Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
ZUTD člen 5, 5-14, 59, 59/2, 60, 69, 69/1, 69/2. ZPIZ-2 člen 7, 7/1, 7/1-42.
denarno nadomestilo za brezposelnost - zavarovalna doba - prispevki - plačilo prispevkov
Zavarovalna doba po 14. točki 5. člena ZUTD predstavlja obdobje zavarovalnega razmerja, za katero so plačani prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti, če ta zakon ne določa drugače. V zavarovalno dobo, ki se upošteva pri določanju dolžine prejemanja denarnega nadomestila, se upošteva obdobje zavarovalnega razmerja, za katero so plačani prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti. To pomeni, da se pri priznanju nadomestila za primer brezposelnosti doba, za katero prispevki za primer brezposelnosti niso bili plačani, ne more upoštevati. Tožnica je dosegla 26 let, 4 mesecev in 5 dni zavarovalne dobe. Z upoštevanjem časa, ko je bila predhodno prijavljena na Zavodu za zaposlovanje RS kot brezposelna oseba ter hkrati prejemala denarno nadomestilo, pa skupaj 31 let, 7 mesecev in 6 dni. Tožnica ne dosega skupno 35 let zavarovalne dobe in s tem pogoja, določenega v drugem odstavku 69. člena ZUTD, da bi se ji pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevala celotna zavarovalna doba in ne le čas zadnjega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odpravo upravnih odločb tožene stranke in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.
ZPIZ-1 člen 61, 61/2, 60/2-1, 67, 68, 68-2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 21.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - sprememba v invalidnosti
Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tožnik namreč izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine, kar pomeni, da v tem primeru ni potrebno uporabiti določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino glede seštevanja zavarovalnih dob. Za odločitev je odločilen 21. člen Sporazuma, v katerem je določeno, da v primeru, če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. V sporni zadevi so pogoji za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine izpolnjeni. Tožnik je invalid I. kategorije invalidnosti, izpolnjuje pa tudi pogoj dopolnjene minimalne pokojninske dobe po 2. alineji 68. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in II. točko izreka spremenilo tako, da je tožniku upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Pritožba zoper sklep ni dovoljena, če je v zakonu določeno, da pritožbe ni, kot tudi če je določeno, da ni posebne pritožbe (v tem primeru se sme odločitev sodišča prve stopnje izpodbijati samo s pritožbo zoper končno odločbo). Na navedeno pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne vpliva, saj sodišče (z napačnim pravnim poukom) ne more spremeniti kogentnih zakonskih določb.
izredna denarna socialna pomoč - višja sila - plačilo odškodnine - protipravnost
Zmotno je tožničino stališče, da gre pri položnicah, ki se višajo zaradi dviga trošarine, za izredni strošek, ki bi bil posledica višje sile v smislu 3. odstavka 33. člena ZSVarPre, zaradi katere bi bila upravičena do izredne denarne socialne pomoči. Pri višji sili, ki na zakonski abstraktni ravni ni konkretizirana, gre za t.i. pravni standard, ki ga je potrebno šele napolniti. V pravni teoriji in sodni praksi višja sila predstavlja okoliščine, ki niso odvisne od volje strank in jih ni mogoče preprečiti. Za elemente višje sile štejejo: zunanji vzrok, nepričakovanost, neizogibnost in nepredvidljivost. Višanja cene trošarine, ki je administrativni ukrep države ali lokalne skupnosti, ni mogoče šteti za višjo silo. Ker je tožnica v letu 2014 že prejela dve izredni denarni socialni pomoči zaradi plačila položnic, kar je za te namene maksimum v enem koledarskem letu, ni upravičena do dodelitve tretje izredne denarne socialne pomoči.
Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje tožene stranke v predsodnem upravnem postopku mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in bi moralo hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Izvajanje funkcije bi moralo odstopati od potrebne skrbnosti. To pa v predmetni zadevi ni izkazano. Nenazadnje izpodbijana upravna akta pri katerih naj bi prišlo do zatrjevane protipravnosti, nista nepravilna, niti nezakonita. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZDR člen 109, 112, 112/1, 112/1-3, 112/1-4, 112/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - obveznost plačila - odpravnina
Tožnica je toženi stranki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ji tožena stranka trikrat zaporedoma ni izplačala plače ob določenem roku in ker ji dva meseca plače ni izplačala oziroma ji je izplačala bistveno nižjo plačo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana skladno z določbo 112. člena ZDR, s tem pa je bil podan tudi pravni temelj za odločanje o vtoževani odpravnini, ki je opredeljena v drugem odstavku 112. člena ZDR.
