ZDR člen 109, 109/1. OZ člen 89, 89/1. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2.
ničnost sporazuma - odpoved pravici do dela odpravnine - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpravnina
Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.
Glede na obdolženčeve navedbe na zagovoru, da je tablete Sanval užival približno štiri leta nazaj, in zdravilu priložena navodila, je bil obdolženec seznanjen z navodili za uporabo zdravila in na jemanje zdravila v predpisanih odmerkih (običajen dnevni odmerek 10 mg tik pred spanjem) ter na vpliv zdravila na sposobnost upravljanja vozil (ne sme voziti avtomobila in ne upravljati z orodji vsaj 7 do 8 ur po zaužitju zdravila Sanval).
Ker je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek, je bil po samem zakonu sodni postopek prekinjen. Zato skladno z drugim odstavkom 207. člena ZPP sodišče ni smelo opravljati nobenih pravdnih dejanj. Ker je izdalo zamudno sodbo, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2, 109, 109/1, 109/2, 19/2-3, 109/4. URS člen 50, 66.
ničnost sporazuma - odpoved pravici do dela odpravnine - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpravnina
Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.
ZDR člen 109, 112, 112/1, 112/1-3, 112/1-4, 112/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - obveznost plačila - odpravnina
Tožnica je toženi stranki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ji tožena stranka trikrat zaporedoma ni izplačala plače ob določenem roku in ker ji dva meseca plače ni izplačala oziroma ji je izplačala bistveno nižjo plačo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana skladno z določbo 112. člena ZDR, s tem pa je bil podan tudi pravni temelj za odločanje o vtoževani odpravnini, ki je opredeljena v drugem odstavku 112. člena ZDR.
ZDR-1 člen 118, 118/1. ZUstS člen 24. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - sodna razveza - zaposlitev pri drugem delodajalcu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
Če se delavec v vmesnem obdobju od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu, mu sodišče za ta čas ne prizna delovnega razmerja pri delodajalcu, ki mu je nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, saj dveh delovnih razmerij za poln delovni čas hkrati delavec ne more imeti. Vmesna zaposlitev delavca pri drugem delodajalcu pa ni razlog, da sodišče delavcu ne bi delovnega razmerja priznalo tudi še po prenehanju zaposlitve pri tem delodajalcu. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovljeni nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove tožnici delovno razmerje pravilno priznalo tudi po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, in sicer za obdobje brezposelnosti, ko je tožnici prenehala zaposlitev pri drugem delodajalcu.
Izpodbijana sodba zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo in nasprotja v sami obrazložitvi vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se v delu odločitve o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo nadomestila plače ne da preizkusiti. To nasprotje se nanaša na datum, do katerega je tožnica prejemala nadomestilo med brezposelnostjo. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka sodbe prisojeni neto znesek nadomestila plače zmanjšalo za čas do 28. 2. 2013 in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nezmanjšanega neto zneska nadomestila plače za čas do 28. 2. 2013. Navedeni datum je v nasprotju s 5. točko obrazložitve sodbe, iz katere izhaja, da je tožnica nadomestilo med brezposelnostjo prejemala do 28. 2. 2014, ta pa je v nasprotju z 11. točko obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje (enako kot v izreku) zapisalo, da je tožnica nadomestilo med brezposelnostjo prejemala do 28. 2. 2013. Zato je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v prvem in drugem odstavku II. točke izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
denarna socialna pomoč - ustavna odločba - samostojni podjetnik posameznik - dohodek iz dejavnosti - fikcija
V drugem odstavku 15. člena ZSVarPre je določeno, da se v primeru, če je upravičenec dejavnost šele začel opravljati ali če je njegov mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, kot njegov dohodek, upošteva dohodek v višini 75 % bruto minimalne plače. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-161/12-16 z dne 20. 2. 2014 presodilo, da je ta določba ZSVarPre (sicer z vidika Zakona o brezplačni pravni po kateri samostojni podjetnik do neke pravice ni upravičen že na podlagi fikcije, ne glede na višino svojega dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti, ni najti razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnica tudi v primeru denarne socialne pomoči kot samostojna delavka v kulturi v primeru, da so njeni dohodki nižji od višine bruto minimalne plače, ni upravičena do denarne socialne pomoči že na podlagi sporne fikcije (drugi odstavek 15. člena ZSVarPre), ne glede na višino njenega dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti. Zato je pravilno zaključilo, da bi glede na ugotovljeno neskladnost drugega odstavka 15. člena ZSVarPre s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS morala tožena stranka pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice upoštevati določbe 20. do 23. člena ZSVarPre. Zato izpodbijani upravni odločbi tožene stranke nista pravilni in zakoniti.
