policist - premestitev javnega uslužbenca - razlogi za premestitev - smotrnejša organizacija delovnega procesa - delovne potrebe
Do tožnikove premestitve ni prišlo iz razloga smotrnosti, temveč zaradi osebnih razlogov, ki so temeljili na posledici ugotovitve nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka pred tem podala tožniku. Zato je bila tožnikova premestitev, ki jo izpodbija v tem individualnem delovnem sporu, nezakonita. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je bil razlog za tožnikovo premestitev v 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU, torej da je šlo za premestitev zaradi delovnih potreb.
obveznost plačila - dodatek za delovno dobo - regres za letni dopust - pobotni ugovor
Tožena stranka (delodajalec) tožnici v spornem obdobju ni izplačala nadomestil plače, sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 in dodatka na delovno dobo, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
neposredno izvršljiv notarski zapis - kreditna pogodba - sporazum o ustanovitvi zastavne pravice - sestavni del notarskega zapisa - soglasje z neposredno izvršljivostjo
Glede na vsebino notarskega zapisa v konkretni zadevi na podlagi katerega je upnik predlagal izvršbo zoper dolžnika pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o tem, ali je dolžnik ob podpisu notarskega zapisa v celoti razumel pomen svoje izjave volje in pravne posledice, ki bodo zanj nastale s tem, ko je soglašal, da sta tako sporazum o ustanovitvi neposestne zastavne pravice na premičnini kot tudi k sporazumu priložene kreditne pogodbe, ki so sestavni del tega sporazuma, neposredno izvršljive. Zato je kljub dejstvu, da sami kreditni pogodbi nista sestavljeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, izvršba v predmetni zadevi bila pravilno dovoljena.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 22, 54, 116, 116/3, 200, 200/3. ZDSS-1 člen 41, 41/4. ZPP člen 274, 274/1.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - zahtevek za ugotovitev nezakonitosti - zavrženje tožbe
V sodni praksi je sprejeto stališče, da delavec v primeru, ko še v času razmerja, za katerega uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, zahteva ugoditev obstoja delovnega razmerja, to razmerje pa nato preneha, mora v sodnem postopku uveljavljati in doseči tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja. V nasprotnem primeru se namreč šteje, da delovno razmerje ni prenehalo nezakonito. Ker tožnica kljub spoznanju, da ji tožena stranka od 30. 4. 2014 dalje ne priznava več obstoja pogodbenega razmerja, v nadaljnjem prekluzivnem roku 30 dni ni vložila tožbe za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (to je z razširitvijo tožbe storila šele na naroku za glavno obravnavo dne 19. 12. 2014), je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo kot prepozno.
S katerim namenom je obdolženka sklenila (oziroma podpisala) pogodbo o zaposlitvi za obravnavano kaznivo dejanje ni pomembno. Obdolženki se ne očita sostorilstva, kot zmotno navaja pritožnik, saj je iz izreka izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju goljufije, ki ga je storila obdolženka na način kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Da je obdolženka vedela, da bo z listinami, v katere je vnesla lažne podatke, pridobila posojilo pri družbi S. d.o.o., ne more biti dvoma.
Drži pritožbena trditev, da ima trditveno in dokazno breme za obstoj vtoževane obveznosti v tej pravdi tožeča stranka, vendar je tožeča stranka temu bremenu zadostila. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je s toženo stranko sklenila posojilno pogodbo in da tožena stranka dolgovanega zneska ob zapadlosti ni vrnila. Te navedbe zadoščajo za obravnavo tožbe. Nadaljevanje pa je odvisno od ugovorov tožene stranke. Ta ni ugovarjala, da naj tožeča stranka svoje obveznosti po pogodbi ne bi izpolnila in da ne bi nakazala sredstev, ki so bila predmet posojilne pogodbe, zato to dejstvo niti ni bilo sporno in ga tožeči stranki ni bilo treba dokazovati.
Ker je predmet sodnega postopka zahtevek tožnice za odpravo odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in sklepa Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS ter priznanje pravic po ZJSRS, ne gre za spor, glede katerega bi bila bodisi na podlagi določbe 31. člena ZDSS-1 bodisi na podlagi določbe 367. člena ZPP revizija dovoljena na podlagi samega zakona. Zato je sodišče prve stopnje revizijo tožnice utemeljeno zavrglo, saj revizija ni dovoljena že po samem zakonu in je tudi Vrhovno sodišče RS predhodno ni dopustilo (2. odstavek 373. člena ZPP).
ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZUP člen 87, 87/4. ZPP člen 274, 274/1.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
Stvarno služnost je mogoče priposestvovati le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju skozi celotno priposestvovalno dobo. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno in posledično tudi metodološko neustrezno s pomočjo izvedenca za kmetijsko mehanizacijo ugotavljalo potrebno širino poti za varno vožnjo z obstoječo mehanizacijo.
