Hkrati z izjavo, da kupuje stvar, mora predkupni upravičenec plačati kupnino, določeno v lastnikovem obvestilu o nameravani prodaji, ali jo položiti pri sodišču.
ZIZ člen 15, 38, 38/5, 38/6, 38/8. ZPP člen 154, 155, 155/1, 156, 156/1, 163, 163/2, 163/3. ZDPra člen 16.
izvršilni stroški – merilo uspeha – pravočasna priglasitev stroškov – potrebnost stroškov – dokaz z izvedencem – stroški izvedbe dokaza z izvedencem – s strani sodišča odrejena izvedba dokaza – opiranje odločitve na izvedensko mnenje – oporekanje plačilu predujma – stroški zastopanja Državnega pravobranilstva – strošek vloge za urgiranje odločitve – preostanek predujma – strošek vloge za vrnitev ostanka predujma – pravni standard takojšnje priglasitve stroškov
Sodišče prve stopnje je materialnopravno nepravilno odreklo potrebnost stroškov, ki so nastali v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem. Izvedbo dokaza je odredilo s sklepom z dne 7. 5. 2009, celo brez predloga strank in z naložitvijo plačila predujma dolžnici z opozorilom o zavrnitvi ugovora glede višine izterjevanih zneskov, če predujma ne bo plačala. Dokazni postopek z izvedencem je bil v celoti izveden in čeprav sodišče odločitve o ugoditvi ugovoru dolžnice ni oprlo na izvedeniško mnenje, to še ni razlog za ugotovitev nepotrebnosti stroškov za s strani sodišča odrejene izvedbe dokaza.
Prav tako je sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa neutemeljeno naložilo breme oporekanja plačilu predujma (še posebej glede na opozorilo v sklepu o postavitvi izvedenca) in postavitvi izvedenca zgolj dolžnici, ne da bi se hkrati opredelilo do možnosti enakega očitka tudi upniku.
V skladu s 16. členom ZDPra se stroški zastopanja Državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov vlog, s katerima je dolžnik urgiral odločitev o ugovoru. Z urgenco namreč stranka le pozove sodišče k pospešitvi postopka in je s tega vidika za stranko lahko koristna, ni pa dejanje, ki bi pripomoglo k vsebinski odločitvi o ugovoru.
Niti ZIZ niti ZPP niti noben podzakonski predpis ne predvidevajo predloga stranke za vrnitev preostanka predujma, temveč ga sodišče vrne po uradni dolžnosti. Zato predlog vsebinsko pomeni pozivanje sodišča k opravi dejanja, ki ga mora opraviti po uradni dolžnosti.
Dolžnica je v vlogi z dne 2. 4. 2014 podala tudi izjavo glede dopolnitve izvedenskega mnenja in navedla, da ne predlaga nadaljnje dopolnitve. Vloga je nepotrebna, saj ima izjava stranke, da izvedeniškemu mnenju ne nasprotuje, enak učinek, kot če izjave sploh ne poda.
Subjektivni rok „takoj“ je kot standard v zvezi s priglasitvijo stroškov zaradi njihove povrnitve treba razlagati sicer prožno, ob upoštevanju okoliščin primera, a ozko, v smislu, takoj ko je to mogoče.
starostna pokojnina - poseg v pravnomočno pravno razmerje - ustavitev izplačevanja pokojnine za nazaj
Zavarovanec pridobi pravico do pokojnine in do njenega izplačevanja ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Ker je uživanje pravice vezano na daljše časovno obdobje, se lahko dejansko stanje v tem obdobju spremeni tako, da se spremeni ali celo odpade pravna podlaga za nadaljnje uživanje pravice. Če zavarovanec zamolči relevantno spremembo dejstev, ki so mu znana in ki bi pomenila spremembo njegove pravice oziroma upravičenosti do izplačil, ima zavod možnost izterjati preveč plačane zneske na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, sicer pa tudi na podlagi 275. člena ZPIZ-1. Za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačila za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v ZPIZ-1 ni podlage. To sicer ne pomeni, da takšne odločbe zavod ne sme izdati, vendar pa jo lahko izda le z veljavnostjo za naprej (npr. hkrati z izdajo odločbe o ugotovitvi lastnosti zavarovanca). Tožena stranka za odločitev, da se tožnici ustavi izplačevanje starostne pokojnine za nazaj, ni imela pravne podlage in je s tem posegla v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke.
