ZPP člen 158, 158/1. Odvetniška tarifa tarifna številka 21, 21/2.
povrnitev pravdnih stroškov – umik tožbe – razlog umika tožbe – izpolnitev zahtevka – nagrada za redno pravno sredstvo v postopku zoper procesni sklep
Tožnik, ki umakne tožbo, po 1. odstavku 158. člena ZPP sicer ni upravičen do povrnitve svojih stroškov, povrniti pa mora nasprotnikove pravdne stroške, vendar to pravilo ne velja takrat, ko je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka. Čeprav toženka vztraja, da je tožnikova terjatev zanjo še vedno sporna in da jo je plačala le zaradi grozeče izvršbe, ta okoliščina nima nobenega vpliva na odločitev o stroških postopka. Bistveno je, da je tožnik z izpolnitvijo tožbenega zahtevka dosegel cilj, ki ga je zasledoval s tožbo. Če toženka meni, da do plačila v resnici ni bil upravičen, ima na voljo ustrezen povračilni zahtevek, upoštevaje pogoje, predpisane v tretjem oddelku drugega poglavja splošnega dela OZ, ne more pa se upirati povrnitvi tožnikovih stroškov v tej pravdi.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – obročno plačilo sodne takse – zaslišanje stranke – izjava o premoženjskem stanju
Ker tožnik v predlogu ni pojasnil, katero zatrjevano dejstvo bi s svojo izpovedbo dokazoval, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je tožnikovo premoženjsko stanje ugotavljalo na podlagi tožnikove pisne izjave o premoženjskem stanju.
pravdna sposobnost – dvom v pravdno sposobnost – skrbnik za posebni primer – priglasitev stroškov – predlog za odmero stroškov – rok za priglasitev stroškov – zamuda roka – zavrženje
Roki, določeni v ZPP v zvezi s povrnitvijo stroškov, so zakonski in prekluzivni, posledica poteka (materialnega) prekluzivnega roka pa je izguba pravice zahtevati povračilo stroškov pravdnega postopka.
Za nalog za izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora se smiselno uporabljajo določbe ZPP, ki se nanašajo na plačilni nalog (tretji odstavek 29. člena ZPSPP), tudi določbe o stroških postopka.
OZ člen 132,168, 168/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
navadna škoda - pravno priznana škoda - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica stranke do enakih možnosti do obravnavanja pred sodiščem - kršitev načela kontradiktornosti - vnaprejšnja dokazna ocena - opustitev izvedbe predlaganih dokazov - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna moč
Oškodovanec ima v skladu s prvim odstavkom 168. člena OZ pravico do povrnitve tako navadne škode kot tudi izgubljenega dobička. Navadna škoda je zmanjšanje nekega (oškodovančevega) premoženja, izgubljeni dobiček pa je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (primerjaj 132. člen OZ).
Sodišče druge stopnje v tem kontekstu soglaša s trditvami tožnice, da je morala v spornem obdobju zaradi posledic škodnega dogodka in nemožnosti opravljanja prevozov v strani J.Z., če je želela pridobiti iste dohodke oziroma doseči, da se ji dohodki niso znižali, ostali stroški (stroški goriva, davki, stroški vozila; amortizacija, redni servisi in zavarovanja ter osebni dohodek J.Z.) so ostali enaki, najeti zunanjega izvajalca (G.Z. s.p.), s plačilom teh storitev pa se ji je zmanjšalo premoženje. Ni torej šlo za preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (premoženja tožnice), ampak se je njeno premoženje v višini stroškov za plačilo zunanjega izvajalca zmanjšalo. Tako ni dvoma, da ji je nastala škoda, ki ima pravno naravo navadne škode.
