invalidska pokojnina - starostna pokojnina - pravica do izbire med pokojninama
Pravica do izbire med pokojninama je urejena v 177. členu ZPIZ-1. Zavarovanec, ki v določenem trenutku izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. To ne pomeni, da izgubi pravico do druge pokojnine, uživa lahko le eno, pravica do druge pa mu miruje. Tožniku je bila priznana pravica do invalidske pokojnine in pravica do starostne pokojnine. Tožnik je tako pridobil in izpolnil pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji in lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri, kakor to določa prvi odstavek 177. člena ZPIZ-1. S to določbo je urejen tako imenovani stek več pokojnin, zavarovanec lahko vse pokojnine uveljavi, ne more pa sočasno uživati vseh, za katere izpolnjuje pogoje, temveč le tisto pokojnino, za katero se sam odloči. Tožnik je izbral starostno pokojnino. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb toženca o odmeri invalidske pokojnine, utemeljen.
izločitev iz zapuščine – vračunavanje daril – dokazovanje – trditveno in dokazno breme – izvedenec
Ker med pravdnima strankama dejstvo, koliko lesa je bilo posekanega, ni bilo sporno, izvajanje dokazov, ki bi to potrdili, ni bilo potrebno. Dokazni predlog za postavitev izvedenca gozdarske stroke je bil zato pravilno zavrnjen. Ker je sodišče zavrnitev tudi ustrezno obrazložilo, do postopkovnih kršitev ni prišlo.
separatni stroški - potni stroški prič - najcenejše prevozno sredstvo - preložitev naroka - zakrivljeno ravnanje stranke
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku resda določa, da se pričam oziroma strankam povrnejo stroški po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom, vendar pa bi moral pritožnik ob tem tudi dokazati, da je bil v konkretnem primeru za relacijo Ljubljana-Nova Gorica-Ljubljana pričam oziroma strankam sploh na voljo avtobusni prevoz.
Tožniku (novinarju) je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi določenega dne neskrbno ravnal z zaupanimi dokumenti (diplomatsko depešo) in nepooblaščeno razkril vsebino določenega članka ter zavajal javnost z neresničnimi trditvami v članku. Diplomatska depeša ni bila določena kot poslovna skrivnost tožene stranke, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Med strankama niti ni bilo sporno, da podatki iz diplomatske depeše niso bili določeni kot tajni. Tožena stranka pa v tem sporu tudi ni zatrjevala, da bi konkretne podatke iz diplomatske depeše sama določila za poslovno skrivnost. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni konkretnih navedb o domnevni škodi, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi ravnanja tožnika. Zato tožniku ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti po določbah 36. člena ZDR in 39. člena ZGD-1 in je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku dokazana kršitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, napačen. Tožnik je imel na podlagi prvega odstavka 39. člena Ustave RS pravico javnosti posredovati svoje mnenje o dogajanju, za katerega je obstajal interes javnosti, ne glede na to, ali je sporni zapis vseboval tudi neresnične trditve. V nasprotju s svobodo novinarskega izražanja bi bila zahteva, da je dopustno pisati le o dejstvih, o katerih se z gotovostjo ve, da so resnična. Zato drugi očitek v izredni odpovedi ostaja v mejah dopustnega novinarskega izražanja in kot tak ni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V preostalem nespremenjenem delu pa je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 246.
invalidnost - zaključek zdravljenja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Po določbi 246. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja sta osebni zdravnik oziroma imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija dolžna napotiti zavarovanca na invalidsko komisijo, če ocenita, da ni pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja, ki bi mu omogočilo tudi povrnitev njegove delovne zmožnosti, to pa morata storiti tudi, če je zavarovanec zadržan od dela zaradi bolezni ali poškodbe neprekinjeno eno leto polni delovni čas, ali delovni čas, krajši od polnega. Pri tožniku gre za trajno zdravstveno stanje, ki pa se bo lahko poslabšalo, lahko pa z ustreznim zdravljenjem tudi izboljšalo, kar bo vplivalo na morebitno kasnejšo odločitev o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki se nanaša na to, da zdravljenje pri tožniku še ni zaključeno, dejanskega stanja glede stanja invalidnosti ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 36, 36/3, 36/4, 37.
vdovska pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum - tuj nosilec zavarovanja
V 3. odstavku 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju, z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami, nastalimi na območjih bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za tako imenovane „samostojne“ pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Tožnici je bila z odločbo pristojnega Zavoda za socialno zavarovanje v BIH priznana pravica do vdovske pokojnine od 14. 11. 1997 dalje tudi z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe. Poleg tega ji je bila priznana pravica do nemške vdovske pokojnine na podlagi sporazuma med BIH in Nemčijo, z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v BIH in Sloveniji ter z upoštevanjem nemške zavarovalne dobe. To pomeni, da se vdovska pokojnina v skladu s 3. odstavkom 36. člena Sporazuma ne preračuna in ostane še naprej obveznost nosilca, ki je dajatev priznal. Zato tožbeni zahtevek na odpravo dokončnih upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu ni utemeljen.
