spor majhne vrednosti - pritožba, vložena po zakonitem zastopniku - rok za vložitev pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne - razporeditev sodnikov - letni razpored dela sodnikov
Ker gre za t. i. spor majhne vrednosti, saj vtoževana denarna terjatev ne presega zneska 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP), je rok za pritožbo 8 dni (tretji odstavek 458. člena ZPP). Odločitev prvostopenjskega sodišča, da pritožbo zoper sodbo zavrže, je pravilna in ustrezno obrazložena. Tudi pravni pouk vsebuje vse, kar mora. Sicer pa pravni pouk na pravilnost odločbe same nima vpliva.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - namen zavarovanja terjatve - lastni poslovni deleži
Sodišče ne more izdati začasne odredbe ″na zalogo″, temveč samo ob izpolnitvi zakonskih pogojev, med katerimi je tudi doseganje namena zavarovanja po prvem odstavku 273. člena ZIZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00061353
ZASP člen 31, 32a, 75, 75/2, 79, 137. ZMed člen 112, 113, 113/2. ZPP člen 285, 337, 337/1.
operater - televizijski program - izdajatelj televizijskega programa - pravice RTV organizacije - sorodne pravice - kabelska retransmisija - pisna pogodba - neodplačnost - nadomestilo - diskriminacija - trajno pogodbeno razmerje - sklepčnost tožbe po višini - procesno trditveno in dokazno breme - nedovoljene pritožbene novote - materialno procesno vodstvo
Med strankama je bilo dogovorjeno trajno pogodbeno razmerje in neodplačen prenos za potrebe razširjanja programov, ki ga izvaja toženka. Trajno pogodbeno razmerje, kot je pravilno razložilo sodišče prve stopnje, se lahko prekine le z odpovedjo, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo navedbe tožnika glede ničnosti pogodbenih določil, ki jih zapoveduje 73. in prvi odstavek 79. člena ZASP. Ni šlo namreč za dogovor o prihodnjem koriščenju avtorskih in sorodnih pravic ter da je izdajatelj programa (tožnik) le posredni imetnik pravic, ki jih je le ta pridobil od avtorjev, fizičnih oseb. Razumevanje 79. člena ZASP na način, da pogodbe o razširjanju programov in v njih opredeljeni prenosi avtorskih in sorodnih pravic za pogodbeno dogovorjeno obdobje pomenijo nično določbo, bi onemogočalo sklepanje in prenos kakršnihkoli pogodb o prenosu pravic za razširjanje tv programov in bi povzročilo ničnost praktično vseh obstoječih pogodb med operaterji in izdajatelji programov.
V skladu z drugim odstavkom 75. člena ZASP se šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistveno za dosego namena pogodbe. Izraz razširjanje in izraz distribucija se v poslovnem jeziku operaterjev in izdajateljev programov redno uporablja za označbo tistih avtorskih in sorodnih pravic, ki jih operater uporablja pri razširjanju programov, to je kabelsko retransmisijo in dajanje na voljo vsebin tv programov.
Ravno programi, ki jih zastopa tožnik, so komercialni programi in ne progami posebnega pomena, ki so urejeni v tretjem odstavku 112. člena ZMed. Ravno zato velja prosta pogodbena volja strank, ki so se dogovorile za neodplačno razširjanje televizijskih programov. V zvezi z očitkom tožnika, da pogodbe ne vsebujejo natančne navedbe posamičnih pravic, ki so bile predmet prenosa, je treba pojasniti, da je točna konkretizacija namenjena varstvu avtorjev kot fizičnih oseb.
Gledanost ni edini ali prevladujoč kriterij za določanje cene posameznega programa.
Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega navedenega (tako kot izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje) presodilo, da je tožnica v konkretni zadevi uveljavljala (klasičen) izpolnitveni zahtevek in ne zahtevek za plačilo odškodnine. Toženka bi morala namreč na podlagi dogovora avtomatično napraviti novo (zvišano) kalkulacijo cen in na tej (pogodbeni) podlagi tožnici najkasneje ob zapadlosti relevantnega obračunskega računa (1.3.2018) višje stroške storitev tudi plačati. Podlaga spornih prisojenih obresti je, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, v prvem odstavku 299. člena OZ (saj je bil dogovorjen najkasnejši rok za toženkino izpolnitev denarne obveznosti) in ne v drugem odstavku 299. člena OZ.
