DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015058
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 153, 153/2, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - delo na strehi - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost
Tožnik je bil kot delavec prvotožene stranke skupaj s sodelavcem napoten na delo k drugotoženi stranki, delavec drugotožene stranke pa jima je odredil, da morata posekati in odstraniti veje s strehe objekta drugotožene stranke. Pri tem je prišlo do udora strehe, tožnik je padel v notranjost objekta in se poškodoval. Za nastanek škode sta odgovorni obe toženi stranki. Prvotožena stranka je za nastalo škodo tožniku odgovorna kot njegov delodajalec (na podlagi 184. člena ZDR), ker ga ni ustrezno usposobila za delo na višini (s tem je kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu) in ni poskrbela, da tožnik dela na višini ne bi opravljal. Tožnik je sicer utrpel poškodbe pri opravljanju nalog, ki so mu bile naložene kot njegove delovne naloge v zvezi z delovnim razmerjem pri prvotoženi stranki, čeprav mu je konkretna dela odredila drugotožena stranka, h kateri je bil tožnik napoten na delo. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da prvotožena stranka ni imela statusa delodajalca, ki bi v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opravljal dejavnost zagotavljanja dela delavcem drugemu delodajalcu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se prvotožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti za nastalo škodo z obrazložitvijo, da ob škodnem dogodku ni bila prisotna oziroma da ni bila tista, ki bi tožniku naložila opravljeno delo, v posledici katerega je prišlo do poškodbe tožnika. Drugotožena stranka je objektivno kot tudi krivdno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Tožnik je bil pri opravljanju dela pri drugotoženi stranki s strani njenega delavca napoten na delu na višini (višina pri kapu je bila 3,5 metra, v slemenu pa 8 metrov). Delo na takšni višini pa predstavlja nevarno delo. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost drugotožene stranke za nastalo škodo. Poleg tega drugotožena stranka ni poskrbela za varno delo tožnika, pri delu ga ni nadzorovala, niti mu ni priskrbela ustreznih sredstev za varno delo na višin, zato za nastalo škodo odgovarja tudi krivdno.
Pritožba zoper sklep ni dovoljena, če je v zakonu določeno, da pritožbe ni, kot tudi če je določeno, da ni posebne pritožbe (v tem primeru se sme odločitev sodišča prve stopnje izpodbijati samo s pritožbo zoper končno odločbo). Na navedeno pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne vpliva, saj sodišče (z napačnim pravnim poukom) ne more spremeniti kogentnih zakonskih določb.
Ker revizija zoper pravnomočno sodno odločbo pritožbenega sodišča ni bila vložena po odvetniku, niti ni izkazano, da bi imel vložnik opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (91. člen ZPP).
obveznost plačila - stroški na službenem potovanju - terensko delo
Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov, ki jih ima na službenem potovanju pri opravljanju terenskega dela, ker naj bi to izhajalo iz podpisane pogodbe o zaposlitvi oziroma iz ustnega dogovora med strankama. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, namreč izrecno izhaja, da je delavec upravičen do drugih povračil v zvezi z delom, kot jih določa kolektivna pogodba, to je do povračila stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo; povračila stroškov, ki jih ima pri upravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju; regresa za letni dopust; jubilejne nagrade in odpravnine. Tudi če bi se stranki dogovorili, da tožnici ne pripadajo t.i. potni stroški, nastali pri terenskem delu, ta dogovor ne bi bil upošteven. Zato je tožnica za sporno obdobje upravičena do povračila stroškov, ki jih je imela na službenem potovanju pri terenskem delu.
