kreditna pogodba – neposredno izvršljiv notarski zapis – ustni dogovor – dokazi – zaslišanje prič – neprimeren dokaz
Načeloma so res dokazi med seboj enakovredni, vendar v konkretnem primeru, kjer banka izterjuje terjatev na podlagi kreditne pogodbe, sestavljene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, in kjer upnik kategorično zanika ustni dogovor glede novega kredita, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je dokazovanje dogovora, s katerim naj bi se kratkoročni kredit nadomestil (reprogramiral) z dolgoročnim kreditom, z zaslišanjem prič neprimeren dokaz.
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 62, 62/1, 62/1-1, 62/1-2. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1.
pogodbena kazen - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - uporaba kolektivne pogodbe
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prenehanje potreb po delavcu zaradi operativnih razlogov po ZDR/90 ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved po ZDR. Gre za podobne institute in razloge za prenehanje pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja), na podoben način, ki ustreza sedanji odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, pa so se reševali problemi presežnih delavcev tudi s prerazporeditvami delavcev na druga delovna mesta (v okviru organizacije ali pri drugih delodajalcih). Zato so navedeni instituti primerljivi. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da je ZDR/90 v 29. členu opredelil operativne razloge za prenehanje delovnega razmerja skoraj enako kot ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena in da je razlog za prenehanje oz. odpoved pogodbe podoben in primerljiv. Upoštevajoč navedeno stališče je potrebno tudi določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije o pogojih, pod katerimi je delodajalec delavcu dolžan plačati pogodbeno kazen, razlagati ob upoštevanju primerljivih starih in novih institutov. To pa pomeni, da se 1. alineja prvega odstavka 62. člena KP (po kateri delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke, ali da so bile pri določanju presežnih delavcev strojene bistvene kršitve določb postopka in bistveno kršene pravice delavca) nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Iz 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije izhaja, da je delavec v vsakem primeru upravičen do pogodbene kazni, če mu je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, iz poslovnega ali kakšnega drugega razloga (2. alineja), če pa so izpolnjeni pogoji iz 1. alineje in gre za nezakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (bodisi zaradi tega, ker utemeljen poslovni razlog ni dokazan, ali pa zato, ker je bil kršen postopek v zvezi z odpovedjo), pa je do pogodbene kazni upravičen tudi, če mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi nezakonite odpovedi, vendar pa je sprejel ponujeno drugo zaposlitev. To pa pomeni, da je do pogodbene kazni po 1. alineji 62. člena KP upravičena tudi tožnica, ki ji je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala zaradi nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo.
Tožnik na delo k toženi stranki ni prihajal vsakodnevno, pač pa le občasno in samo za nekaj ur, zaradi izdelave računalniškega programa. Tožnik ni dokazal, da je pri toženi stranki opravljal delo „dispečarja oz. telefonista“, po navodilih, pod nadzorom in za plačilo ter da je bil vključen v organizirani delovni proces. Poleg elementov, ki izhajajo iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (tako imenovano direktno oblastjo delodajalca), saj se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretni zadevi niso podani elementi delovnega razmerja, kot so opredeljeni v 1. odstavku 4. člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, ni utemeljen.
ZDR člen 66, 66/2, 109, 132, 132/4. ZZRZI člen 40. ZPIZ-1 člen 58, 93.
plačilo odpravnine - invalid II. kategorije invalidnosti - delo s krajšim delovnim časom
Tožnica je primarno uveljavljala odpravnino po 109. členu ZDR, ki ureja odpravnino, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu, če mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica do odpravnine na tej podlagi ni upravičena, ker v njenem primeru ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica, kot invalid II. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom, je sporazumno pristala na spremembo dotedanje pogodbe o zaposlitvi (sklenjene za polni delovni čas) oziroma na sklenitev nove pogodbe za delo s skrajšanim delovnim časom v skladu z odločbo ZPIZ, zato odpoved prejšnje pogodbe ni bila potrebna.
