DZ člen 141, 141/1, 157, 157/2, 157/3, 159, 161. ZPP člen 414.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - onemogočanje stikov z očetom - pravica do stikov otroka s starši - začasna ureditev stikov - stiki pod nadzorom - kršitev začasne odredbe - denarna kazen - pritožbene novote v postopku iz razmerij med starši in otroki - dovoljene pritožbene novote
Za izrek denarne kazni zadošča ugotovitev, da je mati onemogočila (vsaj) en stik.
Mati je pred sodiščem prve stopnje le pavšalno zatrjevala domnevno očetovo neprimernost (in tudi v pritožbi ne konkretizira nobenega domnevno nasilnega dogodka), če je menila, da je ogrožena otrokova korist, bi morala predlagati spremembo režima stikov, česar pa ni storila. Nasprotna udeleženka ne more samovoljno in v nasprotju z začasno odredbo odločati, ali je stik za otroka primeren ali ne.
V postopkih v zvezi z mladoletnimi otroki lahko stranke navajajo pritožbene novote (414. člen ZPP), vendar predmet izpodbijanega sklepa ni odločanje o pravicah in koristih otroka, temveč o pravicah in dolžnostih matere (izvršitev začasne odredbe), zanjo pa dobrota iz 414. člena ZPP ne velja.
Upnik lahko predlaga le zavarovanje tiste (nedenarne) terjatve, ki jo bo zoper dolžnika uveljavljal v pravdnem postopku. To pomeni, da ne more zahtevati zavarovanje nečesa, česar ne bo zahteval v tožbi zoper dolžnika. Že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da predlagana začasna odredba v 3. točki predloga ne varuje nobenega zahtevka iz tožbe, saj je usmerjena proti zakonitemu zastopniku druge toženke, zoper katerega tožnika ne uveljavljata nobenega zahtevka.
Sodna praksa je v zvezi z verjetnim izkazom terjatve zavzela stališče, da vložitev tožbe sama po sebi ne izkazuje verjetnosti obstoja terjatve, pač pa sodišče obstoj terjatve presoja na podlagi navedb in dokazov tožeče stranke. V zvezi z nevarnostjo, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ni dovolj zatrjevanje možnosti nastanka hipotetične nevarnosti, ki se lahko zgodi. Čeprav zadošča že verjeten izkaz nastanka same posledice (nevarnosti za bodočo izterjavo), pa morajo biti te okoliščine dejanske in konkretne, tožeča stranka pa jih mora zatrjevati in s stopnjo verjetnosti dokazati.
ZD člen 133, 203. ZPP člen 105, 105/3. Pravilnik o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih (2010) člen 12, 16, 18.
dedovanje - dedna izjava - odpoved dedovanju - vloga stranke - po elektronski pošti oddana vloga - podpis vložnika - vlaganje vlog v elektronski obliki - elektronska vloga
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se dedič lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave (133. člen ZD). V primeru, ko sodišče zapuščinske obravnave ne opravi (203. člen ZD), se po ustaljeni sodni praksi določbo 133. člena ZD razlaga tako, da mora dedič podati izjavo najpozneje do izdaje sklepa o dedovanju.
Pritožnik je poslal izjavo o odpovedi dedovanja po običajni (komercialni) elektronski pošti, kar glede na zgoraj navedene določbe ne pomeni veljavne vložitve vloge v elektronski obliki. Poleg tega v zapuščinskem postopku trenutno (še) ni možno elektronsko vlaganje in vročanje. Zato njegova vloga, poslana po navadni elektronski pošti, ne more biti upoštevna.
odškodninska odgovornost prodajalca - kupoprodajna pogodba - jamčevanje za napake stvari - oporečnost živil - trditveno in dokazno breme - dokazi in dokazovanje - napaka stvari - škoda - posredna (refleksna) škoda - pravica do povračila škode
Na podlagi določila tretjega odstavka 468. člena OZ odgovarja prodajalec kupcu za škodo, ki je kupcu nastala zaradi napake na prodani stvari. Škoda na drugih dobrinah po tretjem odstavku 468. člena OZ je refleksna škoda. Za odgovornost za refleksno škodo se uporabljajo splošna pravila o poslovni odškodninski odgovornosti, ker nanje tretji odstavek 468. člena OZ izrecno napotuje.
