Za nalog za izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora se smiselno uporabljajo določbe ZPP, ki se nanašajo na plačilni nalog (tretji odstavek 29. člena ZPSPP), tudi določbe o stroških postopka.
Na trditve, ki ne predstavljajo pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču ni potrebno odgovarjati. Opravi le preizkus po uradni dolžnosti. Sodišče (in sicer prvostopenjsko) lahko v posameznem postopku dajatev (kot jo zahtevka tožnica) naloži samo toženi stranki.
ZPP člen 158, 158/1. Odvetniška tarifa tarifna številka 21, 21/2.
povrnitev pravdnih stroškov – umik tožbe – razlog umika tožbe – izpolnitev zahtevka – nagrada za redno pravno sredstvo v postopku zoper procesni sklep
Tožnik, ki umakne tožbo, po 1. odstavku 158. člena ZPP sicer ni upravičen do povrnitve svojih stroškov, povrniti pa mora nasprotnikove pravdne stroške, vendar to pravilo ne velja takrat, ko je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka. Čeprav toženka vztraja, da je tožnikova terjatev zanjo še vedno sporna in da jo je plačala le zaradi grozeče izvršbe, ta okoliščina nima nobenega vpliva na odločitev o stroških postopka. Bistveno je, da je tožnik z izpolnitvijo tožbenega zahtevka dosegel cilj, ki ga je zasledoval s tožbo. Če toženka meni, da do plačila v resnici ni bil upravičen, ima na voljo ustrezen povračilni zahtevek, upoštevaje pogoje, predpisane v tretjem oddelku drugega poglavja splošnega dela OZ, ne more pa se upirati povrnitvi tožnikovih stroškov v tej pravdi.
pravdna sposobnost – dvom v pravdno sposobnost – skrbnik za posebni primer – priglasitev stroškov – predlog za odmero stroškov – rok za priglasitev stroškov – zamuda roka – zavrženje
Roki, določeni v ZPP v zvezi s povrnitvijo stroškov, so zakonski in prekluzivni, posledica poteka (materialnega) prekluzivnega roka pa je izguba pravice zahtevati povračilo stroškov pravdnega postopka.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – obročno plačilo sodne takse – zaslišanje stranke – izjava o premoženjskem stanju
Ker tožnik v predlogu ni pojasnil, katero zatrjevano dejstvo bi s svojo izpovedbo dokazoval, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je tožnikovo premoženjsko stanje ugotavljalo na podlagi tožnikove pisne izjave o premoženjskem stanju.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 113, 131/2. ZPP člen 182, 182/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - sprememba organizacije - regres za letni dopust
Tožena stranka je izvedla reorganizacijo in je tožničino delo „administrator“ prenesla na drugo sodelavko, ki pa je poleg dela, ki ga je opravljala tožnica, opravljala tudi drugo delo. Tako je toženka dejansko združila delovni mesti „administrator“ in „vodja splošno kadrovskih del“ v delovno mesto „poslovni sekretar“. Na podlagi spremembe v organizaciji dela je potreba po opravljanju dela po pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imela tožnica sklenjeno s toženo stranko, prenehala, kar je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem ni pomembno, da je potreba po delu administratorja tudi po reorganizaciji še obstajala, saj je to delo tožena stranka reorganizirala in ga združila z drugim delom v delovno mesto „poslovni sekretar“, delovno mesto „administrator“ pa je ukinila, kar je po 2. odstavku 89. člena ZDR-1 utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014798
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 67, 71.
invalid III. kategorije invalidnosti - nova invalidnost - poslabšanje invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnica že ima status invalida III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je astrologinja, s polovico polnega delovnega časa. Zato je potrebno ugotavljati, ali je pri tožnici prišlo tudi do nove invalidnosti, kakor je to določeno v 71. členu ZPIZ-1. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma ali je nastal nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela. Ker sodišče tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - alkoholiziranost na delovnem mestu - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožena stranka je dokazala, da je bil tožnik spornega dne na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ker je imel v času preizkusa 0,31 mg/l alkohola v izdihanem zraku. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja - ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil navodila tožene stranke, pa tudi obveznost iz 34., 35. in 1. odstavka 51. člena ZDR-1, iz katerih je razvidno, da je uživanje alkohola na delovnem mestu oziroma opravljanje dela pod vplivom alkohola prepovedano in nedopustno. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je podan utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reitegracijo in reparacijo.
