taksna obveznost - spor zaradi prenehanja delovnega razmerja
Ker je tožnica zahtevala plačilo regresa za letni dopust za leti 2014 in 2015, ki sta zapadla v plačilo po odpovedi in prenehanju pogodbe o zaposlitvi, gre za denarna zahtevka, ki sta posledica zatrjevane nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za take zahtevke ne pride v poštev uporaba tar. št. 2311 ZST-1, saj se v takem primeru sodna taksa skladno z ZST-1 ne plačuje (opombe 2.2 tarife ZST-1). Zahtevek za plačilo regresov za letni dopust za leti 2014 in 2015 namreč pomeni (le) specifikacijo prvotnega zahtevka za priznanje vseh pravic iz dela, ki jih tožnica zahteva v povezavi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja skladno s sodno prakso zajema vse zahtevke, tudi denarne tožbene zahtevke, ki so posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prim. s sklepoma Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 350/2014 z dne 3. 4. 2014 in Pdp 103/2014 z dne 13. 2. 2014).
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - veljavnost sporazuma - prenehanje delovnega razmerja
Pravdni stranki sta podpisali sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katerega je je prišlo do zakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi skladno s 3. alinejo 77. člena ZDR-1 ter 81. člena ZDR-1, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, pri čemer je sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, neveljaven. Bistveno je, da tožnik v primarnem in podrednem tožbenem zahtevku ni izpodbijal sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki je podpisan s strani obeh strank in iz katerega izhaja, da razveljavitev pogodbe o zaposlitvi velja z dnem 25. 2. 2014 ter da je delavec seznanjen s posledicami, ki nastanejo zaradi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oz. da ni upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti, ker se šteje, da je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi po delavčevi volji (enako kot krivdni razlog na strani delavca). Sporazum je pričel veljati, ko sta ga podpisali obe stranki sporazuma. Ker tožnik sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal, je ta veljaven. Tožniku je zato na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.
policist - premestitev javnega uslužbenca - razlogi za premestitev - smotrnejša organizacija delovnega procesa - delovne potrebe
Do tožnikove premestitve ni prišlo iz razloga smotrnosti, temveč zaradi osebnih razlogov, ki so temeljili na posledici ugotovitve nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka pred tem podala tožniku. Zato je bila tožnikova premestitev, ki jo izpodbija v tem individualnem delovnem sporu, nezakonita. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je bil razlog za tožnikovo premestitev v 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU, torej da je šlo za premestitev zaradi delovnih potreb.
Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila (1. odstavek 158. člena ZPP).
izločitev iz zapuščine – vračunavanje daril – dokazovanje – trditveno in dokazno breme – izvedenec
Ker med pravdnima strankama dejstvo, koliko lesa je bilo posekanega, ni bilo sporno, izvajanje dokazov, ki bi to potrdili, ni bilo potrebno. Dokazni predlog za postavitev izvedenca gozdarske stroke je bil zato pravilno zavrnjen. Ker je sodišče zavrnitev tudi ustrezno obrazložilo, do postopkovnih kršitev ni prišlo.
ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – URBANIZEM – UPRAVNI POSTOPEK
VSL0073627
URS člen 125. OZ člen 131. ZPP člen 243. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-1. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja CO1/1 Trg Ajdovščina člen 8.
zahteva za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja – manjkajoče soglasje – protipravnost – vzročna zveza – Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih – obvezna razlaga – vezanost sodišča na Ustavo in zakon – odklon uporabe podzakonskega predpisa – izvedenec – izvedba dokaza z izvedencem – nedovoljena vprašanja izvedencu
Obvezna razlaga je, upoštevajoč pri tem večinsko stališče teorije in stališče Ustavnega sodišča, ne glede na njen kasnejši sprejem, del norme od njene uveljavitve. Vendar pa to lahko velja le, če normodajalec z obvezno razlago normi ne da vsebine, ki je ta ob njeni uveljavitvi ni imela. V tem primeru namreč ne gre več za njeno razlago, ampak spremembo oziroma dopolnitev predpisa. Takšna sprememba oziroma dopolnitev pa je lahko veljavna (in s tem zavezujoča) le: 1. če jo sprejme organ, ki je za to pristojen in 2. če jo sprejme po postopku, ki je za to predpisan.
Pri vprašanju, ali bi tožnica, ob soglasju toženke, pridobila spremenjeno gradbeno dovoljenje gre nedvomno za vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče in ne izvedenec. In ne le to. Da je izvedenec na zastavljeno vprašanje lahko odgovoril, je moral predhodno zavzeti stališče tudi do veljavnosti obvezne razlage PUP-a, kar prav tako ni njegova naloga, ampak naloga sodišča.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 51, 51/1, 51/1-3.
