Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila (1. odstavek 158. člena ZPP).
regres za letni dopust - prevzemnik - prevzem terjatev
Iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnico in toženo stranko, izhaja, da je bila tožnica prevzeta k toženi stranki, saj je bil vsaj del podjetja, kot organiziran skupek virov za opravljanje gospodarske dejavnosti, v katerem je delala tožnica, s C. d. d. (tožničin prejšnji delodajalec) prenesen na toženo stranko. Tožena stranka ima zato položaj prevzemnika. Ta je po 4. odstavku 73. člena ZDR solidarno odgovorna za terjatve delavcev (tožnice), nastale do datuma prenosa. Zato je podana pasivna legitimacija tožene stranke v tem sporu za plačilo regresa za letni dopust za leto 2011 in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012, ko je bila tožnica v delovnem razmerju pri prejšnjem delodajalcu C. d. d., čeprav ji je bila ta terjatev priznana v likvidacijskem postopku bivšega delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZPP člen 116, 116/1, 117, 177/, 117/3, 120, 120/, 120/2. ZDSS-1 člen 72. ZPIZ-2 člen 171. ZPIZ-1 člen 252.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - narava roka - procesni rok - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Rok za vložitev tožbe je procesni rok, zato je vrnitev v prejšnje stanje dopustna, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni v ZPP, torej, če je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen pravočasno in če je utemeljen. Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča, da rok za vložitev tožbe predstavlja materialno pravni rok in zato vrnitev v prejšnje stanje ni dopustna, je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
ZKP člen 402, 402/3, 502č, 502d. ZS člen 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-9, 83/3.
zavrženje pritožbe – prepozna pritožba – tek procesnih rokov – sodne počitnice – nujna zadeva – začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – dolžnost hitrega postopanja sodišča – prednostna zadeva – zavrnitev pritožbe.
Kazenski postopek, v katerem je (zoper katerega koli obtoženca) odrejeno začasno zavarovanje, se po 2. točki 2. odstavka 83. člena Zakona o sodiščih šteje za nujno zadevo, kar pomeni, da procesni roki tečejo tudi med sodnimi počitnicami (3. odstavek 83. člena ZS).
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - veljavnost sporazuma - prenehanje delovnega razmerja
Pravdni stranki sta podpisali sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katerega je je prišlo do zakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi skladno s 3. alinejo 77. člena ZDR-1 ter 81. člena ZDR-1, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, pri čemer je sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, neveljaven. Bistveno je, da tožnik v primarnem in podrednem tožbenem zahtevku ni izpodbijal sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki je podpisan s strani obeh strank in iz katerega izhaja, da razveljavitev pogodbe o zaposlitvi velja z dnem 25. 2. 2014 ter da je delavec seznanjen s posledicami, ki nastanejo zaradi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oz. da ni upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti, ker se šteje, da je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi po delavčevi volji (enako kot krivdni razlog na strani delavca). Sporazum je pričel veljati, ko sta ga podpisali obe stranki sporazuma. Ker tožnik sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal, je ta veljaven. Tožniku je zato na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.
Po določbi četrtega odstavka 91. člena ZIS se napitnina med zaposlene razdeli sorazmerno z višino napitnine, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih v igralnici, določenih v prvem odstavku tega člena. Podrobnejši način delitve napitnin se določi s panožno kolektivno pogodbo. V prehodni določbi 49. člena ZIS-C je določeno, da delodajalci in delojemalci uskladijo panožno kolektivno pogodbo z določbami četrtega odstavka 29. člena tega zakona najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona, ki bo upošteval novo izhodišče zbiranja napitnine v prvem odstavku 91. člena ZIS in sledil napotku iz četrtega odstavka 91. člena ZIS, torej, da se napitnina med zaposlene razdeli sorazmerno z višino napitnine, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih v igralnici, določenih v prvem odstavku tega člena. Kljub dejstvu, da v prehodnem obdobju šestih mesecev niso bile sklenjene kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti oz. podjetja, na podlagi katerih bi bili ti kriteriji določeni, in da je to bilo storjeno šele v novembru 2011, ni mogoče za obdobje od uveljavitve novele ZIS-C do sprejema podjetniške kolektivne pogodbe upoštevati drugačnega načina delitve napitnin od tistega, ki je bil predmet kolektivnega dogovora v novembru 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka še naprej, do sklenitve novega dogovora, v celoti upoštevala (stari) Začasni dogovor. Pritožbeno sodišče se strinja s takšnim stališčem, saj so bili kriteriji za razdelitev napitnine prepuščeni kolektivnemu dogovarjanju in sodišče ne sme samo določiti kriterijev, ki so v pristojnosti strank kolektivnih pogodb. Šlo bi za arbitrarni poseg v pravice strank kolektivne pogodbe pri toženi stranki, za katerega ni podlage v določbah ZIS-C. Zato je zmotno stališče tožnikov v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo namena ZIS-C ter da je potrebno uporabiti osnovo, kot jo določa ZIS-C, vendar z uporabo meril za delitev, kot jih določa Začasni dogovor (ki je določal napitnino le za krupjeje in pit bosse), ki pa je bil sprejet pred novelo ZIS-C.
obveznost plačila - dodatek za delovno dobo - regres za letni dopust - pobotni ugovor
Tožena stranka (delodajalec) tožnici v spornem obdobju ni izplačala nadomestil plače, sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 in dodatka na delovno dobo, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožniku (novinarju) je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi določenega dne neskrbno ravnal z zaupanimi dokumenti (diplomatsko depešo) in nepooblaščeno razkril vsebino določenega članka ter zavajal javnost z neresničnimi trditvami v članku. Diplomatska depeša ni bila določena kot poslovna skrivnost tožene stranke, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Med strankama niti ni bilo sporno, da podatki iz diplomatske depeše niso bili določeni kot tajni. Tožena stranka pa v tem sporu tudi ni zatrjevala, da bi konkretne podatke iz diplomatske depeše sama določila za poslovno skrivnost. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni konkretnih navedb o domnevni škodi, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi ravnanja tožnika. Zato tožniku ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti po določbah 36. člena ZDR in 39. člena ZGD-1 in je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku dokazana kršitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, napačen. Tožnik je imel na podlagi prvega odstavka 39. člena Ustave RS pravico javnosti posredovati svoje mnenje o dogajanju, za katerega je obstajal interes javnosti, ne glede na to, ali je sporni zapis vseboval tudi neresnične trditve. V nasprotju s svobodo novinarskega izražanja bi bila zahteva, da je dopustno pisati le o dejstvih, o katerih se z gotovostjo ve, da so resnična. Zato drugi očitek v izredni odpovedi ostaja v mejah dopustnega novinarskega izražanja in kot tak ni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V preostalem nespremenjenem delu pa je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.
Drži pritožbena trditev, da ima trditveno in dokazno breme za obstoj vtoževane obveznosti v tej pravdi tožeča stranka, vendar je tožeča stranka temu bremenu zadostila. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je s toženo stranko sklenila posojilno pogodbo in da tožena stranka dolgovanega zneska ob zapadlosti ni vrnila. Te navedbe zadoščajo za obravnavo tožbe. Nadaljevanje pa je odvisno od ugovorov tožene stranke. Ta ni ugovarjala, da naj tožeča stranka svoje obveznosti po pogodbi ne bi izpolnila in da ne bi nakazala sredstev, ki so bila predmet posojilne pogodbe, zato to dejstvo niti ni bilo sporno in ga tožeči stranki ni bilo treba dokazovati.
ZPP člen 188, 188/3, 325. ZDR člen 6a, 6a/1, 6a/2, 45, 45/1, 45/2, 45/3. OZ člen 131.
mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca
Tožena stranka je dokazala, da očitana ravnanja (domnevno zavlačevanje z izplačilom prevoznih stroškov; izostanek sklica komisije za preizkus tožničine ocene delovne uspešnosti; onemogočanje izvajanja dodatnih ur likovne vzgoje v obliki učnih skupin; zavrnitev tožničinih predlogov za izobraževanje; zmanjšanje ur pouka, idr.) bodisi niso resnična ali jih ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
policist - premestitev javnega uslužbenca - razlogi za premestitev - smotrnejša organizacija delovnega procesa - delovne potrebe
Do tožnikove premestitve ni prišlo iz razloga smotrnosti, temveč zaradi osebnih razlogov, ki so temeljili na posledici ugotovitve nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka pred tem podala tožniku. Zato je bila tožnikova premestitev, ki jo izpodbija v tem individualnem delovnem sporu, nezakonita. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je bil razlog za tožnikovo premestitev v 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU, torej da je šlo za premestitev zaradi delovnih potreb.
Izločitvena pravica je v skladu s 1. točko prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP pravica lastnika premične stvari, da od insolventnega dolžnika zahteva, da mu izroči stvari, ki so v posesti insolventnega dolžnika. Zato je povsem pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka morala izkazati, da je tožena stranka imela na dan začetka njenega stečajnega postopka v posesti tiste elemente opažne opreme, za katere je v stečajnem postopku uveljavljala izločitveno pravico. Napačno je materialnopravno stališče tožeče stranke, da je tožena stranka že s tem, ko je priznala terjatev tožeče stranke iz naslova najemnine za opažne elemente, priznala tudi dejstvo, da ima te opažne elemente v posesti.
Iz okoliščine, ker je toženec v stečajnem postopku priznal terjatev iz naslova denarne protivrednosti te iste opreme, pa bi lahko izhajal celo drugačen zaključek, kot ga zatrjuje pritožba, in sicer da te opreme nima več v posesti, in da zato priznava tožeči stranki nadomestno (denarno) izpolnitev.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 36, 36/3, 36/4, 37.
vdovska pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum - tuj nosilec zavarovanja
V 3. odstavku 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju, z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami, nastalimi na območjih bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za tako imenovane „samostojne“ pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Tožnici je bila z odločbo pristojnega Zavoda za socialno zavarovanje v BIH priznana pravica do vdovske pokojnine od 14. 11. 1997 dalje tudi z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe. Poleg tega ji je bila priznana pravica do nemške vdovske pokojnine na podlagi sporazuma med BIH in Nemčijo, z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v BIH in Sloveniji ter z upoštevanjem nemške zavarovalne dobe. To pomeni, da se vdovska pokojnina v skladu s 3. odstavkom 36. člena Sporazuma ne preračuna in ostane še naprej obveznost nosilca, ki je dajatev priznal. Zato tožbeni zahtevek na odpravo dokončnih upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu ni utemeljen.
Dokler menica ni prvič indosirana, ni abstraktna, zato mora tožeča stranka v primeru ugovora tožene stranke dokazati obstoj z menico uveljavljene terjatve.
Če tožnik med pravdo odtuji terjatev, mora zahtevek prilagoditi tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobitelja (relevančna teorija).
Tožena stranka lahko uveljavlja v pravdnem postopku, ki sledi ugovoru zoper sklep o izvršbi, tudi nove ugovore, sodišče pa o utemeljenosti tožbenega zahtevka sodi po stanju na dan glavne obravnave, na kateri izreče sodbo, ne pa po stanju na dan izdaje sklepa o izvršbi.
Terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Med terjatve iz delovnega razmerja se uvrščajo tudi terjatve iz naslova nadur. Za opravljeno nadurno delo je pripadal tožniku dodatek za delo v posebnih pogojih dela (128. člen ZDR, ki je bil v veljavi v času opravljanja spornih nadur), ta dodatek pa je bil del tožnikove plače (drugi odstavek 126. člena ZDR). Delodajalec je dolžan delavcu plačo (vključno z dodatki) obračunati v bruto višini, od nje odvesti predpisane dajatve in delavcu izplačati ustrezen neto znesek najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja (drugi odstavek 134. člena ZDR), ki ne sme biti daljše od enega meseca (prvi odstavek 134. člena ZDR). Ker je tožnik obračun in odvod davkov in prispevkov od sicer neto izplačanih nadur za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009 vtoževal šele s pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2015, je tožena stranka utemeljeno ugovarjala zastaranje tega dela tožbenega zahtevka, saj je bila tožba v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka vložena šele po preteku petih let od zapadlosti zgornjih terjatev.
URS člen 29, 29-1. ZKP člen 5, 5/2, 87, 87/3, 88, 88/4, 371, 371/2, 502c, 502c/1.
pravna jamstva v kazenskem postopku – začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja – vročitev predloga v odgovor nasprotni stranki – pravica do izjave – pravočasnost odgovora obrambe – štetje rokov – dolžnost vsebinske opredelitve sodišča do obrambnih navedb – načelo kontradiktornosti – pravica do obrambe – preuranjena izdaja sklepa – relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – vpliv na zakonitost sklepa – razveljavitev sklepa
Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo nedvomno pravočasnega odgovora obrambe na predlog državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja, s čimer je prekršilo določbo 1. odstavka 502.c člena ZKP. Kršitev pravice do izjave in načela kontradiktornosti v kazenskem postopku je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa ter potencialno tudi na njegovo pravilnost.
ZDR člen 31, 35, 82, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 173, 173/3. ZPP člen 215.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let
Tožnik (učitelj predmetnega pouka) je v šoli v naravi spolno nadlegoval učenko petega razreda tako, da ji je vtaknil prst v zadnjico in jo tudi drugače otipaval po telesu in po intimnih delih telesa. S takšnim ravnanjem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je podan utemeljen razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnikova kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, iz 3. odstavka 173. člena KZ-1, zato je podan tudi odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Ob osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zaposlovanje novih delavcev - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Zaposlovanje drugih delavcev ali podaljševanje pogodb o zaposlitvi drugim delavcem v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi nekemu delavcu predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj kaže na to, da potreba po delu delavca, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, še vedno obstaja.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 246.
invalidnost - zaključek zdravljenja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Po določbi 246. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja sta osebni zdravnik oziroma imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija dolžna napotiti zavarovanca na invalidsko komisijo, če ocenita, da ni pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja, ki bi mu omogočilo tudi povrnitev njegove delovne zmožnosti, to pa morata storiti tudi, če je zavarovanec zadržan od dela zaradi bolezni ali poškodbe neprekinjeno eno leto polni delovni čas, ali delovni čas, krajši od polnega. Pri tožniku gre za trajno zdravstveno stanje, ki pa se bo lahko poslabšalo, lahko pa z ustreznim zdravljenjem tudi izboljšalo, kar bo vplivalo na morebitno kasnejšo odločitev o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki se nanaša na to, da zdravljenje pri tožniku še ni zaključeno, dejanskega stanja glede stanja invalidnosti ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - plačilni nalog - domneva umika tožbe
V obravnavani zadevi gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje zmotno na podlagi drugega in tretjega odstavka 105.a člena ZPP štelo, da je vloga (tožba) umaknjena in je posledično neutemeljeno ustavilo postopek. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.