ZPIZ-1 člen 143, 143/1, 143/3, 144, 144/1, 454. ZPP člen 243.
telesna okvara - invalidnina - seznam telesnih okvar - izvedenec
Pri tožnici zaradi utesnitve medialnega živca v zapestnem prehodu in zaradi nakazane degenerativne spremembe ni mogoče ugotoviti telesne okvare po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar.
Sodišče ni dolžno ugoditi dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca v vseh primerih nestrinjanja strank z mnenji invalidskih komisij. Dolžno pa je to storiti, kadar dokazni predlog vsebuje utemeljene pomisleke glede pravilnosti in jasnosti dejstev v mnenjih teh organov. V obravnavanem primeru, ko tožnica zatrjuje, da gre pri njej za določena stanja, za katera v Seznamu telesnih okvar niso določene telesne okvare, ne gre za takšen utemeljen predlog za postavitev izvedenca in tudi ne za takšno očitano kršitev, da bi bila tožnici odvzeta možnost varstva pred sodiščem.
ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – URBANIZEM – UPRAVNI POSTOPEK
VSL0073627
URS člen 125. OZ člen 131. ZPP člen 243. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-1. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja CO1/1 Trg Ajdovščina člen 8.
zahteva za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja – manjkajoče soglasje – protipravnost – vzročna zveza – Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih – obvezna razlaga – vezanost sodišča na Ustavo in zakon – odklon uporabe podzakonskega predpisa – izvedenec – izvedba dokaza z izvedencem – nedovoljena vprašanja izvedencu
Obvezna razlaga je, upoštevajoč pri tem večinsko stališče teorije in stališče Ustavnega sodišča, ne glede na njen kasnejši sprejem, del norme od njene uveljavitve. Vendar pa to lahko velja le, če normodajalec z obvezno razlago normi ne da vsebine, ki je ta ob njeni uveljavitvi ni imela. V tem primeru namreč ne gre več za njeno razlago, ampak spremembo oziroma dopolnitev predpisa. Takšna sprememba oziroma dopolnitev pa je lahko veljavna (in s tem zavezujoča) le: 1. če jo sprejme organ, ki je za to pristojen in 2. če jo sprejme po postopku, ki je za to predpisan.
Pri vprašanju, ali bi tožnica, ob soglasju toženke, pridobila spremenjeno gradbeno dovoljenje gre nedvomno za vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče in ne izvedenec. In ne le to. Da je izvedenec na zastavljeno vprašanje lahko odgovoril, je moral predhodno zavzeti stališče tudi do veljavnosti obvezne razlage PUP-a, kar prav tako ni njegova naloga, ampak naloga sodišča.
Ker je predmet sodnega postopka zahtevek tožnice za odpravo odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in sklepa Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS ter priznanje pravic po ZJSRS, ne gre za spor, glede katerega bi bila bodisi na podlagi določbe 31. člena ZDSS-1 bodisi na podlagi določbe 367. člena ZPP revizija dovoljena na podlagi samega zakona. Zato je sodišče prve stopnje revizijo tožnice utemeljeno zavrglo, saj revizija ni dovoljena že po samem zakonu in je tudi Vrhovno sodišče RS predhodno ni dopustilo (2. odstavek 373. člena ZPP).
ZZVZZ člen 23. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 44, 45.
zdraviliško zdravljenje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec
Po stališču pritožbenega sodišča dejansko stanje, zgolj s tem, da je sodišče prve stopnje samo preučilo ter dokazno ocenilo razpoložljivo listinsko dokumentacijo v spisu in pisno izjavo osebne zdravnice, ni bilo ustrezno razčiščeno. V predsodnem postopku se je namreč drugostopenjski organ opredelil zgolj do določenih izvidov specialista nevrologa, imenovani zdravnik pa niti do te dokumentacije ne, saj je presojal vprašanje, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja zaradi alergijskega rinitisa. Tožnik je v postopku pred sodiščem predložil obsežno medicinsko dokumentacijo in glede na to, da sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, je bilo po stališču pritožbenega sodišča potrebno, da se do omenjene dokumentacije opredeli ustrezen izvedenec medicinske stroke. Ker dejansko stanje ni bilo razčiščeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Pri tožniku do dneva izdane dokončne odločbe v predsodnem upravnem postopku s psihiatričnega stališča ni prišlo do takšnih trajnih zdravstvenih sprememb, da ne bi bil več sposoben opravljati del v okviru delovnega mesta „pomožni gradbeni delavec“. Ker pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji iz prve alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, da bi se tožnik razvrstil v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Sodna praksa je zavzela stališče, da je uporaba določbe 287. člena ZIZ utemeljena izključno iz razloga kontinuiranega, sistematičnega vodenja postopka premičninske izvršbe in preprečitve nepotrebnih zastojev, kot tudi varstva pravic upnikov, le do trenutka, ko upnik v postopku predlaga izvršitelja.