izvedenec - izvedensko mnenje - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedenskemu organu neutemeljeno priznalo nagrado za izdelavo zelo zahtevnega izvedenskega mnenja. Izvedensko mnenje ne odstopa od izvedenskih mnenj, podanih v primerljivih zadevah, ki se nanašajo na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Izvedenca sta za podajo izvedenskega mnenja proučila medicinsko dokumentacijo v spisu in v tožnikovem zdravstvenem kartonu, proučila sta tudi naknadno prinešene izvide in opravila osebni pregled. Nato sta podala izvedensko mnenje, ali je pri tožniku prišlo do izgube oziroma zmanjšanja delovne zmožnosti. To izvedensko mnenje ne odstopa niti glede težavnosti, niti glede strokovnosti in obsežnosti od drugih podanih izvedenskih mnenj v sporih iz invalidskega zavarovanja. Ne nazadnje tudi izvedenca nista obrazložila, zakaj bi šlo v konkretnem primeru za podajo zelo zahtevnega izvedenskega mnenja. Tudi kasneje, ko sta podala dopolnilno izvedensko mnenje, sta v stroškovniku priglasila stroške za podajo zahtevnega dopolnilnega izvedenskega mnenja, ne pa zelo zahtevnega. Zato sta izvedenca upravičena le do nagrade za pisno izdelavo zahtevnega izvedenskega mnenja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - plačilni nalog - domneva umika tožbe
V obravnavani zadevi gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje zmotno na podlagi drugega in tretjega odstavka 105.a člena ZPP štelo, da je vloga (tožba) umaknjena in je posledično neutemeljeno ustavilo postopek. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.
O taksni oprostitvi odloči sodišče le na predlog stranke v vsakem sodnem postopku posebej. Na izdani sklep v drugi sodni zadevi se stranka ne more sklicevati niti zanašati.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ustrezna zaposlitev
Za obe delovni mesti, za delovno mesto komercialist I, ki ga je zasedala tožnica, in za delovno mesto projektant I, se sicer zahteva enaka stopnja izobrazbe, vendar pa je vrsta zahtevane strokovne izobrazbe različna. Pojem "ali druga ustrezna smer" v opisu delovnega mesta projektant I se nanaša na strokovno izobrazbo tehnične smeri. Da tožena stranka na delovnem mestu projektant I zahteva izobrazbo tehnične smeri, potrjuje tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima na teh delovnih mestih zaposlene le delavce s tehnično vrsto izobrazbe, tožnica pa takšne izobrazbe nima. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da delovno mesto projektant I za tožnico ne predstavlja ustrezne zaposlitve v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR.
Tožnik ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine za leto 2009 ni imel poravnanih prispevkov iz naslova, ko je bil zavarovan kot direktor družbenik in mu zaradi tega leta 2009, do plačila dolgovanih prispevkov, ni mogoče šteti v zavarovalno dobo. Tožnik do konca leta 2012, ko je veljal ZPIZ-1, ni izpolnjeval pogojev po 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pogoj za upoštevanje leta 2009 kot zavarovalne dobe v skupno dobo je tožnik izpolnil šele z naknadnim plačilom prispevkov (maja 2013). V primeru naknadnega plačila prispevkov pa so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja šele s plačilom dolga in ne veljajo za nazaj. Ker se po določilih ZPIZ-2 dodana doba iz naslova študija po 1. 1. 2013 ne upošteva več, tožnik do dneva izdaje dokončne odločbe toženke (3. 7. 2013) tudi ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 27. členu ZPIZ-2. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb toženke s priznanjem pravice do starostne pokojnine, ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zaposlovanje novih delavcev - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Zaposlovanje drugih delavcev ali podaljševanje pogodb o zaposlitvi drugim delavcem v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi nekemu delavcu predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj kaže na to, da potreba po delu delavca, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, še vedno obstaja.
regres za letni dopust - prevzemnik - prevzem terjatev
Iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnico in toženo stranko, izhaja, da je bila tožnica prevzeta k toženi stranki, saj je bil vsaj del podjetja, kot organiziran skupek virov za opravljanje gospodarske dejavnosti, v katerem je delala tožnica, s C. d. d. (tožničin prejšnji delodajalec) prenesen na toženo stranko. Tožena stranka ima zato položaj prevzemnika. Ta je po 4. odstavku 73. člena ZDR solidarno odgovorna za terjatve delavcev (tožnice), nastale do datuma prenosa. Zato je podana pasivna legitimacija tožene stranke v tem sporu za plačilo regresa za letni dopust za leto 2011 in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012, ko je bila tožnica v delovnem razmerju pri prejšnjem delodajalcu C. d. d., čeprav ji je bila ta terjatev priznana v likvidacijskem postopku bivšega delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti člen 22, 22a, 25, 31, 34a. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 127, 129, 133. ZMZPP člen 12, 12/3. Pravilnik o službi nujen medicinske pomoči člen 4.
povrnitev stroškov helikopterskega prevoza - nesreča na smučišču - tujina
Pri tožniku je prišlo do nesreče, ki se je zgodila določenega dne na smučišču v Avstriji. Sodišče prve stopnje je pravilno v skladu z ZMZPP po uradni dolžnosti ugotovilo vsebino tujega prava, ki ga je treba uporabiti (12. člen). V ta namen je od ministrstva pristojnega za pravosodje Republike Avstrije pridobilo informacije o avstrijskem socialnem pravu glede povračila stroškov helikopterskega prevoza. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v skladu s Pravili območne zdravstvene zavarovalnice v tožnikovem primeru šteti, da gre za primarni transport s kraja nesreče pri izvajanju športa do bolnišnice, kjer se povrnejo transportni stroški pavšalno v višini 894,93 EUR in ne za nadaljnji sekundarni transport, kjer je obračunana minuta poleta zračnega transporta. Ker je bil v konkretnem primeru opravljen zgolj primarni in ne tudi sekundarni transport, ni mogoče kumulirati obeh stroškov, tako za primarni kakor za sekundarni transport, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema tožnik.