V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka (delodajalec) od toženca (delavca) uveljavljala povračilo škode, ki ji je nastala zaradi odtujenih predmetov v višini DDV. V konkretnem primeru je primanjkljaj oziroma izguba nastala zaradi protipravne prilastitve toženca, bil je sestavljen zapisnik policijske uprave in je bil toženec pravnomočno spoznan za krivega v kazenskem postopku. Zato se v skladu s 4. alinejo 17. člena Pravilnika o izvajanju davka na dodano vrednost in 7. členom ZDDV-1 DDV od odtujenega blaga ne obračuna. Če je tožeča stranka plačala vstopni DDV in ji je v posledici tatvine nastala škoda, bi morala v skladu s citirano določbo Pravilnika zahtevati povrnitev že plačanega vstopnega DDV. Te svoje obveznosti ne more (izbirno) prenesti na delavca in ga v okviru odškodninskega zahtevka obremeniti s plačilom DDV. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost toženca za plačani vstopni DDV tožeče stranke, saj se od odtujenega blaga, če je sestavljen zapisnik policijske uprave, DDV ne obračuna.
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je tožeči stranki nastala škoda v višini plačanih računov, ki jih je toženec dolžan povrniti, ker si je morala zaradi odtujevanja stvari toženca kupiti in dograditi dodatno tehnično opremo. Organizacija delovnega procesa in kontrola dela v skladišču, tako da se vzpostavi nadzor s pomočjo tehničnih sredstev, da se varuje premoženje in odkrivajo morebitni storilci tatvin, je stvar delodajalca, to je tožeče stranke. V kolikor se delodajalec odloči, da bo svoje premoženje varoval tudi z dodatno tehnično opremo, stroškov te investicije (v višini plačila računov za dodatno tehnično opremo) ne more naprtiti delavcu, ki je bil zaloten pri tatvini. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ZUTD člen 5, 8, 8/2, 127, 127/3. ZZDT-1 člen 5, 8, 9, 9/2. ZTuj-2 člen 51, 51/2.
tujec - dovoljenje za začasno bivanje v Republiki Sloveniji - vpis v evidenco brezposelnih oseb
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnika ni mogoče šteti kot tujca, ki ima pravico do prostega dostopa na trg dela v Republiki Sloveniji in s tem kot tujca, ki izpolnjuje pogoje za vpis v evidenco brezposelnih oseb. Med osebami, določenimi v 9. členu ZZDT-1, za katere velja, da imajo prost dostop na slovenski trg dela, namreč ni navedenih tujcev z dovoljenjem za začasno prebivanje (kot ga je imel tožnik), niti ne gre zaradi tega za enega od statusov, določenih v 5. členu ZZDT-1, torej da bi šlo za tujca, ki za zaposlitev ali delo v Republiki Sloveniji ne potrebuje delovnega dovoljenja in se zanj določbe ZZDT-1 ne uporabljajo. Zgolj dejstvo, da ima tožnik dovoljenje za začasno bivanje v Republiki Sloveniji, še ne daje podlage za njegovo zaposlitev in opravljanje dela ter posledično za vpis v evidenco brezposelnih, ampak mora za to izpolnjevati tudi pogoje, ki so določeni v ZZDT-1. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in da se tožnika vpiše v evidenco brezposelnih oseb ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 61, 61/2, 60/2-1, 67, 68, 68-2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 21.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - sprememba v invalidnosti
Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tožnik namreč izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine, kar pomeni, da v tem primeru ni potrebno uporabiti določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino glede seštevanja zavarovalnih dob. Za odločitev je odločilen 21. člen Sporazuma, v katerem je določeno, da v primeru, če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. V sporni zadevi so pogoji za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine izpolnjeni. Tožnik je invalid I. kategorije invalidnosti, izpolnjuje pa tudi pogoj dopolnjene minimalne pokojninske dobe po 2. alineji 68. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in II. točko izreka spremenilo tako, da je tožniku upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Po prvem odstavku 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.