Tožnica tudi ni upravičena do odpravnine zaradi delne invalidske upokojitve po določbi 132. člena ZDR. Ta določba namreč velja za primere, ko se delodajalec in delavec sporazumeta o tem, da se delavec delno upokoji (ker je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in pravico do delne pokojnine po določbah 58. člena ZPIZ-1) in nadaljuje z delom pri delodajalcu s krajšim delovnim časom. Ne velja pa za primere, ko delavec dela krajši delovni čas v posebnih primerih v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker za delo s polnim delovnim časom ni več zmožen (93. člen ZPIZ-1).
Do subvencioniranja najemnine je upravičen najemnik stanovanja pod pogojem, da njegov dohodek in dohodek oseb, ki so navedene v najemni pogodbi ter oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja v skladu z 10. členom ZUPJS, ne presega meje dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencioniranja najemnine. Osnovni pogoj, ki mora biti izpolnjen, je, da je sklenjena najemna pogodba med najemodajalcem in najemnikom. Najemna pogodba, ki jo je sklenil tožnik, vsebuje bistvene sestavine, kot jih določa Stanovanjski zakon v 91. členu. Gre torej za veljavno sklenjeno najemno pogodbo. Glede na to, da tožnik izpolnjuje tudi pogoj višine dogodka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do subvencije tržne najemnine.
Tožeča stranka (delodajalec) je od toženca (delavca) vtoževala plačilo odškodnine, ker naj bi določenega dne, ko je dostavil gorivo stranki, kljub natančnim navodilom tožeče stranke, da mora stranka plačati naročeno gorivo preden gorivo natoči v cisterno, stranki iztočil gorivo, ne da bi upošteval navodila in ker v rafineriji na Madžarskem ni mogel prevzeti blaga, saj mu je potekla veljavnost izpita za prevoz nevarnega blaga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožencu ni mogoče očitati naklepnega ravnanja oz. hude malomarnosti in ne protipravnega ravnanja. Toženec je namreč pri dostavi goriva stranki upošteval navodila tožeče stranke in ni mogel predvideti, da plačila s kartico preko POS terminala ne bo mogoče realizirati oz. da je izjava stranke, da je žena odšla po gotovino za plačilo goriva, laž. Prav tako ne drži, da tožnik v času prevzema blaga na Madžarskem ne bi imel veljavnega izpita za prevzem blaga. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti – začasno nezaposljiva oseba
Po določbi četrtega odstavka 9. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) velja za začasno nezaposljivo brezposelna oseba, ki zaradi težav z odvisnostjo, težav v duševnem zdravju, večjih socialnih težav in drugih podobnih težav ni zmožna za delo. Glede na takšen status storilca pritožbeno sodišče ugotavlja, da storilca tudi ni možno vključiti v program nadomestitve globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti dokler ni ugotovljeno, da je storilec ponovno zmožen za delo.
institucionalno varstvo - plačilo - invalid - otrok - samska oseba - podaljšana roditeljska pravica - obveznost preživljanja
Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica čez njeno polnoletnost, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.
ZDR člen 109, 109/1. OZ člen 89, 89/1. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2.
ničnost sporazuma - odpoved pravici do dela odpravnine - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpravnina
Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 41, 41/1, 41/4, 45, 45/3, 47, 47/4, 49, 49/1, 49/1-1, 50, 50/1, 50/1-2, 51, 51/2, 51/2-2.
izvedenina – nagrada izvedenca – dopolnilno izvedensko mnenje – dodatno delo – zahtevno delo – izredno zahtevno delo – zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije – materialni stroški – kilometrina
Kadar je uporaba javnega prevoznega sredstva po okoliščinah primera neprimerna, je izvedenec upravičen do povračila kilometrine za razdaljo po najkrajši poti, od kraja svojega prebivališča (in ne od sedeža sodišča) do kraja, kjer je opravljal ogled.
odškodninska odgovornost članov uprave - konkretizacija ravnanj članov uprave - predpostavke za odškodninsko odgovornost - vestno izpolnjevanje dolžnosti - škodljive odločitve uprave - nakup nepremičnine - pravila podjetniške presoje - škoda
Družba, ki zatrjuje oškodovanje, mora torej vedno v okviru svojih trditev konkretizirati tista ravnanja članov uprave, ki jih po objektivnem kriteriju umešča med ravnanja, pri katerih ni bila izkazana skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika. Podati mora torej vse navedbe o škodnem dogodku (poleg tega pa še izkazati vzročno zvezo in nastanek škode), ne zadošča le trditev, da je do oškodovanja prišlo, in da je za to odgovorna uprava.