plačilo odpravnine - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - navidezna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpoved odpravnini
Tudi v primeru, če je bil odpovedni razlog le fiktiven, oziroma če bi se štelo, da je tožena stranka z odpovedjo le upoštevala tožnikovo željo za prenehanje delovnega razmerja na način, ki omogoča prijavo za zavodu za zaposlovanje s prejemom nadomestila, to ne pomeni, da tožnik že iz tega razloga (zaradi odpovedi iz navideznega razloga) ni upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR. Ker je tožniku na podlagi odpovedi tožene stranke prenehala pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, mu je tožena stranka kot delodajalec dolžna plačati odpravnino po 109. členu ZDR.
Tožnik je ne glede na to, da je dogovor s toženo stranko o nižjem izplačilu odpravnine podpisal brez napak volje, upravičen do razlike v odpravnini v celotni višini, ki jo določa 109. člen ZDR, ker se delavec pravici do odpravnine kot zakonski pravici ne more pravno veljavno odpovedati.
Ker predlog za zavarovanje dokazov v besedilu, kot ga je opredelila tožeča stranka (delodajalec), predstavlja tipični informativni dokaz, je bil utemeljeno zavrnjen. Taki dokazi v načelu niso dovoljeni, razen če gre za izjemo, to je predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. V obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo. Iz tožbenih navedb izhaja, da je toženec še kot delavec tožeče stranke opravljal konkurenčno dejavnost in konkuriral tožeči stranki pri poslih z družbama A. in B. ter s tem oškodoval tožečo stranko za 30.000,00 EUR. Torej ne moremo govoriti o tem, da gre za dejstva, ki so zunaj zaznavnega območja tožeče stranke, tako, da teh dejstev ne more spoznati.
Glede na to, da je tožnik umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice in da je tožena stranka s takim delnim umikom soglašala (razen z zahtevkom za plačilo stroškov postopka), je sodišče prve stopnje skladno z določbo 158. člena ZPP utemeljeno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti priglašene stroške postopka.
Zmotno je tudi pravno stališče tožene stranke, da se izpoved zaslišane stranke (zakonitega zastopnika) šteje tudi kot njena navedba. V skladu z 257. členom ZPP se sporna dejstva, ki so pomembna za odločitev, lahko ugotovijo tudi z zaslišanjem strank. To pomeni, da se z zaslišanjem stranke izvajajo dokazi, da bi se ugotovila tista dejstva, ki jih je pravdna stranka podala v okviru svojih navedb.
izredna denarna socialna pomoč - višja sila - plačilo odškodnine - protipravnost
Zmotno je tožničino stališče, da gre pri položnicah, ki se višajo zaradi dviga trošarine, za izredni strošek, ki bi bil posledica višje sile v smislu 3. odstavka 33. člena ZSVarPre, zaradi katere bi bila upravičena do izredne denarne socialne pomoči. Pri višji sili, ki na zakonski abstraktni ravni ni konkretizirana, gre za t.i. pravni standard, ki ga je potrebno šele napolniti. V pravni teoriji in sodni praksi višja sila predstavlja okoliščine, ki niso odvisne od volje strank in jih ni mogoče preprečiti. Za elemente višje sile štejejo: zunanji vzrok, nepričakovanost, neizogibnost in nepredvidljivost. Višanja cene trošarine, ki je administrativni ukrep države ali lokalne skupnosti, ni mogoče šteti za višjo silo. Ker je tožnica v letu 2014 že prejela dve izredni denarni socialni pomoči zaradi plačila položnic, kar je za te namene maksimum v enem koledarskem letu, ni upravičena do dodelitve tretje izredne denarne socialne pomoči.
Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje tožene stranke v predsodnem upravnem postopku mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in bi moralo hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Izvajanje funkcije bi moralo odstopati od potrebne skrbnosti. To pa v predmetni zadevi ni izkazano. Nenazadnje izpodbijana upravna akta pri katerih naj bi prišlo do zatrjevane protipravnosti, nista nepravilna, niti nezakonita. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZUTD člen 5, 5-14, 59, 59/2, 60, 69, 69/1, 69/2. ZPIZ-2 člen 7, 7/1, 7/1-42.
denarno nadomestilo za brezposelnost - zavarovalna doba - prispevki - plačilo prispevkov
Zavarovalna doba po 14. točki 5. člena ZUTD predstavlja obdobje zavarovalnega razmerja, za katero so plačani prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti, če ta zakon ne določa drugače. V zavarovalno dobo, ki se upošteva pri določanju dolžine prejemanja denarnega nadomestila, se upošteva obdobje zavarovalnega razmerja, za katero so plačani prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti. To pomeni, da se pri priznanju nadomestila za primer brezposelnosti doba, za katero prispevki za primer brezposelnosti niso bili plačani, ne more upoštevati. Tožnica je dosegla 26 let, 4 mesecev in 5 dni zavarovalne dobe. Z upoštevanjem časa, ko je bila predhodno prijavljena na Zavodu za zaposlovanje RS kot brezposelna oseba ter hkrati prejemala denarno nadomestilo, pa skupaj 31 let, 7 mesecev in 6 dni. Tožnica ne dosega skupno 35 let zavarovalne dobe in s tem pogoja, določenega v drugem odstavku 69. člena ZUTD, da bi se ji pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevala celotna zavarovalna doba in ne le čas zadnjega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odpravo upravnih odločb tožene stranke in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
Tožena stranka je tožnikom v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da so skupaj z ostalimi delavci tožene stranke v spornem obdobju sodelovali pri odtujevanju palet, ki so bile v lasti tožene stranke, iz centralnega skladišča distribucijskega centra z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, zaradi česar je toženi stranki nastala škoda. S takšnim ravnanjem naj bi tožniki huje kršili pogodbene obveznosti, kršitve pa naj bi imele tudi znake kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Ker tožena stranka očitanih kršitev ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato so izpodbijane izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi nezakonite.
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da tožnikove terjatve (odpravnina in stroški postopka) niso takšne, da nanje ne bi učinkovala potrjena prisilna poravnava, zato je odločilo, da je tožnik do prisojenih zneskov upravičen pod pogoji, ki so določeni v pravnomočnem sklepu o prisilni poravnavi. Skladno z določbo 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, če ni v drugem ali tretjem odstavku tega člena ali 213. členu tega zakona določeno drugače. Terjatev iz naslova odpravnine je nastala po potrditvi prisilne poravnave. Stranki tega individualnega delovnega spora sta namreč po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenili novo pogodbo o zaposlitvi dne 3. 7. 2013 (v smislu reintegracije). Tožnikovo prvotno delovno mesto ni bilo ukinjeno, zato je tožniku pripadala odpravnina skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, to je za zaposlitev na drugem delovnem mestu. Šele s sklenitvijo (nove) pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2013 je nastala obveznost tožene stranke, da tožniku plača odpravnino, to pa je že po sklenitvi prisilne poravnave, ki je bila začeta dne 9. 7. 2012 in potrjena s sklepom z dne 14. 1. 2013. Zato ta na prisojeno odpravnino ne učinkuje. Sklenjena prisilna poravnava prav tako ne učinkuje na stroške tega sodnega postopka, saj je obveznost plačila teh stroškov nastala šele z izdajo oziroma pravnomočnostjo sodbe z dne 3. 2. 2015, zato tudi zanje ne velja omejitev, da jih je tožena stranka dolžna poravnati pod pogoji predhodno potrjene prisilne poravnave.
Regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012 sta terjatvi, ki sta nastali 1. 7. 2011 in 1. 7. 2012, torej pred začetkom postopka prisilne poravnave (9. 7. 2012), zato nanju učinkuje potrjena prisilna poravnava.
Tožnica (vodja poslovalnice) je brez pravne podlage obdelala osebne podatke za posamezne stranke in pred sklenitvijo poslovnih razmerij (odprtje računa brez predpisane pogodbe o odprtju TRR s strani stranke) ni opravila pregleda stranke, identifikacije stranke in ni pridobila podatkov o namenu in predvideni naravi poslovnega razmerja z banko.
S takšnim ravnanjem je iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnica kot vodja poslovalnice bi morala še posebej skrbeti za pravilnost in zakonitost poslovanja tožene stranke, predvsem, da lahko obdeluje osebne podatke le na podlagi ustreznega pisnega pooblastila ter da je pred pred prvo vzpostavitvijo poslovnega razmerja obvezna identifikacija stranke.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/3, 62, 65, 65/1.
