odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - organizacijski razlog - neutemeljen odpovedni razlog - izbira presežnega delavca
Zaključku o nezakonitosti izpodbijane odpovedi pritožba nasprotuje tudi z zatrjevanjem, da je tožena stranka na destinaciji B. odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga trem reševalcem iz vode, medtem ko je v istem času podaljšala pogodbo o zaposlitvi za določen čas le enemu reševalcu iz vode na destinaciji C., kar ne more povzročiti nezakonitosti vseh treh navedenih odpovedi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te navedbe ne vplivajo na drugačno odločitev v tem sporu, katerega predmet je le presoja (ne)zakonitosti tožnici podane odpovedi. Tudi sicer sodišče ni pristojno, da bi samo „naredilo potrebno razliko med odpovedmi”, kakor to predlaga pritožba. Edino tožena stranka je bila namreč ob odločitvi o zmanjšanju števila reševalcev iz vode na destinaciji B. pristojna in dolžna preveriti, ali obstajajo potrebe po tem delu na drugi destinaciji in nato tej ugotovitvi ustrezno sprejeti odločitev, koliko delavcem in konkretno komu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Sodišče prve stopnje je pravilno dopustilo stransko intervencijo vseh treh stranskih intervenientov. Če bi se v tem postopku ugotovilo, da so izvajali trpinčenje in bi bilo toženi stranki naloženo plačilo odškodnine, bi zoper njih lahko uveljavljala regresne zahtevke (tretji odstavek 147. člena OZ). Ker jim grozi regres, je s tem podan njihov pravni interes za vključitev v odškodninsko pravdo (prvi odstavek 199. člena ZPP), saj vsebina sodbe iz te pravde posredno vpliva na njihov pravni položaj. Pri tem obseg oziroma število očitanih ravnanj trpinčenja posameznemu stranskemu intervenientu pri presoji obstoja pravnega interesa ni odločilen. Prav tako zgolj dejstvo, da so imeli omenjeni delavci možnost podati izjavo v postopku zaradi prijave trpinčenja pri toženi stranki, ni razlog, da bi jim odvzeli možnost sodelovanja v postopku.
V konkretnem primeru je bilo pravilno ugotovljeno, da povečini že posamezna očitana ravnanja nimajo nikakršne negativne konotacije oziroma iz dokaznega postopka ne izhaja niti, da bi se dejansko zgodila. V preostalem pa ni mogoče zaključiti, da bi ravnanja kot celota predstavljala ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 51.. OZ člen 82, 82/1, 82/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 73.. Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (30.11.2021) člen 60.. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 70.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 92.. Kolektivna pogodba za papirno in papirno-predelovalno dejavnost (2013) člen 80.
odmera letnega dopusta - dodatek za delovno dobo - jasna pogodbena določila - višina dodatka
Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da za odločitev ni bistveno, da KPPN za toženko od dne 6. 9. 2009 ne velja (več). Navedeno je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med pravdnima strankama, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Zato za odločitev ni relevantna določba 51. člena ZDR-1, na katero se sklicuje pritožba, ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.
Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnik v pritožbi, na podlagi katere določbe mu je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1. ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VS RS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018).
ZSReg člen 31, 31/2, 34, 34/1, 34/1-4, 39, 39-4. ZGD-1 člen 516, 516/1, 516/5, 516/6. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 49. Odlok o ustanovitvi in organiziranju Javnega podjetja Komunalno podjetje Vrhnika, d.o.o. (2013) člen 28.
predlog za vpis spremembe v sodni register - vpis v sodni register - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - vpis spremembe družbene pogodbe - odločanje registrskega sodišča o zahtevku za vpis - notarsko potrdilo - zapisnik skupščine - notarski zapis - odločanje družbenikov na skupščini - večina glasov vseh družbenikov - kogentne določbe
Zakon in Uredba ne predpisujeta, da je potrebno predlogu za vpis spremembe družbene pogodbe v sodni register predložiti notarski zapis skupščine, niti da mora biti na skupščini družbe z omejeno odgovornostjo notar prisoten.