Tudi, če bi bilo tožničin tožbeni zahtevek mogoče opredeliti kot odškodninski zahtevek, je zavzemanje toženke, da tožnici ne gredo zakonske zamudne obresti od 1.3.2018 dalje, neutemeljeno.
ZPP člen 318, 318/3, 318/4, 338, 338/2. OZ člen 393, 393/1, 393/2.
zamudna sodba - neprava (zavrnilna) zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - nevložitev odgovora na tožbo - utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi - odprava nesklepčnosti tožbe - neodpravljiva nesklepčnost tožbe - izpodbijanje zamudne sodbe - pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo - trditvena in dokazna podlaga tožbe - opis življenjskega primera - deljiva obveznost - delitev na enake dele - domneva solidarnosti
Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost zahtevka, sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe (tretji odstavek 318. člena ZPP), razen če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (četrti odstavek 318. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje zaradi pasivnosti drugega toženca ni ugotavljalo dejanskega stanja in ni ocenjevalo predloženih dokazov v smeri, ali so v tožbi zatrjevana dejstva resnična ali ne. Predpostavlja se namreč, da toženec, ki odgovora na tožbo ne poda, priznava dejanske navedbe tožeče stranke, kot resnične. Ker se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), so pritožbeni očitki v tem delu, neupoštevni.
Glede pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče v celoti sledi presoji sodišča prve stopnje, da so bile tožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na drugega toženca, nesklepčne. Sklepčnost namreč predstavlja trditveno breme (oz. dolžnost substanciranja) tožeče stranke, da navede vsa (pravotvorna) dejstva iz katerih izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Slednje ne pomeni, da mora tožeča stranka ta dejstva podrobneje konkretizirati, vendar mora zagotoviti vsaj minimumu trditvenega bremena. Sodišče pri preizkusu sklepčnosti tožbe ugotavlja, ali zatrjevana dejstva na podlagi silogističnega sklepanja pripeljejo do pravne posledice uveljavljane v tožbenem predlogu.
S podanimi tožbenimi navedbami je tožeča stranka sama izključila zaključek, da je med njo in drugim tožencem prišlo do nastanka kakršnegakoli obligacijskega (pogodbenega) razmerja z medsebojnimi pravicami in obveznostmi. Upoštevajoč načelo relativnosti pogodbenih razmerij pa pogodbena obveznost zavezuje le tisto stranko, ki jo je s pogodbo prevzela. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tak tožbeni zahtevek nesklepčen, saj iz opisanega življenjskega primera ne izhaja pravna posledica zoper drugega toženca. V konkretnem primeru gre za nepopravljivo nesklepčnost, katero tožeča stranka tudi z dodatnimi navedbami (znotraj istega življenjskega primera) ne more odpraviti.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 63/2-3, 63/3, 64, 64/1, 64/2.
poslabšanje invalidnosti - popolna nezmožnost za delo - III. kategorija invalidnosti - komisija za fakultetna izvedenska mnenja
V sodnem postopku je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki je ocenila, da je pri tožniku glede na prejšnji invalidski postopek prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in da je zmožen za psihofizično lahko, pretežno sedeče delo, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, pri katerem se le občasno pripogiba in pri katerem ročno premešča bremena do največ 5 kg in kjer desna roka služi le kot pomoč levici in je ne dviguje nad nivojem delovnega pulta. Zato je po mnenju izvedenskega organa pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, vendar v spremenjeni obliki. Ni pa pri tožniku prišlo do takšnega poslabšanja, da bi bila pri njem podana popolna izguba delovne zmožnosti.
solastninska pravica - dejanska etažna lastnina - solastnina - izključna lastnina - dotedanji način izvrševanja posesti - vzpostavitev prejšnjega stanja - podstrešje - splošni skupni del - posamezni del stavbe - soglasje etažnih lastnikov za poseg - izrek sodbe - ugotovitveni tožbeni zahtevek - nesklepčnost - določitev vrednosti spornega predmeta - nedovoljena pritožbena novota
Ne glede ali gre za posamezni del tožnikov ali za skupni del v etažni lastnini, bi toženec v vsakem primeru potreboval soglasje za poseg, saj je s svojim posegom spremenil dotedanji način rabe podstrešja.
Sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj ni ugotovilo nekaj več, niti nekaj drugega. Skupni del stavbe v etažni lastnini je kvečjemu nekaj manj, kot izključna lastnina istega prostora v etažni lastnini.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 59, 59/3, 299, 299/1, 299/2, 378. Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v radijskih in televizijskih programih Radiotelevizije Slovenija (2015) točka 3, 5, 6.
razvezni pogoj - izpolnitev razveznega pogoja - trditveno in dokazno breme - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Pravdni stranki sta se dogovorili, da toženi stranki pripadajo ugodnosti v obliki nižjega nadomestila pod razveznim pogojem (če bo tožeči stranki pravočasno posredovala popolne podatke v dogovorjeni obliki). Če se razvezni pogoj uresniči, je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati še dodatne štiri odstotke nadomestila.
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožeča stranka morala dokazati, da tožena stranka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila.
Tožena stranka lahko pride v zamudo s plačilom dodatnih 4 odstotkov nadomestil zaradi izpolnitve razveznega pogoja le, če tožeča stranka od nje zahteva plačilo teh dodatnih 4 odstotkov nadomestil, ker šteje, da se je izpolnil razvezni pogoj. Da bi tožeča stranka kadarkoli pred vložitvijo razširitve tožbe od tožene zahtevala plačilo dodatnih 4 odstotkov nadomestil za leti 2018 in 2019 pa iz trditev pravdnih strank in predloženih dokazil ne izhaja.
Tudi pritožbeno sodišče, tako kot pritožnica, ne dvomi, da sta tožnika zaradi C. C. hude invalidnosti zelo prizadeta in ju njeno zdravstveno stanje obremenjuje, vendar pa je, kot upravičeno izpostavlja pritožnica, potrebno upoštevati, da tožnika nimata vsakodnevne skrbi za C. C., saj živi v Domu starejših občanov, kjer ji je nudena institucionalna nega in skrb, zato svojega življenja (vsakodnevnih aktivnosti) temu ni potrebno prilagajati zaradi nege in skrbi za hčerko, razen v dnevih, ko jo obiskujeta (po izpovedbi tožnice dvakrat na teden - pred Covidom, v času Covida enkrat na teden). Pri presoji odškodnine je potrebno upoštevati vse okoliščine primera, tako tudi zgoraj izpostavljene v tej točki obrazložitve, kakor tudi, v katerem življenjskem obdobju je škodni dogodek posegel v družinske razmere (v obravnavanem primeru je bil tožnik ob škodnem dogodku star 62 let, tožnica pa 59 let) in ga primerjati z drugimi podobnimi primeri.
ugotavljanje invalidnosti - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Invalidnost je res trajnejše stanje, pa vendar skladno s sodno prakso in določilom 1. odstavka 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni več zamejeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne. S potekom časa se v določenih primerih lahko zdravstveno stanje spremeni, izjemoma tudi na boljše (odvisno od vzroka invalidnosti). Iz tega razloga so predvideni tudi kontrolni pregledi in s tem povezani postopki za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
Določilo 2. odstavka 178. člena ZPIZ-2 določa možnost, da pobudo za uvedbo postopka poda tudi osebni ali imenovani zdravnik, postopek pa vodi ZPIZ po uradni dolžnosti. Zavarovanec ali njegov zakoniti zastopnik v tem primeru ne moreta predlagati umika predloga.
POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00061370
ZPP člen 11, 300.. ZPIZ-2 člen 7, 7-23, 27, 27/1, 27/4, 27/5, 37, 37/8.. ZPIZ-2G člen 125.. URS člen 2, 14, 50, 155, 156.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 52.
odmera starostne pokojnine - pokojninska doba brez dokupa - slovenska pokojnina
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 1. odst. 27. člena ZPIZ-2, po katerem moški pravico do starostne pokojnine pridobi pri 65 letih starosti, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe, ne pa v 4. odst. 27. člena ZPIZ-2, saj tožnik na dan 16. 6. 2020 ni imel 40 let pokojninske dobe brez dokupa.
odprava nepravilnosti v izvršbi - tovorno vozilo - opravljanje dejavnosti - predmeti, izvzeti iz izvršbe
Trditveno in dokazno breme, da so določene stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, je na dolžniku. V primeru izvzema predmetov oziroma omejitev izvršbe po 80. členu ZIZ gre za izjemo od splošnega pravila in te je potrebno po splošnem razlagalnem pravilu vedno razlagati ozko, omejujoče.
Dolžnik opravlja več dejavnosti, ne le zaključna gradbena dela, in iz trditev ni izhajalo, da bi ta bila edina in izključna dejavnost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00064031
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1.. KZ-1 člen 308, 308/3.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - begosumnost - utemeljen sum - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi
Splošno znano dejstvo je, da se kazniva dejanja, povezana z ilegalnimi prehajanji državnih meja izvršujejo iz lukrativnih nagibov. Nihče se iz izključno človekoljubnih namenov ne bo lotil izvrševanja kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen od treh do desetih let zapora, prav tako se nihče iz altruističnih nagibov ne bo naključno znašel stotine kilometrov daleč od svojega bivališča.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00059951
URS člen 14, 14/2. ZKP člen 129a, 129a/2, 129a/3. KZ-1 člen 86.
način izvršitve kazni zapora - alternativna izvršitev kazni zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - rok za vložitev predloga za alternativni način izvršitve kazni zapora - pravočasnost predloga - ustavna odločba - neustavnost zakonske določbe
Ustavno sodišče je ugotovilo neustavnost drugega odstavka 129.a člena ZKP kolikor določa 15 dnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje.
Obsojenec lahko predlaga alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist tudi, ko že prestaja kazen zapora oziroma do konca prestajanja kazni zapora.
Za nepravočasno plačilo sodne takse se lahko štejejo zgolj primeri, ko sodišče plačila ne more hitro in brez težav ugotoviti niti s pomočjo (pravilno) uporabljene sklicne številke, niti s pomočjo drugega ustreznega dokazila, ki ga (samoiniciativno) predloži taksni zavezanec. Tudi glede plačnika je sodna praksa zavzela stališče, da je odločilno plačilo takse in ne, kdo takso dejansko plača.
ZPP člen 82, 82/1, 82/2. ZNP-1 člen 57, 57/1, 57/2, 66.
skrbništvo - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - postopek za prenehanje skrbništva - predlog za uvedbo postopka - upravičeni predlagatelj - predlog za postavitev začasnega zastopnika - začasni zastopnik - pogoji za postavitev začasnega zastopnika - zavrnitev predloga - skrbnik - zakoniti zastopnik - udeleženec v nepravdnem postopku
Ni okoliščin, ki bi narekovale postavitev začasnega zastopnika.
Vlogo za spremembo skrbniških obveznosti in predlog za prenehanje skrbništva je podala A. A., ki ni oseba iz prvega ali drugega odstavka 57. člena ZNP-1. To pomeni, da ne more biti predlagateljica.
Namen posestnega varstva je hitro zavarovanje spornega dejanskega (posestnega) stanja, ne glede na morebitne stvarne ali druge pravice, ki jih imajo pravdne stranke na sporni stvari, hkrati pa tudi preprečitev ter sankcioniranje samovoljnega - enostranskega spreminjanja takega stanja.
Ker sodišče prve stopnje do sprejetja izpodbijanega sklepa ni bilo seznanjeno s pravnomočno odločitvijo glede delne izločitve dokazov, se do tega ni moglo opredeliti.