III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - nezmožnost za delo - vzrok invalidnosti
Tožnica trajno ni zmožna za delo konfekcionar, je pa zmožna opravljati druga dela s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami. Pri tem ni nepomembno, da je tožnica po poklicu tekstilno konfekcijski tehnik in ne konfekcionar in se stvarne in časovne razbremenitve na drugem delu upoštevajo tudi znotraj tega poklica. Pri tožnici pa ni prišlo do takšnega stanja, da bi bila pridobitno nezmožna za vsakršno delo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti.
obveznost plačila - stroški na službenem potovanju - terensko delo
Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov, ki jih ima na službenem potovanju pri opravljanju terenskega dela, ker naj bi to izhajalo iz podpisane pogodbe o zaposlitvi oziroma iz ustnega dogovora med strankama. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, namreč izrecno izhaja, da je delavec upravičen do drugih povračil v zvezi z delom, kot jih določa kolektivna pogodba, to je do povračila stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo; povračila stroškov, ki jih ima pri upravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju; regresa za letni dopust; jubilejne nagrade in odpravnine. Tudi če bi se stranki dogovorili, da tožnici ne pripadajo t.i. potni stroški, nastali pri terenskem delu, ta dogovor ne bi bil upošteven. Zato je tožnica za sporno obdobje upravičena do povračila stroškov, ki jih je imela na službenem potovanju pri terenskem delu.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - dohodek iz dela - obveščanje zavoda - rok za obveščanje
V skladu s petim odstavkom 67. člena ZUTD je o podlagi za izplačilo dohodka iz dela zavarovanec o njej dolžan obvestiti zavod ob prijavi, sicer pa v roku treh dni po nastanku. O opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo je zavarovanec dolžan sproti obveščati zavod. Zakon govori o sprotnem obveščanju, ne določa pa izrecno, ne opisno, kakršnegakoli roka za to. Tožnik je zavod obvestil o sklenjeni pogodbi o delu za opravljanje določenih del in predložil pogodbo, iz katere je razviden dogovor o plačilu in roku plačila ter višini plačila za opravljeno delo. Tožnik je svojo obveznost sporočanja podatkov o dodatnih dohodkih po opozorilu zavoda izpolnil. Sporočil je prejete zneske ter pojasnil, zakaj tega ni storil prej in se za zamudo opravičil, s tem da je tožnik takoj po prejemu podjemne pogodbe to zavodu tudi predložil. Odločitev tožene stranke, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je tožnik opustil obveznosti sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo ter prejetih dodatnih dohodkih za opravljeno delo, je zato nepravilna.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
ZSVarPre člen 33, 33/1, 33/2, 33/4. URS člen 26. OZ člen 135, 147.
izredna denarna socialna pomoč - upravičenost - plačilo odškodnine
Tožnica bi bila do izredne denarne socialne pomoči v višini treh njenih minimalnih dohodkov upravičena le, če bi z vlogo zahtevala kritje stroškov, različnih od namena, za katerega se dodeljuje varstveni dodatek. Ker je tožnica uživalka denarne socialne pomoči in je v letu 2013 že prejela izredno denarno socialno pomoč, je do istovrstne denarne dajatve upravičena le v višini razlike do dvakratnika zneska svojega minimalnega dohodka.
Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje tožene stranke v predsodnem upravnem postopku mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in bi moralo hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. To pa v predmetni zadevi ni izkazano. Nenazadnje izpodbijana upravna akta, pri katerih naj bi prišlo do zatrjevane protipravnosti, nista nepravilna, niti nezakonita. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZDR člen 109, 112, 112/1, 112/1-3, 112/1-4, 112/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - obveznost plačila - odpravnina
Tožnica je toženi stranki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ji tožena stranka trikrat zaporedoma ni izplačala plače ob določenem roku in ker ji dva meseca plače ni izplačala oziroma ji je izplačala bistveno nižjo plačo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana skladno z določbo 112. člena ZDR, s tem pa je bil podan tudi pravni temelj za odločanje o vtoževani odpravnini, ki je opredeljena v drugem odstavku 112. člena ZDR.
ZDR člen 109, 109/1. OZ člen 89, 89/1. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2.
ničnost sporazuma - odpoved pravici do dela odpravnine - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpravnina
Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.