Pritožba izpodbija sklep, s katerim ni bilo odločeno o predlogu tožene stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, pač pa o zavrženju nepopolne pritožbe, zaradi česar je sodišče prve stopnje od pritožnice pravilno terjalo sodno takso za pritožbo.
pristojnost - pristojnost okrožnega sodišča - vrednost spornega predmeta
Tožnica je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta 50.000,00 EUR, kar glede na povedano [da se vsi njeni zahtevki, nedenarni in denarni, opirajo na isto dejansko in pravno podlago] v vsakem primeru, tudi če bi bila vrednost posameznih nedenarnih zahtevkov nižja, kaže na stvarno pristojnost okrožnega sodišča.
postopek v sporih majhne vrednosti – materialno dokazno breme – nedovoljeni pritožbeni razlogi – domneva umika dokaznih predlogov – vabilo na narok – popravni sklep
Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje in ne tisti, ki zanika, oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist.
ZPP člen 212, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1.
trditveno breme - pomanjkanje trditev - dokazovanje - zaslišanje zakonite zastopnice - razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložitev odločitve o zavrnitvi dokaza - kršitev pravice do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odprava kršitve s strani pritožbenega sodišča
Z dokazi manjkajočih trditev ni mogoče nadomestiti. Zaslišanje tožene stranke (oziroma njene zakonite zastopnice) tako na odločitev sodišča prve stopnje ne bi moglo vplivati. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je navedeni dokaz zavrnilo, tako sicer res pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je višje sodišče, z navedbo razlogov za zavrnitev dokaza, lahko odpravilo samo.
objektivna sprememba tožbe – odstop terjatve med pravdo – cesija – okoliščine, nastale po vložitvi tožbe – privolitev tožene stranke – odmera pravdnih stroškov – sprememba odločitve o pravdnih stroških
Tožeča stranka je prilagodila tožbeni zahtevek med pravdo spremenjenemu materialnopravnemu razmerju. Izpolnitev vtoževane toženčeve obveznosti je zahtevala v korist novega pridobitelja namesto v svojo korist, kot je vtoževala prvotno. Gre za objektivno spremembo tožbe. Stranke se niso spremenile. Toženčevo soglasje ni potrebno, ker se opira na okoliščine (cesija terjatve med pravdo), ki so nastale po vložitvi tožbe.
vročanje pisanj - obvestilo o prispelem pismu - fikcija vročitve - tek rokov - iztek roka na nedeljo - zavrženje pritožbe
Fikcija vročitve nastopi s pretekom zadnjega, to je 15. dne, odkar je bilo stranki puščeno obvestilo. Fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali drug dela prost dan v RS. Pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP se namreč določba četrtega odstavka 111. člena ZPP ne upošteva.
spor majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme - prekluzija - poziv sodišča - pouk - povprečno skrbna laična oseba - poziv nasprotne stranke
Tožena stranka je od sodišča prve stopnje prejela poziv, iz katerega izhaja, da mora v odgovoru na vlogo tožeče stranke navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati vse dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, ter da se dejstva, ki v tej (in morebitni naslednji) pripravljalni vlogi ne bodo navedena, ne bodo upoštevala. Tudi povprečno skrbna laična oseba bi na podlagi takšnega pouka (sploh v povezavi s trditvami tožeče stranke) mogla in morala sklepati, da mora, v kolikor nasprotuje navedbam nasprotne stranke, podati pisno vlogo z obrazložitvijo svojih ugovorov. Hkrati ni naloga sodišča, da pravdne stranke poziva, naj dopolnijo svojo trditveno podlago (pisno ali na naroku), če takšen poziv izhaja že iz navedb nasprotne stranke.
spor majhne vrednosti – omejeni pritožbeni razlogi – narok – sporno dejansko stanje – listinski dokazi
Stranka le navaja, da uveljavlja procesno kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko pa izpodbija dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.
Dejstvo, da je tožena stranka zoper pravnomočno odločitev vložila revizijo, ni razlog za prekinitev postopka po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 71. OZ člen 299, 378, 378/1.
obveznost plačila - plačilo plače - dogovor v pogodbi o zaposlitvi
Tožnica je imela v 17. členu pogodbe o zaposlitvi določeno osnovno bruto plačo v višini 1.561,30 EUR, s tem da je upravičena tudi do dela plače za delovno uspešnost in do dodatkov v skladu z ZDR in akti delodajalca, za izračun katerih je osnova osnovna plača tožnice za polni delovni čas. Na podlagi teh določil tožena stranka ni imela osnove za znižanje dogovorjene plače tožnici. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi za znižanje plač obstajal utemeljen razlog (npr. nedoseganje vnaprej določenih individualnih ali skupinskih delovnih rezultatov). Ker iz tožničinih plačilnih list za obdobje od februarja 2009 do januarja 2011 izhaja, da ji je tožena stranka vsak mesec obračunala negativni znesek, pa za to ni imela pravne podlage, saj je tožnica skladno z določbami ZDR upravičena do plačila za delo, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do vtoževanih zneskov, zato je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.