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 62, 62/1, 62/1-1, 62/1-2. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1.
pogodbena kazen - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - uporaba kolektivne pogodbe
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prenehanje potreb po delavcu zaradi operativnih razlogov po ZDR/90 ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved po ZDR. Gre za podobne institute in razloge za prenehanje pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja), na podoben način, ki ustreza sedanji odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, pa so se reševali problemi presežnih delavcev tudi s prerazporeditvami delavcev na druga delovna mesta (v okviru organizacije ali pri drugih delodajalcih). Zato so navedeni instituti primerljivi. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da je ZDR/90 v 29. členu opredelil operativne razloge za prenehanje delovnega razmerja skoraj enako kot ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena in da je razlog za prenehanje oz. odpoved pogodbe podoben in primerljiv. Upoštevajoč navedeno stališče je potrebno tudi določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije o pogojih, pod katerimi je delodajalec delavcu dolžan plačati pogodbeno kazen, razlagati ob upoštevanju primerljivih starih in novih institutov. To pa pomeni, da se 1. alineja prvega odstavka 62. člena KP (po kateri delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke, ali da so bile pri določanju presežnih delavcev strojene bistvene kršitve določb postopka in bistveno kršene pravice delavca) nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Iz 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije izhaja, da je delavec v vsakem primeru upravičen do pogodbene kazni, če mu je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, iz poslovnega ali kakšnega drugega razloga (2. alineja), če pa so izpolnjeni pogoji iz 1. alineje in gre za nezakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (bodisi zaradi tega, ker utemeljen poslovni razlog ni dokazan, ali pa zato, ker je bil kršen postopek v zvezi z odpovedjo), pa je do pogodbene kazni upravičen tudi, če mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi nezakonite odpovedi, vendar pa je sprejel ponujeno drugo zaposlitev. To pa pomeni, da je do pogodbene kazni po 1. alineji 62. člena KP upravičena tudi tožnica, ki ji je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala zaradi nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo.
Tožnik na delo k toženi stranki ni prihajal vsakodnevno, pač pa le občasno in samo za nekaj ur, zaradi izdelave računalniškega programa. Tožnik ni dokazal, da je pri toženi stranki opravljal delo „dispečarja oz. telefonista“, po navodilih, pod nadzorom in za plačilo ter da je bil vključen v organizirani delovni proces. Poleg elementov, ki izhajajo iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (tako imenovano direktno oblastjo delodajalca), saj se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretni zadevi niso podani elementi delovnega razmerja, kot so opredeljeni v 1. odstavku 4. člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, ni utemeljen.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/2. KZ-1 člen 205, 205/1, 205/1-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - velika tatvina - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je določenega dne vlomil v osebno garderobno omarico drugega delavca z namenom, da bi si protipravno prilastil stvari v tej omarici,
kar pa mu ni uspelo, saj ga je delavec zalotil pri vlomu. S takšnim ravnanjem naj bi tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki ima tudi znake poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Ker tožena stranka ni dokazala, da je prav tožnik vlomil v osebno garderobno omarico drugega delavca, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neopravičena odsotnost z dela - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo
Tožnik je v spornem obdobju po svoji volji izostal z dela in toženca ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog kot prvi vsebinski pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženec pa v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedel oziroma obrazložil obstoja drugega materialnopravnega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Toženec teh okoliščin ni zatrjeval niti v sodnem postopku. Ker drugi pogoj za zakonitost odpovedi iz 1. odstavka 110. člena ZDR ni podan, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi. V preostalem je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj zaradi zmotne materialnopravne presoje glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko stanje v zvezi z nadaljnjimi zahtevki tožnika (reparacijski zahtevek, zahtevek za sodno razvezo) še ni ugotovljeno.
Ker je čas prevoza od prebivališča tožnika do gradbišč presegal njegovo redno delovno obveznost, gre za nadurno delo v smislu določbe 143. člena ZDR, ne glede to, da ga toženec ni pisno odredil.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - označba dolžnika - identifikacija dolžnika - očitna pomota v zapisu
Zgolj napaka v eni izmed črk imena ob siceršnjih ostalih pravilnih podatkih, tako o stalnem prebivališču kot tudi EMŠO in pravilnem priimku, ne sme predstavljati težave z nedvoumno identifikacijo dolžnika.
