predlog za oprostitev plačila sodne takse – obročno plačilo sodne takse – zaslišanje stranke – izjava o premoženjskem stanju
Ker tožnik v predlogu ni pojasnil, katero zatrjevano dejstvo bi s svojo izpovedbo dokazoval, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je tožnikovo premoženjsko stanje ugotavljalo na podlagi tožnikove pisne izjave o premoženjskem stanju.
ZPP člen 158, 158/1. Odvetniška tarifa tarifna številka 21, 21/2.
povrnitev pravdnih stroškov – umik tožbe – razlog umika tožbe – izpolnitev zahtevka – nagrada za redno pravno sredstvo v postopku zoper procesni sklep
Tožnik, ki umakne tožbo, po 1. odstavku 158. člena ZPP sicer ni upravičen do povrnitve svojih stroškov, povrniti pa mora nasprotnikove pravdne stroške, vendar to pravilo ne velja takrat, ko je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka. Čeprav toženka vztraja, da je tožnikova terjatev zanjo še vedno sporna in da jo je plačala le zaradi grozeče izvršbe, ta okoliščina nima nobenega vpliva na odločitev o stroških postopka. Bistveno je, da je tožnik z izpolnitvijo tožbenega zahtevka dosegel cilj, ki ga je zasledoval s tožbo. Če toženka meni, da do plačila v resnici ni bil upravičen, ima na voljo ustrezen povračilni zahtevek, upoštevaje pogoje, predpisane v tretjem oddelku drugega poglavja splošnega dela OZ, ne more pa se upirati povrnitvi tožnikovih stroškov v tej pravdi.
Za nalog za izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora se smiselno uporabljajo določbe ZPP, ki se nanašajo na plačilni nalog (tretji odstavek 29. člena ZPSPP), tudi določbe o stroških postopka.
pravdna sposobnost – dvom v pravdno sposobnost – skrbnik za posebni primer – priglasitev stroškov – predlog za odmero stroškov – rok za priglasitev stroškov – zamuda roka – zavrženje
Roki, določeni v ZPP v zvezi s povrnitvijo stroškov, so zakonski in prekluzivni, posledica poteka (materialnega) prekluzivnega roka pa je izguba pravice zahtevati povračilo stroškov pravdnega postopka.
plačilo storitve - izstavitev računa - primeren rok - pasivnost upnika - tek zastaralnega roka.
Pravilo, da v primerih neaktivnosti upnika začne teči zastaranje kljub nedospelosti terjatve po poteku primernega roka, v katerem bi upnik moral opraviti dejanje, je sprejeto v ustaljeni sodni praksi in se nanaša na vse primere, kjer je zaradi pravne varnosti udeležencev obligacijskega razmerja potrebno odpraviti negotovost, ali sta stranki še vedno v dolžniško upniškem razmerju. Pri tem je odločilno, ali je upnik, to je tožeča stranka, v primernem roku opravila takšna dejanja, ki so v razmerju do dolžnika, to je tožene stranke, predstavljala zahtevo po izpolnitvi njene terjatve, ali drugače povedano, ali je tožeča stranka toženi stranki v konkretnem primeru izstavila račun in s tem zahtevala plačilo svoje terjatve. To pomeni,da za izpodbijanje pasivnosti tožeče stranke ne zadošča, da je račun zgolj izdala, ampak da je svojega dolžnika s poslanim računom pozvala na izpolnitev obveznosti.
ZPP člen 199, 199/1. ZFPPIPP člen 63, 300, 300/3, 303, 310.
stranska intervencija – pravni interes – pravni interes za prerekanje izločitvene pravice – uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi
Tožba za ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini, na kateri ima druga toženka zavarovano plačilo svoje terjatve do prve toženke, ki je vpisana kot lastnica spornih nepremičnin, ne vpliva na položaj ločitvenega upnika oziroma na položaj upravičenca do poplačila iz določenega premoženja, saj tudi takrat, ko oseba, ki trdi, da je izločitveni upnik, uspe s tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja izločitvene pravice, upnik, ki ima poplačilo svoje terjatve zavarovano z zastavno pravico, vpisano v zemljiško knjigo, te poplačilne pravice še ne izgubi.
Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila v obravnavani zadevi tožba s pozivom, da tožena stranka odgovori na tožbo, z opozorilom na pravne posledice, če na tožbo ne odgovori, pravilno vročena toženi stranki. Dejstva in dokazi, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi, pa vzbujajo dvom o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s pravilnostjo vročitve tožbe s pozivom toženi stranki za odgovor, ki je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe po citirani določbi 318. člena ZPP. Tožena stranka namreč v pritožbi zatrjuje, da obvestila o pošiljki ni prejela in da se doslej ni nikoli zgodilo, da bi ji vročevalec obvestilo o prispeli pošiljki pustil na vratih lokala. Na sedežu opravlja gostinsko dejavnost, lokal pa je odprt vse dni v tednu od 7. ure zjutraj dalje. Pri tem poudarja, da ima na sedežu tudi poštni nabiralnik in prilaga fotografijo. Zato je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, kar velja zlasti za prvi pogoj iz 318. člena ZPP, saj ni izkazano, da je bila vročitev tožbe s pozivom za odgovor opravljena v skladu z določbami ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano zamudno sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 62, 62/1, 62/1-1, 62/1-2. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1.
pogodbena kazen - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - uporaba kolektivne pogodbe
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prenehanje potreb po delavcu zaradi operativnih razlogov po ZDR/90 ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved po ZDR. Gre za podobne institute in razloge za prenehanje pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja), na podoben način, ki ustreza sedanji odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, pa so se reševali problemi presežnih delavcev tudi s prerazporeditvami delavcev na druga delovna mesta (v okviru organizacije ali pri drugih delodajalcih). Zato so navedeni instituti primerljivi. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da je ZDR/90 v 29. členu opredelil operativne razloge za prenehanje delovnega razmerja skoraj enako kot ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena in da je razlog za prenehanje oz. odpoved pogodbe podoben in primerljiv. Upoštevajoč navedeno stališče je potrebno tudi določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije o pogojih, pod katerimi je delodajalec delavcu dolžan plačati pogodbeno kazen, razlagati ob upoštevanju primerljivih starih in novih institutov. To pa pomeni, da se 1. alineja prvega odstavka 62. člena KP (po kateri delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke, ali da so bile pri določanju presežnih delavcev strojene bistvene kršitve določb postopka in bistveno kršene pravice delavca) nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Iz 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije izhaja, da je delavec v vsakem primeru upravičen do pogodbene kazni, če mu je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, iz poslovnega ali kakšnega drugega razloga (2. alineja), če pa so izpolnjeni pogoji iz 1. alineje in gre za nezakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (bodisi zaradi tega, ker utemeljen poslovni razlog ni dokazan, ali pa zato, ker je bil kršen postopek v zvezi z odpovedjo), pa je do pogodbene kazni upravičen tudi, če mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi nezakonite odpovedi, vendar pa je sprejel ponujeno drugo zaposlitev. To pa pomeni, da je do pogodbene kazni po 1. alineji 62. člena KP upravičena tudi tožnica, ki ji je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala zaradi nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006422
KZ-1 člen 196, 196/1. ZKP člen 105, 105/2, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nerazumljiv izrek – izrek nasprotuje sam sebi – opis kaznivega dejanja – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – kršitev temeljnih pravic delavcev – neplačilo prispevkov za socialno varnost – premoženjskopravni zahtevki – odločitev o premoženjskopravnem zahtevku
S tem, ko v izreku sodbe ni navedenih zneskov neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 namreč ni kaznivo dejanje zoper premoženje, temveč so s tem kaznivim dejanjem varovane temeljne pravice delavcev, med katere spada tudi plačilo z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost.