ZUJF člen 164, 164/1, 164/2, 168, 168/1, 168/2, 168/7, 169, 169/1. Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti člen 5, 5/1, 5/2, 5/3, 5/4.
stroški prevoza - najcenejši javni prevoz
Tožnica glede na delovni čas upravne enote, kjer je zaposlena, ne more uporabljati avtobusnega prevoza pri odhodu z dela vse dni, razen petka. Glede na vozni red vlakov pa je tožnici z vlakom omogočen prihod in odhod z dela, zato je tožena stranka pravilno priznala pravico do javnega prevoza z uporabo vlakovnega potniškega prevoza, kar predstavlja povračilo na najkrajši lokaciji in hkrati najcenejši javni prevoz. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica za sporno obdobje uveljavljala pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini javnega prevoza z avtobusom, ni utemeljen.
Izpolnjeni so pogoji za izdajo zamudne sobe, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor. Šteje se, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, čeprav je sicer je v 15-dnevnem roku iz 3. odstavka 41. člena ZDSS-1 na tožbo sicer odgovorila, vendar je odgovor na tožbo podal odvetnik, ki odgovoru ni predložil pooblastila za zastopanje, podpisanega s strani zakonitega zastopnika tožene stranke, ampak le pooblastilo, ki ga je podpisal prokurist družbe, ki pa po tedaj veljavnih predpisih - ZGD - ni zakoniti zastopnik družbe niti pooblaščena oseba za zastopanje družbe na sodišču, ki bi lahko pooblastila odvetnika za zastopanje pred sodiščem. S strani zakonitega zastopnika tožene stranke podpisanega pooblastila pa odvetnik tožene stranke tudi naknadno, na poziv sodišča, v postavljenem roku ni predložil. To pomeni, da je temeljni pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. odstavka oziroma iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP izpolnjen.
Ker tožnik kot starejši delavec ni podal pisnega soglasja k odpovedi, tožena stranka pa bi lahko tožniku podala zakonito odpoved iz poslovnega razloga le z njegovim pisnim soglasjem, ter glede na dejstvo, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine in mu še ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/3, 62, 65, 65/1.
III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - nezmožnost za delo - vzrok invalidnosti
Tožnica trajno ni zmožna za delo konfekcionar, je pa zmožna opravljati druga dela s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami. Pri tem ni nepomembno, da je tožnica po poklicu tekstilno konfekcijski tehnik in ne konfekcionar in se stvarne in časovne razbremenitve na drugem delu upoštevajo tudi znotraj tega poklica. Pri tožnici pa ni prišlo do takšnega stanja, da bi bila pridobitno nezmožna za vsakršno delo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka je zaradi spremembe lastništva v začetku leta 2014 izvedla obširno reorganizacijo poslovanja, katere namen je bil prilagoditi obstoječo organizacijsko strukturo organizacijski strukturi novega lastnika. S sprejemom dopolnitve akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest se je področje prodaje, ki je bilo do leta 2014 samostojna veja v organizacijski strukturi tožene stranke, razdelilo na dva novo ustanovljena sektorja, posledično pa so bila vsa delovna mesta (tudi tožnikovo) na področju prodaje ukinjena. Ukinitev delovnega mesta, na katerem je bil zaposlen tožnik, pa predstavlja utemeljen organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
zdraviliško zdravljenje - zavrženje tožbe - dokončnost upravnega akta
Tožnik je vložil tožbo zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika, čeprav je bil v pravnem pouku pravilno poučen, da lahko zoper to odločbo v petih dneh od vročitve vloži pritožbo na zdravstveno komisijo tožene stranke. V skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1 je tožbo dopustno vložiti v 30 dneh od vročitve drugostopenjskega, v upravnem postopku dokončnega posamičnega upravnega akta. Sodno varstvo pravic iz sistema socialne varnosti, kar velja tudi za pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je namreč dopustno uveljavljati šele po predhodno izčrpanem rednem pravnem sredstvu v predsodnem upravnem postopku. Ker je tožnik tožbo vložil preuranjeno, je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo, saj ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o zadevi (75. člen ZDSS-1).