URS člen 29, 29-1. ZKP člen 5, 5/2, 87, 87/3, 88, 88/4, 371, 371/2, 502c, 502c/1.
pravna jamstva v kazenskem postopku – začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja – vročitev predloga v odgovor nasprotni stranki – pravica do izjave – pravočasnost odgovora obrambe – štetje rokov – dolžnost vsebinske opredelitve sodišča do obrambnih navedb – načelo kontradiktornosti – pravica do obrambe – preuranjena izdaja sklepa – relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – vpliv na zakonitost sklepa – razveljavitev sklepa
Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo nedvomno pravočasnega odgovora obrambe na predlog državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja, s čimer je prekršilo določbo 1. odstavka 502.c člena ZKP. Kršitev pravice do izjave in načela kontradiktornosti v kazenskem postopku je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa ter potencialno tudi na njegovo pravilnost.
Terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Med terjatve iz delovnega razmerja se uvrščajo tudi terjatve iz naslova nadur. Za opravljeno nadurno delo je pripadal tožniku dodatek za delo v posebnih pogojih dela (128. člen ZDR, ki je bil v veljavi v času opravljanja spornih nadur), ta dodatek pa je bil del tožnikove plače (drugi odstavek 126. člena ZDR). Delodajalec je dolžan delavcu plačo (vključno z dodatki) obračunati v bruto višini, od nje odvesti predpisane dajatve in delavcu izplačati ustrezen neto znesek najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja (drugi odstavek 134. člena ZDR), ki ne sme biti daljše od enega meseca (prvi odstavek 134. člena ZDR). Ker je tožnik obračun in odvod davkov in prispevkov od sicer neto izplačanih nadur za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009 vtoževal šele s pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2015, je tožena stranka utemeljeno ugovarjala zastaranje tega dela tožbenega zahtevka, saj je bila tožba v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka vložena šele po preteku petih let od zapadlosti zgornjih terjatev.
ZPIZ-1 člen 89, 89/1, 90, 90/1, 90/2, 90/4, 98, 98/2. ZJU člen 16, 16/3.
invalid III. kategorije invalidnosti - poklicna rehabilitacija - pogodba o poklicni rehabilitaciji - nadomestilo
Tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo denarnega nadomestila na podlagi določila v pogodbi o poklicni rehabilitaciji, ki sta jo sklenila tožnik in tožena stranka, s katero se je tožena stranka kot delodajalec zavezala tožniku izplačevati od zaključka poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem delovnem mestu v svoje breme denarno nadomestilo v višini 100 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Takšno nadomestilo bi bila dolžna tožena stranka tožniku izplačevati le v primeru, če po zaključku poklicne rehabilitacije ne bi opravljal dela in zanj prejel plačila. Tožnik pa je v času poklicne rehabilitacije delal, za svoje delo je dobil izplačano plačo, poleg tega pa mu je bilo v tem času priznano tudi nadomestilo v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, kar je določal drugi odstavek 89. člena ZPIZ-1. Tožnik je s tem delom nadaljeval tudi po zaključku poklicne rehabilitacije, za to delo je prejemal plačilo, poleg tega pa mu je bilo s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za to obdobje priznano tudi nadomestilo plače v višini 20 % invalidske pokojnine. Drugačna razlaga te pogodbene določbe, ki jo uveljavlja tožnik (torej, da je za obdobje od zaključka poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem, ustreznem delovnem mestu tudi glede na pridobljeno strokovno izobrazbo upravičen do 100 % nadomestila kljub temu, da je v tem obdobju delal, prejel plačo za opravljeno delo in še nadomestilo v višini 20 % invalidske pokojnine s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), bi bila tudi v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena ZJU. Po tej določbi delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Zato navedeno določilo pogodbe o poklicni rehabilitaciji ne predstavlja temelja za ugoditev tožbenemu zahtevku, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006395
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 148, 236, 371, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - uradni zaznamek o zbranih obvestilih - privilegirana priča - odpoved pričanju - goljufija - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Odločitve posameznika, ki mu zakon daje pravico, da v postopku ne izpoveduje, bodisi kot obdolženec ali kot privilegirana priča, ni dopustno dokazno ovrednotiti. Z navedeno razlago pa je sodišče dokazno ocenilo ravnanje priče, da se posluži zakonske bonitete in ne njene izpovedbe, ki je glede na sprejeto odločitev, sploh ni podala. S tem pa je njeno ravnanje celoto utemeljilo v obdolženčevo škodo torej, da njegovega zagovora o sporu priča ni potrdila, čeprav bi bilo logično pričakovati, da bo pričala, če bi spor med njima zares obstajal. Z drugimi besedami to pomeni, da je obdolženčeva žena, čeprav v postopku ni pričala, pravzaprav postala obremenilna priča.
