institucionalno varstvo - plačilo - invalid - otrok - samska oseba - podaljšana roditeljska pravica - obveznost preživljanja
Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica čez njeno polnoletnost, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.
Tožnik (prodajalec) je v določenih dneh strankam izdal šest neustreznih računov za nakup cigaret in v maloprodajni aplikaciji evidentiral manj blaga, kot so ga stranke plačale, s čimer je ustvaril blagovni manko cigaret in gotovinske viške. S takšnimi ravnanji je naklepno huje kršil svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, njegova ravnanja pa imajo tudi znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Od delavcev na delovnem mestu prodajalca, na katerem ti prihajajo neposredno v stik z denarjem, se namreč upravičeno pričakuje večja stopnja zaupanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
plačilo storitve - izstavitev računa - primeren rok - pasivnost upnika - tek zastaralnega roka.
Pravilo, da v primerih neaktivnosti upnika začne teči zastaranje kljub nedospelosti terjatve po poteku primernega roka, v katerem bi upnik moral opraviti dejanje, je sprejeto v ustaljeni sodni praksi in se nanaša na vse primere, kjer je zaradi pravne varnosti udeležencev obligacijskega razmerja potrebno odpraviti negotovost, ali sta stranki še vedno v dolžniško upniškem razmerju. Pri tem je odločilno, ali je upnik, to je tožeča stranka, v primernem roku opravila takšna dejanja, ki so v razmerju do dolžnika, to je tožene stranke, predstavljala zahtevo po izpolnitvi njene terjatve, ali drugače povedano, ali je tožeča stranka toženi stranki v konkretnem primeru izstavila račun in s tem zahtevala plačilo svoje terjatve. To pomeni,da za izpodbijanje pasivnosti tožeče stranke ne zadošča, da je račun zgolj izdala, ampak da je svojega dolžnika s poslanim računom pozvala na izpolnitev obveznosti.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 113, 131/2. ZPP člen 182, 182/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - sprememba organizacije - regres za letni dopust
Tožena stranka je izvedla reorganizacijo in je tožničino delo „administrator“ prenesla na drugo sodelavko, ki pa je poleg dela, ki ga je opravljala tožnica, opravljala tudi drugo delo. Tako je toženka dejansko združila delovni mesti „administrator“ in „vodja splošno kadrovskih del“ v delovno mesto „poslovni sekretar“. Na podlagi spremembe v organizaciji dela je potreba po opravljanju dela po pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imela tožnica sklenjeno s toženo stranko, prenehala, kar je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem ni pomembno, da je potreba po delu administratorja tudi po reorganizaciji še obstajala, saj je to delo tožena stranka reorganizirala in ga združila z drugim delom v delovno mesto „poslovni sekretar“, delovno mesto „administrator“ pa je ukinila, kar je po 2. odstavku 89. člena ZDR-1 utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014798
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 67, 71.
invalid III. kategorije invalidnosti - nova invalidnost - poslabšanje invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnica že ima status invalida III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je astrologinja, s polovico polnega delovnega časa. Zato je potrebno ugotavljati, ali je pri tožnici prišlo tudi do nove invalidnosti, kakor je to določeno v 71. členu ZPIZ-1. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma ali je nastal nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela. Ker sodišče tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR člen 109, 109/1. OZ člen 89, 89/1. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2.
ničnost sporazuma - odpoved pravici do dela odpravnine - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpravnina
Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.