plačilo odpravnine - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - navidezna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpoved odpravnini
Tudi v primeru, če je bil odpovedni razlog le fiktiven, oziroma če bi se štelo, da je tožena stranka z odpovedjo le upoštevala tožnikovo željo za prenehanje delovnega razmerja na način, ki omogoča prijavo za zavodu za zaposlovanje s prejemom nadomestila, to ne pomeni, da tožnik že iz tega razloga (zaradi odpovedi iz navideznega razloga) ni upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR. Ker je tožniku na podlagi odpovedi tožene stranke prenehala pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, mu je tožena stranka kot delodajalec dolžna plačati odpravnino po 109. členu ZDR.
Tožnik je ne glede na to, da je dogovor s toženo stranko o nižjem izplačilu odpravnine podpisal brez napak volje, upravičen do razlike v odpravnini v celotni višini, ki jo določa 109. člen ZDR, ker se delavec pravici do odpravnine kot zakonski pravici ne more pravno veljavno odpovedati.
Ker predlog za zavarovanje dokazov v besedilu, kot ga je opredelila tožeča stranka (delodajalec), predstavlja tipični informativni dokaz, je bil utemeljeno zavrnjen. Taki dokazi v načelu niso dovoljeni, razen če gre za izjemo, to je predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. V obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo. Iz tožbenih navedb izhaja, da je toženec še kot delavec tožeče stranke opravljal konkurenčno dejavnost in konkuriral tožeči stranki pri poslih z družbama A. in B. ter s tem oškodoval tožečo stranko za 30.000,00 EUR. Torej ne moremo govoriti o tem, da gre za dejstva, ki so zunaj zaznavnega območja tožeče stranke, tako, da teh dejstev ne more spoznati.
ZIZ člen 15, 38, 38/5, 38/6, 38/8. ZPP člen 154, 155, 155/1, 156, 156/1, 163, 163/2, 163/3. ZDPra člen 16.
izvršilni stroški – merilo uspeha – pravočasna priglasitev stroškov – potrebnost stroškov – dokaz z izvedencem – stroški izvedbe dokaza z izvedencem – s strani sodišča odrejena izvedba dokaza – opiranje odločitve na izvedensko mnenje – oporekanje plačilu predujma – stroški zastopanja Državnega pravobranilstva – strošek vloge za urgiranje odločitve – preostanek predujma – strošek vloge za vrnitev ostanka predujma – pravni standard takojšnje priglasitve stroškov
Sodišče prve stopnje je materialnopravno nepravilno odreklo potrebnost stroškov, ki so nastali v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem. Izvedbo dokaza je odredilo s sklepom z dne 7. 5. 2009, celo brez predloga strank in z naložitvijo plačila predujma dolžnici z opozorilom o zavrnitvi ugovora glede višine izterjevanih zneskov, če predujma ne bo plačala. Dokazni postopek z izvedencem je bil v celoti izveden in čeprav sodišče odločitve o ugoditvi ugovoru dolžnice ni oprlo na izvedeniško mnenje, to še ni razlog za ugotovitev nepotrebnosti stroškov za s strani sodišča odrejene izvedbe dokaza.
