ZPP člen 286, 286a, 286a/4, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22.
pravica do enakega varstva pravic - pravica do izjave v postopku - načelo kontradiktornosti - potek glavne obravnave - pripravljalna vloga - vložitev pripravljalne vloge - odgovor na pripravljalno vlogo - odgovor na pripravljalno vlogo na naroku - rok za odgovor na pripravljalno vlogo - preložitev naroka - pravno vprašanje
Pravica do izjave kot oblika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS se v fazi glavne obravnave izraža v kontradiktornem vodenju obravnave, kjer mora biti vsaki stranki omogočeno, da podaja svoje navedbe, odgovori na navedbe nasprotne stranke in z vprašanji sodeluje v dokaznem postopku.
Ker so se navedbe tožnika nanašale na pravno vprašanje, ki je bilo v postopku že izpostavljeno, predloženi dokazi pa niso bili upoštevani, bi toženec svojo pravico do izjave moral izkoristiti na naroku, ko mu je bilo omogočeno, da se opredeli do podanih navedb. Odločitev sodišča prve stopnje, da naroka ne preloži, je zato pravilna in v skladu z načelom koncentracije in enotnosti glavne obravnave.
predmet pritožbenega preizkusa - obseg izpodbijanja
Če se s pravnim sredstvom odločba izpodbija le deloma, kot v konkretnem primeru, se vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela (čl. 18/5 ZST-1). Vendar pa ne gre spregledati čl. 20 ZST-1, ki določa, da se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo (zakon ne določa drugače). To pa pomeni, upoštevaje obseg izpodbijanja, da sodna taksa ni bila odmerjena previsoko.
Pritožniku s plačilnim nalogom ni bilo naloženo doplačilo, ki bi presegalo zakonsko predvideno višino sodne takse.
DRUŽINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00060687
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 19. ZSVarPre člen 26, 26/1, 26/1-2. DZ člen 161.
mednarodna pristojnost - prekinitev postopka po uradni dolžnosti - pogoji za prekinitev postopka - pristojnost slovenskega sodišča - pogoji za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - regulacijska začasna odredba - začasna določitev preživnine - zadostna sredstva za preživetje
Začasna odredba z začasnim zaupanjem otrok v vzgojo in varstvo enemu od staršev ni namenjena preprečevanju izvajanja stikov niti preprečitvi nadlegovanja predlagateljice, kar kot razlog ogroženosti (sicer pavšalno) izpostavlja v pritožbi.
Posebno v primeru, ko je mogoče predvideti, da bo postopek trajal dalj časa in eden od staršev za preživljanje ne prispeva ničesar, a je sposoben za delo, drugi pa ima skromne dohodke, je dolžnost sodišča, da z regulacijsko začasno odredbo preživljanje uredi že pred izdajo končne odločbe ter s tem olajša stisko družine.
DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00059237
DZ člen 161, 162.
postopek zavarovanja z začasno odredbo - stiki staršev z otrokom - začasna ureditev stikov - sprememba ureditve stikov - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - varstvo koristi otroka - hitrost postopka zavarovanja - izvedba dokazov - pravica do izjave - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - neuresničeno pričakovanje - družinsko nasilje
Nova (spremenjena) začasna ureditev režima stikov je posledica spremenjenih razmer, ker je bilo ugotovljeno, da dotedanji režim stikov ogroža (oba) otroka. Izkazalo se je, da se niso uresničila pričakovanja, da bo z začasno odredbo določen režim stikov preprečil oziroma vsaj omejil konflikte med udeležencema, ki so bili povezani s stiki ter varstvom in vzgojo otrok ter da bo nasprotna udeleženka spremenila neprimerne vedenjske vzorce.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi sklicevalo tudi na mnenje izvedenke psihiatrične stroke, do katerega se nasprotna udeleženka ni mogla opredeliti pred izdajo izpodbijanega sklepa, vendar sodišče prve stopnje s tem ni poseglo v pravico nasprotne udeleženke do izjave, ker je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na mnenja CSD, izvedensko mnenje pa je upoštevalo v delu, ki je v korist nasprotne udeleženke.