Tožeča stranka (delodajalec) je od toženca (delavca) vtoževala plačilo odškodnine, ker naj bi določenega dne, ko je dostavil gorivo stranki, kljub natančnim navodilom tožeče stranke, da mora stranka plačati naročeno gorivo preden gorivo natoči v cisterno, stranki iztočil gorivo, ne da bi upošteval navodila in ker v rafineriji na Madžarskem ni mogel prevzeti blaga, saj mu je potekla veljavnost izpita za prevoz nevarnega blaga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožencu ni mogoče očitati naklepnega ravnanja oz. hude malomarnosti in ne protipravnega ravnanja. Toženec je namreč pri dostavi goriva stranki upošteval navodila tožeče stranke in ni mogel predvideti, da plačila s kartico preko POS terminala ne bo mogoče realizirati oz. da je izjava stranke, da je žena odšla po gotovino za plačilo goriva, laž. Prav tako ne drži, da tožnik v času prevzema blaga na Madžarskem ne bi imel veljavnega izpita za prevzem blaga. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
pravna oseba – oprostitev plačila sodnih taks – premoženjsko stanje pravne osebe
Pri presoji zmožnosti pravne osebe se ne upošteva le finančno in likvidnostno stanje pravne osebe, temveč tudi njeno celotno premoženjsko stanje in tudi vse druge okoliščine. Pravilno je stališče sklepa, da zgolj dejstvo, da pravna oseba izkazuje izgubo, še ne pomeni, da ne more takoj zagotoviti sredstev za plačilo sodne takse.
ZDR člen 66, 66/2, 109, 132, 132/4. ZZRZI člen 40. ZPIZ-1 člen 58, 93.
plačilo odpravnine - invalid II. kategorije invalidnosti - delo s krajšim delovnim časom
Tožnica je primarno uveljavljala odpravnino po 109. členu ZDR, ki ureja odpravnino, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu, če mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica do odpravnine na tej podlagi ni upravičena, ker v njenem primeru ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica, kot invalid II. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom, je sporazumno pristala na spremembo dotedanje pogodbe o zaposlitvi (sklenjene za polni delovni čas) oziroma na sklenitev nove pogodbe za delo s skrajšanim delovnim časom v skladu z odločbo ZPIZ, zato odpoved prejšnje pogodbe ni bila potrebna.
Tožnica tudi ni upravičena do odpravnine zaradi delne invalidske upokojitve po določbi 132. člena ZDR. Ta določba namreč velja za primere, ko se delodajalec in delavec sporazumeta o tem, da se delavec delno upokoji (ker je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in pravico do delne pokojnine po določbah 58. člena ZPIZ-1) in nadaljuje z delom pri delodajalcu s krajšim delovnim časom. Ne velja pa za primere, ko delavec dela krajši delovni čas v posebnih primerih v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker za delo s polnim delovnim časom ni več zmožen (93. člen ZPIZ-1).
Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila v obravnavani zadevi tožba s pozivom, da tožena stranka odgovori na tožbo, z opozorilom na pravne posledice, če na tožbo ne odgovori, pravilno vročena toženi stranki. Dejstva in dokazi, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi, pa vzbujajo dvom o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s pravilnostjo vročitve tožbe s pozivom toženi stranki za odgovor, ki je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe po citirani določbi 318. člena ZPP. Tožena stranka namreč v pritožbi zatrjuje, da obvestila o pošiljki ni prejela in da se doslej ni nikoli zgodilo, da bi ji vročevalec obvestilo o prispeli pošiljki pustil na vratih lokala. Na sedežu opravlja gostinsko dejavnost, lokal pa je odprt vse dni v tednu od 7. ure zjutraj dalje. Pri tem poudarja, da ima na sedežu tudi poštni nabiralnik in prilaga fotografijo. Zato je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, kar velja zlasti za prvi pogoj iz 318. člena ZPP, saj ni izkazano, da je bila vročitev tožbe s pozivom za odgovor opravljena v skladu z določbami ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano zamudno sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006422
KZ-1 člen 196, 196/1. ZKP člen 105, 105/2, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nerazumljiv izrek – izrek nasprotuje sam sebi – opis kaznivega dejanja – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – kršitev temeljnih pravic delavcev – neplačilo prispevkov za socialno varnost – premoženjskopravni zahtevki – odločitev o premoženjskopravnem zahtevku
S tem, ko v izreku sodbe ni navedenih zneskov neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 namreč ni kaznivo dejanje zoper premoženje, temveč so s tem kaznivim dejanjem varovane temeljne pravice delavcev, med katere spada tudi plačilo z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost.
