredstev, ki se hranijo v depozitih računovodstva Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki bo v roku 15-tih dni po pravnomočnosti sodbe ta znesek oškodovancu tudi nakazalo.
Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče zasežene evrske bankovce odvzelo na podlagi 73. člena KZ-1B, torej kot varnostni ukrep odvzema predmetov. Na ta način je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v škodo obtožencema, zato je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo še tako, da se varnostni ukrep odvzema predmetov po 73. členu KZ-1B ne izreče. Ta ukrep je možno izreči le za predmete, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. Nobenega dvoma ni, da evrski bankovci oškodovanca ne spadajo v prvi dve kategoriji. Ne spadajo pa niti med predmete, ki so nastali s kaznivimi dejanji, kar se pogosto v sodni praksi izenačuje s predmeti, pridobljenimi s kaznivimi dejanji, saj je kot take mogoče upoštevati samo tiste, pri katerih izvršitev kaznivega dejanja zares pomeni njihovo izdelavo v pomenu tvorjenja dokončne oblike in sestave ali dodajanja oziroma odvzemanja odločilnih lastnosti.
Sodišče prve stopnje je izpoved A. A. ocenilo kot neverodostojno, pri čemer si je pomagalo tako z osebnim vtisom ob zaslišanju, kot tudi z njegovim siceršnjim ravnanjem, ko je med tem postopkom dal dve različni izjavi glede tega dejstva. Ravno osebnemu vtisu je namenjeno neposredno izvajanje dokazov.
razrešitev upravitelja po uradni dolžnosti – izjava upravitelja – kontradiktornost postopka – odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije stečajnega upravitelja
Pritožnica spregleda, da gre v primeru razrešitve po uradni dolžnosti za smiselno in ne neposredno uporabo drugega odstavka 119. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da je potrebno to določbo uporabljati v obsegu in na način, ki ustreza naravi oziroma vsebini pravnega varstva, kateri je namenjena. V konkretnem primeru, ko je bilo upraviteljici dovoljenje za opravljanje funkcije upraviteljice v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju odvzeto z odločbo Ministrstva za pravosodje, je vsakršno razpravljanje o razlogih za razrešitev ne samo odveč, pač pa tudi nedopustno.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo – zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti – davčna zatajitev – preiskava
Pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1 storilec ravna v nasprotju z interesi gospodarske družbe in svoj položaj zlorabi, gre torej za poslovno nezvestobo storilca do družbenikov. Kaznivo dejanje po 249. členu KZ-1 je specialna oblika goljufije, ki znakov poslovne nezvestobe storilca ne vsebuje in je storjena na škodo državnega proračuna.
V konkretnem primeru ne gre niti za idealni stek niti za navidezen idealni stek, kot to skušajo prikazati pritožniki. Pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ se obdolžencu namreč očita drugačno izvršitveno ravnanje, torej, da je odredil izplačilo fiktivnega računa. Kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1 je res splošno kaznivo dejanje v razmerju do drugih kaznivih dejanj, npr. do kaznivih dejanj lažnega stečaja, izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti, poneverbe. Kaznivo dejanje po 249. členu KZ-1 je posebna oblika goljufije in je specialno kaznivo dejanje le proti kaznivemu dejanju goljufije po 211. členu KZ-1. Pravilno je tudi stališča sodišča prve stopnje, da kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1 ni le predhodna faza kaznivega dejanja po 249. členu KZ-1, torej davčne zatajitve, saj za obstoj slednje ni potrebno, da bi obdolženec fiktivne račune tudi dejansko plačal.
zavarovalnina - vnaprej natisnjena vsebina pogodbe - razlaga pogodbe v korist nasprotne stranke - pogodba za življenjsko zavarovanje - stopnja invalidnosti - zaključek zdravljenja - tek zakonskih zamudnih obresti
Tožnik je ob škodnem dogodku utrpel popolni izpah v predelu AC sklepa, vendar pa je po zaključenem zdravljenju pri tožniku prisoten le delni izpah v predelu AC sklepa levo. Tožnikova polica za življenjsko zavarovanje se ob upoštevanju Splošnih pogojev nanaša na trajno invalidnost kot posledico utrpele poškodbe in ne na samo poškodbo.
Vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (152. člen ZPP), zato se s povračilom stroškov odloča o poplačilu stranke in ne (neposredno) njenega pooblaščenca. To pa pomeni, da pooblaščencu tožene stranke za to, da bi bila tožena stranka upravičena do povračila pravdnih stroškov v tem postopku, odvetniških stroškov ni bilo potrebno priglasiti v stečajnem postopku nad toženo stranko.
ZPP člen 22. Uredba Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I) člen 24.
postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine - vprašanje mednarodne pristojnosti - mednarodni prevoz blaga po cesti - ugovor pristojnosti slovenskega sodišča - ugovor tožene stranke - pravočasnost ugovora - ugovor zoper sklep o izvršbi - sodišče, pred katerim se toženec spusti v postopek
Ugovor pristojnosti slovenskega sodišča je treba podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.
V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine sodišče pred dovolitvijo izvršbe odloča tudi o obstoju terjatve in dolžniku naloži, da sporno terjatev plača. V tem delu gre tako za kondemnatorno odločbo, ki je po svoji naravi enaka sklepu o plačilnem nalogu v pravdnem postopku in torej za odločitev o zahtevku, ki je predpostavka dovolitve izvršbe. Zato se vprašanje mednarodne pristojnosti na podlagi Bruseljske uredbe I rešuje na isti način, kot če bi šlo za tožbo. Ker v tej zadevi ne gre za izključno pristojnost po 22. členu Bruseljske uredbe I, se uporabljajo splošna pravila Bruseljske uredbe I in v teh primerih sodišče prve stopnje na svojo pristojnost po uradni dolžnosti ne pazi. Sodišče se torej izreče za nepristojno zgolj na ugovor tožene stranke.