Od tega, kako je bila odločitev sprejeta, je odvisno, kako se bo lahko posamezni član uprave razbremenil svoje odgovornosti. Za odločitev, ki jo je sprejemala uprava kot kolektivni organ upravljanja, bodo morali člani dokazati, da je bila sprejeta v okviru podjetniške presoje, v primeru, ko je odločitev sprejel le eden izmed članov uprave, ker je odločitev bila v okviru njegovega delokroga, pa se bodo drugi člani lahko razbremenili odgovornosti, če bodo dokazali, da so v zvezi s to odločitvijo pridobili toliko in takšnih informacij, da ni bilo razlogov, da bi ob svoji dolžnosti spremljanja in nadziranja ravnanja drugega člana uprave, morali v skladu s predpisano skrbnostjo ukrepati.
Podizvajalec bi bil benificiar iz bančne garancije v primeru, če bi se banka nasproti njemu obvezala, da bo v primeru neizpolnitve glavnega izvajalca, plačala njemu, torej v primeru, če bi mu glavni izvajalec izročil garancijo, s katero bi podizvajalec poleg njega kot dolžnika dobil še banko. Vendar takšna pogodba ni bila sklenjena.
Za pogodbo v korist tretjega bi šlo, če bi naročnik in izvajalec s pogodbenim dogovorom ustanovila poplačilno pravico iz garancije v korist podizvajalca tako, da bi ta pridobil neposredno pravico nasproti banki od nje terjati poplačilo oziroma unovčitev bančne garancije v primeru neizpolnitve glavnega dolžnika – izvajalca. Bistveno upravičenje tretjega, v korist katerega je bila sklenjena pogodba, je v njegovem pravovarstvenem zahtevku oziroma v pravici zahtevati izpolnitev. Vendar pa tožeča stranka te pravice nima, saj ni nikjer navedena kot koristnik garancije.
Iz določil o garanciji izvajalca tudi ne izhaja, da bi tožena stranka prevzela kakršnekoli obveznosti do podizvajalcev glavnega izvajalca glede zavarovanja plačil, ki jih glavni izvajalec dolguje podizvajalcem. To bi bilo v primeru, če bi tožena stranka kot naročnik prevzela obveznost plačila podizvajalcem namesto glavnega izvajalca, če jim ta ne bi izpolnil svoje obveznosti, če bi se torej tožena stranka kot „dodaten dolžnik“ jamčevalno zavezala za izpolnitev tuje obveznosti, torej za tuj dolg – to je dolg glavnega izvajalca (npr. s poroštvom) in bi prevzem takšne tuje obveznosti zavarovala z bančno garancijo v njeno korist.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014940
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 131/2, 149, 150, 153. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 23. Zakon o varnosti in zdravju pri delu člen 5, 6.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost delodajalca - krivdna odgovornost delodajalca - soprispevek oškodovanca
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „delavec v proizvodnji na vzmetnem oddelku“, se je poškodoval na delu, ko ga je električar, ki je odpravljal napako na postroju, pozval, naj z zagonom postroja preveri, ali je napaka odpravljena. Pri tem pa je robotska roka, ki je po zagonu postroja naredila dve delovni operaciji in obmirovala, ob vstopu tožnika v območje gibanja zaznala tožnikovo gibanje, naredila gib in tožnika udarila v predel glave.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da postroj ne predstavlja nevarne stvari, oziroma da delo na njem ne predstavlja nevarne dejavnosti, ker je bil postroj zaščiten s kovinsko ograjo in varovan z dvema varnostnima mehanizmoma, ki sta ob upoštevanju splošnih pravil za varno delo delavcem preprečevala neposreden dostop v območje delovanja postroja ter stik z robotsko roko kot nevarnim delom stroja. Ravno dejstvo, da je proizvajalec predvidel varnostni ukrep ločevanja nevarnega delovnega območja postroja z ograjeno celico, ki preprečuje vstop nepooblaščenim osebam med njegovim obratovanjem, potrjuje stališče, da je postroj nevarna stvar, delo na njem pa dejavnost s povečano škodno nevarnostjo za okolico. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Poleg tega je bila tožena stranka seznanjena s tem, da njeni delavci v varovano območje postroja vstopajo tudi v času njegovega delovanja, pa je takšno (nepravilno) ravnanje kljub temu dopuščala. Zato je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke na nastalo nezgodo. Tožnik je sicer res ravnal krivdno, ko je v nasprotju z izrecnimi navodili delodajalca vstopil v območje delujočega postroja, vendar pa tej kršitvi znatno težo odvzameta okoliščini, da je bilo varnostni mehanizem postroja mogoče kadarkoli obiti ter da je tožena stranka takšno nepravilno ravnanje svojih delavcev dopuščala. Poleg tega ni nepomembno, da je v obravnavani zadevi podana tudi objektivna, ne le krivdna odgovornost tožene stranke. Če je ugotovljeno, da je povzročitelj škode, ki za škodo odgovarja že objektivno, ravnal tudi krivdno, je treba delež oškodovančevega soprispevka ustrezno zmanjšati glede na stopnjo krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode.