Ker je pridobitev pravic s področja socialne varnosti odvisna samo od plačila prispevkov, prepovedana posledica nastopi že z neplačilom prispevkov. Ker obdolženec ob izplačilu plač delavcem ni izpolnil svoje zakonske obveznosti in predpisanih prispevkov zanje ni plačal, je s tem ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialno varnost delavcev že ogrozil in je vanjo že posegel.
Sodišče prve stopnje bi moralo oškodovanko s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom, ki se je nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost, napotiti na pravdo, ker se o terjatvah iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost ne odloča po pravilih obligacijskega prava in ker je bilo o terjatvi iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost pravnomočno odločeno v drugem, to je davčnem postopku. Sodišče namreč v procesnih določbah nima možnosti, da bi premoženjskopravni zahtevek oškodovanca, ki ga ni dopustno uveljaviti v kazenskem postopku, zavrnilo oziroma zavrglo kot nedovoljenega.
Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o izobraževanju pri delu, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo podiplomski magistrski študij politologije zaključila v treh letih, tožeča stranka pa se je zavezala, da ji bo plačala šolnino za prvi in drugi letnik, zagotavljala 5 delovnih dni za vsak izpit ter 15 delovnih dni za prijavo in izdelavo magistrskega študija ter 100 % nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja. Tožena stranka izobraževanja ni zaključila do dogovorjenega roka, pri čemer nedokončanje študija ni bilo posledica njenih zdravstvenih težav, zato ni bil podan razlog, da tožena stranka ni uspela zaključiti izobraževanje brez lastne volje ali krivde. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od tožene stranke uveljavlja vračilo stroškov izobraževanja, utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Povračilni zahtevek je treba (pravočasno) prijaviti kot terjatev v stečajnem postopku proti upniku (tretjemu tožencu). Povračilni zahtevek je namreč pravica stečajnega dolžnika zahtevati vrnitev tistega, kar je toženec prejel na podlagi izpodbitega pravnega dejanja. Tudi tak dajatveni zahtevek je treba prijaviti v stečajnem postopku, ne glede na to, da ga je treba uveljavljati z izpodbojno tožbo. Prijavi pa jo lahko samo stečajni dolžnik (prvi toženec) kot upnik iz naslova povračilnega zahtevka.
ZFPPIPP glede povračilnih zahtevkov napotuje na uporabo splošnih pravil o neupravičeni pridobitvi. V primeru povračilnega zahtevka po drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP gre zato za obligacijsko pravico, ne pa za izločitveno pravico.
Ne glede na aktivno procesno legitimacijo za vložitev izpodbojne tožbe, ki mu jo zakon daje v drugem odstavku 276. člena ZFPPIPP, pa upnik nima terjatve napram osebi, v korist katere je bilo izpodbojno pravno dejanje izvedeno, saj mora, če vloži izpodbojno tožbo, povračilni zahtevek uveljavljati za račun stečajnega dolžnika.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0063241
OZ člen 131, 131/1, 171. ZJC člen 5, 5/1, 14, 14-23. ZVCP-1 člen 25, 25/3.
povzročitev škode - odgovornost - krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom - domneva krivde - vzdrževanje javnih cest - varna uporaba - rob cestišča - utrjena bankina - ustrezna prometna signalizacija - upravljalec ceste - dolžnosti v zvezi z vzdrževanjem - oprostitev odgovornosti - ekskulpacijski razlogi - udor cestišča - deljena odgovornost voznika - škoda
V našem pravnem redu je uveljavljeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, zato se obstoj oškodovalčeve krivde domneva. Oškodovalec se lahko ekskulpira le, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožena stranka bi se svoje odgovornosti lahko razbremenila le v primeru, če bi dokazala, da je storila vse, kar terja stroka, da do škode ne bi prišlo, oz. da škode tudi ob najbolj skrbnem ravnanju ne bi bilo mogoče preprečiti.