Do subvencioniranja najemnine je upravičen najemnik stanovanja pod pogojem, da njegov dohodek in dohodek oseb, ki so navedene v najemni pogodbi ter oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja v skladu z 10. členom ZUPJS, ne presega meje dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencioniranja najemnine. Osnovni pogoj, ki mora biti izpolnjen, je, da je sklenjena najemna pogodba med najemodajalcem in najemnikom. Najemna pogodba, ki jo je sklenil tožnik, vsebuje bistvene sestavine, kot jih določa Stanovanjski zakon v 91. členu. Gre torej za veljavno sklenjeno najemno pogodbo. Glede na to, da tožnik izpolnjuje tudi pogoj višine dogodka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do subvencije tržne najemnine.
vročanje sodnih pisanj - zavrženje tožbe - bivanje v tujini
Sodišče prve stopnje je sklep, v katerem je tožnika pozvalo, da v roku 8 dni od vročitve sklepa imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in tožbo popravi tako, da bo vsebovala podatke iz 105. člena in 180. člena ZPP, vključno s postavljenim zahtevkom, ter jo popravljeno z morebitnimi prilogami v dveh izvodih dostavi sodišču, vročalo na naslovu v tujini (v BIH), čeprav je tožnik že v tožbi navedel naslov v Republiki Sloveniji, kjer ima tudi dovoljenje za stalno bivanje z veljavnostjo do 29. 7. 2023. Sodišče prve stopnje je v sklepu sicer navedlo, da vročanje sodnih pošiljk na naslov v Republiki Sloveniji ne bo mogoče, ker je po vložitvi tožbe tožnik odšel v tujino, vendar v tožbi ni navedeno, da bo tožnik po vložitvi tožbe odšel v tujino in tam dejansko živel. Sodišče bi sklep lahko vročalo na naslov v tujini le ob predpostavki, da je tožnik tam dejansko prebival. Ker to ni bilo nedvomno ugotovljeno in ker niti ni poskušalo vročiti pisanja na naslovu v Republiki Sloveniji, ni sprejemljivo ravnanje sodišča, ki je sklep vročalo le v BIH. Poleg tega iz povratnice izhaja, da je bil sklep vročen tožnikovi ženi, ne pa osebno tožniku. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je citirani sklep isti dan prejel tudi tožnik in da je od tedaj tekel 8-dnevni rok za popravo tožbe in je posledično zmotno zavrglo tožbo, ker naj bi tožnik popravljen izvod na sodišče vložil po poteku roka za popravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
OZ člen 557 - 563. ZDKG člen 24. OZ člen 87, 87/1.
razpolaganje z zaščiteno kmetijo - neveljavnost pogodbe - ničnost
Ker je bilo s pogodbo o dosmrtnem preživljanju z delom zaščitene kmetije razpolagano v nasprotju z določbami ZDKG, je del pogodbe, s katerim so urejena pravna razmerja med preživljancem in preživljalcema z nepremičninami, ki spadajo v zaščiteno kmetijo, v nasprotju s prisilnimi predpisi. Zaradi takšnega razpolaganja z nepremičninami, ki spadajo v zaščiteno kmetijo, je nastalo nedovoljeno stanje, katerega je moč odpraviti le z ničnostjo tega dela pogodbe. Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Zato je bilo ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno ugoditi zahtevku na vzpostavitev takšnega stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kakršni so bili pred spornim razpolaganjem.