Na ta način je določena le formula, s katero se ugotavlja izid glasovanja o sprejemanju določenega predloga sklepa oziroma odstotek glasov, s katerimi je bil sprejet sklep, o katerem so odločali občinski sveti. Iz navedene določbe ne izhaja, da je s tem določena zahtevana večina, ki je potrebna za sprejem določenega sklepa skupščine, še manj pa da je dovolj katerakoli večina. Gre le za opredelitev načina, na podlagi katerega sprejme skupščina subjekta vpisa določen sklep v primeru, ko soglasje županov (kot predstavnikov članov skupščine) ni bilo doseženo oziroma za določitev načina za ugotovitev števila glasov pri sprejemanju neke odločitve.
O spremembi družbene pogodbe odločajo družbeniki na skupščini s tričetrtinsko večino glasov vseh družbenikov, torej najmanj 75% glasov vseh družbenikov, družbena pogodba pa lahko določi za veljavno odločitev še druge (dodatne oziroma strožje) zahteve. Tričetrtinska večina se računa po številu glasov in ne per capita po številu družbenikov. Navedena zakonska določba je kogentne narave in je z družbeno pogodbo ni mogoče spreminjati, kar je izraz varovanja pravice vsakega družbenika, da (so)odloča o spremembi družbene pogodbe.
V tej pravdi je tožeča stranka trdila, da je za izgubo blaga, zaradi katere je naročniku prevoza morala plačati odškodnino, odgovorna tožena stranka, zato ji mora povrniti plačano. Dokazno breme, da je plačala ustrezno odškodnino, je na tožeči stranki, saj gre za vprašanje vzročne zveze med zatrjevano škodo in ravnanjem tožene stranke.
Višje sodišče ugotavlja, da je izvedensko mnenje, ki ne vsebuje meritev gibljivosti (podatkov izmer vseh gibov) poškodovanega sklepa v primerjavi z nepoškodovanim zdravim sklepom, nepopolno oz. toliko pomanjkljivo, da ga ni mogoče preizkusiti. Ni mogoče preveriti, ali je omejena gibljivost sklepa res 1/3 ali morebiti manj. Šele podatki o meritvah gibljivosti poškodovanega zapestja v primerjavi z zdravim bodo omogočili preizkus, ali je gibljivost zapestja pri tožniku res zmanjšana v polnem obsegu 1/3, kot je zaključil izvedenec. Nenazadnje je presoja o dokazani stopnji invalidnosti in s tem procent zavarovalne vsote (zavarovalnine) v pristojnosti sodišča, ki mora odločitev sprejeti na podlagi pravilne razlage vsebine določb pogodbenega materialnega prava (Tabela).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00059827
KZ-1 člen 196, 196/1.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - odločba o kazenski sankciji
V zaključni besedi je zagovornica zdravstveno stanje obdolženca le mimogrede omenila, ko je navajala, da se obdolženec še naprej trudi za poravnavo svojih obveznosti in kljub zdravstvenim težavam še opravlja delo ter svoje dejanje obžaluje. Predlagala je še, da sodišče kazen zapora izvrši v alternativni obliki (t. i. vikend zapor), čemur je sodišče prve stopnje tudi sledilo. Tako obramba kot sodišče so torej bili seznanjenimi z določenimi zdravstvenimi težavami obdolženca, ki pa očitno niso imele tolikšne teže, da bi obramba v tej smeri predlagala kakšne dokaze in zato tudi sodišče utemeljeno te okoliščine ni upoštevalo kot olajševalne.
gospodarski spor majhne vrednosti - enakopravnost pravdnih strank - načelo obojestranskega zaslišanja - načelo kontradiktornosti - izjeme od pravila o zaslišanju obeh strank - predlog za zaslišanje priče - pogojni dokazni predlog - podjemna pogodba - spletna stran
Načelo obojestranskega zaslišanja pravdnih strank, ki je uzakonjeno v 5. členu ZPP, je sicer eno od najpomembnejših temeljnih načel pravdnega postopka. Skladno s tem načelom mora biti v pravdnem postopku zagotovljena enakopravnost obeh pravdnih strank. Seveda pa to pravilo ne velja absolutno. Sodišče tako ni dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem obeh pravdnih strank takrat, kadar, tako kot v tej zadevi, ena od njiju (oziroma od zakonitih zastopnikov), o stvari ne ve ničesar. Tistega, ki ničesar ne ve, sodišče pač ni dolžno zasliševati in to tem manj, če povabljen na narok sploh ne pride.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00059685
ZKP člen 145, 285e, 285e/1, 402, 402/3, 402/5.