Na neobstoj toženkine odgovornosti kot upravljalca ceste ne vpliva okoliščina, da je bil tožbeni zahtevek zoper vzdrževalca ceste pravnomočno zavrnjen. Tožeča stranka namreč v postopku zoper vzdrževalca ceste ni zatrjevala, da bi bila pomanjkljivost cestišča opazna pri izvajanju pregleda, pa tudi sicer je vzdrževalec ceste zadolžen le za vzdrževanje ceste, ne pa tudi za samo izgradnjo bankine oziroma za postavitev prometne signalizacije, ki bi voznike opozarjala na neutrjeno bankino oziroma na ustrezno težo vozil.
Udor cestišča ne more biti nepričakovan, nepredvidljiv in neprepričljiv dogodek, da bi ga bilo mogoče pripisati višji sili.
Združene pravde obdržijo samostojnost in ne pride do združitve zahtevkov. V primeru združitve več postopkov sodišče zato ne odmeri enotne sodne takse, temveč je vsak tožnik posebej dolžan plačati takso v višini, kot če postopki ne bi bili združeni.
dolžnost upravitelja, da se izreče o vsaki pravočasno prijavljeni terjatvi - osnovni seznam preizkušenih terjatev - ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev - popravek osnovnega seznama - dopolnjen seznam preizkušenih terjatev - sklep o preizkusu terjatev - pravilnost podatkov o njegovi terjatvi v končnem seznamu preizkušenih terjatev - nedovoljenost pritožbe - fikcija prijave
Upnik, ki ni pravočasno vložil ugovora zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev, ne more več s pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev izpodbijati pravilnosti podatkov o njegovi terjatvi v končnem seznamu preizkušenih terjatev, ki bi jih moral izpodbijati z ugovorom zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev.
Določba prvega odstavka 289. člena ZFPPIPP ne izključuje uporabe določbe prvega odstavka 62. člena ZFPPIPP, ki ureja situacijo, ko upravitelj v osnovni seznam ne vnese upnikove terjatve, ki se sicer v skladu z določbo prvega odstavka 289. člena ZFPPIPP šteje za prijavljeno. Takšno pomanjkljivost mora upnik pravočasno grajati z ugovorom zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Glede na naravo kršitev, predvsem neizdajanje vozovnic in nepobiranje voznine, kar neposredno vpliva na dohodek tožene stranke in istočasno ogroža varnost potnikov, je utemeljen krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ker je bil tožnik na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi predhodno pisno opozorjen, a je s svojimi kršitvami delovnih obveznosti nadaljeval, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ugotovitev neobstoja pogodb – izbris iz zemljiške knjige – sposobnost razsojanje – izvedenec psihiatrične stroke – dokazovanje negativnega dejstva
Sodišče je napačno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, saj tožnici ni treba dokazovati negativnega dejstva (da od toženca ni prejela denarja).
ODŠKODNINSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084000
OZ člen 179. SPZ člen 43, 43/2, 43/3, 99, 99/1, 219, 219/1. ZTLR člen 28, 28/4, 50, 50/1. ODZ paragraf 1470. ZPP člen 360, 360/1.
odškodninska odgovornost za nepremoženjsko škodo – duševne bolečine – razžalitev dobrega imena in časti – neresnične trditve – ugled posameznika – lastninska pravica na nepremičnini – priposestvovanje – dobra vera – posest – dobroverni posestnik – negatorna tožba – služnost – širitev služnosti – vrnitev v prejšnje stanje – gradnja na tujem svetu
Prikazovanje neresničnih trditev kot resničnih bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost za nepremoženjsko škodo le ob pogoju, da so neresnične trditve po objektivnih merilih žaljivosti prizadele dobro ime oziroma ugled posameznika.
Glede spornega pasu zemljišča sta toženca trdila, da sta ves čas menila, da gre za zemljišče last sosedov (in ne tožnika). Zavedala sta se torej, da ne gre za njuno zemljišče, zato kljub uživanju tega dela zemljišča, na njem s priposestvovanjem nista mogla pridobiti lastninske pravice, saj nista bila poštena oziroma dobroverna posestnika. Dobroverni posestnik je tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti kot svojo.