Hkrati z izjavo, da kupuje stvar, mora predkupni upravičenec plačati kupnino, določeno v lastnikovem obvestilu o nameravani prodaji, ali jo položiti pri sodišču.
Tožena stranka je tožnikom v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da so skupaj z ostalimi delavci tožene stranke v spornem obdobju sodelovali pri odtujevanju palet, ki so bile v lasti tožene stranke, iz centralnega skladišča distribucijskega centra z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, zaradi česar je toženi stranki nastala škoda. S takšnim ravnanjem naj bi tožniki huje kršili pogodbene obveznosti, kršitve pa naj bi imele tudi znake kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Ker tožena stranka očitanih kršitev ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato so izpodbijane izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi nezakonite.
ZDR-1 člen 118, 118/1. ZUstS člen 24. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - sodna razveza - zaposlitev pri drugem delodajalcu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
Če se delavec v vmesnem obdobju od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu, mu sodišče za ta čas ne prizna delovnega razmerja pri delodajalcu, ki mu je nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, saj dveh delovnih razmerij za poln delovni čas hkrati delavec ne more imeti. Vmesna zaposlitev delavca pri drugem delodajalcu pa ni razlog, da sodišče delavcu ne bi delovnega razmerja priznalo tudi še po prenehanju zaposlitve pri tem delodajalcu. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovljeni nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove tožnici delovno razmerje pravilno priznalo tudi po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, in sicer za obdobje brezposelnosti, ko je tožnici prenehala zaposlitev pri drugem delodajalcu.
Izpodbijana sodba zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo in nasprotja v sami obrazložitvi vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se v delu odločitve o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo nadomestila plače ne da preizkusiti. To nasprotje se nanaša na datum, do katerega je tožnica prejemala nadomestilo med brezposelnostjo. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka sodbe prisojeni neto znesek nadomestila plače zmanjšalo za čas do 28. 2. 2013 in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nezmanjšanega neto zneska nadomestila plače za čas do 28. 2. 2013. Navedeni datum je v nasprotju s 5. točko obrazložitve sodbe, iz katere izhaja, da je tožnica nadomestilo med brezposelnostjo prejemala do 28. 2. 2014, ta pa je v nasprotju z 11. točko obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje (enako kot v izreku) zapisalo, da je tožnica nadomestilo med brezposelnostjo prejemala do 28. 2. 2013. Zato je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v prvem in drugem odstavku II. točke izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZSVarPre člen 33, 33/1, 33/2, 33/4. URS člen 26. OZ člen 135, 147.
izredna denarna socialna pomoč - upravičenost - plačilo odškodnine
Tožnica bi bila do izredne denarne socialne pomoči v višini treh njenih minimalnih dohodkov upravičena le, če bi z vlogo zahtevala kritje stroškov, različnih od namena, za katerega se dodeljuje varstveni dodatek. Ker je tožnica uživalka denarne socialne pomoči in je v letu 2013 že prejela izredno denarno socialno pomoč, je do istovrstne denarne dajatve upravičena le v višini razlike do dvakratnika zneska svojega minimalnega dohodka.
Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje tožene stranke v predsodnem upravnem postopku mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in bi moralo hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. To pa v predmetni zadevi ni izkazano. Nenazadnje izpodbijana upravna akta, pri katerih naj bi prišlo do zatrjevane protipravnosti, nista nepravilna, niti nezakonita. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
Po prvem odstavku 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.
