Zavezanec za plačilo predmetne okoljske dajatve, katere povračilo lahko zahteva od končnih plačnikov, je občina kot izvajalec javne službe odvajanja odpadne vode. Le-ta je z navedeno Pogodbo pri tožniku naročila obračunavanje okoljske dajatve, administrativno tehnične naloge v zvezi s to javno dajatvijo. Iz obsega nalog, ki jih je s tako mandatno pogodbo občina prenesla na tožnika, je razbrati, da so bili na tožnika prenešeni vsi posli v zvezi s to okoljsko dajatvijo, ne le njeno pobiranje. Vsebina izpolnitvenega ravnanja tožnika kot mandatarja pa je posledično opravljanje vseh poslov v zvezi z obračunom in plačilom te okoljske dajatve, tudi njena porazdelitev med končne uporabnike.
sodba na podlagi pripoznave – zavrženje pritožbe – pravni interes
Tožnica izpodbija sodbo, s katero je bilo njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, saj ga je tožena stranka pripoznala, zato nima pravnega interesa za vložitev pritožbe.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0070256
OZ člen 131, 190, 198. ZPP člen 311, 311/1. ZASP člen 130, 130/1, 158, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2.
javna priobčitev fonogramov – neupravičena obogatitev – civilna kazen – višina zahtevka – temelj za določitev višine civilne kazni – dolžnost mesečnega poročanja – skupni sporazum o višini nadomestil
Pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, je zakonski, zato višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
Tožnikov zahtevek za izplačilo vtožavanih nadur je odvisen od ugotovitve, ali so bile tožniku izplačane vse nadure, ki jih je pri toženi stranki v spornem obdobju opravil in ali so mu bile izplačane v pravilni višini.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0076445
ZASP člen 130, 130/1, 158, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2. OZ člen 4, 131, 190, 198. ZPP člen 151, 151/1, 311, 311/1. ZPreZP člen 11, 11/2. Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti člen 1, 4, 4/2, 5, 6, 12.
javna priobčitev fonogramov – neupravičena pridobitev – nadomestilo za neupravičeno uporabo fonograma – določitev višine zahtevka – skupni sporazum o višini nadomestil – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – povrnitev stroškov izterjave
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
SS 2006 velja za uporabnike s področja obrti, obrti podobnih dejavnosti in gostinstva.
V skladu z 19. členom ZPND spada prepoved približevanju družinski hiši med ukrepe za odvrnitev nadaljnje škode, za odločanje o takšnem ukrepu pa je v skladu s 24. členom istega zakona stvarno pristojno okrožno sodišče v nepravdnem postopku. Za odločanje o ukrepu, ki ga vsebuje predlagana začasna odredba, je sicer podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča v nepravdnem postopku (19. člen ZPND), vendar iz podatkov spisa ne izhaja, da bi pred tem sodiščem bil uveden postopek za odločitev o takšnem predlogu. S tem pa so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 266. člena ZIZ, da je za odločitev o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo podana pristojnost okrajnega sodišča, ki bi bilo sicer pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo.
odlog izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – rok predložitve dokazila o vključitvi v ustrezen program – rok oprave ustreznega programa
Zakon o prekrških (ZP-1) v osmem odstavku 202d člena izrecno določa najdaljši rok, v katerem mora storilec predložiti dokazilo o vključitvi v ustrezen program, ne pa tudi roka, v katerem mora storilec program opraviti. Ker zakonodajalec ni izrecno določil roka za opravo edukacijske delavnice, ga je potrebno razlagati širše, to je do izteka preizkusne dobe iz prvega odstavka 202d člena ZP-1.
ZPrCP člen 46, 46/7-5. ZP-1 člen 2, 2/2, 163, 163/12.
stek – različne časovne in krajevne okoliščine prekrška – uporaba milejšega zakona – prepoved reformatio in peius
Ni se moč strinjati z zagovornikom obdolženega, da gre v ravnanju obdolženca glede očitanega prekrška v tej zadevi, ki ga je storil s tem, da je dne 8.1.2012 ob 19.53 uri vozil osebni avtomobil po avtocesti s hitrostjo najmanj 159 km/h, in prekrška, ki ga je istega dne ob 19.45 uri storil v bližini kraja S. za en sam prekršek, ker da je bilo dejanje samo eno – eno ravnanje in ena posledica. V obravnavanih zadevah gre namreč za prekrška, ki sta bila storjena v različnih časovnih in krajevnih okoliščinah poleg tega v tem primeru ne gre za prekršek stanja, kar je moč razbrati iz stališča zagovornika glede obeh prekrškov.