Prav tako je sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa neutemeljeno naložilo breme oporekanja plačilu predujma (še posebej glede na opozorilo v sklepu o postavitvi izvedenca) in postavitvi izvedenca zgolj dolžnici, ne da bi se hkrati opredelilo do možnosti enakega očitka tudi upniku.
V skladu s 16. členom ZDPra se stroški zastopanja Državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov vlog, s katerima je dolžnik urgiral odločitev o ugovoru. Z urgenco namreč stranka le pozove sodišče k pospešitvi postopka in je s tega vidika za stranko lahko koristna, ni pa dejanje, ki bi pripomoglo k vsebinski odločitvi o ugovoru.
Niti ZIZ niti ZPP niti noben podzakonski predpis ne predvidevajo predloga stranke za vrnitev preostanka predujma, temveč ga sodišče vrne po uradni dolžnosti. Zato predlog vsebinsko pomeni pozivanje sodišča k opravi dejanja, ki ga mora opraviti po uradni dolžnosti.
Dolžnica je v vlogi z dne 2. 4. 2014 podala tudi izjavo glede dopolnitve izvedenskega mnenja in navedla, da ne predlaga nadaljnje dopolnitve. Vloga je nepotrebna, saj ima izjava stranke, da izvedeniškemu mnenju ne nasprotuje, enak učinek, kot če izjave sploh ne poda.
Subjektivni rok „takoj“ je kot standard v zvezi s priglasitvijo stroškov zaradi njihove povrnitve treba razlagati sicer prožno, ob upoštevanju okoliščin primera, a ozko, v smislu, takoj ko je to mogoče.
obveznost plačila - stroški na službenem potovanju - terensko delo
Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov, ki jih ima na službenem potovanju pri opravljanju terenskega dela, ker naj bi to izhajalo iz podpisane pogodbe o zaposlitvi oziroma iz ustnega dogovora med strankama. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, namreč izrecno izhaja, da je delavec upravičen do drugih povračil v zvezi z delom, kot jih določa kolektivna pogodba, to je do povračila stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo; povračila stroškov, ki jih ima pri upravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju; regresa za letni dopust; jubilejne nagrade in odpravnine. Tudi če bi se stranki dogovorili, da tožnici ne pripadajo t.i. potni stroški, nastali pri terenskem delu, ta dogovor ne bi bil upošteven. Zato je tožnica za sporno obdobje upravičena do povračila stroškov, ki jih je imela na službenem potovanju pri terenskem delu.
Ker je toženka kot fizična oseba izjavila, da se kot solidarni porok in plačnik zavezuje, da bo družbi A. d.o.o. izpolnila vsako veljavno in zapadlo obveznost glavnega dolžnika, če tega ne bo storil glavni dolžnik, je s tem prevzela solidarno poroštvo do takrat, ko se je najemna pogodba dejansko izvrševala, pa tudi še, ko se je ustno podaljšala.
Hkrati z izjavo, da kupuje stvar, mora predkupni upravičenec plačati kupnino, določeno v lastnikovem obvestilu o nameravani prodaji, ali jo položiti pri sodišču.
ZDR-1 člen 49, 89, 89/1, 89/1-1, 200, 200/1. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 16.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Zaprtje poslovalnice tožene stranke oziroma ukinitev organizacijske enote (kjer je delala tožnica) predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče nima pristojnosti ocenjevati poslovne odločitve tožene stranke, da zapre poslovalnico in je ne organizira na drugem naslovu, saj so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca. Napotitev tožnice iz ene poslovalnice v drugo pa ni predmet obravnavanega individualnega delovnega spora. Bistveno je, da tožena stranka dela tožnice zaradi zaprtja poslovalnice ni več potrebovala. Zato je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožničino delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno.