Višje sodišče ugotavlja, da je izvedensko mnenje, ki ne vsebuje meritev gibljivosti (podatkov izmer vseh gibov) poškodovanega sklepa v primerjavi z nepoškodovanim zdravim sklepom, nepopolno oz. toliko pomanjkljivo, da ga ni mogoče preizkusiti. Ni mogoče preveriti, ali je omejena gibljivost sklepa res 1/3 ali morebiti manj. Šele podatki o meritvah gibljivosti poškodovanega zapestja v primerjavi z zdravim bodo omogočili preizkus, ali je gibljivost zapestja pri tožniku res zmanjšana v polnem obsegu 1/3, kot je zaključil izvedenec. Nenazadnje je presoja o dokazani stopnji invalidnosti in s tem procent zavarovalne vsote (zavarovalnine) v pristojnosti sodišča, ki mora odločitev sprejeti na podlagi pravilne razlage vsebine določb pogodbenega materialnega prava (Tabela).
Sodišče prve stopnje je na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov pravilno ugotovilo, da ima sporna nepremičnina osem etažnih lastnikov in le osem in ne devet posameznih delov. Posamezni deli v dvo ali večstanovanjski stavbi so stanovanja (4. člen SZ-1). Del stavbe št. 8, ki ga predlagatelj šteje za posamezni del, to ni, saj gre za skupni komunikacijski prostor in zato splošni skupni del (5. člen SZ-1). Določitev upravnika v stavbi torej ni obvezna, tak posel rednega upravljanja torej po SZ-1 in SPZ ni nujen, kar izključuje intervencijo sodišča v nepravdnem postopku.
Da bi bila določitev upravnika iz kakšnih drugih razlogov v konkretnem primeru nujen posel, iz navedb, podanih pred sodiščem prve stopnje ne izhaja. Trditve o ovirah pri poslih rednega upravljanja, ker stavba nima upravnika, niso takšne, ki bi to utemeljevale. Upravnik večstanovanjske stavbe je le pooblaščenec etažnih lastnikov, ki zastopa etažne lastnike v poslih, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe, in ki skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov. Etažni lastniki odločitve o (rednih in izrednih) poslih upravljanja, sprejemajo sami, upravnik pa je tisti, ki sprejete sklepe etažnih lastnikov izvrši. Trditve, da se etažni lastniki ne zmorejo dogovoriti za izvedbo popravila strehe, ki ob slabem vremenu zamaka njegovo stanovanje, zaradi česar mu nastaja škoda, bi (če bi bila izkazana nujnost) kvečjemu utemeljile drugačen predlog – takšnega, da o izvedbi posla (popravila strehe) odloči sodišče v nepravdnem postopku.
ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine
Pripor je edini omejevalni ukrep, ki v smislu 20. člena Ustave Republike Slovenije pride v poštev za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja. Milejši omejevalni ukrepi, ali niso ukrepi za preprečitev ponovitvene envarnosti, ali pa ne bi dosegli željenega učinka, saj vsak milejši ukpre terja voljo in željo obdolžencev, da s kaznivimi dejanji ne nadaljujejo.
nasilje v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - fizično nasilje - psihično nasilje - dokazna ocena
Podlaga za izrek ukrepov, določenih v 19. členu ZPND, je ugotovitev, da je povzročitelj nasilja žrtev telesno poškodoval, ali je prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice. V zakonsko opredelitev fizičnega nasilja v družini sodi vsaka uporaba fizične sile ali grožnje z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti, ali da kaj trpi in ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje ter ji povzroča bolečino, strah ali ponižanje, oboje pa ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe. Psihično nasilje so ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjene z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije
ZDR-1 člen 13, 13/1, 51.. OZ člen 82, 82/1, 82/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 73.. Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (30.11.2021) člen 60.. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 70.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 92.. Kolektivna pogodba za papirno in papirno-predelovalno dejavnost (2013) člen 80.
veljavnost kolektivne pogodbe - odmera letnega dopusta - dodatek za delovno dobo - jasna pogodbena določila - višina dodatka
Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da za odločitev ni bistveno, da KPPN za toženko od 6. 9. 2009 ne velja (več). Navedeno je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med pravdnima strankama, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Zato za odločitev ni relevantna določba 51. člena ZDR-1, na katero se sklicuje pritožba, ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.
Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnica v pritožbi, na podlagi katere določbe ji je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1; ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VS RS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018).
