stečaj - stroški postopka - prijava terjatve v stečajnem postopku
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da v konkretnem primeru prijava terjatve tožnika v stečajnem postopku ni vsebovala vseh dokazov, na katere se je tožnik skliceval, saj tožnik ni predložil zamudne sodbe DS opr. št. Pd 434/2012, temveč le sodbo VDSS opr. št. Pdp 1242/20012 in je šlo zato za vsebinsko pomanjkljivo prijavo, za katero se ne uporabijo pravila o nepopolni vlogi, temveč upnika (tožnika) bremenijo stroški morebitnega postopka. Pravnomočna sodba VDSS, ki vsebuje izrek zamudne sodbe in vsa pravno odločilna dejstva, ki dokazujejo in potrjujejo obstoj tožnikove terjatve, je dokaz, ki zadosti zahtevi iz 2. točke prvega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da je tožena stranka dolžna tožniku, ki je v postopku uspel, povrniti stroške postopka.
pripojitev - izbris družbe iz sodnega registra - prekinitev pravdnega postopka
Ker je bila tožena stranka izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi, je tožena stranka kot pravna oseba z izbrisom prenehala obstajati. Ker 205. člen ZPP v 3. točki 1. odstavka določa, da se postopek prekine, če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati, se tako postopek prekine po samem zakonu in ne po odredbi sodišča, ki lahko odredi prekinitev postopka po določbah 206. člena ZPP. Glede na to, da gre za prekinitev postopka po samem zakonu, pritožbenih navedb o tem, da ni razlogov za prekinitev postopka, ni mogoče upoštevati, saj je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno.
ZPDZC člen 11. ZDR-1 člen 13, 18, 56. ZProst člen 5, 5/2, 12, 13, 13/2, 18.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnik je v spornem obdobju pri toženi stranki opravljal delo po „pogodbi o volonterskem usposabljanju“. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da delo po takšni pogodbi ni skladno z veljavno zakonodajo in gre za delo na črno. Poleg tega pogodbi o volonterskem usposabljanju nista bil sklenjeni zaradi strokovnega usposabljanja zaradi priprave na strokovni izpit, saj je tega po končanem pripravništvu tožnik že opravil. Ker je tožnik delo pri toženi stranki opravljal samostojno in je pripravništvo ter strokovni izpit že opravil, kar pomeni, da ni šlo primarno za usposabljanje, temveč je šlo za dejansko samostojno opravljanje dela, je v spornem obdobju obstajalo delovno razmerje kljub temu, da manjka plačilo za delo kot element delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med tožnikom in toženo stranko obstajalo delovno razmerje za čas od 1. 5. 2014 do 3. 6. 2014, saj po tem datumu tožnik ni več prihajal na delo in ni bil s toženo stranko v nobenem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja. Skladno z ustaljeno sodno prakso mora delavec v primeru, da dejansko delovno razmerje že preneha, uveljaviti in doseči ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Tega tožnik v predmetnem individualnem delovnem sporu ni uveljavljal, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek po 3. 6. 2014, ko tožnik ni več prihajal na delo.
Izločitvena pravica je v skladu s 1. točko prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP pravica lastnika premične stvari, da od insolventnega dolžnika zahteva, da mu izroči stvari, ki so v posesti insolventnega dolžnika. Zato je povsem pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka morala izkazati, da je tožena stranka imela na dan začetka njenega stečajnega postopka v posesti tiste elemente opažne opreme, za katere je v stečajnem postopku uveljavljala izločitveno pravico. Napačno je materialnopravno stališče tožeče stranke, da je tožena stranka že s tem, ko je priznala terjatev tožeče stranke iz naslova najemnine za opažne elemente, priznala tudi dejstvo, da ima te opažne elemente v posesti.