Glede na to, da je tožnik umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice in da je tožena stranka s takim delnim umikom soglašala (razen z zahtevkom za plačilo stroškov postopka), je sodišče prve stopnje skladno z določbo 158. člena ZPP utemeljeno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti priglašene stroške postopka.
zdraviliško zdravljenje - zavrženje tožbe - dokončnost upravnega akta
Tožnik je vložil tožbo zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika, čeprav je bil v pravnem pouku pravilno poučen, da lahko zoper to odločbo v petih dneh od vročitve vloži pritožbo na zdravstveno komisijo tožene stranke. V skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1 je tožbo dopustno vložiti v 30 dneh od vročitve drugostopenjskega, v upravnem postopku dokončnega posamičnega upravnega akta. Sodno varstvo pravic iz sistema socialne varnosti, kar velja tudi za pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je namreč dopustno uveljavljati šele po predhodno izčrpanem rednem pravnem sredstvu v predsodnem upravnem postopku. Ker je tožnik tožbo vložil preuranjeno, je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo, saj ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o zadevi (75. člen ZDSS-1).
stroški postopka - tek rokov - sodne počitnice - zamuda roka
Ker se je rok za vložitev pritožbe iztekel že v času sodnih počitnic (15. 7. 2015), rok za pritožbo zoper sklep o stroških, ki jo je tožena stranka vložila dne 16. 7. 2015, ni bil zamujen. V času sodnih počitnic rok za vložitev pritožbe ne teče (83. člen ZS). Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrglo pritožbo in je zato podana kršitev 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 1. odstavka 343. člena ZPP, saj je neupoštevanje obdobja sodnih počitnic pri štetju roka za vložitev pritožbe vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za obdobje po prenehanju delovnega razmerja, ker je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 4. 7. 2014, tožnik pa v postopku ni uveljavljal tudi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja s tem datumom.
Tožnik je v spornem obdobju delo opravljal po navodilih zakonitega zastopnika določene družbe in navodil za delo od tožene stranke ni prejemal. Poleg tega je tožniku tudi delo odrejal zakoniti zastopnik določene družbe, ki mu je za opravljeno delo izplačal določeno plačilo, tožnik pa je delo opravljal pretežno v korist te družbe. To pa pomeni, da med tožnikom in toženo stranko ni bilo vzpostavljenega razmerja, ki je kot delovno razmerje opredeljeno v prvem odstavku 4. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da med tožnikom in toženo stranko tudi v obdobju od 1. 10. 2013 do 4. 7. 2014 ni obstajalo razmerje, ki bi imelo elemente delovnega razmerja.
ZUTD člen 5, 5-14, 59, 59/2, 60, 69, 69/1, 69/2. ZPIZ-2 člen 7, 7/1, 7/1-42.
denarno nadomestilo za brezposelnost - zavarovalna doba - prispevki - plačilo prispevkov
Zavarovalna doba po 14. točki 5. člena ZUTD predstavlja obdobje zavarovalnega razmerja, za katero so plačani prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti, če ta zakon ne določa drugače. V zavarovalno dobo, ki se upošteva pri določanju dolžine prejemanja denarnega nadomestila, se upošteva obdobje zavarovalnega razmerja, za katero so plačani prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti. To pomeni, da se pri priznanju nadomestila za primer brezposelnosti doba, za katero prispevki za primer brezposelnosti niso bili plačani, ne more upoštevati. Tožnica je dosegla 26 let, 4 mesecev in 5 dni zavarovalne dobe. Z upoštevanjem časa, ko je bila predhodno prijavljena na Zavodu za zaposlovanje RS kot brezposelna oseba ter hkrati prejemala denarno nadomestilo, pa skupaj 31 let, 7 mesecev in 6 dni. Tožnica ne dosega skupno 35 let zavarovalne dobe in s tem pogoja, določenega v drugem odstavku 69. člena ZUTD, da bi se ji pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevala celotna zavarovalna doba in ne le čas zadnjega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odpravo upravnih odločb tožene stranke in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.
ZIZ člen 104, 104/1, 107, 107/4, 115, 115/1, 120. ZPP člen 343, 343/4.
izvršba na denarno terjatev dolžnika – sklep o prenosu terjatve – pravice upnika – dolžnikov dolžnik – pravica do pritožbe – pravni interes za pritožbo dolžnikovega dolžnika zoper sklep o prenosu terjatve
Sklep o prenosu terjatve ne posega v položaj dolžnikovega dolžnika in se zaradi spremembe upnika le-ta ne poslabša. To pa ima za posledico, da mu pravni red ne priznava pravice do pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve, saj nima pravnega interesa zanjo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – storitev hujšega prekrška v času preizkusne dobe
Storilec z vloženo nadzorstveno pritožbo zoper kriminalista odločitve sodišča prve stopnje ni uspel omajati. Storilec namreč zoper odločbo prekrškovnega organa, s katero mu je bilo zaradi storjenega prekrška izrečenih 16 kazenskih točk, ni vložil pravnega sredstva in je ta pravnomočna.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - dohodek iz dela - obveščanje zavoda - rok za obveščanje
V skladu s petim odstavkom 67. člena ZUTD je o podlagi za izplačilo dohodka iz dela zavarovanec o njej dolžan obvestiti zavod ob prijavi, sicer pa v roku treh dni po nastanku. O opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo je zavarovanec dolžan sproti obveščati zavod. Zakon govori o sprotnem obveščanju, ne določa pa izrecno, ne opisno, kakršnegakoli roka za to. Tožnik je zavod obvestil o sklenjeni pogodbi o delu za opravljanje določenih del in predložil pogodbo, iz katere je razviden dogovor o plačilu in roku plačila ter višini plačila za opravljeno delo. Tožnik je svojo obveznost sporočanja podatkov o dodatnih dohodkih po opozorilu zavoda izpolnil. Sporočil je prejete zneske ter pojasnil, zakaj tega ni storil prej in se za zamudo opravičil, s tem da je tožnik takoj po prejemu podjemne pogodbe to zavodu tudi predložil. Odločitev tožene stranke, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je tožnik opustil obveznosti sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo ter prejetih dodatnih dohodkih za opravljeno delo, je zato nepravilna.
socialno varstveni prejemki - razveljavitev odločbe - učinkovanje za naprej
Ne glede na to, da ZSVarPre ali ZUPJS določata drugačen upravni postopek, kot je določen v ZUP, razveljavitev odločbe v postopkih uveljavljanja pravic po ZSVarPre ne more imeti drugačnega učinka kot sicer velja po splošni pravni teoriji, torej le za naprej po izdaji prvostopne odločbe. Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z določbami ZUP in pri odločitvi, od kdaj dalje učinkuje nova odločba, s katero je bilo odločeno, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za dodelitev socialno varstveih prejemkov, pravilno uporabilo inštitut razveljavitve, tako da je datum 1. 1. 2012 nadomestilo z datumom 30. 4. 2012 (to je zadnjim dnem v mesecu, v katerem je bila izdana nova odločba o neupravičenosti do socialno varstveni prejemkov). V kolikor bi sodišče prve stopnje pri odločitvi sledilo tožencu in pustilo v veljavi datum 1. 1. 2012, za kar se zavzema pritožba, bi prišlo do posega v pravnomočno odločbo in pridobljeno pravico, kar ustava izrecno prepoveduje.
ZDR člen 109, 109/1. OZ člen 89, 89/1. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2.
ničnost sporazuma - odpoved pravici do dela odpravnine - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpravnina
Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.
ZPP člen 213, 213/2, 236a, 339, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-1 člen 102, 102/1. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - absolutna bistvena kršitev določb postopka - odločilna dejstva - invalid - mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do napotka pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, in sicer do vprašanja, ali je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi napačno in nezakonito. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je menila, da tožena stranka tožnici iz poslovnega razloga utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI. Tožnica je tekom postopka na prvi stopnji uveljavljala, da je navedeno mnenje napačno in nezakonito in da je sodišče prve stopnje dolžno takšno mnenje presojati tako glede ugovora, da komisija dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovila, kot glede njenih strokovnih ugotovitev. Navajala je tudi, da se mnenje komisije sklicuje na napačne ugotovitve Zavoda RS za zaposlovanje in na predloženo delovno dokumentacijo tožene stranke. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izrecnega napotka pritožbenega sodišča, torej do vprašanja, ali je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi napačno in nezakonito, je
storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba se ne more preizkusiti, ker v njej ni naveden razlog o odločilnem dejstvu. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.