Sodišče v primeru, ko je več dolžnikov, odloča o povrnitvi stroškov upnika v odvisnosti od odgovornosti dolžnikov za terjatev in sredstva izvršbe ter povzročitev potrebnih stroškov za izvršbo. Solidarni dolžniki so solidarno odgovorni tudi za izvršilne stroške. Če dolžniki niso solidarno zavezani, krijejo stroške po enakih delih. Vendar pa je potrebno upoštevati, da izvršilni stroški, ki jih povzročijo posamezni sodolžniki s posebnimi procesnimi dejanji, ne morejo in ne smejo bremeniti druge solidarne dolžnike. Posamezne izvršilne faze izvršilnega postopka so namreč samostojne celote in za njih se mora ločeno odločiti tudi o stroških.
V primeru, ko stranka pripravljalno vlogo vloži šele na naroku, pri čemer pa bi jo lahko vložila že prej, gre vsekakor za zakrivljeno ravnanje po prvem odstavku 156. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00060001
ZD člen 29. OZ člen 533, 533/1. ZPP člen 185, 185/1.
objektivna sprememba tožbe - pooblastilo sodišča za dovolitev spremembe tožbe - načelo ekonomičnosti - načelo smotrnosti - smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankama - darilna pogodba - darilo dediču - presoja vračunanja od zapustnika prejetega darila v dedni delež - pritožbena obravnava - napačna dokazna ocena - pretežna verjetnost
Pritožnik pravilno opozarja, da je določba 29. člena ZD širša od določb OZ o darilni pogodbi, saj je pojem darila po ZD zasnovan zelo široko. Z darilom v smislu navedenega člena ZD se razume vsakršno zapustnikovo razpolaganje s premoženjem v korist drugega brez povračila, kar je vedno v primeru, ko zapustnik v breme svojega premoženja zakonitemu dediču kadarkoli, drugi osebi pa v zadnjem letu svojega življenja, napravi določeno premoženjsko korist, za katero ni prejel nikakršnega povračila (upošteva se tudi simulirani pravni posel, ki prikriva darilo kot disimulirani pravni posel). V sodni praksi velja stališče, da se za darilo po 29. členu ZD šteje vsak brezplačen prenos premoženjskega objekta ali premoženjske koristi iz zapustnikove sfere v imetje obdarjenca, pri čemer sicer pravica do vračunavanja ne nastopi že z vsako naklonitvijo koristi ali ugodnosti posameznemu zakonitemu dediču, temveč mora iti za takšna neodplačna razpolaganja, za katera iz konkretnih okoliščin izhaja, da jih je zapustnik izvedel v škodo svojega premoženja in z namenom premoženjskega preferiranja posameznega zakonitega dediča ter ob neenakopravnem obravnavanju drugih zakonitih dedičev.
Glede na to, da je v konkretni pravdi zbrano že vso procesno gradivo, ki se navezuje na predmetni spor med strankami, je sodišče nedvomno ravnalo pravilno, ko je spremembo tožbe glede zvišanja tožbenega zahtevka in njegove identitete v prvi ter drugi točki dopustilo, saj je to smotrno z vidika, da se spor med strankami glede ugotovitve daril in njihovega vštetja v dedni delež dokončno razreši. Neekonomično bi namreč bilo, da bi tožniku naložili breme vložitve nove tožbe, kljub isti pravni in podobni dejanski podlagi, na katero opira svoj spremenjeni tožbeni zahtevek, kar bi bilo povezano tudi z novimi stroški za vse udeležene stranke, sodišče pa bi bilo obremenjeno z reševanjem zadeve popolnoma od začetka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00059190
OZ člen 177, 178, 183. URS člen 39.
osebnostne pravice pravne osebe - ugled in dobro ime pravne osebe - pravica do svobode izražanja - preklic izjave in opravičilo - denarna odškodnina - pomanjkanje pasivne legitimacije - zakoniti zastopnik družbe - javna razprava - javni interes - varstvo avtorskih pravic
Namen izjav tožencev je bil varovati koristi družbe in hkrati opozoriti javnost na sporna razmerja, kar je bilo storjeno v okviru pravice do svobodnega izražanja.
V sodni praksi ni sporno, da ostrejšega nadzora in kritike ne gre enostavno zamenjati za žaljive obdolžitve in da je pomembno, ali je izjavitelj imel dovolj podlage, da je verjel v resničnost izjave o dejstvu, oziroma – če sporna izjava predstavlja mnenje – ali je izraženo mnenje imelo dovolj podlage v (resničnih) dejstvih.
ZIZ člen 15, 210, 210/1, 210/2. ZIZ-M člen 9. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
izpraznitev in izročitev stanovanja - dolžnikova pravica na prodanem stanovanju - predlog dolžnika - pravočasnost predloga - pravni pouk - vsebina pravnega pouka - prekluzivni rok - izguba pravice - sprememba zakona
Sodišče prve stopnje je ob izdaji sklepa o nadaljevanju izvršbe z novo dolžnico z dne 26. 9. 2019 pravilno postopalo ter je tudi zapisalo popolni in pravilni pravni pouk v skladu s takratnim 210. členom ZIZ. Ob času izdaje tega sklepa je namreč 210. člen ZIZ določal le, da mora predlog, da obdrži pravico do najema stanovanja, dolžnik vložiti v 60 dneh od prejema sklepa o izvršbi, če je dražbeni narok pred potekom tega roka pa najkasneje do dražbenega naroka, sicer to pravico izgubi. Drugi odstavek 210. člena ZIZ tako ob izdaji sklepa z dne 26. 9. 2019 ni določal obvezno opozorilo dolžnici, da bo sicer to pravico izgubila, v samem sklepu o izvršbi oziroma sklepu o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom, sicer pa je dolžnico v postopku tudi zastopal kvalificiran pooblaščenec. Dolžnica bi morala torej, v kolikor je hotela zadržati pravico do najema, upoštevati prekluzivni zakoniti rok določen v drugem odstavku 210. člena ZIZ in predlog vložiti v 60 dneh od prejema sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper njo, vendar tega ni storila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je njen predlog z dne 14. 3. 2022 kot prepozen zavrglo.
Dejstvo je, da je obveznost sodišča, da dolžnika opozori na 60-dnevni rok, nastopila šele pozneje s spremembo ZIZ-M, ki je stopil v veljavo 19. 3. 2021, zato na pravilnost pravnega pouka v sklepu z dne 26. 9. 2019 ta sprememba ne more vplivati.
spor majhne vrednosti - zavarovalna pogodba - plačilo zavarovalne premije - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Sodbe, izdane v sporu majhne vrednosti, ni mogoče izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz povzetka pritožbenih navedb pa je razvidno, da pritožnica uveljavlja prav ta pritožbeni razlog
odškodnina za nepremoženjsko škodo - direktna tožba zoper zavarovalnico - pravična denarna odškodnina - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - odbitna franšiza - zavarovalna pogodba
Za presojo kako visoka denarna satisfakcija je pravična, ni odločilno le trajanje strahu mesec dni, ampak tudi okoliščine, v katerih je bil pretrpljen. Okoliščine, ki na to bistveno vplivajo, so predvsem teža in narava telesne poškodbe, morebitna življenjska ogroženosti in komplikacije med zdravljenem ter podobno.
Zavarovalnica ni dolžna izplačati oškodovancu več, kot bi bila dolžna izplačati svojemu zavarovancu, če bi oškodovanec od njega uveljavljal odškodnino za povzročeno škodo. Višina zavarovalničine obveznosti je odvisna od zavarovalne pogodbe. Tudi če bi bila škoda, ki bi jo utrpel tožnik, višja od zavarovalne vsote, za katero jamči zavarovalnica, za kar sicer v konkretnem primeru ne gre, bi tožnik lahko zahteval presežek samo od povzročitelja škode. Enako velja tudi za dogovorjeno odbitno franšizo.
izrek denarne kazni - izterjava denarne kazni - ogroženost otroka - stiki otroka s staršem - varstvo koristi otroka - kršitev obveznosti - izpolnitev obveznosti iz sodne poravnave
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da "pravni standard največje otrokove koristi je konvencijski in ustavni standard, zato ga je treba zaradi pomembnosti dobrine varovati v vseh fazah postopka". Vendar pritožba spregleda, da je bila dolžnici izrečena denarna kazen iz razloga, ker je brez utemeljenega razloga kršila sodno poravnavo glede stikov, s tem, ko dvakrat zaporedoma ni pravočasno predala otroka upniku, za nerazumljivo dolgo zamudo pa je navajala neutemeljene razloge, ki niso bili povezani z ogroženostjo otroka zaradi zatrjevanega nasilja upnika nad otrokom. Stika sta se izvedla, kar dodatno potrjuje, da ogroženost otroka zaradi sedaj zatrjevanega nasilja upnika nad otrokom ni bila razlog zaradi katerega je dolžnica kršila obveznosti iz sodne poravnave.
Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je bila sklenjena Kupoprodajna pogodba in Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti navidezna pogodba ali odraža njuno pravo voljo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je bil končni cilj dogovora, da tožnica stanovanja ne proda, saj ga je potrebovala za bivanje (na kar kaže vknjižena služnost), oziroma da sta stranki zaradi dolgov tožnice in preteče izvršbe na stanovanje želeli ustvariti le videz pogodbe, v resnici pa takšne pogodbe nista želeli. Tudi če pismo odvetniku potrjuje tožničin nagib za sklenitev pogodbe, to je njene dolgove, to ni v nasprotju z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, in sicer, da pismo potrjuje, da je bila sporna pogodba sklenjena zato, da bi se tožnica izognila možnosti izvršbe na stanovanje.
sklep o začetku stečajnega postopka - zahteva za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - formalni preizkus zahteve - pravočasnost zahteve - popolnost zahteve - izjava - zamuda s plačevanjem plač delavcem - načrt finančnega prestrukturiranja - navedba posameznih upnikov
Iz povzetih določb ZFPPIPP, upoštevajoč tudi časovno komponento postopka, izhaja, da je presoja sodišča omejena zgolj na formalen preizkus dolžnikove zahteve za odložitev odločanja, t. j. pravočasnosti in popolnosti zahteve.
Utemeljene so pritožbene navedbe, da dolžnik zahtevi za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni priložil izjave, iz katere bi izhajalo, da dolžnik ne zamuja s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače in s plačilom pripadajočih davkov in prispevkov, niti da bo dolžnik v dvomesečnem obdobju od vložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka sposoben pravočasno plačevati plače delavcem do višine minimalne plače ter pripadajoče davke in prispevke iz 1. točke drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP, niti ni priložil poročila pooblaščenega revizorja o pregledu izjave iz prejšnje točke, v katerem je revizor dal mnenje brez pridržkov iz 2. točke drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP. Vendar iz odgovora na pritožbo izhaja, da dolžnik nima zaposlenih nobenih delavcev, slednje pa je razvidno tudi iz prilog, ki jih je upnik sam priložil predlogu za začetek stečajnega postopka (prim. bonitete – 0 zaposlenih). S tem se pokaže, da predložitev navedenih listin v okoliščinah konkretnega primera ni bila potrebna. Glede na navedeno bi bilo tudi povsem nesmotrno izdajati dopolnilni sklep za predložitev manjkajočih listin, saj so nepotrebne.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-3, 374, 374/8. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 7, 7/1.
stečajni postopek nad premoženjem izbrisane družbe - nagrada stečajnega upravitelja - nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev - prenos premoženja - izročitev premoženja - odločba Vrhovnega sodišča
Tako kot v vsakem primeru razdelitve je upravitelj pripravil načrt razdelitve in tudi končni načrt razdelitve, o tem pa vedno odloči sodišče s sklepom. V tem primeru se tako sama razdelitev v ničemer ne razlikuje od razdelitev, opravljenih v drugih stečajnih postopkih. Zato ni mogoče trditi, da do razdelitve v tem postopku ne bi prišlo. Taka razdelitev je tudi v skladu z osmim odstavkom 374. člena ZFPPIPP, po katerem se premoženje družbenikom razdeli s sklepom o končni razdelitvi.
Ker je v obravnavani zadevi upravitelj vendarle opravil določeno delo v zvezi z razdelitvijo premoženja, mu po oceni višjega sodišča za to delo pripada tudi nagrada. Vendar pa ne nagrada v celotni višini, kot je določena po 7. členu Pravilnika, temveč upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča le del tam navedenega zneska.