S katerim namenom je obdolženka sklenila (oziroma podpisala) pogodbo o zaposlitvi za obravnavano kaznivo dejanje ni pomembno. Obdolženki se ne očita sostorilstva, kot zmotno navaja pritožnik, saj je iz izreka izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju goljufije, ki ga je storila obdolženka na način kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Da je obdolženka vedela, da bo z listinami, v katere je vnesla lažne podatke, pridobila posojilo pri družbi S. d.o.o., ne more biti dvoma.
Drži pritožbena trditev, da ima trditveno in dokazno breme za obstoj vtoževane obveznosti v tej pravdi tožeča stranka, vendar je tožeča stranka temu bremenu zadostila. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je s toženo stranko sklenila posojilno pogodbo in da tožena stranka dolgovanega zneska ob zapadlosti ni vrnila. Te navedbe zadoščajo za obravnavo tožbe. Nadaljevanje pa je odvisno od ugovorov tožene stranke. Ta ni ugovarjala, da naj tožeča stranka svoje obveznosti po pogodbi ne bi izpolnila in da ne bi nakazala sredstev, ki so bila predmet posojilne pogodbe, zato to dejstvo niti ni bilo sporno in ga tožeči stranki ni bilo treba dokazovati.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2, 89c, 98c/1, 98c/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2, 53/3. ZSPJS člen 3. Zdoh-2 člen 35, 35/3. ZPIZ-2 člen 144. ZZVZZ člen 50. ZSDP-1 člen 10.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
Ker je predmet sodnega postopka zahtevek tožnice za odpravo odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in sklepa Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS ter priznanje pravic po ZJSRS, ne gre za spor, glede katerega bi bila bodisi na podlagi določbe 31. člena ZDSS-1 bodisi na podlagi določbe 367. člena ZPP revizija dovoljena na podlagi samega zakona. Zato je sodišče prve stopnje revizijo tožnice utemeljeno zavrglo, saj revizija ni dovoljena že po samem zakonu in je tudi Vrhovno sodišče RS predhodno ni dopustilo (2. odstavek 373. člena ZPP).
separatni stroški - potni stroški prič - najcenejše prevozno sredstvo - preložitev naroka - zakrivljeno ravnanje stranke
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku resda določa, da se pričam oziroma strankam povrnejo stroški po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom, vendar pa bi moral pritožnik ob tem tudi dokazati, da je bil v konkretnem primeru za relacijo Ljubljana-Nova Gorica-Ljubljana pričam oziroma strankam sploh na voljo avtobusni prevoz.
Po določbi četrtega odstavka 91. člena ZIS se napitnina med zaposlene razdeli sorazmerno z višino napitnine, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih v igralnici, določenih v prvem odstavku tega člena. Podrobnejši način delitve napitnin se določi s panožno kolektivno pogodbo. V prehodni določbi 49. člena ZIS-C je določeno, da delodajalci in delojemalci uskladijo panožno kolektivno pogodbo z določbami četrtega odstavka 29. člena tega zakona najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona, ki bo upošteval novo izhodišče zbiranja napitnine v prvem odstavku 91. člena ZIS in sledil napotku iz četrtega odstavka 91. člena ZIS, torej, da se napitnina med zaposlene razdeli sorazmerno z višino napitnine, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih v igralnici, določenih v prvem odstavku tega člena. Kljub dejstvu, da v prehodnem obdobju šestih mesecev niso bile sklenjene kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti oz. podjetja, na podlagi katerih bi bili ti kriteriji določeni, in da je to bilo storjeno šele v novembru 2011, ni mogoče za obdobje od uveljavitve novele ZIS-C do sprejema podjetniške kolektivne pogodbe upoštevati drugačnega načina delitve napitnin od tistega, ki je bil predmet kolektivnega dogovora v novembru 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka še naprej, do sklenitve novega dogovora, v celoti upoštevala (stari) Začasni dogovor. Pritožbeno sodišče se strinja s takšnim stališčem, saj so bili kriteriji za razdelitev napitnine prepuščeni kolektivnemu dogovarjanju in sodišče ne sme samo določiti kriterijev, ki so v pristojnosti strank kolektivnih pogodb. Šlo bi za arbitrarni poseg v pravice strank kolektivne pogodbe pri toženi stranki, za katerega ni podlage v določbah ZIS-C. Zato je zmotno stališče tožnikov v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo namena ZIS-C ter da je potrebno uporabiti osnovo, kot jo določa ZIS-C, vendar z uporabo meril za delitev, kot jih določa Začasni dogovor (ki je določal napitnino le za krupjeje in pit bosse), ki pa je bil sprejet pred novelo ZIS-C.