Zoper dokončno odločbo (o priznanju pravice do znižanja plačila vrtca) je socialni spor dopusten v roku 30-tih po vročitvi odločbe. Ker gre za materialni prekluzivni rok, ga sodne počitnice ne podaljšajo.
Obdolženi skozi daljši čas ponavlja kršitve, ki spadajo med najhujše kršitve s področja varnosti cestnega prometa; v zadnjih treh letih je bil kot udeleženec cestnega prometa že osemkrat pravnomočno kaznovan, enkrat tudi zaradi vožnje vozila v cestnem prometu v času izvrševanja sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in ga nobena do sedaj izrečena sankcija ni odvrnila od ponavljanja prekrškov. Res je, da tokrat odvzeto vozilo ni last obdolženca, vendar je imel zakonodajalec za ureditev, ki izhaja iz določbe drugega odstavka 25. člena ZP-1, to je, da se smejo predmeti odvzeti tudi, če niso storilčeva last, ustavno dopusten cilj, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Glede na to, da je pritožnica, kot lastnica vozila, zgolj odstopila od pogodbe o finančnem leasingu z obdolženim, ob tem pa mu ponudila možnost odkupa vozila, se je tudi po presoji pritožbenega sodišča le z odvzemom vozila moč izogniti tveganju, da bi obdolženi z istim vozilom še naprej ponavljal prekrške. Seveda pa takšna odločitev ne jemlje pravice pritožnici terjati odškodnino od storilca.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0076437
ZASP člen 130, 130/1, 153, 153/1, 158, 159, 159/1, 159/3, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2. OZ člen 131, 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4. Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti člen 1, 4, 4/2, 5, 6, 12.
javna priobčitev fonogramov – neupravičena obogatitev – določitev višine zahtevka – skupni sporazum o višini nadomestil – civilna kazen – povračilo stroškov – dolžnost mesečnega poročanja
Pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, je zakonski, zato višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
zavrženje tožbe – sodno varstvo – procesna predpostavka – komisija za pritožbe
Tožnica zoper sklep tožene stranke ni vložila pritožbe na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, zato je sklep tožene stranke, ki njeni zahtevi za varstvo pravic ni ugodila, postal dokončen. Za vložitev tožbe niso bile izpolnjene procesne predpostavke, zato je treba tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZDSS-1 v zvezi s 1. odstavkom 274. člena ZPP zavreči.
Pravdni stranki sta se v pogodbi o izobraževanju, ki je bila sklenjena v zvezi s pridobitvijo dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopnika med drugim dogovorili tudi, da v primeru, če toženec v času po pridobitvi dovoljenja ne sklene delovnega razmerja s tožečo stranko, je dolžan tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja. Toženec ni dosegel planskih obveznosti, zato mu tožeča stranka ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi. Ker je tako prišlo prav do opisane situacije je nastopila dogovorjena obveznost toženca do vrnitve stroškov izobraževanja.
ZPIZ-1 člen 115, 119. ZPIZ člen 70, 70/3, 83. Sklep o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane točka 1, 2.
družinska pokojnina – pogoj preživljanja
Tožnica, ki je bila ob sinovi smrti v letu 1993 stara 55 let in uživalka invalidske pokojnine, nima pravice do družinske pokojnine po pokojnem sinu, ker je povprečna mesečna pokojnina, ki jo je tožnica prejemala v zadnjem koledarskem letu pred sinovo smrtjo, presegala polovico zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo. Zato ni mogoče šteti, da jo je pokojni sin ob smrti preživljal.
odškodninska odgovornost delavca – kaznivo delanje – obsodilna sodba – kazenski postopek - identično dejansko stanje – kazenska obsodilna sodba – poneverba
Tožena stranka si je kot blagajničarka namenoma neupravičeno prilaščala denar, zaradi česar je tožeči stranki (delodajalcu) nastala škoda. Tožnica je bila v kazenskem postopku spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega denarja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Odškodninski tožbeni zahtevek v konkretnem individualnem delovnem sporu temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku. Ker je delovno sodišče v tem individualnem delovnem sporu vezano na obsodilno sodbo kazenskega sodišča, je posledično utemeljen obstoj civilnopravne odškodninske odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo v zvezi z ravnanjem tožnice pri opravljanju dela na delovnem mestu blagajničarke. S pravnomočno kazensko obsodilno sodbo je izkazano protipravno ravnanje tožene stranke, ko si je kot blagajničarka namenoma neupravičeno prilaščala denar.
ustavitev izvršbe – seznam dolžnikovega premoženja - zaključek izvršilnega postopka
Ugoditev predlogu za predložitev seznama dolžnikovega premoženja po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe z zadnjim od dovoljenih sredstev izvršbe ni možna.