ZPDZC člen 11. ZDR-1 člen 13, 18, 56. ZProst člen 5, 5/2, 12, 13, 13/2, 18.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnik je v spornem obdobju pri toženi stranki opravljal delo po „pogodbi o volonterskem usposabljanju“. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da delo po takšni pogodbi ni skladno z veljavno zakonodajo in gre za delo na črno. Poleg tega pogodbi o volonterskem usposabljanju nista bil sklenjeni zaradi strokovnega usposabljanja zaradi priprave na strokovni izpit, saj je tega po končanem pripravništvu tožnik že opravil. Ker je tožnik delo pri toženi stranki opravljal samostojno in je pripravništvo ter strokovni izpit že opravil, kar pomeni, da ni šlo primarno za usposabljanje, temveč je šlo za dejansko samostojno opravljanje dela, je v spornem obdobju obstajalo delovno razmerje kljub temu, da manjka plačilo za delo kot element delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med tožnikom in toženo stranko obstajalo delovno razmerje za čas od 1. 5. 2014 do 3. 6. 2014, saj po tem datumu tožnik ni več prihajal na delo in ni bil s toženo stranko v nobenem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja. Skladno z ustaljeno sodno prakso mora delavec v primeru, da dejansko delovno razmerje že preneha, uveljaviti in doseči ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Tega tožnik v predmetnem individualnem delovnem sporu ni uveljavljal, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek po 3. 6. 2014, ko tožnik ni več prihajal na delo.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 36, 36/3, 36/4, 37.
vdovska pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum - tuj nosilec zavarovanja
V 3. odstavku 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju, z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami, nastalimi na območjih bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za tako imenovane „samostojne“ pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Tožnici je bila z odločbo pristojnega Zavoda za socialno zavarovanje v BIH priznana pravica do vdovske pokojnine od 14. 11. 1997 dalje tudi z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe. Poleg tega ji je bila priznana pravica do nemške vdovske pokojnine na podlagi sporazuma med BIH in Nemčijo, z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v BIH in Sloveniji ter z upoštevanjem nemške zavarovalne dobe. To pomeni, da se vdovska pokojnina v skladu s 3. odstavkom 36. člena Sporazuma ne preračuna in ostane še naprej obveznost nosilca, ki je dajatev priznal. Zato tožbeni zahtevek na odpravo dokončnih upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu ni utemeljen.
dovoljenost revizije – revizija, ki jo vloži stranka sama – postulacijska sposobnost stranke – pravniški državni izpit – vložitev izrednega pravnega sredstva – pooblastilo odvetniku – rok za vložitev revizije – pristojnost za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje
Ker tožnik ob vložitvi revizije ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je odločitev o zavrženju revizije kot nedovoljene pravilna.
Izločitvena pravica je v skladu s 1. točko prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP pravica lastnika premične stvari, da od insolventnega dolžnika zahteva, da mu izroči stvari, ki so v posesti insolventnega dolžnika. Zato je povsem pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka morala izkazati, da je tožena stranka imela na dan začetka njenega stečajnega postopka v posesti tiste elemente opažne opreme, za katere je v stečajnem postopku uveljavljala izločitveno pravico. Napačno je materialnopravno stališče tožeče stranke, da je tožena stranka že s tem, ko je priznala terjatev tožeče stranke iz naslova najemnine za opažne elemente, priznala tudi dejstvo, da ima te opažne elemente v posesti.
Iz okoliščine, ker je toženec v stečajnem postopku priznal terjatev iz naslova denarne protivrednosti te iste opreme, pa bi lahko izhajal celo drugačen zaključek, kot ga zatrjuje pritožba, in sicer da te opreme nima več v posesti, in da zato priznava tožeči stranki nadomestno (denarno) izpolnitev.
Tožnik je v različnih časovnih obdobjih prevzel 98 kosov tujih osebnih dokumentov (osebnih izkaznic, študentske izkaznice, dijaške izkaznice, bančne kartice, vozniških dovoljenj, članske izkaznice, kartice Urbana) pri čemer ni sestavil predpisanega uradnega zapisa oziroma vpisa v uradne spise oziroma evidence, predmete pa si je protipravno prilastil. Tožnik je s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnikova kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve in uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259. členu KZ-1. Zato je podan tudi utemeljen razlog po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2, 89c, 98c/1, 98c/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2, 53/3. ZSPJS člen 3. Zdoh-2 člen 35, 35/3. ZPIZ-2 člen 144. ZZVZZ člen 50. ZSDP-1 člen 10.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.