Sodna praksa je zavzela stališče, da je uporaba določbe 287. člena ZIZ utemeljena izključno iz razloga kontinuiranega, sistematičnega vodenja postopka premičninske izvršbe in preprečitve nepotrebnih zastojev, kot tudi varstva pravic upnikov, le do trenutka, ko upnik v postopku predlaga izvršitelja.
odškodnina za nematerialno škodo – duševne bolečine – razžalitev dobrega imena in časti – spor majhne vrednosti – trditvena podlaga – nesklepčnost tožbe
Razen golih navedb, da je tožnik utrpel duševne bolečine zaradi prejetega elektronskega sporočila, ki ga je razžalil, osebno prizadel, mu vzbudil občutke nelagodja in mu neupravičeno odrekel spoštovanje in ugled, v tožbi ni bilo potrebnih pravno relevantnih navedb ne o intenzivnosti ne o trajanju zatrjevanih duševnih bolečin. Prav tako v tožbi tudi ni bilo konkretiziranih navedb o tem, kako so duševne bolečine vplivale na tožnika oziroma kako jih je doživljal. Zgolj prepis zakonske norme brez opredelitve in konkretizacije pravno odločilnih okoliščin o škodi, pa ne predstavlja zadovoljive podlage za ugotavljanje, ali je tožnik škodo tudi dejansko utrpel in ali zanjo utemeljeno zahteva odškodnino.
Izločitvena pravica je v skladu s 1. točko prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP pravica lastnika premične stvari, da od insolventnega dolžnika zahteva, da mu izroči stvari, ki so v posesti insolventnega dolžnika. Zato je povsem pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka morala izkazati, da je tožena stranka imela na dan začetka njenega stečajnega postopka v posesti tiste elemente opažne opreme, za katere je v stečajnem postopku uveljavljala izločitveno pravico. Napačno je materialnopravno stališče tožeče stranke, da je tožena stranka že s tem, ko je priznala terjatev tožeče stranke iz naslova najemnine za opažne elemente, priznala tudi dejstvo, da ima te opažne elemente v posesti.
Iz okoliščine, ker je toženec v stečajnem postopku priznal terjatev iz naslova denarne protivrednosti te iste opreme, pa bi lahko izhajal celo drugačen zaključek, kot ga zatrjuje pritožba, in sicer da te opreme nima več v posesti, in da zato priznava tožeči stranki nadomestno (denarno) izpolnitev.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpravnina - odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka
Tožnik je podal zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, ker mu tožena stranka v obdobju šestih mesecev plač za avgust, september, oktober in november 2012 ni izplačala ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Zato je skladno z drugim odstavkom 112. člena ZDR upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
Tožniku, ob izkazani kršitvi tožene stranke iz prvega odstavka 112. člena ZDR, ni treba posebej dokazovati še pogoja iz 110. člena ZDR, tj. da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, je odločilno le, da je na strani delodajalca podan razlog iz prvega odstavka 112. člena ZDR, subjektivni razlog pa se v primeru izredne odpovedi delavca predpostavlja. To pomeni, da je tožnik s tem, ko je dokazal, da so mu bile plače izplačane prepozno (dejanski stan iz 4. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR), izpolnil pogoj iz 110. člena ZDR, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023354
KZ-1 člen 20, 251, 251/1, 252, 252/1, 252/1-5. ZKP člen 60, 144, 144-6, 269, 269/1, 270, 270/2, 277, 277/1, 277/1-3, 277/1-4, 277/2, 371, 371/1, 371/1-11, 402, 402/3, 434, 434/1, 435, 435/1. OZ člen 132, 183.
kazniva dejanja zoper pravni promet – posebni primeri ponarejanja listin – oškodovanec kot tožilec – zavrženje ovadbe – pravica začeti kazenski pregon – lastnost oškodovanca – prekršitev ali ogrožanje osebne ali premoženjske pravice oškodovanca – občina kot nosilec pravic – ugled in dobro ime pravne osebe – pravica do izključne uporabe uradnih znakov, simbolov, pečatov, znamenj – poseg v osebne pravice oškodovanca kot tožilca – opis dejanja v obtožnem predlogu – konkretiziranost obtožnega očitka – zavrženje obtožnega predloga – ustavitev postopka – okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon – formalni preizkus obtožnega akta – vrnitev obtožnega predloga v popravo – materialni (vsebinski) preizkus obtožnega akta – utemeljen sum – odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – razveljavitev sklepa
Ker je občina nedvomno nosilka osebnih pravic, kot sta ugled in dobro ime pravne osebe, ter ima izključno pravico do uporabe lastnih (uradnih) znakov in simbolov (pečatov, znamenj), je preozko stališče izpodbijanega sklepa, da z obdolžencem očitanima kaznivima dejanjema posebnega ponarejanja listin že načelno ni moglo priti do posega v osebne pravice oškodovanca, ki ima status subsidiarnega tožilca.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 36, 36/3, 36/4, 37.