ZIZ člen 15, 38, 38/5, 38/6, 38/8. ZPP člen 154, 155, 155/1, 156, 156/1, 163, 163/2, 163/3. ZDPra člen 16.
izvršilni stroški – merilo uspeha – pravočasna priglasitev stroškov – potrebnost stroškov – dokaz z izvedencem – stroški izvedbe dokaza z izvedencem – s strani sodišča odrejena izvedba dokaza – opiranje odločitve na izvedensko mnenje – oporekanje plačilu predujma – stroški zastopanja Državnega pravobranilstva – strošek vloge za urgiranje odločitve – preostanek predujma – strošek vloge za vrnitev ostanka predujma – pravni standard takojšnje priglasitve stroškov
Sodišče prve stopnje je materialnopravno nepravilno odreklo potrebnost stroškov, ki so nastali v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem. Izvedbo dokaza je odredilo s sklepom z dne 7. 5. 2009, celo brez predloga strank in z naložitvijo plačila predujma dolžnici z opozorilom o zavrnitvi ugovora glede višine izterjevanih zneskov, če predujma ne bo plačala. Dokazni postopek z izvedencem je bil v celoti izveden in čeprav sodišče odločitve o ugoditvi ugovoru dolžnice ni oprlo na izvedeniško mnenje, to še ni razlog za ugotovitev nepotrebnosti stroškov za s strani sodišča odrejene izvedbe dokaza.
Prav tako je sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa neutemeljeno naložilo breme oporekanja plačilu predujma (še posebej glede na opozorilo v sklepu o postavitvi izvedenca) in postavitvi izvedenca zgolj dolžnici, ne da bi se hkrati opredelilo do možnosti enakega očitka tudi upniku.
V skladu s 16. členom ZDPra se stroški zastopanja Državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov vlog, s katerima je dolžnik urgiral odločitev o ugovoru. Z urgenco namreč stranka le pozove sodišče k pospešitvi postopka in je s tega vidika za stranko lahko koristna, ni pa dejanje, ki bi pripomoglo k vsebinski odločitvi o ugovoru.
Niti ZIZ niti ZPP niti noben podzakonski predpis ne predvidevajo predloga stranke za vrnitev preostanka predujma, temveč ga sodišče vrne po uradni dolžnosti. Zato predlog vsebinsko pomeni pozivanje sodišča k opravi dejanja, ki ga mora opraviti po uradni dolžnosti.
Dolžnica je v vlogi z dne 2. 4. 2014 podala tudi izjavo glede dopolnitve izvedenskega mnenja in navedla, da ne predlaga nadaljnje dopolnitve. Vloga je nepotrebna, saj ima izjava stranke, da izvedeniškemu mnenju ne nasprotuje, enak učinek, kot če izjave sploh ne poda.
Subjektivni rok „takoj“ je kot standard v zvezi s priglasitvijo stroškov zaradi njihove povrnitve treba razlagati sicer prožno, ob upoštevanju okoliščin primera, a ozko, v smislu, takoj ko je to mogoče.
ZDR člen 109, 109/1. OZ člen 89, 89/1. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2.
ničnost sporazuma - odpoved pravici do dela odpravnine - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpravnina
Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.
socialno varstveni prejemki - razveljavitev odločbe - učinkovanje za naprej
Ne glede na to, da ZSVarPre ali ZUPJS določata drugačen upravni postopek, kot je določen v ZUP, razveljavitev odločbe v postopkih uveljavljanja pravic po ZSVarPre ne more imeti drugačnega učinka kot sicer velja po splošni pravni teoriji, torej le za naprej po izdaji prvostopne odločbe. Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z določbami ZUP in pri odločitvi, od kdaj dalje učinkuje nova odločba, s katero je bilo odločeno, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za dodelitev socialno varstveih prejemkov, pravilno uporabilo inštitut razveljavitve, tako da je datum 1. 1. 2012 nadomestilo z datumom 30. 4. 2012 (to je zadnjim dnem v mesecu, v katerem je bila izdana nova odločba o neupravičenosti do socialno varstveni prejemkov). V kolikor bi sodišče prve stopnje pri odločitvi sledilo tožencu in pustilo v veljavi datum 1. 1. 2012, za kar se zavzema pritožba, bi prišlo do posega v pravnomočno odločbo in pridobljeno pravico, kar ustava izrecno prepoveduje.
ZDR-1 člen 49, 89, 89/1, 89/1-1, 200, 200/1. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 16.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Zaprtje poslovalnice tožene stranke oziroma ukinitev organizacijske enote (kjer je delala tožnica) predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče nima pristojnosti ocenjevati poslovne odločitve tožene stranke, da zapre poslovalnico in je ne organizira na drugem naslovu, saj so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca. Napotitev tožnice iz ene poslovalnice v drugo pa ni predmet obravnavanega individualnega delovnega spora. Bistveno je, da tožena stranka dela tožnice zaradi zaprtja poslovalnice ni več potrebovala. Zato je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožničino delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno.
ZUJF člen 164, 164/1, 164/2, 168, 168/1, 168/2, 168/7, 169, 169/1. Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti člen 5, 5/1, 5/2, 5/3, 5/4.
stroški prevoza - najcenejši javni prevoz
Tožnica glede na delovni čas upravne enote, kjer je zaposlena, ne more uporabljati avtobusnega prevoza pri odhodu z dela vse dni, razen petka. Glede na vozni red vlakov pa je tožnici z vlakom omogočen prihod in odhod z dela, zato je tožena stranka pravilno priznala pravico do javnega prevoza z uporabo vlakovnega potniškega prevoza, kar predstavlja povračilo na najkrajši lokaciji in hkrati najcenejši javni prevoz. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica za sporno obdobje uveljavljala pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini javnega prevoza z avtobusom, ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neuspešno opravljeno poskusno delo – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrtega odstavka 125. člena ZDR‑1 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Presodilo je, da neizdelava prevodov oziroma zelo slabo opravljeni prevodi predstavljajo utemeljen razlog za oceno, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila, saj so kvalitetno opravljeni prevodi, glede na dejavnost tožne stranke, ena izmed bistvenih značilnosti delovnega mesta, ki ga je opravljala tožnica. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bila tožnica pretežni del trajanja delovnega razmerja, tj. od 3. 6. 2013 do 20. 4. 2014, v bolniškem staležu, saj je bila tožnica od sklenitve izpodbijane pogodbe o zaposlitvi do dneva podaje odpovedi v službi le tri dni. Vsebinska ocena tožničinega poskusnega dela tako ni mogla biti realna, ker je bila podana za manj kot tri dni efektivnega dela, upoštevaje, da je tožena stranka tožnici določila poskusno delo v trajanju treh mesecev. Smisel instituta poskusnega dela je v tem, da se v določenem časovnem obdobju ugotovijo oziroma pokažejo znanja in sposobnosti delavca za opravljanje določenega dela. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita že iz tega razloga. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev ter ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo določenega dne, temveč še vedno obstoji, v preostalem pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno.
temelj odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje nosilcev oblasti - odstranitev objekta - razmejitev civilne in upravne zadeve - navadna škoda - izgubljen dobiček - ugotovitev višine škode - izvedenec - metode
Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno že takrat, ko očitno odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Povedano še toliko bolj velja v predmetni zadevi, kjer je bila pravna oseba, ki vodi upravni postopek, hkrati tudi stranka v civilnopravnem razmerju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da občinski inšpektor ni upošteval osnovnih izhodišč pri razmejitvi civilne od upravne zadeve, pri čemer se od upravnega organa pričakuje, da osnovna izhodišča prepozna in upošteva v posameznem primeru. Pri postopanju je zato šlo za očitno odstopanje od jasnih določb materialnega in procesnega prava o tem, kaj je upravna zadeva in kakšne so pristojnosti upravnega organa in zato za kvalificirano kršitev.
Zmotno je tudi pravno stališče tožene stranke, da se izpoved zaslišane stranke (zakonitega zastopnika) šteje tudi kot njena navedba. V skladu z 257. členom ZPP se sporna dejstva, ki so pomembna za odločitev, lahko ugotovijo tudi z zaslišanjem strank. To pomeni, da se z zaslišanjem stranke izvajajo dokazi, da bi se ugotovila tista dejstva, ki jih je pravdna stranka podala v okviru svojih navedb.
ZIZ člen 104, 104/1, 107, 107/4, 115, 115/1, 120. ZPP člen 343, 343/4.
izvršba na denarno terjatev dolžnika – sklep o prenosu terjatve – pravice upnika – dolžnikov dolžnik – pravica do pritožbe – pravni interes za pritožbo dolžnikovega dolžnika zoper sklep o prenosu terjatve
Sklep o prenosu terjatve ne posega v položaj dolžnikovega dolžnika in se zaradi spremembe upnika le-ta ne poslabša. To pa ima za posledico, da mu pravni red ne priznava pravice do pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve, saj nima pravnega interesa zanjo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).