V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je na področju regresnih zahtevkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije po določbah 86. in 87. člena ZZVZZ že bilo zavzeto stališče, da mora sodišče v primeru, če delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi oškodovanec, ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. Kljub temu, da na področju zahtevkov na podlagi 271. oz. 272. člena ZPIZ takšno vprašanje še ni bilo predmet obravnave pred Vrhovnim sodiščem RS, pritožbeno sodišče meni, da je mogoče navedeno stališče o upoštevnosti deljene odgovornosti brez zadržkov uporabiti tudi na primerih, kot je obravnavani.
odškodninska odgovornost članov uprave - konkretizacija ravnanj članov uprave - predpostavke za odškodninsko odgovornost - vestno izpolnjevanje dolžnosti - škodljive odločitve uprave - nakup nepremičnine - pravila podjetniške presoje - škoda
Družba, ki zatrjuje oškodovanje, mora torej vedno v okviru svojih trditev konkretizirati tista ravnanja članov uprave, ki jih po objektivnem kriteriju umešča med ravnanja, pri katerih ni bila izkazana skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika. Podati mora torej vse navedbe o škodnem dogodku (poleg tega pa še izkazati vzročno zvezo in nastanek škode), ne zadošča le trditev, da je do oškodovanja prišlo, in da je za to odgovorna uprava. Od tega, kako je bila odločitev sprejeta, je odvisno, kako se bo lahko posamezni član uprave razbremenil svoje odgovornosti. Za odločitev, ki jo je sprejemala uprava kot kolektivni organ upravljanja, bodo morali člani dokazati, da je bila sprejeta v okviru podjetniške presoje, v primeru, ko je odločitev sprejel le eden izmed članov uprave, ker je odločitev bila v okviru njegovega delokroga, pa se bodo drugi člani lahko razbremenili odgovornosti, če bodo dokazali, da so v zvezi s to odločitvijo pridobili toliko in takšnih informacij, da ni bilo razlogov, da bi ob svoji dolžnosti spremljanja in nadziranja ravnanja drugega člana uprave, morali v skladu s predpisano skrbnostjo ukrepati.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006419
KZ-1 člen 284, 284/3. ZKP člen 241, 241/1.
kriva izpovedba – naklep – zmota – zaslišanje priče – dolžnosti priče – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Okoliščine s katerimi pritožnica utemeljuje trditev, da je obtoženec vedel, da navedeni datum ni bil 5.10.2011, to je, da bi v nasprotnem primeru podal drugačno izpoved oziroma izpostavil tudi okoliščine v zvezi z nakupom rezervnih delov v T., da je bil dejansko v trgovini, da mu je bila izstavljena faktura in da je posledično moč preveriti izpoved tudi z drugimi dokazi, pa da tega ni storil ter da bi že tedaj moral pravilnost datuma preveriti na fakturi ali v trgovini, presega dolžnosti priče, katero se v kazenskem postopku vabi kot osebo, za katero je verjetno, da bi mogla kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah, torej povedati vse kar ji je o zadevi znanega. Kot že rečeno se izpovedbe priče preizkusijo, dopolnijo in razjasnijo z vprašanji, ki jih priči zastavljajo stranke postopka in sodišče ter priči ni potrebno dokazovati, da je to kar je povedala resnično. Sodišče prve stopnje je v 8. točki izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo, da je logično, da se je obtoženec sedaj, ko se je znašel v kazenskem postopku začel bolj natančno ukvarjati s tem, kaj vse je počel tistega dne in se je šele kasneje spomnil računa podjetja F. Z.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014793
ZPIZ-1 člen 93, 93/1, 93/1-2, 93/2, 156, 156/5, 159.
delna invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja - pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine - začetek izplačevanja delne invalidske pokojnine
Odločilnega pomena pri odločanju o pravici do delne invalidske pokojnine je odločitev o pravici zavarovanca do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ki mu gre z dnem nastanka invalidnosti. Delna invalidska pokojnina pa se izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.
ZOFVI člen 54, 109. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole člen 7. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-12.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas
Tožnik je imel s toženo stranko sklenjene štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer dve pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto učitelja, eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije v. d. ravnatelja in eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije ravnatelja. Prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas je imel tožnik sklenjeno za polovični delovni čas za obdobje od 1. 9. 2007 do 31. 8. 2008 za delovno mesto učitelja predmetnega pouka in učitelja podaljšanega bivanja, drugo, ki je bila sklenjena za čas od 1. 9. 2008 do 31. 8. 2009, za poučevanje predmetnega pouka in drugega učitelja v I. triadi (za ta del je bila sklenjena le do 11. 11. 2008). Druga pogodba o zaposlitvi za določen čas je prenehala veljati s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za funkcijo v. d. ravnatelja z 11. 11. 2008, ki je bila sklenjena za čas od 11. 8. 2008 do imenovanja novega ravnatelja, vendar največ eno leto. Ko pa je bil tožnik imenovan za opravljanje funkcije ravnatelja, je sklenil četrto pogodbo o zaposlitvi in sicer od 1. 7. 2009 za mandatno dobo petih let. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj tožnik ni ves čas opravljal istega dela.