Iz okoliščine, ker je toženec v stečajnem postopku priznal terjatev iz naslova denarne protivrednosti te iste opreme, pa bi lahko izhajal celo drugačen zaključek, kot ga zatrjuje pritožba, in sicer da te opreme nima več v posesti, in da zato priznava tožeči stranki nadomestno (denarno) izpolnitev.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 36, 36/3, 36/4, 37.
vdovska pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum - tuj nosilec zavarovanja
V 3. odstavku 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju, z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami, nastalimi na območjih bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za tako imenovane „samostojne“ pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Tožnici je bila z odločbo pristojnega Zavoda za socialno zavarovanje v BIH priznana pravica do vdovske pokojnine od 14. 11. 1997 dalje tudi z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe. Poleg tega ji je bila priznana pravica do nemške vdovske pokojnine na podlagi sporazuma med BIH in Nemčijo, z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v BIH in Sloveniji ter z upoštevanjem nemške zavarovalne dobe. To pomeni, da se vdovska pokojnina v skladu s 3. odstavkom 36. člena Sporazuma ne preračuna in ostane še naprej obveznost nosilca, ki je dajatev priznal. Zato tožbeni zahtevek na odpravo dokončnih upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu ni utemeljen.
ZPP člen 116, 116/1, 117, 177/, 117/3, 120, 120/, 120/2. ZDSS-1 člen 72. ZPIZ-2 člen 171. ZPIZ-1 člen 252.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - narava roka - procesni rok - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Rok za vložitev tožbe je procesni rok, zato je vrnitev v prejšnje stanje dopustna, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni v ZPP, torej, če je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen pravočasno in če je utemeljen. Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča, da rok za vložitev tožbe predstavlja materialno pravni rok in zato vrnitev v prejšnje stanje ni dopustna, je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
ZKP člen 402, 402/3, 502č, 502d. ZS člen 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-9, 83/3.
zavrženje pritožbe – prepozna pritožba – tek procesnih rokov – sodne počitnice – nujna zadeva – začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – dolžnost hitrega postopanja sodišča – prednostna zadeva – zavrnitev pritožbe.
Kazenski postopek, v katerem je (zoper katerega koli obtoženca) odrejeno začasno zavarovanje, se po 2. točki 2. odstavka 83. člena Zakona o sodiščih šteje za nujno zadevo, kar pomeni, da procesni roki tečejo tudi med sodnimi počitnicami (3. odstavek 83. člena ZS).
regres za letni dopust - prevzemnik - prevzem terjatev
Iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnico in toženo stranko, izhaja, da je bila tožnica prevzeta k toženi stranki, saj je bil vsaj del podjetja, kot organiziran skupek virov za opravljanje gospodarske dejavnosti, v katerem je delala tožnica, s C. d. d. (tožničin prejšnji delodajalec) prenesen na toženo stranko. Tožena stranka ima zato položaj prevzemnika. Ta je po 4. odstavku 73. člena ZDR solidarno odgovorna za terjatve delavcev (tožnice), nastale do datuma prenosa. Zato je podana pasivna legitimacija tožene stranke v tem sporu za plačilo regresa za letni dopust za leto 2011 in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012, ko je bila tožnica v delovnem razmerju pri prejšnjem delodajalcu C. d. d., čeprav ji je bila ta terjatev priznana v likvidacijskem postopku bivšega delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnik je v različnih časovnih obdobjih prevzel 98 kosov tujih osebnih dokumentov (osebnih izkaznic, študentske izkaznice, dijaške izkaznice, bančne kartice, vozniških dovoljenj, članske izkaznice, kartice Urbana) pri čemer ni sestavil predpisanega uradnega zapisa oziroma vpisa v uradne spise oziroma evidence, predmete pa si je protipravno prilastil. Tožnik je s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnikova kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve in uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259. členu KZ-1. Zato je podan tudi utemeljen razlog po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila (1. odstavek 158. člena ZPP).