Izločitvena pravica je v skladu s 1. točko prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP pravica lastnika premične stvari, da od insolventnega dolžnika zahteva, da mu izroči stvari, ki so v posesti insolventnega dolžnika. Zato je povsem pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka morala izkazati, da je tožena stranka imela na dan začetka njenega stečajnega postopka v posesti tiste elemente opažne opreme, za katere je v stečajnem postopku uveljavljala izločitveno pravico. Napačno je materialnopravno stališče tožeče stranke, da je tožena stranka že s tem, ko je priznala terjatev tožeče stranke iz naslova najemnine za opažne elemente, priznala tudi dejstvo, da ima te opažne elemente v posesti.
Iz okoliščine, ker je toženec v stečajnem postopku priznal terjatev iz naslova denarne protivrednosti te iste opreme, pa bi lahko izhajal celo drugačen zaključek, kot ga zatrjuje pritožba, in sicer da te opreme nima več v posesti, in da zato priznava tožeči stranki nadomestno (denarno) izpolnitev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - plačilni nalog - domneva umika tožbe
V obravnavani zadevi gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje zmotno na podlagi drugega in tretjega odstavka 105.a člena ZPP štelo, da je vloga (tožba) umaknjena in je posledično neutemeljeno ustavilo postopek. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.
začasna odredba – verjetno izkazana terjatev – pravnomočna odločitev o obstoju terjatve
Zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je izvršba z rubežem premičnine nedopustna, je bil namreč pravnomočno zavrnjen. To pa že samo po sebi pomeni, da po tožniku zatrjevana terjatev ni verjetno izkazana, ker je že pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ne obstaja.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – sporazum o priznanju krivde – odločba o stroških kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje bi moralo sklenjeni sporazum, tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka, upoštevati pri izreku sodbe, glede na to, da se v skladu z določbo prvega odstavka 450.b člena ZKP (tretja točka) obdolženec in državni tožilec lahko dogovorita tudi o stroških kazenskega postopka v primeru sklenjenega sporazuma, s katerim obdolženi prizna krivdo za vsa ali nekatera kazniva dejanja, ki so predmet obtožbe.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 22, 54, 116, 116/3, 200, 200/3. ZDSS-1 člen 41, 41/4. ZPP člen 274, 274/1.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - zahtevek za ugotovitev nezakonitosti - zavrženje tožbe
V sodni praksi je sprejeto stališče, da delavec v primeru, ko še v času razmerja, za katerega uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, zahteva ugoditev obstoja delovnega razmerja, to razmerje pa nato preneha, mora v sodnem postopku uveljavljati in doseči tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja. V nasprotnem primeru se namreč šteje, da delovno razmerje ni prenehalo nezakonito. Ker tožnica kljub spoznanju, da ji tožena stranka od 30. 4. 2014 dalje ne priznava več obstoja pogodbenega razmerja, v nadaljnjem prekluzivnem roku 30 dni ni vložila tožbe za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (to je z razširitvijo tožbe storila šele na naroku za glavno obravnavo dne 19. 12. 2014), je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo kot prepozno.
S katerim namenom je obdolženka sklenila (oziroma podpisala) pogodbo o zaposlitvi za obravnavano kaznivo dejanje ni pomembno. Obdolženki se ne očita sostorilstva, kot zmotno navaja pritožnik, saj je iz izreka izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju goljufije, ki ga je storila obdolženka na način kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Da je obdolženka vedela, da bo z listinami, v katere je vnesla lažne podatke, pridobila posojilo pri družbi S. d.o.o., ne more biti dvoma.
Terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Med terjatve iz delovnega razmerja se uvrščajo tudi terjatve iz naslova nadur. Za opravljeno nadurno delo je pripadal tožniku dodatek za delo v posebnih pogojih dela (128. člen ZDR, ki je bil v veljavi v času opravljanja spornih nadur), ta dodatek pa je bil del tožnikove plače (drugi odstavek 126. člena ZDR). Delodajalec je dolžan delavcu plačo (vključno z dodatki) obračunati v bruto višini, od nje odvesti predpisane dajatve in delavcu izplačati ustrezen neto znesek najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja (drugi odstavek 134. člena ZDR), ki ne sme biti daljše od enega meseca (prvi odstavek 134. člena ZDR). Ker je tožnik obračun in odvod davkov in prispevkov od sicer neto izplačanih nadur za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009 vtoževal šele s pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2015, je tožena stranka utemeljeno ugovarjala zastaranje tega dela tožbenega zahtevka, saj je bila tožba v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka vložena šele po preteku petih let od zapadlosti zgornjih terjatev.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 114/1, 226. ZDR člen 236.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog - strukturni razlog - odpoved večjemu številu delavcev
Sodišče v zvezi z reorganizacijo poslovanja ni pristojno presojati, ali je sprememba v organizaciji delodajalca potrebna in smotrna. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so prepuščene avtonomni odločitvi delodajalca, sodišče pa lahko v zvezi s tem preverja le, ali je bila reorganizacija navidezna.
Tožena stranka je s programom razreševanja presežnih delavcev ukinila delovno mesto notranji kontrolor v poslovni mreži, ki ga je zasedala tudi tožnica. Del nalog ukinjene organizacijske enote je tožena stranka prenesla na drugo organizacijsko enoto, preostale naloge pa je nehala izvajati. S tem je tožena stranka dokazala, da je bila reorganizacija dejansko izvedena. Dejstvo, da je bila tožnica s 1. 7. 2013, po ukinitvi delovnega mesta notranjega kontrolorja v poslovni mreži, premeščena v novoustanovljeno organizacijsko enoto, ne pomeni, da potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Tožnica je namreč v novoustanovljeni organizacijski enoti opravljala dela izključno po odredbi nadrejenih in ne del konkretnega delovnega mesta. Tožničino delo v novi organizacijski enoti je v septembru 2013 postalo nepotrebno, saj je takrat novoustanovljena organizacijska enota začela polno delati in je potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dokončno prenehala. Tožena stranka je tako dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2, 89c, 98c/1, 98c/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2, 53/3. ZSPJS člen 3. Zdoh-2 člen 35, 35/3. ZPIZ-2 člen 144. ZZVZZ člen 50. ZSDP-1 člen 10.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - prispevek oškodovanca
Ker tožnik ni bil v fizičnem kontaktu s tožencem, predhodni verbalni konflikt pa ne opravičuje fizični napad na tožnika, le-temU ni mogoče pripisati prispevka k nastali škodi.
ZPP člen 188, 188/3, 325. ZDR člen 6a, 6a/1, 6a/2, 45, 45/1, 45/2, 45/3. OZ člen 131.
mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca
Tožena stranka je dokazala, da očitana ravnanja (domnevno zavlačevanje z izplačilom prevoznih stroškov; izostanek sklica komisije za preizkus tožničine ocene delovne uspešnosti; onemogočanje izvajanja dodatnih ur likovne vzgoje v obliki učnih skupin; zavrnitev tožničinih predlogov za izobraževanje; zmanjšanje ur pouka, idr.) bodisi niso resnična ali jih ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
policist - premestitev javnega uslužbenca - razlogi za premestitev - smotrnejša organizacija delovnega procesa - delovne potrebe
Do tožnikove premestitve ni prišlo iz razloga smotrnosti, temveč zaradi osebnih razlogov, ki so temeljili na posledici ugotovitve nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka pred tem podala tožniku. Zato je bila tožnikova premestitev, ki jo izpodbija v tem individualnem delovnem sporu, nezakonita. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je bil razlog za tožnikovo premestitev v 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU, torej da je šlo za premestitev zaradi delovnih potreb.
obveznost plačila - dodatek za delovno dobo - regres za letni dopust - pobotni ugovor
Tožena stranka (delodajalec) tožnici v spornem obdobju ni izplačala nadomestil plače, sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 in dodatka na delovno dobo, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Dokler menica ni prvič indosirana, ni abstraktna, zato mora tožeča stranka v primeru ugovora tožene stranke dokazati obstoj z menico uveljavljene terjatve.
Če tožnik med pravdo odtuji terjatev, mora zahtevek prilagoditi tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobitelja (relevančna teorija).
Tožena stranka lahko uveljavlja v pravdnem postopku, ki sledi ugovoru zoper sklep o izvršbi, tudi nove ugovore, sodišče pa o utemeljenosti tožbenega zahtevka sodi po stanju na dan glavne obravnave, na kateri izreče sodbo, ne pa po stanju na dan izdaje sklepa o izvršbi.