ZOFVI člen 54, 109. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole člen 7. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-12.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas
Tožnik je imel s toženo stranko sklenjene štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer dve pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto učitelja, eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije v. d. ravnatelja in eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije ravnatelja. Prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas je imel tožnik sklenjeno za polovični delovni čas za obdobje od 1. 9. 2007 do 31. 8. 2008 za delovno mesto učitelja predmetnega pouka in učitelja podaljšanega bivanja, drugo, ki je bila sklenjena za čas od 1. 9. 2008 do 31. 8. 2009, za poučevanje predmetnega pouka in drugega učitelja v I. triadi (za ta del je bila sklenjena le do 11. 11. 2008). Druga pogodba o zaposlitvi za določen čas je prenehala veljati s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za funkcijo v. d. ravnatelja z 11. 11. 2008, ki je bila sklenjena za čas od 11. 8. 2008 do imenovanja novega ravnatelja, vendar največ eno leto. Ko pa je bil tožnik imenovan za opravljanje funkcije ravnatelja, je sklenil četrto pogodbo o zaposlitvi in sicer od 1. 7. 2009 za mandatno dobo petih let. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj tožnik ni ves čas opravljal istega dela.
Do subvencioniranja najemnine je upravičen najemnik stanovanja pod pogojem, da njegov dohodek in dohodek oseb, ki so navedene v najemni pogodbi ter oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja v skladu z 10. členom ZUPJS, ne presega meje dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencioniranja najemnine. Osnovni pogoj, ki mora biti izpolnjen, je, da je sklenjena najemna pogodba med najemodajalcem in najemnikom. Najemna pogodba, ki jo je sklenil tožnik, vsebuje bistvene sestavine, kot jih določa Stanovanjski zakon v 91. členu. Gre torej za veljavno sklenjeno najemno pogodbo. Glede na to, da tožnik izpolnjuje tudi pogoj višine dogodka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do subvencije tržne najemnine.
invalid I. kategorije invalidnosti - II. kategorija invalidnosti - nespremenjeno stanje invalidnosti
Pri tožnici je od 16. 8. 1996 in še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana II. kategorija invalidnosti, saj je tožnica ob skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zmožna za delo na drugem, psihofizičnem nezahtevnem delu s stvarnimi omejitvami. Pri tožnici ni izkazana popolna izguba delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo in s tem pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
vročanje sodnih pisanj - zavrženje tožbe - bivanje v tujini
Sodišče prve stopnje je sklep, v katerem je tožnika pozvalo, da v roku 8 dni od vročitve sklepa imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in tožbo popravi tako, da bo vsebovala podatke iz 105. člena in 180. člena ZPP, vključno s postavljenim zahtevkom, ter jo popravljeno z morebitnimi prilogami v dveh izvodih dostavi sodišču, vročalo na naslovu v tujini (v BIH), čeprav je tožnik že v tožbi navedel naslov v Republiki Sloveniji, kjer ima tudi dovoljenje za stalno bivanje z veljavnostjo do 29. 7. 2023. Sodišče prve stopnje je v sklepu sicer navedlo, da vročanje sodnih pošiljk na naslov v Republiki Sloveniji ne bo mogoče, ker je po vložitvi tožbe tožnik odšel v tujino, vendar v tožbi ni navedeno, da bo tožnik po vložitvi tožbe odšel v tujino in tam dejansko živel. Sodišče bi sklep lahko vročalo na naslov v tujini le ob predpostavki, da je tožnik tam dejansko prebival. Ker to ni bilo nedvomno ugotovljeno in ker niti ni poskušalo vročiti pisanja na naslovu v Republiki Sloveniji, ni sprejemljivo ravnanje sodišča, ki je sklep vročalo le v BIH. Poleg tega iz povratnice izhaja, da je bil sklep vročen tožnikovi ženi, ne pa osebno tožniku. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je citirani sklep isti dan prejel tudi tožnik in da je od tedaj tekel 8-dnevni rok za popravo tožbe in je posledično zmotno zavrglo tožbo, ker naj bi tožnik popravljen izvod na sodišče vložil po poteku roka za popravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
ZSDP člen 65. ZUPJS člen 10, 12, 12/1, 13, 14, 15, 16, 17, 17/3, 19, 20, 22. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 7, 7/2.