predlog za izločitev dokazov - uradni pritožbeni preizkus - kršitev ustavnih pravic v sodnem postopku - dokazi, pridobljeni izven kazenskega postopka - privilegij zoper samoobtožbo - vložitev kazenske ovadbe - davčni organ - davčni inšpekcijski nadzor - zaslišanje obremenilne priče
Dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP. Dokaze, ki so bili pridobljeni v nekazenskih postopkih, je potrebno izločiti iz kazenskega spisa, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Domet privilegija zoper samoobtožbo se ne razteza na inšpekcijske ali nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb ne spremenijo v kazensko preiskavo. S tem se zagotavlja učinkovitost inšpekcijskih in nadzornih postopkov, kar je v carinskih, davčnih in drugih pomembnih zadevah nedvomno v javnem interesu.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-3, 374, 374/8. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 7, 7/1.
stečajni postopek nad premoženjem izbrisane družbe - nagrada stečajnega upravitelja - nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev - prenos premoženja - izročitev premoženja - odločba Vrhovnega sodišča
Tako kot v vsakem primeru razdelitve je upravitelj pripravil načrt razdelitve in tudi končni načrt razdelitve, o tem pa vedno odloči sodišče s sklepom. V tem primeru se tako sama razdelitev v ničemer ne razlikuje od razdelitev, opravljenih v drugih stečajnih postopkih. Zato ni mogoče trditi, da do razdelitve v tem postopku ne bi prišlo. Taka razdelitev je tudi v skladu z osmim odstavkom 374. člena ZFPPIPP, po katerem se premoženje družbenikom razdeli s sklepom o končni razdelitvi.
Ker je v obravnavani zadevi upravitelj vendarle opravil določeno delo v zvezi z razdelitvijo premoženja, mu po oceni višjega sodišča za to delo pripada tudi nagrada. Vendar pa ne nagrada v celotni višini, kot je določena po 7. členu Pravilnika, temveč upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča le del tam navedenega zneska.
Višje sodišče ocenjuje, da obseg opravil, katerim je sicer namenjena celotna nagrada za unovčenje in razdelitev, ki jih je v tem postopku opravil upravitelj, predstavlja 10 % sicer potrebnih opravil.
postopek osebnega stečaja - predaja in prevzem prostorov, premoženja in poslov stečajnega dolžnika - stanovanje kot del stečajne mase - obratovalni stroški - plačilo obratovalnih stroškov - sprememba naslova dolžnika - neuporaba nepremičnine - izročitev in izpraznitev nepremičnine - stroški stečajnega postopka - predlog za soglasje k plačilu stroškov stečajnega postopka - sprememba predračuna stroškov stečajnega postopka - zavrnitev soglasja k plačilu stroškov stečajnega postopka - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - pritožba stečajnega upravitelja - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pritožba dolžnika - dovoljenost pritožbe dolžnika - položaj in pristojnosti upravitelja - izročitev nepremičnine v posest - upravljanje premoženja - stroškovno breme - dolžnost plačila stroškov
Po presoji pritožbenega sodišča je stališču, da obratovalni stroški v zvezi z nepremičnino, katere lastnik je dolžnik v osebnem stečaju, bremenijo lastnika, mogoče pritrditi le v primeru, če ti stroški nastanejo stečajnemu dolžniku v zvezi z njegovim prebivanjem v nepremičnini, ki je sicer del stečajne mase oziroma dokler ima nepremičnino v posesti. Te stroške mora dolžnik pokrivati iz sredstev, ki so izvzeta iz stečajne mase po drugem odstavku 389. člena ZFPPIPP v zvezi s 101. členom ZIZ. Gre za sredstva, ki dolžniku ostanejo za pokrivanje stroškov za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb in v zvezi s tem delom sredstev dolžnik v celoti ohranja tako poslovno kot procesno sposobnost. Namen ureditve, po kateri obratovalne stroške bivanja dolžnika tudi v postopku osebnega stečaja nosi dolžnik osebno, je v tem, da ne bremenijo stečajne mase in posledično dolžnikovih upnikov. Poenostavljeno povedano: dolžnik naj v teku postopka osebnega stečaja ne živi na račun upnikov.