Tožena stranka v obravnavani zadevi v tej zvezi (prevladujoč položaj tožeče stranke na trgu Republike Slovenije za tekstilno blago) ni podala dovolj konkretizirane trditvene podlage. Zaradi tega sodišče prve stopnje tudi ni moglo naznaniti (s strani tožene stranke) pavšalno zatrjevanega primera prevladujočega položaja Javni agenciji Republike Slovenije za varstvo konkurence (prej Urad za varstvo konkurence), saj ta agencija lahko izda sklep o uvedbi postopka pri omejevalnih ravnanjih po uradni dolžnosti le tedaj, če izve za okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost kršitve določb 6. ali 9. člena ZPOmK-1 (23. člen ZPOmK-1). Pobudnik za začetek takšnega postopka pa je lahko vsak, ki ima pravni interes; torej tudi tožena stranka, ki pa te možnosti ni izkoristila.
Tožniku (novinarju) je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi določenega dne neskrbno ravnal z zaupanimi dokumenti (diplomatsko depešo) in nepooblaščeno razkril vsebino določenega članka ter zavajal javnost z neresničnimi trditvami v članku. Diplomatska depeša ni bila določena kot poslovna skrivnost tožene stranke, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Med strankama niti ni bilo sporno, da podatki iz diplomatske depeše niso bili določeni kot tajni. Tožena stranka pa v tem sporu tudi ni zatrjevala, da bi konkretne podatke iz diplomatske depeše sama določila za poslovno skrivnost. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni konkretnih navedb o domnevni škodi, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi ravnanja tožnika. Zato tožniku ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti po določbah 36. člena ZDR in 39. člena ZGD-1 in je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku dokazana kršitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, napačen. Tožnik je imel na podlagi prvega odstavka 39. člena Ustave RS pravico javnosti posredovati svoje mnenje o dogajanju, za katerega je obstajal interes javnosti, ne glede na to, ali je sporni zapis vseboval tudi neresnične trditve. V nasprotju s svobodo novinarskega izražanja bi bila zahteva, da je dopustno pisati le o dejstvih, o katerih se z gotovostjo ve, da so resnična. Zato drugi očitek v izredni odpovedi ostaja v mejah dopustnega novinarskega izražanja in kot tak ni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V preostalem nespremenjenem delu pa je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023354
KZ-1 člen 20, 251, 251/1, 252, 252/1, 252/1-5. ZKP člen 60, 144, 144-6, 269, 269/1, 270, 270/2, 277, 277/1, 277/1-3, 277/1-4, 277/2, 371, 371/1, 371/1-11, 402, 402/3, 434, 434/1, 435, 435/1. OZ člen 132, 183.
kazniva dejanja zoper pravni promet – posebni primeri ponarejanja listin – oškodovanec kot tožilec – zavrženje ovadbe – pravica začeti kazenski pregon – lastnost oškodovanca – prekršitev ali ogrožanje osebne ali premoženjske pravice oškodovanca – občina kot nosilec pravic – ugled in dobro ime pravne osebe – pravica do izključne uporabe uradnih znakov, simbolov, pečatov, znamenj – poseg v osebne pravice oškodovanca kot tožilca – opis dejanja v obtožnem predlogu – konkretiziranost obtožnega očitka – zavrženje obtožnega predloga – ustavitev postopka – okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon – formalni preizkus obtožnega akta – vrnitev obtožnega predloga v popravo – materialni (vsebinski) preizkus obtožnega akta – utemeljen sum – odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – razveljavitev sklepa
Ker je občina nedvomno nosilka osebnih pravic, kot sta ugled in dobro ime pravne osebe, ter ima izključno pravico do uporabe lastnih (uradnih) znakov in simbolov (pečatov, znamenj), je preozko stališče izpodbijanega sklepa, da z obdolžencem očitanima kaznivima dejanjema posebnega ponarejanja listin že načelno ni moglo priti do posega v osebne pravice oškodovanca, ki ima status subsidiarnega tožilca.