Višje sodišče ocenjuje, da obseg opravil, katerim je sicer namenjena celotna nagrada za unovčenje in razdelitev, ki jih je v tem postopku opravil upravitelj, predstavlja 10 % sicer potrebnih opravil.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - izključitev družbenika iz d.o.o. - razlogi za izključitev družbenika - porušeni odnosi med družbeniki - nekonkretizirane trditve - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je za bistveno štelo to, da toženec ne vodi podjetja oziroma poslov družbe, kar bi naj bil skupni namen družbenikov ob ustanovitvi. Razlaga sodišča prve stopnje, po kateri se lahko izključitveni razlogi v skladu s 501. členom ZGD-1 nanašajo tudi na vodenje podjetja in ne le upravljanje družbe, je po presoji višjega sodišča vsaj za obravnavani primer preveč ekstenzivna in v neskladju s stališči obstoječe sodne prakse. Okoliščine primera tudi niso tako posebne, da bi narekovale odstop od sodne prakse. Odločitev prvostopenjskega sodišča je predvsem v nasprotju z namenom instituta izključitve družbenika kot skrajnega sredstva in zahtevo, da se morajo izključitveni razlogi nanašati na družbenika osebno. Višje sodišče se sicer strinja z oceno, da so odnosi med družbenikoma porušeni in medsebojnega zaupanja ni več. Vendar zgolj to zahtevka na izključitev družbenika ne utemeljuje.
Ni sporno, da je bila pogodba z 11. 1. 1991 overjena šele 24. 12. 2018, kar je po datumu pričetka učinkovanja hipoteke. Za pravilno uporabo izpostavljenih določb ZVEtL-1, ki ureja razbremenitev prenosa hipoteke na posamezni del stavbe, je odločilna izpolnitev (še dodatnega) pogoja overitve listine o pravnem poslu.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ŠPORTNO PRAVO
VSL00059236
ZSpo člen 34, 34/2.
izpisnica - prestop športnika v drug klub - plačilo nadomestila - plačilo odškodnine - pogodbeni dogovor - ničnost pogodbenega določila
Športna organizacija lahko v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZŠpo-1 od športnika zahteva plačilo nadomestila za prestop le, če ima z njim sklenjeno pisno pogodbo, v kateri je to določeno in na podlagi katere prejema plačilo v višini najmanj bruto minimalne plače v Republiki Sloveniji.
Zakon sicer izrecno ne ureja posledic pogodbenega dogovora o obveznosti plačati odškodnino, ki nasprotuje določbi 34. člena ZŠpo-1, a iz pojasnil k predlogu zakona izhaja, da je imel zakonodajalec v mislih ničnostno sankcijo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00059827
KZ-1 člen 196, 196/1.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - odločba o kazenski sankciji
V zaključni besedi je zagovornica zdravstveno stanje obdolženca le mimogrede omenila, ko je navajala, da se obdolženec še naprej trudi za poravnavo svojih obveznosti in kljub zdravstvenim težavam še opravlja delo ter svoje dejanje obžaluje. Predlagala je še, da sodišče kazen zapora izvrši v alternativni obliki (t. i. vikend zapor), čemur je sodišče prve stopnje tudi sledilo. Tako obramba kot sodišče so torej bili seznanjenimi z določenimi zdravstvenimi težavami obdolženca, ki pa očitno niso imele tolikšne teže, da bi obramba v tej smeri predlagala kakšne dokaze in zato tudi sodišče utemeljeno te okoliščine ni upoštevalo kot olajševalne.
zahteva za sodno varstvo - dopolnitev dokaznega postopka - sodba brez zaslišanja - izostanek z naroka - opravičljivi razlogi
Kršitelj je v zahtevi za sodno varstvo navedel bistvene okoliščine o tem, kdo je prekršek storil in v kakšnih okoliščinah, pa tudi zakaj se je navedena oseba sploh nahajala z njim v R Sloveniji. Ker je zahtevi za sodno varstvo priložil materialnopravno relevanten dokaz (pisno izjavo A. A.), ki potrjuje njegove trditve, da v času storitve prekrška, vozila, s katerim je bil prekršek storjen, ni upravljal kršitelj, temveč A. A., bi moralo sodišče, v kolikor je podvomilo v resničnost trditev, ki se navajajo v zahtevi za sodno varstvo in priloženi izjavi, v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku to pravno odločilno dejstvo samo raziskati.