V obravnavani situaciji, ko je dolžnik nepremičnino, katere lastnik je, skladno s sklepom sodišča izpraznil in izročil upravitelju dne 25. 2. 2022, pa dolžnik nepremičnine nima več v posesti in je zato ne more več uporabljati in uživati. Obratovalni stroški dolžniku nastajajo na drugi lokaciji in v zvezi z drugo nepremičnino, v katero se je odselil, ki ni predmet stečajne mase v tem stečajnem postopku, na kar utemeljeno opozarja pritožnik. Ker je z izročitvijo nepremičnine upravitelju (292. člen v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP) ta v celoti prešla v upravljanje upravitelja, je od njega odvisno nadaljnje gospodarjenje s prevzeto nepremičnino.
Pritožbeno sodišče spričo vsega navedenega ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da obravnavani obratovalni stroški niso v zvezi s stečajnim postopkom.
poskus kaznivega dejanja - kaznivo dejanje izsiljevanja - priznanje krivde - odločba o kazenski sankciji - obteževalne in olajševalne okoliščine
Kot je to pravilno navedlo že prvostopno sodišče pa tudi obdolženčevo priznanje krivde, glede na to, da je bil obdolženec zaloten neposredno ob izvrševanju kaznivega dejanja in ga je policija prijela, čeprav je skušal pobegniti, nima takšne teže, kot skuša to prikazati obdolženčev zagovornik (točka 9 izpodbijane sodbe).
ZDR-1 člen 53, 74, 74/2, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 99 do 102.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - vodilni delavec - reorganizacija - odpoved večjemu številu delavcev - mirovanje pogodbe o zaposlitvi
Drugačna organizacija dela, ki je v tem, da se delo razdeli med druge delavce toženke, pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega ni več potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljal tožnik. Zato tožnik zmotno navaja, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti podan, ker se delo, ki ga je opravljal tožnik, pri toženki še naprej opravlja, vendar tako da ga sedaj opravljajo vodje posameznih enot.
Tožnik se zmotno zavzema za stališče, da mu toženka v skladu s 53. členom ZDR-1 ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 3. 2. 2014 za delovno mesto nabavni tržnik, ki je mirovala v času, ko je na podlagi pogodbe za določen čas z dne 27. 12. 2019 opravljal delo na vodilnem delovnem mestu direktor nabave.
Sodišče prve stopnje je pri izdaji plačilnega naloga z dne 27. 5. 2022 za plačilo sodne takse za pritožbo pravilno upoštevalo tar. št. 2321 taksne tarife ZST-1, ki določa sodno takso za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari, postopek na splošno v količniku 2,4. Sodno takso je odmerilo v višini 252,00 EUR, kar je zmnožek količnika in vrednosti iz 16. člena ZST-1. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vrednost 105,00 EUR, kot je predpisana za vrednost spornega predmeta do vključno 7.000,00 EUR. Sodna taksa bi bila ob pravilnem upoštevanju vrednosti spornega predmeta oziroma izpodbijanega dela sodbe (7.095,88 EUR) kvečjemu višja.
Sodišče prve stopnje je na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov pravilno ugotovilo, da ima sporna nepremičnina osem etažnih lastnikov in le osem in ne devet posameznih delov. Posamezni deli v dvo ali večstanovanjski stavbi so stanovanja (4. člen SZ-1). Del stavbe št. 8, ki ga predlagatelj šteje za posamezni del, to ni, saj gre za skupni komunikacijski prostor in zato splošni skupni del (5. člen SZ-1). Določitev upravnika v stavbi torej ni obvezna, tak posel rednega upravljanja torej po SZ-1 in SPZ ni nujen, kar izključuje intervencijo sodišča v nepravdnem postopku.
Da bi bila določitev upravnika iz kakšnih drugih razlogov v konkretnem primeru nujen posel, iz navedb, podanih pred sodiščem prve stopnje ne izhaja. Trditve o ovirah pri poslih rednega upravljanja, ker stavba nima upravnika, niso takšne, ki bi to utemeljevale. Upravnik večstanovanjske stavbe je le pooblaščenec etažnih lastnikov, ki zastopa etažne lastnike v poslih, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe, in ki skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov. Etažni lastniki odločitve o (rednih in izrednih) poslih upravljanja, sprejemajo sami, upravnik pa je tisti, ki sprejete sklepe etažnih lastnikov izvrši. Trditve, da se etažni lastniki ne zmorejo dogovoriti za izvedbo popravila strehe, ki ob slabem vremenu zamaka njegovo stanovanje, zaradi česar mu nastaja škoda, bi (če bi bila izkazana nujnost) kvečjemu utemeljile drugačen predlog – takšnega, da o izvedbi posla (popravila strehe) odloči sodišče v nepravdnem postopku.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-8, 31/1-9, 136, 136/1, 143, 143/1, 202.. OZ člen 22, 82, 82/2, 83, 335, 335/1, 335/2, 336, 336/1, 364, 364/1.