Sodišče dokazov ne izvaja, zato da bi stranka pridobila trditve, o katerih le ugiba. Tudi ni naloga izvedenca, da namesto strank (in sodišča) išče in pridobiva dokaze.
zavrženje tožbe - relativna kršitev določb postopka - pravna korist za vložitev tožbe
Sodišče prve stopnje je napačno zavrglo tožbo, ker naj ne bi bila več podana pravna korist tožnika za vložitev tožbe. Po stališču pritožbenega sodišča tožnik še vedno izkazuje pravno korist za vložitev tožbe. Ker se je izpodbijana upravna odločba tožene stranke nanašala na obdobje od 31. 12. 2012 dalje (tožena stranka je namreč odločila, da na ta dan niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine), nova pravnomočna upravna odločba pa se nanaša na obdobje od 12. 5. 2014 dalje (od tega dne je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine), je v zadevi sporno, ali tožnik izpolnjuje z zakonom določene pogoje tudi za priznanje pravice do starostne pokojnine za obdobje, o katerem z novo odločbo ni bilo odločeno. Ali so za to obdobje izpolnjeni pogoji, pa je odvisno od presoje, ali sta bili izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
invalid - nadomestilo za invalidnost - izpolnjevanje pogojev - izbris iz evidence brezposelnih
Tožnik, prejemnik denarnega nadomestila za invalidnost, je bil z dnem 29. 1. 2013 izbrisan iz evidence brezposelnih oseb oziroma v evidenci ni bil več prijavljen. V 162. členu ZPIZ-1 je določeno, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Toženec je ravnal v skladu s 162. členom ZPIZ-1, ko je tožniku z dnem 29. 1. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, saj tožnik ni več izpolnjeval pogojev za prejemanje nadomestila za invalidnost.
ZDR člen 31, 35, 82, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 173, 173/3. ZPP člen 215.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let
Tožnik (učitelj predmetnega pouka) je v šoli v naravi spolno nadlegoval učenko petega razreda tako, da ji je vtaknil prst v zadnjico in jo tudi drugače otipaval po telesu in po intimnih delih telesa. S takšnim ravnanjem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je podan utemeljen razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnikova kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, iz 3. odstavka 173. člena KZ-1, zato je podan tudi odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Ob osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zaposlovanje novih delavcev - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Zaposlovanje drugih delavcev ali podaljševanje pogodb o zaposlitvi drugim delavcem v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi nekemu delavcu predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj kaže na to, da potreba po delu delavca, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, še vedno obstaja.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 114/1, 226. ZDR člen 236.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog - strukturni razlog - odpoved večjemu številu delavcev
Sodišče v zvezi z reorganizacijo poslovanja ni pristojno presojati, ali je sprememba v organizaciji delodajalca potrebna in smotrna. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so prepuščene avtonomni odločitvi delodajalca, sodišče pa lahko v zvezi s tem preverja le, ali je bila reorganizacija navidezna.
Tožena stranka je s programom razreševanja presežnih delavcev ukinila delovno mesto notranji kontrolor v poslovni mreži, ki ga je zasedala tudi tožnica. Del nalog ukinjene organizacijske enote je tožena stranka prenesla na drugo organizacijsko enoto, preostale naloge pa je nehala izvajati. S tem je tožena stranka dokazala, da je bila reorganizacija dejansko izvedena. Dejstvo, da je bila tožnica s 1. 7. 2013, po ukinitvi delovnega mesta notranjega kontrolorja v poslovni mreži, premeščena v novoustanovljeno organizacijsko enoto, ne pomeni, da potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Tožnica je namreč v novoustanovljeni organizacijski enoti opravljala dela izključno po odredbi nadrejenih in ne del konkretnega delovnega mesta. Tožničino delo v novi organizacijski enoti je v septembru 2013 postalo nepotrebno, saj je takrat novoustanovljena organizacijska enota začela polno delati in je potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dokončno prenehala. Tožena stranka je tako dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - prispevek oškodovanca
Ker tožnik ni bil v fizičnem kontaktu s tožencem, predhodni verbalni konflikt pa ne opravičuje fizični napad na tožnika, le-temU ni mogoče pripisati prispevka k nastali škodi.