Ker je pridobitev pravic s področja socialne varnosti odvisna samo od plačila prispevkov, prepovedana posledica nastopi že z neplačilom prispevkov. Ker obdolženec ob izplačilu plač delavcem ni izpolnil svoje zakonske obveznosti in predpisanih prispevkov zanje ni plačal, je s tem ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialno varnost delavcev že ogrozil in je vanjo že posegel.
Sodišče prve stopnje bi moralo oškodovanko s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom, ki se je nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost, napotiti na pravdo, ker se o terjatvah iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost ne odloča po pravilih obligacijskega prava in ker je bilo o terjatvi iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost pravnomočno odločeno v drugem, to je davčnem postopku. Sodišče namreč v procesnih določbah nima možnosti, da bi premoženjskopravni zahtevek oškodovanca, ki ga ni dopustno uveljaviti v kazenskem postopku, zavrnilo oziroma zavrglo kot nedovoljenega.
Tožnik na delo k toženi stranki ni prihajal vsakodnevno, pač pa le občasno in samo za nekaj ur, zaradi izdelave računalniškega programa. Tožnik ni dokazal, da je pri toženi stranki opravljal delo „dispečarja oz. telefonista“, po navodilih, pod nadzorom in za plačilo ter da je bil vključen v organizirani delovni proces. Poleg elementov, ki izhajajo iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (tako imenovano direktno oblastjo delodajalca), saj se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretni zadevi niso podani elementi delovnega razmerja, kot so opredeljeni v 1. odstavku 4. člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, ni utemeljen.
Tožnik (prodajalec) je v določenih dneh strankam izdal šest neustreznih računov za nakup cigaret in v maloprodajni aplikaciji evidentiral manj blaga, kot so ga stranke plačale, s čimer je ustvaril blagovni manko cigaret in gotovinske viške. S takšnimi ravnanji je naklepno huje kršil svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, njegova ravnanja pa imajo tudi znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Od delavcev na delovnem mestu prodajalca, na katerem ti prihajajo neposredno v stik z denarjem, se namreč upravičeno pričakuje večja stopnja zaupanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je na področju regresnih zahtevkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije po določbah 86. in 87. člena ZZVZZ že bilo zavzeto stališče, da mora sodišče v primeru, če delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi oškodovanec, ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. Kljub temu, da na področju zahtevkov na podlagi 271. oz. 272. člena ZPIZ takšno vprašanje še ni bilo predmet obravnave pred Vrhovnim sodiščem RS, pritožbeno sodišče meni, da je mogoče navedeno stališče o upoštevnosti deljene odgovornosti brez zadržkov uporabiti tudi na primerih, kot je obravnavani.
invalidnina - telesna okvara - seznam telesnih okvar - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec - izvedensko mnenje
V konkretnem primeru je ostalo dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali je pri tožnici podana telesna okvara glede težav s hrbtenico, nepopolno ugotovljeno. Sodni izvedenec je podal izvedensko mnenje, da pri tožnici ni podane telesne okvare zaradi funkcionalne prizadetosti hrbtenice, vendar pa je tako mnenje v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri izvedenec pojasnjuje, da ne more podati ocene telesne okvare funkcionalne prizadetosti hrbtenice iz razloga, ker bi bilo potrebno narediti funkcionalne RTG posnetke. Sodni izvedenec torej ni odgovoril na vprašanje, ali je pri tožnici podana telesna okvara po poglavju VIII Seznama telesnih okvar. V tem poglavju je določen način ugotavljanja popolne izgube funkcije enega dinamičnega segmenta, ki se dokazuje s kliničnim pregledom in funkcionalnimi radiografijami. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da pri tožnici ni podana telesna okvara v zvezi s funkcijo hrbtenice. Če po mnenju sodnega izvedenca v spisu ni potrebne dokumentacije, potem se odpira vprašanje, ali je invalidska komisija že v predsodnem postopku ustrezno razčistila dejansko stanje. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja ni opredelilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
OZ člen 132,168, 168/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
navadna škoda - pravno priznana škoda - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica stranke do enakih možnosti do obravnavanja pred sodiščem - kršitev načela kontradiktornosti - vnaprejšnja dokazna ocena - opustitev izvedbe predlaganih dokazov - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna moč
Oškodovanec ima v skladu s prvim odstavkom 168. člena OZ pravico do povrnitve tako navadne škode kot tudi izgubljenega dobička. Navadna škoda je zmanjšanje nekega (oškodovančevega) premoženja, izgubljeni dobiček pa je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (primerjaj 132. člen OZ).