ZDR-1 člen 13, 13/1, 51, 129.. OZ člen 82, 82/1, 82/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 73.. Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (30.11.2021) člen 60.. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 70.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 92.. Kolektivna pogodba za papirno in papirno-predelovalno dejavnost (2013) člen 80.
veljavnost kolektivne pogodbe - odmera letnega dopusta - dodatek za delovno dobo - razlaga pogodbenih določil - višina dodatka - pravilna uporaba materialnega prava
Neutemeljena je pritožbena navedba, da za odločitev ni bistveno, da KPPN za toženko od 6. 9. 2009 ne velja (več). To dejstvo je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med pravdnima strankama dne 16. 12. 2013, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Za odločitev zato ni relevantna določba 51. člena ZDR-1, na katero se sklicuje pritožba in ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.
Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot zmotno meni pritožba, na podlagi katere določbe je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1. ZDR-1 v 129. členu ne določa višine dodatka za delovno dobo. Ta določba je pomensko odprta, ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 51.. OZ člen 82, 82/1, 82/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 73.. Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (30.11.2021) člen 60.. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 70.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 92.. Kolektivna pogodba za papirno in papirno-predelovalno dejavnost (2013) člen 80.
odmera letnega dopusta - dodatek za delovno dobo - jasna pogodbena določila - višina dodatka
Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da za odločitev ni bistveno, da KPPN za toženko od dne 6. 9. 2009 ne velja (več). Navedeno je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med pravdnima strankama, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Zato za odločitev ni relevantna določba 51. člena ZDR-1, na katero se sklicuje pritožba, ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.
Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnik v pritožbi, na podlagi katere določbe mu je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1. ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VS RS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00059685
ZKP člen 145, 285e, 285e/1, 402, 402/3, 402/5.
predlog za izločitev dokazov - uradni pritožbeni preizkus - kršitev ustavnih pravic v sodnem postopku - dokazi, pridobljeni izven kazenskega postopka - privilegij zoper samoobtožbo - vložitev kazenske ovadbe - davčni organ - davčni inšpekcijski nadzor - zaslišanje obremenilne priče
Dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP. Dokaze, ki so bili pridobljeni v nekazenskih postopkih, je potrebno izločiti iz kazenskega spisa, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Domet privilegija zoper samoobtožbo se ne razteza na inšpekcijske ali nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb ne spremenijo v kazensko preiskavo. S tem se zagotavlja učinkovitost inšpekcijskih in nadzornih postopkov, kar je v carinskih, davčnih in drugih pomembnih zadevah nedvomno v javnem interesu.
gospodarski spor majhne vrednosti - postopek v sporu majhne vrednosti - ustalitev pristojnosti - vročitev dopolnitve tožbe - rok za odgovor - napačen pravni pouk - napačno opozorilo v pozivu - odsotnost odgovora - pravočasnost navajanja dejstev in dokazov v sporu majhne vrednosti - pravočasnost grajanja procesnih kršitev - koncentracija postopka
Sodišče prve stopnje ni kršilo nobenih določb pravdnega postopka, ne glede na to, da naj bi bila tožena stranka še z vabilom na glavno obravnavo poučena, da mora najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za dokazovanje njenih navedb, kot trdi v pritožbi. Napačno opozorilo namreč stranki ne more omogočiti več pravic, kot ji gredo po zakonskih določbah. Skladno s 451. členom ZPP mora namreč v postopku v sporih majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo - tega pa tožena stranka ni vložila.
IZVRŠILNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00059968
ZMed člen 2, 9, 9/2, 18, 18/2, 18/3. ZPosS člen 11. ZIZ člen 227, 227/1.
zavarovanje z začasno odredbo - izdaja poslovne skrivnosti - posredovanje informacij prek tretje osebe - mediji - izdajatelj medija - ravnanje tretje osebe - neizvršljivost
V konkretnem primeru upnika od dolžnika zahtevata, da mora prenehati z javno objavo podatkov in informacij, ki predstavljajo poslovno skrivnost upnikov. Od njega torej zahtevata opustitev javnih objav z določeno vsebino (prvi odstavek 227. člena ZIZ). V skladu z ZMed nosita odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje izdajatelj medija (drugi odstavek 9. člena ZMed) ter odgovorni urednik (drugi in tretji odstavek 18. člena ZMed). Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa so spletni novičarski portali (D in E) skladno z 2. členom ZMed mediji. Dolžnik ni izdajatelj teh medijev. Po presoji pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se dolžniku zapove, da preneha z javno objavo podatkov in informacij, ki predstavljajo poslovno skrivnost upnikov, saj iz navedenega izhaja, da dolžnik po določbah ZMed ni oseba, odgovorna javne objave. Enako velja za zahtevo, da mora dolžnik odstraniti podatke in informacije, ki so bile objavljene na E in D ter v drugih z dolžnikom povezanih medijih. Od dolžnika je mogoče zahtevati zgolj izpolnitev obveznosti, ki jih lahko on sam izpolni, ta pogoj pa pri zahtevi dolžniku za odstranitev objav ni izpolnjen.