vdovska pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum - tuj nosilec zavarovanja
V 3. odstavku 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju, z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami, nastalimi na območjih bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za tako imenovane „samostojne“ pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Tožnici je bila z odločbo pristojnega Zavoda za socialno zavarovanje v BIH priznana pravica do vdovske pokojnine od 14. 11. 1997 dalje tudi z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe. Poleg tega ji je bila priznana pravica do nemške vdovske pokojnine na podlagi sporazuma med BIH in Nemčijo, z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v BIH in Sloveniji ter z upoštevanjem nemške zavarovalne dobe. To pomeni, da se vdovska pokojnina v skladu s 3. odstavkom 36. člena Sporazuma ne preračuna in ostane še naprej obveznost nosilca, ki je dajatev priznal. Zato tožbeni zahtevek na odpravo dokončnih upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu ni utemeljen.
URS člen 25. ZIZ člen 38, 38/5, 38/6, 43. ZPP člen 339, 339/2, 339/22-8.
ustavitev postopka - ugovor dolžnika - pravica do izjave v postopku
Sodišče prve stopnje se je zmotno oprlo le na določilo drugega odstavka 43. člena ZIZ, ki kot posledico umika predloga za izvršbo določa ustavitev postopka. Navedenega določila ni mogoče razumeti zunaj pojasnjenega sistema temeljnih procesnih jamstev v postopku, zato mora sodišče ne glede na podan upnikov umik predloga za izvršbo omogočiti dolžniku, da se lahko izjavi o utemeljenosti izvršbe.
Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, ki so mu nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnik pa je tožbo pravočasno umaknil (1. odstavek 158. člena ZPP).
ZPP člen 458. OZ člen 299, 299/1, 619, 659. SPZ člen 67, 67/5, 115, 117, 117/1.
spor majhne vrednosti - popravilo strehe stavbe - pogodba o delu - naknadna odobritev ponudbe etažnih lastnikov - klavzula ključ v roke - substanciran dokazni predlog - zamuda - tek zakonskih zamudnih obresti
Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v tistem delu, ko je glede na ugotovljeno dejstvo, da so v obravnavani zadevi etažni lastniki naknadno odobrili ponudbo tožeče stranke (potem, ko je določen delež del tožeča stranka že opravila), zaključilo, da je tožeča stranka že od začetka izvajala pogodbena dela (pogodba o delu, členi od 619 do 648 OZ) kot prevzemnik po naročilu vseh etažnih lastnikov (peti odstavek 67. člena v zvezi s prvim odstavkom 117. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ).
izločitev iz zapuščine – vračunavanje daril – dokazovanje – trditveno in dokazno breme – izvedenec
Ker med pravdnima strankama dejstvo, koliko lesa je bilo posekanega, ni bilo sporno, izvajanje dokazov, ki bi to potrdili, ni bilo potrebno. Dokazni predlog za postavitev izvedenca gozdarske stroke je bil zato pravilno zavrnjen. Ker je sodišče zavrnitev tudi ustrezno obrazložilo, do postopkovnih kršitev ni prišlo.
Tožnik je od tožene stranke uveljavljal povračilo plačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za čas od 16. 6. 1994 do 1. 6. 2001. Zavezanec za plačilo prispevkov je bil ZPIZ in ne tožnik sam, navedeni prispevki so bili tudi plačani s strani ZPIZ-a in ne s strani tožnika. Glede obračunavanja prispevkov, rokov za plačilo, izterjave prispevkov, vračila preveč plačanih prispevkov, zamudnih obresti, odpisov zaradi neizterljivosti, poroštva, zastaranja in kaznovanja, se v skladu z 58. členom ZZVZZ smiselno uporabljajo določbe posebnega zakona, ki ureja plačevanje prispevkov. V ZZVZZ ni predvideno vračilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, temveč le vračilo preveč plačanih prispevkov ter odpis zaradi neizterljivosti. V danem primeru ne gre za nobenega od prej navedenih primerov. Tako ni nobene pravne podlage, na podlagi katere bi bila tožena stranka dolžna tožniku plačati prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, saj se s prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje zagotavljajo sredstva za same pravice zavarovancev, ki iz obveznega zdravstvenega zavarovanja izhajajo (13. člen ZZVZZ).