ZDR člen 111, 111/1, 111/1-1. ZKP člen 83. URS člen 22. ZPP člen 8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – nezakonito pridobljeni dokazi – uporaba nezakonito pridobljenih dokazov v individualnem delovnem sporu – izločitev dokazov – pravica do enakega varstva pravic – načelo proste presoje dokazov – obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi
ZDSS-1 in ZPP, ki se subsidiarno uporablja v delovnih sporih, ne poznata instituta izločitve dokazov iz spisa, kot ga ureja ZKP v 83. členu. Zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZDSS-1 in ZPP ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Ta prepoved je namenjena zagotavljanju pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, kjer mu nasproti stoji država. Z izločitvijo dokazov v kazenskem postopku se torej varujejo pravice obdolženca, hkrati pa ni poseženo v pravice nobenega drugega posameznika. V pravdnem postopku (delovnem sporu) pa si nasproti stojita dve s procesnega vidika enakovredni stranki in v primeru, da uporabe določenega dokaza ne dopustimo, s tem pride do posega v pravice nasprotne stranke - v njeno ustavno pravico do dokaza kot dela pravice do izjave v postopku.
V sodni praksi VS RS je bilo zavzeto stališče, da uporaba dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic (pravice do zasebnosti), v pravdnem postopku (ali individualnem delovnem sporu) ni nujno nezakonita. Izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku je lahko dopustna, če za to obstajajo utemeljene okoliščine.
Dejstvo, da tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ni navedla, znaki katerega kaznivega dejanja so podani pri ravnanju, ki se očita tožeči stranki, ne vpliva na zakonitost presojane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po določilu 111/1-1 ZDR. Delodajalec je namreč v odpovedi dolžan opredeliti očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tako da iz te opredelitve izhaja konkretna kršitev in vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev, ni pa dolžan kršitve pravno kvalificirati oz. navesti, znaki katerega kaznivega dejanja so podani. Četudi kršitev pravno okvalificira, sodišče na njegovo kazenskopravno kvalifikacijo ni vezano. Vezano je le na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog
Tožnik je s svojim neupravičenim izostankom kršil pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR.
Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja ter da je storila hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, da tožene stranke ni obvestila o spremembi kraja bivanja, s čimer je delodajalcu povzročila materialno škodo. Toženi stranki, ki skladno z določbo 2. odstavka 82. člena ZDR nosi dokazno breme in je dolžna dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, ni uspelo dokazati, da je tožnica storila v izredni odpovedi očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja goljufije, navedene v izredni odpovedi, oz. hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (storjene naklepno ali iz hude malomarnosti) oziroma, da se dnevno ni vozila na delo iz A., ampak iz B. (kjer ima stalno prebivališče), ter da so ji bile zato neupravičeno izplačani previsoki potni stroški. Zato je izpodbijana izredna odpoved podana iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR nezakonita.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233, 233/2. ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 272, 272/1.
začasna odredba – izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – odsotnost z dela zaradi bolezni – zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – navodila zdravnika
Iz določbe 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (po kateri je za odhod iz kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika) ne izhaja zaključek, da je o navodilih glede ravnanja v času zadržanosti od dela pristojen odločati izključno osebni zdravnik. Nasprotno, v drugem odstavku 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je izrecno določeno, da morajo zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija.
Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev pristojnega zdravnika.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi – odškodnina
Ob upoštevanju okoliščin primera, ki vplivajo na odmero odškodnine iz 118. člena ZDR in sicer, da se je tožnica skoraj takoj zaposlila pri drugem delodajalcu za določen čas (pri toženi stranki je bila zaposlena za nedoločen čas), kjer pa prejema nižjo plačo, delovno dobo tožnice pri toženi stranki, starost in izobrazbo tožnice, je tožnica upravičena do prisoje odškodnine v višini devetih minimalnih plač.
Če je treba rešiti človeško življenje, lahko udeleženec prometne nesreče začasno zapusti kraj prometne nesreče, vendar se mora takoj, ko je to mogoče, vrniti. Namen te določbe je, da udeleženec prometne nesreče ostane na kraju prometne nesreče, dokler policisti ne končajo ogleda zato, da jim da potrebna pojasnila. To hkrati pomeni, da mora udeleženec prometne nesreče počakati na kraju tudi v času do prihoda policistov na kraj prometne nesreče in ga torej lahko zapusti pred končanim ogledom le z dovoljenjem tistega, ki vodi ogled.