OZ člen 10, 131, 131/1, 135, 163, 179, 395, 395/1, 404. Zces-1 člen 100, 100/1, 134. ZJC člen 5, 5/1, 8, 8/1, 8/1-1, 82. ZPP člen 212, 215. ZVCP člen 73. ZVCP-1 člen 15, 15/1, 15/2, 15/2-1, 15/3, 23, 23/1, 23/1-48, 30, 30/1, 30/2, 84, 84/1, 84/3.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - padec na občinski cesti - javna pot - grbina na vozišču - prometna signalizacija - odgovornost investitorja gradbenih del - solidarna odgovornost - soprispevek oškodovanca - dolžna skrbnost - čelada
Odškodninska odgovornost tožene stranke se sicer lahko izvaja že iz lastninske pravice na javni cesti, kjer je prišlo do obravnavanega poškodovanja. Dolžnost lastnika nepremičnine je namreč, da odvrne vzroke, iz katerih za njene uporabnike izhaja potencialna nevarnost na nastanek škode, in sprejeme ukrepe, potrebe za varno uporabo te površine. V kolikor lastnik nepremičnine ne ravna v skladu z navedenim, je podlaga njegove odškodninske odgovornosti že v temeljnem načelu obligacijskega prava o prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ), ki je v sistemu krivdne odškodninske odgovornosti konkretizirano z določbo prvega odstavka 131. člena OZ.3 Sodišče prve stopnje se sicer res nepravilno sklicuje na določbo prvega odstavka 100. člena sedaj veljavnega ZCes-1, po katerem so za varen in nemoten potek prometa na občinskih cestah odgovorne občine. Vendar pa pritožba prezre, da je prav enako določbo, ki posebej normira odškodninsko odgovornost v zvezi s prometno ureditvijo občinskih cest, vseboval že tudi ob času škodnega dogodka (9. 3. 2011) veljaven ZVCP-1 v prvem odstavku 15. člena. Skladno s prvo alinejo drugega odstavka tega člena je bila občina obvezana določiti prometno ureditev na občinskih cestah, skladno s tretjim odstavkom 15. člena ZVCP-1 pa je takšna prometna ureditev morala biti označena s predpisano prometno signalizacijo.
ZPP člen 314, 316, 339, 339/2, 339/2-7. ZZZDR člen 12, 51, 51/1, 60.
premoženjska razmerja med izvenzakonskima partnerjema – skupno premoženje – delitev skupnega premoženja – delež na skupnem premoženju – delna pripoznava zahtevka – ugotovitev velikosti deležev na skupnem premoženju – zakonska domneva o enakih deležih na skupnem premoženju – nasprotna tožba – oblikovalni tožbeni zahtevek
Obstaja zakonska domneva, da sta oba deleža zakoncev enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju. Prav to tožnik zahteva s tožbo, ko uveljavlja 60 % delež na skupnem premoženju. Takšnega zahtevka toženka ni pripoznala, saj je navedla, da tožniku priznava zgolj 40 % delež. Sodišče je njeno izjavo napačno štelo kot delno pripoznavo tožbenega zahtevka. Delež na skupnem premoženju je enotna materialnopravna kategorija in pritožba utemeljeno opozarja, da ga ni mogoče ugotavljati po fazah.
padec na kopališču - mokra in spolzka pohodna površina - krivdna odškodninska odgovornost - objektivna odškodninska odgovornost - ravnanje z dolžno skrbnostjo - prevalitev dokaznega bremena - neplačilo predujma za dopolnitev izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga
Mokra tla na protidrsnih keramičnih ploščicah na hodniku pred vhodom v garderobo v kopališčnem kompleksu sama po sebi ne predstavljajo tveganja, ki bi bilo večje od običajnega. V danem primeru tako ne gre za objektivno odgovornost zavarovanca toženke.
podjemna pogodba - obličnost - stvarne napake - skrite napake - zamakanje - odprava napak na lastne stroške - stroški, potrebni za odpravo stvarnih napak - prekluzivni roki - garancijska doba - relativna bistvena kršitev postopka - zavrnitev dokaznega predloga - postavitev novega izvedenca
Garancijski rok je ob času, ko je tožeča stranka toženo stranko obvestila o vnovičnem pojavu stvarnih napak in zahtevala njihovo sanacijo, že potekel. Čeprav pravila o odgovornosti prodajalca za brezhibnost predmeta prodaje na njegovo odgovornost za napake stvari ne vplivajo (drugi odstavek 481. člena OZ), pa je ugotoviti, da se je objektivni rok za uveljavitev skritih stvarnih napak iz drugega odstavka 462. člena OZ, ker skladno s tem prodajalec ne odgovarja za napake, ki se pokažejo po poteku 6 mesecev, od kar je bila stvar izročena (razen če je bil v pogodbi določen daljši rok), tudi že iztekel. Glede na to, da tožeča stranka trditev o tem, da je prodajalec ob sklenitvi prodajne pogodbe za napake na sporni nepremičnini (nestrokovno izvedena dela, v posledici česar se je pojavila vlaga na petih različnih mestih po hiši) vedel oziroma bi mogel vedeti (465. člen OZ), v predmetnem postopku ni postavila, je sicer pritrditi toženi stranki, da zahtevka iz naslova stvarnih napak na podlagi prodajne pogodbe zaradi poteka garancijskih in prekluzivnih rokov, četudi bi ga uveljavljala zoper nasprotno pogodbeno stranko (tožena stranka kot fizična oseba), ne more več uveljavljati.