ZDR člen 204, 204/4. ZJU člen 5, 5/1, 5/2. ZSPJS člen 3, 3/2, 3/3, 3a, 3a/4, 49, 49/3.
prevedba v plačni razred – izplačilo razlike v plači – denarni zahtevek – direktno sodno varstvo – uveljavljanje pravic pri delodajalcu – procesna predpostavka – pisna zahteva – rok za sodno varstvo
Tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožnica, je denarni zahtevek (izplačilo razlike v plači), ki ga je možno uveljavljati pred sodiščem neposredno (4. odstavek 204. člena ZDR). Tožnica ne izpodbija odločb tožene stranke oziroma pogodbe o zaposlitvi, temveč vtožuje le razliko v plači med plačo, ki ji je bila določena v pogodbi o zaposlitvi in plačo, do katere bi bila upravičena, če bi toženka upoštevala višji količnik zaradi napredovanj. Takšen zahtevek pa je tudi v primeru, če je postavljen opisno (kot je bilo v konkretnem primeru), potrebno obravnavati kot čisti denarni zahtevek, za katerega tožnici ni potrebno izkazovati predhodnega varstva pravic pri delodajalcu.
Iz 4. odstavka 3.a člena ZSPJS izhaja, da je v primeru napačne določitve in izplačila plače (ki je določena in izplačana v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS) pisna zahteva javnega uslužbenca procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da lahko javni uslužbenec pred pristojnim sodiščem vloži zahtevo za sodno varstvo. ZSPJS torej ne določa roka za sodno varstvo, prav tako pa tudi kot procesno predpostavko za sodno varstvo določa zgolj vložitev pisne zahteve pri delodajalcu.
Tožnica je na toženo stranko naslovila pritožbo zoper sklep o uvrstitvi v plačilni razred in zahtevala, da se ponovno opravi prevedba osnovne plače javnega uslužbenca po 3. odstavku 49. člena ZSPJS in pri tem upošteva štiri dosežena napredovanja. S tem je tožnica procesno predpostavko za sodno varstvo (vložitev pisne zahteve pri delodajalcu), ki jo določa ZSPJS izpolnila. Glede na določbo 4. odstavka 3.a člena ZSPJS pisne zahteve ni podala prepozno, zato je treba njeno tožbo obravnavati po vsebini in odločiti o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 21, 37. ZUP člen 129, 129/4. ZPIZ-1 člen 36, 36/3, 177, 259, 259/1.
Ker tožnik izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe iz 3. odstavka 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do (samostojne) starostne pokojnine(dopolnil je 65 let starosti in 16 let zavarovalne dobe v Sloveniji), ima, čeprav mu je bila v Bosi in Hercegovini priznana pravica do invalidske pokojnine z upoštevanjem slovenske dobe, pravico do starostne pokojnine.
Namen instituta ločitve zapuščine je varstvo zapustnikovih upnikov pred upniki prezadolženega dediča. V obravnavanem primeru dedičev ni in tudi nevarnost za poplačilo pritožnikove terjatve ne obstaja.
napotitev na pravdo – prekinitev zapuščinskega postopka – vštevanje daril – vštevanje daril v dedni delež
Sodišče dediče napoti na pravdo takoj, ko je med njimi spor, ali se neko premoženje všteva v dedni delež določenega dediča, pri čemer je irelevantno, od koga direktno naj bi ta dedič to premoženje prejel. V obravnavani zadevi je dedinja A. B. lastnica spornih nepremičnin, za katere dediča A. P. in A. C. trdita, da jih je prejela kot darilo od zapustnika, čemur ona oporeka. Torej je med njimi sporno, ali se te nepremičnine vštevajo v njen dedni delež, posledično čemur jih je potrebno napotiti na pravdo.