Obveznost mora biti v predlogu opredeljena tako, da dolžnik ve, kaj konkretno je tisto, kar mu je v prihodnje naloženo oziroma prepovedano. Upnik mora zato zahtevek v predlogu za izdajo začasne odredbe ustrezno konkretizirati. Oblikovan mora biti tako, da od sodišča pri opravi izvršbe ne terja dodatnega vsebinskega odločanja. Če iz prepovednega zahtevka ni mogoče ugotoviti vsebine ravnanja, ki je v bodoče prepovedano dolžniku, je onemogočen preizkus njegove utemeljenosti.
ZPIZ-2 člen 11.. ZUP člen 260, 260-1, 263, 263/1.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
pravica do invalidske pokojnine - obnova postopka - novo dejstvo - subjektivni rok - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zavrženje dela tožbe
Tožnik je predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 12. 10. 2018, vložil 9. 6. 2020 iz razloga, ker mu bosanski nosilec zavarovanja invalidsko pokojnino izplačuje od 18. 3. 2011 dalje. Slednje dejstvo v predmetni zadevi ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP-a. Torej starega novega dejstva, ki ga tožnik nebi mogel uveljavljati v pravnomočno končanem postopku o priznani pravici do invalidske pokojnine od 1. 1. 2015 dalje. Tudi sicer bi glede na 263. člen ZUP-a lahko obnovo uveljavljal le v enomesečnem subjektivnem roku.
Glede na to, da je predmet socialnega spora presoja zakonitosti posamičnih upravnih aktov o zavrženem predlogu za obnovo upravnega postopka, ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o tožbi v delu zahtevka, ki se nanaša na priznanje pravice do invalidske pokojnine od 18. 3. 2011 dalje. Ta del zavrnilne sodbe nima dejanskih niti pravnih razlogov. Gre za bistveno kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ker je na to kršitev pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 358. člena ZPP v tem delu sodbo spremenilo in tožbo o vtoževani invalidski pokojnini od 18. 3. 2011 dalje, zavrglo.
zavrženje predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - predhodni stečajni postopek - prekinitev postopka odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka
Sodišče prekine postopek odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka le, če dolžnik v predhodnem postopku odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka v roku za ugovor (236. člen ZFPPIPP) poda zahtevo za odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka. Dolžnik zaradi vložitve predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo po tem, ko je upnik že vložil predlog za začetek stečajnega postopka, v nobenem primeru ne more biti v ugodnejšem položaju, kot če bi vložil predlog za redno prisilno poravnavo. Nasprotno stališče bi pomenilo kršitev kogentnih zakonskih določb in zlorabo postopka prisilne poravnave z namenom zavlačevanja in oviranja upnika, ki želi doseči začetek stečajnega postopka.
motenje posesti - motilno dejanje - dotedanji način izvrševanja posesti
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženca trditvenega bremena, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo instituta samopomoči v smislu 31. člena SPZ, nista zmogla. Pravilno je namreč ugotovilo, da toženca sploh nista pojasnila, katero je bilo tisto ravnanje tožnice in kdaj točno je bilo storjeno, na katerega sta toženca reagirala z uporabo instituta samopomoči, in tako tudi ni mogoče preveriti, ali bi ravnanje tožencev predstavljajo takojšen odziv na predhodno ravnanje tožnice, ki bi pomenilo motenje soposesti. Posledično je na mestu zaključek prvostopenjskega sodišča, da pri ravnanju tožencev s postavitvijo zapornice čez dovozno cesto ni mogoče govoriti o samopomoči in da so tovrstne navedbe tožencev neutemeljene.
priznanje tuje sodne odločbe - zakonski pogoji - popoln predlog - nepopolna vloga - poziv na dopolnitev vloge - postopkovna pravila - vsebina predloga - kršitev pravice do obravnavanja - preuranjena odločitev - sporazumna razveza zakonske zveze pred notarjem
Obvezna vsebina predloga, s katerim se začne postopek, je predpisana v 23. členu ZNP-1, vložnik zahteve za priznanje pa mora predlogu po 95. členu ZMZPP priložiti tudi tujo odločbo ali njen overjen prepis, potrdilo o pravnomočnosti odločbe po pravu države izdaje ter overjen prevod, če odločba ni v uradnem jeziku sodišča. Šele tak predlog je popoln in sposoben za vsebinsko obravnavo. Če predlog naštetih predpostavk ne vsebuje, mora sodišče uporabiti pravila o ravnanju z nepopolnimi vlogami, ki so določena v 108. členu ZPP, na katerega napotuje 42. člen ZNP-1 v zvezi s 111. členom ZMZPP. To pomeni, da mora sodišče predlagatelja pozvati, naj svoj predlog ustrezno dopolni.
Sodišče prve stopnje navedenega postopkovnega pravila ni upoštevalo. Predlog je potem, ko je ugotovilo, da mu ni priložena odločba o razvezi zakonske zveze, temveč zgolj poročni list, brez nadaljnjega zavrglo. S takšno prenagljeno odločitvijo je predlagateljici brez podlage v zakonu odvzelo pravico do obravnavanja v postopku.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - ovira za odpust obveznosti - prevzemanje nesorazmernih obveznosti - pavšalne pritožbene navedbe
Tudi če je stečajni dolžnik pričakoval večji priliv iz naslova sklenjene podjemne pogodbe, bi se moral zavedati, da ima neporavnane obveznosti iz predhodno sklenjenih posojilnih pogodb. Dolžnik pa je prevzemal nove obveznosti (sklenil je še tri nove posojilne pogodbe), dodatnih sredstev pa ni pridobil. Pošten dolžnik v taki situaciji novih obveznosti ne bi prevzemal, temveč bi nadejana sredstva namenil poplačilu obstoječih posojil.
motenje posesti - soposest - varstvo med več posestniki - sodno varstvo posesti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in zaključilo, da je toženka, s tem ko je zamenjala ključavnico vhodnih vrat stanovanjske hiše, tožniku onemogočila pred tem nemoten dostop in ga pri tem motila v izvrševanju njegove soposesti stanovanjske hiše, ki jo je do takrat izvrševal.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00060598
OZ člen 419, 419/1, 419/2. ZPP člen 216, 216/1.
cesija - pravni položaj dolžnika pri pogodbeni cesiji - odločanje po prostem preudarku - trditveno in dokazno breme - spoznavna stiska - obseg opravljenih del
Dolžnik se lahko upre prenosu terjatve bodisi zaradi narave terjatve, ki se prenaša bodisi zaradi pravno zavarovanega zasebnega interesa. Navedbe, ki jih dolžnik v zvezi s tem poda, pa morajo biti substancirane, kar pomeni, da mora navesti dejstva, ki ničnost prenosa utemeljujejo in zanje predložiti dokaze. Breme substanciranja je odvisno od možnosti dostopa do relevantnih informacij. Narava terjatve, ki se prenaša, in s tem dopustnost prenosa te terjatve, sodi v dolžnikovo zaznavno območje in se lahko o tem izreče. Glede drugih razlogov neveljavnosti odstopa terjatve pa je treba izhajati iz izhodišča, da dolžnik ni stranka pogodbe, s katero se terjatev prenaša, in ima tako položaj tretje osebe. To pa pomeni, da mora navesti ne samo domnevno podlago ničnosti, ampak tudi v čem je njegov pravni interes za ugotovitev ničnosti teh pravnih poslov. Na ničnost se namreč lahko sklicuje zgolj tisti, ki ima pravni interes, torej tisti, ki bo od ugotovitve ničnosti imel kakšno korist.
Če je mogoče višini terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, mora sodišče izvesti in oceniti razpoložljive dokaze in ne sme odločati po prostem preudarku. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku, ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore. Prosti preudarek ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva.
akcesorne pravice - plačilo dolga - pobotnica - prenehanje pravice - prepoved odsvojitve in obremenitve - pogodbena pravica - ugotovitveni zahtevek - prenehanje hipoteke - prenehanje terjatve
Tožena stranka je z obračunom dolga, sprejemom plačila in izdajo pobotnice pristala na to, da je dolg poplačan.