otroški dodatek - dohodek na posameznega družinskega člana - upravičenost - premoženje - lastninski delež v gospodarski družbi
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se pri ugotavljanju dohodka na posameznega družinskega člana v zvezi z upravičenostjo do otroškega dodatka kot tožničino premoženje upošteva lastninski delež tožnice v podjetju, kot je vpisan v sodni register oziroma je razviden iz potrdila DURS-a. V Pravilniku kot podzakonskem aktu, ki bi moral določati podrobnejši način določanja vrednosti premoženja, v konkretnem primeru lastninskih deležev gospodarskih družb (tretji odstavek 17. člena ZUPJS), ni določeno, kateri podatek o višini lastninskega deleža družbe se upošteva iz registra, v registru pa je praviloma naveden le ustanovni kapital. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali ustanovni kapital ustreza realni oziroma primerljivi tržni vrednosti premoženja oziroma v konkretnem primeru lastninskega deleža, kot je določen v tretjem odstavku 17. člena ZUPJS. Pomemben je kapital posamezne družbe na določen datum in ne osnovni kapital. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006419
KZ-1 člen 284, 284/3. ZKP člen 241, 241/1.
kriva izpovedba – naklep – zmota – zaslišanje priče – dolžnosti priče – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Okoliščine s katerimi pritožnica utemeljuje trditev, da je obtoženec vedel, da navedeni datum ni bil 5.10.2011, to je, da bi v nasprotnem primeru podal drugačno izpoved oziroma izpostavil tudi okoliščine v zvezi z nakupom rezervnih delov v T., da je bil dejansko v trgovini, da mu je bila izstavljena faktura in da je posledično moč preveriti izpoved tudi z drugimi dokazi, pa da tega ni storil ter da bi že tedaj moral pravilnost datuma preveriti na fakturi ali v trgovini, presega dolžnosti priče, katero se v kazenskem postopku vabi kot osebo, za katero je verjetno, da bi mogla kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah, torej povedati vse kar ji je o zadevi znanega. Kot že rečeno se izpovedbe priče preizkusijo, dopolnijo in razjasnijo z vprašanji, ki jih priči zastavljajo stranke postopka in sodišče ter priči ni potrebno dokazovati, da je to kar je povedala resnično. Sodišče prve stopnje je v 8. točki izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo, da je logično, da se je obtoženec sedaj, ko se je znašel v kazenskem postopku začel bolj natančno ukvarjati s tem, kaj vse je počel tistega dne in se je šele kasneje spomnil računa podjetja F. Z.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014793
ZPIZ-1 člen 93, 93/1, 93/1-2, 93/2, 156, 156/5, 159.
delna invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja - pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine - začetek izplačevanja delne invalidske pokojnine
Odločilnega pomena pri odločanju o pravici do delne invalidske pokojnine je odločitev o pravici zavarovanca do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ki mu gre z dnem nastanka invalidnosti. Delna invalidska pokojnina pa se izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.
pooblastilo - sklenitev pogodbe brez pooblastila - odobritev - pooblaščenec brez pooblastila
Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri, česar tožnica ni zatrjevala. Ker toženka ni odobrila pogodbe, se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena, tožnica pa bi lahko zgolj zahtevala povrnitev škode od tistega, ki je pogodbo kot pooblaščenec brez pooblastila sklenil, če ob sklenitvi pogodbe ni vedela in ni bila dolžna vedeti, da ta ni imel pooblastila.