Sodišče druge stopnje v tem kontekstu soglaša s trditvami tožnice, da je morala v spornem obdobju zaradi posledic škodnega dogodka in nemožnosti opravljanja prevozov v strani J.Z., če je želela pridobiti iste dohodke oziroma doseči, da se ji dohodki niso znižali, ostali stroški (stroški goriva, davki, stroški vozila; amortizacija, redni servisi in zavarovanja ter osebni dohodek J.Z.) so ostali enaki, najeti zunanjega izvajalca (G.Z. s.p.), s plačilom teh storitev pa se ji je zmanjšalo premoženje. Ni torej šlo za preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (premoženja tožnice), ampak se je njeno premoženje v višini stroškov za plačilo zunanjega izvajalca zmanjšalo. Tako ni dvoma, da ji je nastala škoda, ki ima pravno naravo navadne škode.
institucionalno varstvo - plačilo - invalid - otrok - samska oseba - podaljšana roditeljska pravica - obveznost preživljanja
Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica čez njeno polnoletnost, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.
ZDR člen 109, 109/1. OZ člen 89, 89/1. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2.
ničnost sporazuma - odpoved pravici do dela odpravnine - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpravnina
Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti – začasno nezaposljiva oseba
Po določbi četrtega odstavka 9. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) velja za začasno nezaposljivo brezposelna oseba, ki zaradi težav z odvisnostjo, težav v duševnem zdravju, večjih socialnih težav in drugih podobnih težav ni zmožna za delo. Glede na takšen status storilca pritožbeno sodišče ugotavlja, da storilca tudi ni možno vključiti v program nadomestitve globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti dokler ni ugotovljeno, da je storilec ponovno zmožen za delo.
vročanje sodnih pisanj - zavrženje tožbe - bivanje v tujini
Sodišče prve stopnje je sklep, v katerem je tožnika pozvalo, da v roku 8 dni od vročitve sklepa imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in tožbo popravi tako, da bo vsebovala podatke iz 105. člena in 180. člena ZPP, vključno s postavljenim zahtevkom, ter jo popravljeno z morebitnimi prilogami v dveh izvodih dostavi sodišču, vročalo na naslovu v tujini (v BIH), čeprav je tožnik že v tožbi navedel naslov v Republiki Sloveniji, kjer ima tudi dovoljenje za stalno bivanje z veljavnostjo do 29. 7. 2023. Sodišče prve stopnje je v sklepu sicer navedlo, da vročanje sodnih pošiljk na naslov v Republiki Sloveniji ne bo mogoče, ker je po vložitvi tožbe tožnik odšel v tujino, vendar v tožbi ni navedeno, da bo tožnik po vložitvi tožbe odšel v tujino in tam dejansko živel. Sodišče bi sklep lahko vročalo na naslov v tujini le ob predpostavki, da je tožnik tam dejansko prebival. Ker to ni bilo nedvomno ugotovljeno in ker niti ni poskušalo vročiti pisanja na naslovu v Republiki Sloveniji, ni sprejemljivo ravnanje sodišča, ki je sklep vročalo le v BIH. Poleg tega iz povratnice izhaja, da je bil sklep vročen tožnikovi ženi, ne pa osebno tožniku. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je citirani sklep isti dan prejel tudi tožnik in da je od tedaj tekel 8-dnevni rok za popravo tožbe in je posledično zmotno zavrglo tožbo, ker naj bi tožnik popravljen izvod na sodišče vložil po poteku roka za popravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.