Tožena stranka je trdila, da je pri pripravi obračuna prišlo do napake, kar je mogoče smiselno razumeti kot trditev, da je sporazum o višini dolga sklenila v zmoti in posledično tudi pobotnico izdala v zmoti, a spregleda, da je njena pravica, da zmoto uveljavlja, prenehala najkasneje v treh letih od trenutka, ko je bil dogovor dosežen oziroma izdana pobotnica (glej drugi odstavek 99. člena OZ), poleg tega pa je zmoto mogoče uveljavljati le s tožbo. To, ali je bil obračun pravilen in ali je bila tožena stranka, ko je izdala pobotnico, res v zmoti, zato ni relevantno.
Ker je terjatev tožene stranke prenehala, je kot akcesorna pravica prenehala tudi hipoteka.
Pri pravici prepovedi odtujitve in obremenitve gre za obligacijsko pravico in ne za stvarno pravico na tuji stvari. Tožena stranka pravilno opozarja, da pogodbeno ustanovljena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve ni akcesorna pravica, ki deli usodo terjatve, pa čeprav se je v obdobju pred sprejemom SPZ dogovarjala kot oblika dodatnega zavarovanja. S prenehanjem terjatve zato ta pravica ni prenehala. Ker tožeča stranka drugih trditev o dejstvih, ki bi, če bi se izkazala za resnična, pomenila podlago za sklep o prenehanju te pravice, ni ponudila, je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zahtevku ugodilo tudi v tem delu, nepravilna.
neupravičena pridobitev - pogodba o finančnem leasingu - zamuda s plačilom obrokov - stroški izterjave dolga - pravna podlaga - pravica zahtevati vračilo plačanega zneska - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - plačilo, da bi se plačnik izognil sili - višina stroškov - trditveno in dokazno breme
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni šlo za prehod premoženja brez pravne podlage, saj je pravna podlaga za prevalitev stroškov izterjave v določilu 7.13 splošnih pogojev pogodbe. Pritožnica ne navaja, da jo pogodba oziroma splošni pogoji pogodbe ne zavezujejo. Zato ni ovir, da se navedeno določilo ne bi uporabilo. Tožnik je sicer navajal, da so stroški izvensodne izterjave enormni, vendar je toženec natančno opisal njihov nastanek in predložil specifikacijo (računi D., d. o. o., pooblastilo za izterjavo dolga, dano družbi D., d. o. o. – detektivu E. E. s pregledom plačil terjatev in prevzemnim zapisnikom ter obračuni). Tožnik je priznal, da je s plačili zamujal in da ga je nekajkrat obiskal izterjevalec (pri čemer se je po toženčevem pojasnilu izkazalo, da je šlo za detektiva z licenco), toženčevi specifikaciji ni (več) izrecno ugovarjal, niti ni izpodbijal posameznih postavk zaračunanega zneska. S tem se pokaže, da je imel toženec pravno podlago za zaračunavanje stroškov izterjave tožniku, tožnik pa tudi ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, ki se je prevalilo nanj, da bi izpodbil višino zaračunanih stroškov. Zgolj z navedbami, da gre za enormne stroške, po predloženi toženčevi konkretizaciji ne more uspeti.
soglasje k pogodbi - neupravičena obogatitev - kondikcijski zahtevek - priznanje dolga - navidezen pravni posel - odstop terjatve (cesija) - neverodostojnost priče - jasen izrek
Izjavo dolžnika o priznanju dolga je, skladno s sodno prakso, treba razlagati ozko, "le kot sporočilo dolžnikovega stališča upniku, da dolg obstaja, kar pa ne pomeni nujno tudi tega, da dolg v resnici obstaja, ali tega, da se je dolžnik odpovedal vsem možnim ugovorom iz temeljnega razmerja".
Če bi navidezna pogodba oziroma pogodba, sklenjena brez potrebnega soglasja, po svoji vsebini in namenu nasprotovala tudi temeljnim moralnim načelom, bi bilo treba tudi pri obravnavanju kondikcijskih zahtevkov iz nenastalih pogodb opraviti preizkus utemeljenosti vrnitvenega zahtevka na podlagi drugega odstavka 87. člena OZ.
Ko sta nepošteni obe stranki, ni nikakršnega razloga za zavrnitev kondikcijskega zahtevka na podlagi drugega odstavka 87. člena OZ.