Tožeča stranka (delodajalec) je od toženca (delavca) vtoževala plačilo odškodnine, ker naj bi določenega dne, ko je dostavil gorivo stranki, kljub natančnim navodilom tožeče stranke, da mora stranka plačati naročeno gorivo preden gorivo natoči v cisterno, stranki iztočil gorivo, ne da bi upošteval navodila in ker v rafineriji na Madžarskem ni mogel prevzeti blaga, saj mu je potekla veljavnost izpita za prevoz nevarnega blaga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožencu ni mogoče očitati naklepnega ravnanja oz. hude malomarnosti in ne protipravnega ravnanja. Toženec je namreč pri dostavi goriva stranki upošteval navodila tožeče stranke in ni mogel predvideti, da plačila s kartico preko POS terminala ne bo mogoče realizirati oz. da je izjava stranke, da je žena odšla po gotovino za plačilo goriva, laž. Prav tako ne drži, da tožnik v času prevzema blaga na Madžarskem ne bi imel veljavnega izpita za prevzem blaga. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 62, 62/1, 62/1-1, 62/1-2. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1.
pogodbena kazen - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - uporaba kolektivne pogodbe
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prenehanje potreb po delavcu zaradi operativnih razlogov po ZDR/90 ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved po ZDR. Gre za podobne institute in razloge za prenehanje pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja), na podoben način, ki ustreza sedanji odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, pa so se reševali problemi presežnih delavcev tudi s prerazporeditvami delavcev na druga delovna mesta (v okviru organizacije ali pri drugih delodajalcih). Zato so navedeni instituti primerljivi. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da je ZDR/90 v 29. členu opredelil operativne razloge za prenehanje delovnega razmerja skoraj enako kot ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena in da je razlog za prenehanje oz. odpoved pogodbe podoben in primerljiv. Upoštevajoč navedeno stališče je potrebno tudi določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije o pogojih, pod katerimi je delodajalec delavcu dolžan plačati pogodbeno kazen, razlagati ob upoštevanju primerljivih starih in novih institutov. To pa pomeni, da se 1. alineja prvega odstavka 62. člena KP (po kateri delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke, ali da so bile pri določanju presežnih delavcev strojene bistvene kršitve določb postopka in bistveno kršene pravice delavca) nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije izhaja, da je delavec v vsakem primeru upravičen do pogodbene kazni, če mu je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, iz poslovnega ali kakšnega drugega razloga (2. alineja), če pa so izpolnjeni pogoji iz 1. alineje in gre za nezakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (bodisi zaradi tega, ker utemeljen poslovni razlog ni dokazan, ali pa zato, ker je bil kršen postopek v zvezi z odpovedjo), pa je do pogodbene kazni upravičen tudi, če mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi nezakonite odpovedi, vendar pa je sprejel ponujeno drugo zaposlitev. To pa pomeni, da je do pogodbene kazni po 1. alineji 62. člena KP upravičena tudi tožnica, ki ji je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala zaradi nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo.
Tožnik na delo k toženi stranki ni prihajal vsakodnevno, pač pa le občasno in samo za nekaj ur, zaradi izdelave računalniškega programa. Tožnik ni dokazal, da je pri toženi stranki opravljal delo „dispečarja oz. telefonista“, po navodilih, pod nadzorom in za plačilo ter da je bil vključen v organizirani delovni proces. Poleg elementov, ki izhajajo iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (tako imenovano direktno oblastjo delodajalca), saj se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretni zadevi niso podani elementi delovnega razmerja, kot so opredeljeni v 1. odstavku 4. člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, ni utemeljen.