zadržanje izplačila plače - ničnost dogovora - pričetek teka zastaralnega roka - sprememba sodbe
Sodišče prve stopnje je štelo, da je za presojo, kdaj začne teči zastaranje, bistvena zaveza, sprejeta s sklepom z dne 18. 10. 2010, da se povrne prikrajšanje pri plači, pri čemer je navedeni sklep štelo kot ponudbo (22. člen OZ), sprejeto s konkludentnimi ravnanji. Navedeni sklep ni ponudba (ampak po vsebini splošni akt delodajalca), v vsakem primeru pa bi bil morebiten dogovor med pravdnima strankama, da se določeni del plače zadrži, ničen, in tako ne bi mogel vplivati na tek zastaralnega roka v smislu, da bi bilo tožnikovo uveljavljanje terjatve iz naslova premalo izplačane plače v vmesnem obdobju (do prenehanja negativnih poslovnih učinkov) preuranjeno, da bi del plače zapadel v plačilo šele kasneje in bi zastaranje začelo teči v juliju 2015, ko plače niso bile več znižane.
Zastaranje tožnikove terjatve je začelo teči naslednji dan po zapadlosti vsakokratne plače, ki je bila nezakonito znižana, in je do vložitve tožbe po poteku pet let nastopilo.
gospodarski spor majhne vrednosti - postopek v sporu majhne vrednosti - ustalitev pristojnosti - vročitev dopolnitve tožbe - rok za odgovor - napačen pravni pouk - napačno opozorilo v pozivu - odsotnost odgovora - pravočasnost navajanja dejstev in dokazov v sporu majhne vrednosti - pravočasnost grajanja procesnih kršitev - koncentracija postopka
Sodišče prve stopnje ni kršilo nobenih določb pravdnega postopka, ne glede na to, da naj bi bila tožena stranka še z vabilom na glavno obravnavo poučena, da mora najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za dokazovanje njenih navedb, kot trdi v pritožbi. Napačno opozorilo namreč stranki ne more omogočiti več pravic, kot ji gredo po zakonskih določbah. Skladno s 451. členom ZPP mora namreč v postopku v sporih majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo - tega pa tožena stranka ni vložila.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - izključitev družbenika iz d.o.o. - razlogi za izključitev družbenika - porušeni odnosi med družbeniki - nekonkretizirane trditve - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je za bistveno štelo to, da toženec ne vodi podjetja oziroma poslov družbe, kar bi naj bil skupni namen družbenikov ob ustanovitvi. Razlaga sodišča prve stopnje, po kateri se lahko izključitveni razlogi v skladu s 501. členom ZGD-1 nanašajo tudi na vodenje podjetja in ne le upravljanje družbe, je po presoji višjega sodišča vsaj za obravnavani primer preveč ekstenzivna in v neskladju s stališči obstoječe sodne prakse. Okoliščine primera tudi niso tako posebne, da bi narekovale odstop od sodne prakse. Odločitev prvostopenjskega sodišča je predvsem v nasprotju z namenom instituta izključitve družbenika kot skrajnega sredstva in zahtevo, da se morajo izključitveni razlogi nanašati na družbenika osebno. Višje sodišče se sicer strinja z oceno, da so odnosi med družbenikoma porušeni in medsebojnega zaupanja ni več. Vendar zgolj to zahtevka na izključitev družbenika ne utemeljuje.
Ni sporno, da je bila pogodba z 11. 1. 1991 overjena šele 24. 12. 2018, kar je po datumu pričetka učinkovanja hipoteke. Za pravilno uporabo izpostavljenih določb ZVEtL-1, ki ureja razbremenitev prenosa hipoteke na posamezni del stavbe, je odločilna izpolnitev (še dodatnega) pogoja overitve listine o pravnem poslu.