Ob upoštevanju navedenega je tožnik k nastali škodi soprispeval do višine 25 % in ne 50%, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.
stečaj pravne osebe – nepremičnina – definicija nepremičnine – sestavine nepremičnine – cenitev nepremičnine – določitev izklicne cene – parcelacija nepremičnine – ocena vrednosti premoženja – relevantna ocena vrednosti – vrednost GURS
V kolikor bi bila relevantna ocena vrednosti GURS-a, bi ZFPPIPP iz obveznosti izdelave ocene vrednosti premoženja stečajnega dolžnika po pooblaščenem ocenjevalcu, določene v 327. členu, izključil nepremičnine. Že sama ocena tržne vrednosti objekta, kot ga je ocenila cenilka, pa kaže na nerealno vrednost nepremičnine po oceni GURS.
ugotovitev neobstoja pogodb – izbris iz zemljiške knjige – sposobnost razsojanje – izvedenec psihiatrične stroke – dokazovanje negativnega dejstva
Sodišče je napačno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, saj tožnici ni treba dokazovati negativnega dejstva (da od toženca ni prejela denarja).
zakonske zamudne obresti - ugovor zastaranja - kdaj začne zastaranje teči - kdaj pride dolžnik v zamudo - trditveno in dokazno breme - sklepčnost ugovora
Ugovor zastaranja je materialnopravne narave. Presoja utemeljenosti tega ugovora je povezana z dejanskimi trditvami, pri čemer je tožena stranka dolžna navesti dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, ter ponuditi dokaze, saj gre za njeno trditveno in dokazno breme (katerega določa materialno pravo). Tožena stranka je podala neobrazložen ugovor zastaranja, saj ni navedla nobenih konkretnih trditev o tem, kdaj je začel teči zastaralni rok in kdaj se je iztekel. Ugovor zastaranja je tako potrebno zavrniti tudi zaradi nesklepčnosti.
dolžnost upravitelja, da se izreče o vsaki pravočasno prijavljeni terjatvi - osnovni seznam preizkušenih terjatev - ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev - popravek osnovnega seznama - dopolnjen seznam preizkušenih terjatev - sklep o preizkusu terjatev - pravilnost podatkov o njegovi terjatvi v končnem seznamu preizkušenih terjatev - nedovoljenost pritožbe - fikcija prijave
Upnik, ki ni pravočasno vložil ugovora zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev, ne more več s pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev izpodbijati pravilnosti podatkov o njegovi terjatvi v končnem seznamu preizkušenih terjatev, ki bi jih moral izpodbijati z ugovorom zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev.
Določba prvega odstavka 289. člena ZFPPIPP ne izključuje uporabe določbe prvega odstavka 62. člena ZFPPIPP, ki ureja situacijo, ko upravitelj v osnovni seznam ne vnese upnikove terjatve, ki se sicer v skladu z določbo prvega odstavka 289. člena ZFPPIPP šteje za prijavljeno. Takšno pomanjkljivost mora upnik pravočasno grajati z ugovorom zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev.