invalidska pokojnina - starostna pokojnina - pravica do izbire med pokojninama
Pravica do izbire med pokojninama je urejena v 177. členu ZPIZ-1. Zavarovanec, ki v določenem trenutku izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. To ne pomeni, da izgubi pravico do druge pokojnine, uživa lahko le eno, pravica do druge pa mu miruje. Tožniku je bila priznana pravica do invalidske pokojnine in pravica do starostne pokojnine. Tožnik je tako pridobil in izpolnil pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji in lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri, kakor to določa prvi odstavek 177. člena ZPIZ-1. S to določbo je urejen tako imenovani stek več pokojnin, zavarovanec lahko vse pokojnine uveljavi, ne more pa sočasno uživati vseh, za katere izpolnjuje pogoje, temveč le tisto pokojnino, za katero se sam odloči. Tožnik je izbral starostno pokojnino. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb toženca o odmeri invalidske pokojnine, utemeljen.
ZKP člen 402, 402/3, 502č, 502d. ZS člen 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-9, 83/3.
zavrženje pritožbe – prepozna pritožba – tek procesnih rokov – sodne počitnice – nujna zadeva – začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – dolžnost hitrega postopanja sodišča – prednostna zadeva – zavrnitev pritožbe.
Kazenski postopek, v katerem je (zoper katerega koli obtoženca) odrejeno začasno zavarovanje, se po 2. točki 2. odstavka 83. člena Zakona o sodiščih šteje za nujno zadevo, kar pomeni, da procesni roki tečejo tudi med sodnimi počitnicami (3. odstavek 83. člena ZS).
URS člen 25. ZIZ člen 38, 38/5, 38/6, 43. ZPP člen 339, 339/2, 339/22-8.
ustavitev postopka - ugovor dolžnika - pravica do izjave v postopku
Sodišče prve stopnje se je zmotno oprlo le na določilo drugega odstavka 43. člena ZIZ, ki kot posledico umika predloga za izvršbo določa ustavitev postopka. Navedenega določila ni mogoče razumeti zunaj pojasnjenega sistema temeljnih procesnih jamstev v postopku, zato mora sodišče ne glede na podan upnikov umik predloga za izvršbo omogočiti dolžniku, da se lahko izjavi o utemeljenosti izvršbe.
Tožniku (novinarju) je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi določenega dne neskrbno ravnal z zaupanimi dokumenti (diplomatsko depešo) in nepooblaščeno razkril vsebino določenega članka ter zavajal javnost z neresničnimi trditvami v članku. Diplomatska depeša ni bila določena kot poslovna skrivnost tožene stranke, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Med strankama niti ni bilo sporno, da podatki iz diplomatske depeše niso bili določeni kot tajni. Tožena stranka pa v tem sporu tudi ni zatrjevala, da bi konkretne podatke iz diplomatske depeše sama določila za poslovno skrivnost. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni konkretnih navedb o domnevni škodi, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi ravnanja tožnika. Zato tožniku ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti po določbah 36. člena ZDR in 39. člena ZGD-1 in je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku dokazana kršitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, napačen. Tožnik je imel na podlagi prvega odstavka 39. člena Ustave RS pravico javnosti posredovati svoje mnenje o dogajanju, za katerega je obstajal interes javnosti, ne glede na to, ali je sporni zapis vseboval tudi neresnične trditve. V nasprotju s svobodo novinarskega izražanja bi bila zahteva, da je dopustno pisati le o dejstvih, o katerih se z gotovostjo ve, da so resnična. Zato drugi očitek v izredni odpovedi ostaja v mejah dopustnega novinarskega izražanja in kot tak ni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V preostalem nespremenjenem delu pa je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.
Tožnik je v različnih časovnih obdobjih prevzel 98 kosov tujih osebnih dokumentov (osebnih izkaznic, študentske izkaznice, dijaške izkaznice, bančne kartice, vozniških dovoljenj, članske izkaznice, kartice Urbana) pri čemer ni sestavil predpisanega uradnega zapisa oziroma vpisa v uradne spise oziroma evidence, predmete pa si je protipravno prilastil. Tožnik je s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnikova kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve in uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259. členu KZ-1. Zato je podan tudi utemeljen razlog po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
začasna odredba – verjetno izkazana terjatev – pravnomočna odločitev o obstoju terjatve
Zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je izvršba z rubežem premičnine nedopustna, je bil namreč pravnomočno zavrnjen. To pa že samo po sebi pomeni, da po tožniku zatrjevana terjatev ni verjetno izkazana, ker je že pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ne obstaja.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – sporazum o priznanju krivde – odločba o stroških kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje bi moralo sklenjeni sporazum, tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka, upoštevati pri izreku sodbe, glede na to, da se v skladu z določbo prvega odstavka 450.b člena ZKP (tretja točka) obdolženec in državni tožilec lahko dogovorita tudi o stroških kazenskega postopka v primeru sklenjenega sporazuma, s katerim obdolženi prizna krivdo za vsa ali nekatera kazniva dejanja, ki so predmet obtožbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - plačilni nalog - domneva umika tožbe
V obravnavani zadevi gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje zmotno na podlagi drugega in tretjega odstavka 105.a člena ZPP štelo, da je vloga (tožba) umaknjena in je posledično neutemeljeno ustavilo postopek. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.
Izločitvena pravica je v skladu s 1. točko prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP pravica lastnika premične stvari, da od insolventnega dolžnika zahteva, da mu izroči stvari, ki so v posesti insolventnega dolžnika. Zato je povsem pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka morala izkazati, da je tožena stranka imela na dan začetka njenega stečajnega postopka v posesti tiste elemente opažne opreme, za katere je v stečajnem postopku uveljavljala izločitveno pravico. Napačno je materialnopravno stališče tožeče stranke, da je tožena stranka že s tem, ko je priznala terjatev tožeče stranke iz naslova najemnine za opažne elemente, priznala tudi dejstvo, da ima te opažne elemente v posesti.
Iz okoliščine, ker je toženec v stečajnem postopku priznal terjatev iz naslova denarne protivrednosti te iste opreme, pa bi lahko izhajal celo drugačen zaključek, kot ga zatrjuje pritožba, in sicer da te opreme nima več v posesti, in da zato priznava tožeči stranki nadomestno (denarno) izpolnitev.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 36, 36/3, 36/4, 37.
vdovska pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum - tuj nosilec zavarovanja
V 3. odstavku 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju, z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami, nastalimi na območjih bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za tako imenovane „samostojne“ pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Tožnici je bila z odločbo pristojnega Zavoda za socialno zavarovanje v BIH priznana pravica do vdovske pokojnine od 14. 11. 1997 dalje tudi z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe. Poleg tega ji je bila priznana pravica do nemške vdovske pokojnine na podlagi sporazuma med BIH in Nemčijo, z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v BIH in Sloveniji ter z upoštevanjem nemške zavarovalne dobe. To pomeni, da se vdovska pokojnina v skladu s 3. odstavkom 36. člena Sporazuma ne preračuna in ostane še naprej obveznost nosilca, ki je dajatev priznal. Zato tožbeni zahtevek na odpravo dokončnih upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu ni utemeljen.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - prispevek oškodovanca
Ker tožnik ni bil v fizičnem kontaktu s tožencem, predhodni verbalni konflikt pa ne opravičuje fizični napad na tožnika, le-temU ni mogoče pripisati prispevka k nastali škodi.
ZPIZ-1 člen 89, 89/1, 90, 90/1, 90/2, 90/4, 98, 98/2. ZJU člen 16, 16/3.
invalid III. kategorije invalidnosti - poklicna rehabilitacija - pogodba o poklicni rehabilitaciji - nadomestilo
Tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo denarnega nadomestila na podlagi določila v pogodbi o poklicni rehabilitaciji, ki sta jo sklenila tožnik in tožena stranka, s katero se je tožena stranka kot delodajalec zavezala tožniku izplačevati od zaključka poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem delovnem mestu v svoje breme denarno nadomestilo v višini 100 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Takšno nadomestilo bi bila dolžna tožena stranka tožniku izplačevati le v primeru, če po zaključku poklicne rehabilitacije ne bi opravljal dela in zanj prejel plačila. Tožnik pa je v času poklicne rehabilitacije delal, za svoje delo je dobil izplačano plačo, poleg tega pa mu je bilo v tem času priznano tudi nadomestilo v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, kar je določal drugi odstavek 89. člena ZPIZ-1. Tožnik je s tem delom nadaljeval tudi po zaključku poklicne rehabilitacije, za to delo je prejemal plačilo, poleg tega pa mu je bilo s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za to obdobje priznano tudi nadomestilo plače v višini 20 % invalidske pokojnine. Drugačna razlaga te pogodbene določbe, ki jo uveljavlja tožnik (torej, da je za obdobje od zaključka poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem, ustreznem delovnem mestu tudi glede na pridobljeno strokovno izobrazbo upravičen do 100 % nadomestila kljub temu, da je v tem obdobju delal, prejel plačo za opravljeno delo in še nadomestilo v višini 20 % invalidske pokojnine s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), bi bila tudi v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena ZJU. Po tej določbi delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Zato navedeno določilo pogodbe o poklicni rehabilitaciji ne predstavlja temelja za ugoditev tožbenemu zahtevku, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006395
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 148, 236, 371, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - uradni zaznamek o zbranih obvestilih - privilegirana priča - odpoved pričanju - goljufija - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Odločitve posameznika, ki mu zakon daje pravico, da v postopku ne izpoveduje, bodisi kot obdolženec ali kot privilegirana priča, ni dopustno dokazno ovrednotiti. Z navedeno razlago pa je sodišče dokazno ocenilo ravnanje priče, da se posluži zakonske bonitete in ne njene izpovedbe, ki je glede na sprejeto odločitev, sploh ni podala. S tem pa je njeno ravnanje celoto utemeljilo v obdolženčevo škodo torej, da njegovega zagovora o sporu priča ni potrdila, čeprav bi bilo logično pričakovati, da bo pričala, če bi spor med njima zares obstajal. Z drugimi besedami to pomeni, da je obdolženčeva žena, čeprav v postopku ni pričala, pravzaprav postala obremenilna priča.
ZDR člen 31, 35, 82, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 173, 173/3. ZPP člen 215.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let
Tožnik (učitelj predmetnega pouka) je v šoli v naravi spolno nadlegoval učenko petega razreda tako, da ji je vtaknil prst v zadnjico in jo tudi drugače otipaval po telesu in po intimnih delih telesa. S takšnim ravnanjem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je podan utemeljen razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnikova kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, iz 3. odstavka 173. člena KZ-1, zato je podan tudi odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Ob osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zaposlovanje novih delavcev - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Zaposlovanje drugih delavcev ali podaljševanje pogodb o zaposlitvi drugim delavcem v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi nekemu delavcu predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj kaže na to, da potreba po delu delavca, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, še vedno obstaja.
poroštvo - odtujitev pravice med pravdo - prilagoditev tožbenega zahtevka
Pravno podlago odločitvi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi torej ne predstavlja samo Zakon o menici in po tožencu izdana lastna menica, ki je bila kot verodostojna listina podlaga izvršilnemu predlogu in sklepu o izvršbi, ampak tudi poroštveno razmerje med tožencem in tožečo stranko, ki temelji na po tožencu podpisani poroštveni izjavi in tudi določbah Obligacijskega zakonika (OZ) o poroštvu.Prevladujoče stališče pravne teorije in sodne prakse za primer odtujitve pravice med pravdo je takšno, da mora tožnik, ki med pravdo odsvoji terjatev, prilagoditi tožbeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobitelja.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 114/1, 226. ZDR člen 236.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog - strukturni razlog - odpoved večjemu številu delavcev
Sodišče v zvezi z reorganizacijo poslovanja ni pristojno presojati, ali je sprememba v organizaciji delodajalca potrebna in smotrna. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so prepuščene avtonomni odločitvi delodajalca, sodišče pa lahko v zvezi s tem preverja le, ali je bila reorganizacija navidezna.
Tožena stranka je s programom razreševanja presežnih delavcev ukinila delovno mesto notranji kontrolor v poslovni mreži, ki ga je zasedala tudi tožnica. Del nalog ukinjene organizacijske enote je tožena stranka prenesla na drugo organizacijsko enoto, preostale naloge pa je nehala izvajati. S tem je tožena stranka dokazala, da je bila reorganizacija dejansko izvedena. Dejstvo, da je bila tožnica s 1. 7. 2013, po ukinitvi delovnega mesta notranjega kontrolorja v poslovni mreži, premeščena v novoustanovljeno organizacijsko enoto, ne pomeni, da potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Tožnica je namreč v novoustanovljeni organizacijski enoti opravljala dela izključno po odredbi nadrejenih in ne del konkretnega delovnega mesta. Tožničino delo v novi organizacijski enoti je v septembru 2013 postalo nepotrebno, saj je takrat novoustanovljena organizacijska enota začela polno delati in je potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dokončno prenehala. Tožena stranka je tako dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 246.
invalidnost - zaključek zdravljenja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Po določbi 246. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja sta osebni zdravnik oziroma imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija dolžna napotiti zavarovanca na invalidsko komisijo, če ocenita, da ni pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja, ki bi mu omogočilo tudi povrnitev njegove delovne zmožnosti, to pa morata storiti tudi, če je zavarovanec zadržan od dela zaradi bolezni ali poškodbe neprekinjeno eno leto polni delovni čas, ali delovni čas, krajši od polnega. Pri tožniku gre za trajno zdravstveno stanje, ki pa se bo lahko poslabšalo, lahko pa z ustreznim zdravljenjem tudi izboljšalo, kar bo vplivalo na morebitno kasnejšo odločitev o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki se nanaša na to, da zdravljenje pri tožniku še ni zaključeno, dejanskega stanja glede stanja invalidnosti ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Zaveza sedaj pokojne, da podarjenega ji premoženja ne bo odtujila osebi, ki ni njen ožji družinski član, je čisto osebna zaveza, ki dedičev ne zavezuje.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 71. OZ člen 299, 378, 378/1.
obveznost plačila - plačilo plače - dogovor v pogodbi o zaposlitvi
Tožnica je imela v 17. členu pogodbe o zaposlitvi določeno osnovno bruto plačo v višini 1.561,30 EUR, s tem da je upravičena tudi do dela plače za delovno uspešnost in do dodatkov v skladu z ZDR in akti delodajalca, za izračun katerih je osnova osnovna plača tožnice za polni delovni čas. Na podlagi teh določil tožena stranka ni imela osnove za znižanje dogovorjene plače tožnici. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi za znižanje plač obstajal utemeljen razlog (npr. nedoseganje vnaprej določenih individualnih ali skupinskih delovnih rezultatov). Ker iz tožničinih plačilnih list za obdobje od februarja 2009 do januarja 2011 izhaja, da ji je tožena stranka vsak mesec obračunala negativni znesek, pa za to ni imela pravne podlage, saj je tožnica skladno z določbami ZDR upravičena do plačila za delo, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do vtoževanih zneskov, zato je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.