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku (policistu) iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (očitala mu je, da je bil na delovnem mestu pod vplivom alkohola), je bila v sodnem postopku razveljavljena, ker nadrejeni delavec po tem, ko je tožnik odklonil preizkus alkoholiziranosti, tožniku ni odredil še strokovnega pregleda, na podlagi katerega bi se dalo ugotoviti, da je bil tožnik v spornem obdobju pod vplivom alkohola. Dejstvo, da je tožena stranka sprejela nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je storila napake pri presoji dokazov o tožnikovi alkoholiziranosti na delovnem mestu, namreč samo po sebi še ne predstavlja nedopustnega ravnanja. Nedopustno ravnanje tožene stranke bi bilo namreč podano šele v primeru, če bi pri svojem odločanju zavestno ravnala zoper predpise, vendar tožnik v postopku na prvi stopnji nikoli ni podal trditev v tej smeri (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zato ni podlage za presojo, da je podano nedopustno ravnanje tožene stranke zaradi nezakonito izrečene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka torej ni ravnala arbitrarno in samovoljno, ampak nezakonito, ker ni storila vsega, da bi se ustrezno prepričala o tožnikovi alkoholiziranosti. Takšna napačna presoja pa ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke.
Pravne podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki omogočiti vsebinski odgovor na zmanjšanje zahtevka, ni. Edini pogoj za veljavnost (delnega) umika po odgovoru na tožbo, ki se nanaša na toženo stranko, je njeno soglasje oziroma domneva o privolitvi v umik
Ker tožeča stranka ni spremenila istovetnosti zahtevka, prav tako ni povečala obstoječega zahtevka oziroma uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega, gre pri ravnanju tožeče stranke na naroku za (delni) umik in ne za spremembo tožbe.
Sodišče prve stopnje pri stroškovni odločitvi ni upoštevalo, da je tožeča stranka delno umaknila tožbo. To narekuje odločanje o stroških umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa po pravilu uspeha.
regres za letni dopust – evidenca o stroških dela – vodenje evidence o stroških dela – dokazno breme
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnici izplačala regres za letni dopust za vtoževano obdobje, saj dokazov za svoje trditve, da je zaposlenim na roko izplačala regres, ni predložila, čeprav je na podlagi določb ZEPDSV dolžna voditi evidenco o stroških dela, ki bremenijo delodajalca, to je o regresu za letni dopust in povračilu stroškov v zvezi z delom (16. in 17. člen ZEPDSV). Te listine se na podlagi 2. odstavka 17. člena ZEPDSV hranijo kot listine trajne vrednosti. Tožena stranka se svojih zakonskih obveznosti plačila regresa za letni dopust ne more izogniti s splošnimi navedbami o tem, da je tožeči stranki plačala regres na roko, ne da bi za to predložila zakonsko predpisane listine oziroma, da bi navedeno dokazovala s pričami (torej dokazi, ki so neprimerni za ugotovitev navedenega dejstva).
ZZVZZ člen 23, 23/4, 23/5. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45, 45, 45/1, 45/1-1.
zdraviliško zdravljenje – bolezni gibalnega sistema
Ker pri tožnici ne gre za težke bolezni in stanja hrbtenice po poškodbah ter operativnih posegih na hrbtenici, temveč za zelo lahek primer poškodbe hrbtenice, ni upravičena do zdraviliškega zdravljenja.
Tožnica, ki ni zmožna za delo na delovnem mestu čistilka, na katerega je razporejena, zmožna pa je za drugo delo z omejitvami v polnem delovnem času, se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je neutemeljen, ker tožnica ni popolnoma nezmožna za pridobitno delo.
Po 39. členu ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Zato osebnega dohodka, ki ga je tožnik prejel za delo preko polnega delovnega časa v letu 1969, ni mogoče všteti v pokojninsko osnovo.
Tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja (plačila za delo, plačila stroškov v zvezi z delom, plačila sorazmernega dela regresa) v razmerju do tožnika ni izpolnila, zato je tožnik upravičen do plačila vtoževanih zneskov.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – pooblaščenec – odvetnik – zastopanje – delovni spor – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Delovno sodišče ima status okrožnega sodišča, kar pomeni, da stranke v postopku pred sodiščem lahko zastopa le pooblaščenec, ki je odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (3. odst. 87. čl. ZPP).
V primeru, ko delovno razmerje že preneha, mora delavec uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic. Tožnik je že ob prijavi na inšpektoratu vedel, da ga je delodajalec odjavil iz obveznih zavarovanj in da je prejel obvestilo s strani upravne enote, da mora vrniti vizo. S tem dnem je izvedel, da so mu bile kršene njegove zatrjevane pravice iz delovnega razmerja, zato bi moral tožbo vložiti v 30 dneh, in ker tega ni storil je treba njegovo tožbo zavreči.