odškodnina za nematerialno škodo – duševne bolečine – razžalitev dobrega imena in časti – spor majhne vrednosti – trditvena podlaga – nesklepčnost tožbe
Razen golih navedb, da je tožnik utrpel duševne bolečine zaradi prejetega elektronskega sporočila, ki ga je razžalil, osebno prizadel, mu vzbudil občutke nelagodja in mu neupravičeno odrekel spoštovanje in ugled, v tožbi ni bilo potrebnih pravno relevantnih navedb ne o intenzivnosti ne o trajanju zatrjevanih duševnih bolečin. Prav tako v tožbi tudi ni bilo konkretiziranih navedb o tem, kako so duševne bolečine vplivale na tožnika oziroma kako jih je doživljal. Zgolj prepis zakonske norme brez opredelitve in konkretizacije pravno odločilnih okoliščin o škodi, pa ne predstavlja zadovoljive podlage za ugotavljanje, ali je tožnik škodo tudi dejansko utrpel in ali zanjo utemeljeno zahteva odškodnino.
ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZUP člen 87, 87/4. ZPP člen 274, 274/1.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
Stvarno služnost je mogoče priposestvovati le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju skozi celotno priposestvovalno dobo. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno in posledično tudi metodološko neustrezno s pomočjo izvedenca za kmetijsko mehanizacijo ugotavljalo potrebno širino poti za varno vožnjo z obstoječo mehanizacijo.
Tožena stranka v obravnavani zadevi v tej zvezi (prevladujoč položaj tožeče stranke na trgu Republike Slovenije za tekstilno blago) ni podala dovolj konkretizirane trditvene podlage. Zaradi tega sodišče prve stopnje tudi ni moglo naznaniti (s strani tožene stranke) pavšalno zatrjevanega primera prevladujočega položaja Javni agenciji Republike Slovenije za varstvo konkurence (prej Urad za varstvo konkurence), saj ta agencija lahko izda sklep o uvedbi postopka pri omejevalnih ravnanjih po uradni dolžnosti le tedaj, če izve za okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost kršitve določb 6. ali 9. člena ZPOmK-1 (23. člen ZPOmK-1). Pobudnik za začetek takšnega postopka pa je lahko vsak, ki ima pravni interes; torej tudi tožena stranka, ki pa te možnosti ni izkoristila.
Tožnik je v različnih časovnih obdobjih prevzel 98 kosov tujih osebnih dokumentov (osebnih izkaznic, študentske izkaznice, dijaške izkaznice, bančne kartice, vozniških dovoljenj, članske izkaznice, kartice Urbana) pri čemer ni sestavil predpisanega uradnega zapisa oziroma vpisa v uradne spise oziroma evidence, predmete pa si je protipravno prilastil. Tožnik je s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnikova kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve in uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259. členu KZ-1. Zato je podan tudi utemeljen razlog po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
invalidska pokojnina - starostna pokojnina - pravica do izbire med pokojninama
Pravica do izbire med pokojninama je urejena v 177. členu ZPIZ-1. Zavarovanec, ki v določenem trenutku izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. To ne pomeni, da izgubi pravico do druge pokojnine, uživa lahko le eno, pravica do druge pa mu miruje. Tožniku je bila priznana pravica do invalidske pokojnine in pravica do starostne pokojnine. Tožnik je tako pridobil in izpolnil pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji in lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri, kakor to določa prvi odstavek 177. člena ZPIZ-1. S to določbo je urejen tako imenovani stek več pokojnin, zavarovanec lahko vse pokojnine uveljavi, ne more pa sočasno uživati vseh, za katere izpolnjuje pogoje, temveč le tisto pokojnino, za katero se sam odloči. Tožnik je izbral starostno pokojnino. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb toženca o odmeri invalidske pokojnine, utemeljen.
ZPIZ-2 člen 391. ZPIZ-1 člen 13, 13/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 3, 7.
starostna pokojnina - sporazum o socialnem zavarovanju - pokojninska doba - upoštevanje tuje dobe
S Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško je bilo določeno, da je hrvaška pokojninska doba tuja doba in zato ni več vštevna po slovenskih predpisih. Tožnik brez upoštevanja hrvaške pokojninske dobe izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do pokojnine po slovenskih predpisih, zato se mu je pokojnina priznala brez te dobe. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo izpodbijanih upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine z upoštevanjem hrvaške pokojninske dobe, ni utemeljen.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - prispevek oškodovanca
Ker tožnik ni bil v fizičnem kontaktu s tožencem, predhodni verbalni konflikt pa ne opravičuje fizični napad na tožnika, le-temU ni mogoče pripisati prispevka k nastali škodi.
ZPP člen 458. OZ člen 299, 299/1, 619, 659. SPZ člen 67, 67/5, 115, 117, 117/1.
spor majhne vrednosti - popravilo strehe stavbe - pogodba o delu - naknadna odobritev ponudbe etažnih lastnikov - klavzula ključ v roke - substanciran dokazni predlog - zamuda - tek zakonskih zamudnih obresti
Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v tistem delu, ko je glede na ugotovljeno dejstvo, da so v obravnavani zadevi etažni lastniki naknadno odobrili ponudbo tožeče stranke (potem, ko je določen delež del tožeča stranka že opravila), zaključilo, da je tožeča stranka že od začetka izvajala pogodbena dela (pogodba o delu, členi od 619 do 648 OZ) kot prevzemnik po naročilu vseh etažnih lastnikov (peti odstavek 67. člena v zvezi s prvim odstavkom 117. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ).
Tožnik je od tožene stranke uveljavljal povračilo plačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za čas od 16. 6. 1994 do 1. 6. 2001. Zavezanec za plačilo prispevkov je bil ZPIZ in ne tožnik sam, navedeni prispevki so bili tudi plačani s strani ZPIZ-a in ne s strani tožnika. Glede obračunavanja prispevkov, rokov za plačilo, izterjave prispevkov, vračila preveč plačanih prispevkov, zamudnih obresti, odpisov zaradi neizterljivosti, poroštva, zastaranja in kaznovanja, se v skladu z 58. členom ZZVZZ smiselno uporabljajo določbe posebnega zakona, ki ureja plačevanje prispevkov. V ZZVZZ ni predvideno vračilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, temveč le vračilo preveč plačanih prispevkov ter odpis zaradi neizterljivosti. V danem primeru ne gre za nobenega od prej navedenih primerov. Tako ni nobene pravne podlage, na podlagi katere bi bila tožena stranka dolžna tožniku plačati prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, saj se s prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje zagotavljajo sredstva za same pravice zavarovancev, ki iz obveznega zdravstvenega zavarovanja izhajajo (13. člen ZZVZZ).
taksna obveznost - spor zaradi prenehanja delovnega razmerja
Ker je tožnica zahtevala plačilo regresa za letni dopust za leti 2014 in 2015, ki sta zapadla v plačilo po odpovedi in prenehanju pogodbe o zaposlitvi, gre za denarna zahtevka, ki sta posledica zatrjevane nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za take zahtevke ne pride v poštev uporaba tar. št. 2311 ZST-1, saj se v takem primeru sodna taksa skladno z ZST-1 ne plačuje (opombe 2.2 tarife ZST-1). Zahtevek za plačilo regresov za letni dopust za leti 2014 in 2015 namreč pomeni (le) specifikacijo prvotnega zahtevka za priznanje vseh pravic iz dela, ki jih tožnica zahteva v povezavi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja skladno s sodno prakso zajema vse zahtevke, tudi denarne tožbene zahtevke, ki so posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prim. s sklepoma Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 350/2014 z dne 3. 4. 2014 in Pdp 103/2014 z dne 13. 2. 2014).
invalid - nadomestilo za invalidnost - izpolnjevanje pogojev - izbris iz evidence brezposelnih
Tožnik, prejemnik denarnega nadomestila za invalidnost, je bil z dnem 29. 1. 2013 izbrisan iz evidence brezposelnih oseb oziroma v evidenci ni bil več prijavljen. V 162. členu ZPIZ-1 je določeno, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Toženec je ravnal v skladu s 162. členom ZPIZ-1, ko je tožniku z dnem 29. 1. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, saj tožnik ni več izpolnjeval pogojev za prejemanje nadomestila za invalidnost.
Sodišče dokazov ne izvaja, zato da bi stranka pridobila trditve, o katerih le ugiba. Tudi ni naloga izvedenca, da namesto strank (in sodišča) išče in pridobiva dokaze.
zavrženje tožbe - relativna kršitev določb postopka - pravna korist za vložitev tožbe
Sodišče prve stopnje je napačno zavrglo tožbo, ker naj ne bi bila več podana pravna korist tožnika za vložitev tožbe. Po stališču pritožbenega sodišča tožnik še vedno izkazuje pravno korist za vložitev tožbe. Ker se je izpodbijana upravna odločba tožene stranke nanašala na obdobje od 31. 12. 2012 dalje (tožena stranka je namreč odločila, da na ta dan niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine), nova pravnomočna upravna odločba pa se nanaša na obdobje od 12. 5. 2014 dalje (od tega dne je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine), je v zadevi sporno, ali tožnik izpolnjuje z zakonom določene pogoje tudi za priznanje pravice do starostne pokojnine za obdobje, o katerem z novo odločbo ni bilo odločeno. Ali so za to obdobje izpolnjeni pogoji, pa je odvisno od presoje, ali sta bili izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.