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 21, 21/1. ZD člen 210.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - pristojnost slovenskega sodišča - evropsko potrdilo o dedovanju - javna listina - sklep o dedovanju - dedna pravica zunajzakonskega partnerja
Potrdilo, na katerega se sklicuje pritožba, nima lastnosti evropskega potrdila o dedovanju. Zato tudi nima lastnosti sklepa o dedovanju, in je tudi potrebno izvesti zapuščinski postopek v Sloveniji.
Potrdilo o dedovanju, ki ga je izdal organ v Švici, v Sloveniji ne more imeti večje dokazne moči, kot bi ga imelo v državi, ki je to potrdilo izdala, in ne more imeti učinka, ki ga niti v Švici nima in velja z izrecnim pridržkom ničnostne tožbe, dediščinske tožbe in morebitnih tožb na ugotovitev obstoja ali neobstoja statusa dediča. To pomeni, da ni pravne ovire, da sodišče v Sloveniji v zapuščinskem postopku ne bi razširilo kroga dedičev po pokojni z zunajzakonskim partnerjem, če bo v pravdi dokazal, da je bil njen zunajzakonski partner in kot tak zakonit dedič v smislu določila ZD.
začasna odredba o stikih - izvajanje stikov - sprememba sporazuma o stikih - ureditev stikov otroka s staršem
Starša sta do sedaj sporazum o izvajanju stikov ob četrtkih lahko dosegla, zato v določilih DZ in ZIZ ni podlage, da sodišče uredi stike z začasno odredbo ob četrtkih v nasprotju s konsenzom, ki sta ga dosegla starša.
odškodninska odgovornost - zavarovanje odgovornosti - pravična denarna odškodnina - strah - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zamuda
Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo merila iz 179. in 182. člena OZ, in sicer načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00061082
ZZVZZ člen 86, 86/1, 87, 87/1, 91. ZVZD-1 člen 3, 3/1, 5, 5/1, 9, 19, 38, 39.
regresni zahtevek zavoda - odškodninska odgovornost delodajalca - varstvo pri delu - nesreča pri delu - dejanski delodajalec - skupno delovišče - zmotna uporaba materialnega prava - kršitev pravil o varnosti in zdravju pri delu - dokazna ocena - vzročna zveza - navodila delodajalca
Ugotovljeno dejansko stanje nasprotuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi se pri prvotoženi stranki, upoštevaje kriterije, izoblikovane v sodni praksi, pravno konstruirale njene odgovornosti in obveznosti iz naslova t. i. dejanskega delodajalca v razmerju do zavarovanca tožeče stranke (kot delavca drugotožene stranke). V tej zadevi prvotožena stranka do poškodovanega delavca ni imela položaja dejanskega delodajalca in ne more odškodninsko odgovarjati, kot da bi bila delodajalec podizvajalčevega delavca. Njegov delodajalec je bila (le) drugotožena stranka.
KZ-1 člen 208, 208/1. ZKP člen 277, 277/1-1, 434, 434/1, 437, 437/1.
zatajitev - kaznivo dejanje zatajitve - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - protipravna prilastitev tuje premične stvari - zakonski znak zaupanja tuje stvari
Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja zatajitve je protipravna prilastitev tuje premične stvari, ki je bila zaupana storilcu. Pri tem ni potrebno, da bi bil temelj obdolženčeve uporabe stvari natančneje civilnopravno opisan, bistveno je zgolj to, da je bila obdolžencu tuja premična stvar zaupana, kar z opisom "v uporabo" ustrezno opiše zakonski znak zaupanja. Civilnopravni temelj zaupanja stvari je raznovrsten (obligacijskopravno npr. posojilo, posodba, zakup, skladiščenje, idr., stvarnopravno pa npr. raba stvari), pri tem so v skladu s temeljnim načelom obligacijskega prava udeleženci obligacijskih razmerij prosti v urejanju medsebojnih razmerij. Za dogovor o uporabi stvari zakon ne predpisuje obličnosti, pogodba je lahko ustna. Kazenskopravno je odločilno zgolj to, da je bila storilcu stvar izvorno zaupana, t.j. da je pridobil nad stvarjo zakonito posest, kar pa je v nadaljevanju zlorabil, t.j. da si je zaupano stvar protipravno prilastil.
dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - skupno starševstvo - določitev stikov z otrokom - stiki med počitnicami - določitev preživnine - potrebe otroka - pridobitne zmožnosti zavezanca - razporeditev preživninskega bremena
Kot izhaja iz stališča sodne prakse določitev preživnine ni matematično opravilo, saj po eni strani ni mogoče celovitosti življenja preprosto prevesti v numerični svet matematike in denarnih enot. Za pravično porazdelitev preživninskih bremen med udeležencema se namreč upoštevajo tudi dejavniki, ki so povsem nenumerični in nematerialne narave.
spori iz družinskega razmerja - varstvo in vzgoja mladoletnega otroka - določitev stikov med staršem in otrokom - preživnina za otroka - zadeva, o kateri je bilo že odločeno - sporazum o preživnini - tuj državljan - predlog za izdajo dopolnilne sodbe
Z izpodbijano sodbo ni odločeno o preživnini, sprejeta odločitev o vzgoji, varstvu in stikih pa ni predmet pritožbenih razlogov.
O preživnini za otroka sodišče prve stopnje ni odločalo, čeprav se v primeru odločitve o vzgoji, varstvu in stikih vedno odloča tudi o preživnini zanj. Sodišče prve stopnje ni tako ravnalo zato, ker tožnica tega ni zahtevala, čeprav sodišče v teh primerih niso vezana na zahtevek strank. Tožničino pritožbo bi zato sodišče lahko upoštevalo kvečjemu kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.
NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00060444
SPZ člen 8, 105, 105/2. ZVEtL-1 člen 1, 27, 30.
tožba na izbris vknjižbe - neveljavnost vpisa v zemljiško knjigo - izbris vknjižbe lastninske pravice - del nepremičnine - funkcionalna celota - zavezovalni in razpolagalni pravni posel - razlika - vsebina posla - predmet pogodbe - zemljiškoknjižno dovolilo - neodpravljiva nesklepčnost tožbe - vzpostavitev etažne lastnine - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - udeleženci postopka za vzpostavitev etažne lastnine
Zavrnitev tožničinega zahtevka je po presoji pritožbenega sodišča pravilna iz razloga neodpravljive nesklepčnosti. Tožnica namreč zahteva, da se iz zemljiške knjige kot lastnina toženke izbriše del (sporni prostor v izmeri 41 m²), ki bo evidentiran kot posamezni del stavbe na podlagi elaborata za vpis sprememb v kataster, ki ga bo v tem postopku izdelal sodni izvedenec geodetske stroke. Tožnica torej želi, da se na stavbi vzpostavi etažna lastnina, česar pa v tem pravdnem postopku ne more doseči. Postopek vzpostavitve etažne lastnine je poseben nepravdni postopek, v katerem sodelujejo vsi (so)lastniki oz. etažni lastniki in ga ni mogoče omejiti zgolj na en posamezni del stavbe. Za vzpostavitev etažne lastnine tožnica tudi nima podlage v sami pogodbi, saj ta predvideva parcelacijo in ne etažiranje. Parcelacije stavbe na nepremičnini ni mogoča po načelu povezanosti objekta in zemljišča (superficies solo cedit, 8. člen SPZ). Vzpostavitev etažne lastnine pa ureja ZVEtL-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00060481
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/1. URS člen 14, 22, 33, 67. ZVPot člen 22, 23, 24. ZPotK člen 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 10, 12. ZPotK-2 člen 52, 52/1. OZ člen 3, 86, 86/1, 119. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
Merilo za presojo enakovrednosti nasprotnih izpolnitev je tuja valuta. Ravnotežje enakovrednosti nasprotnih izpolnitev zgolj zaradi kasnejših tečajnih sprememb ni bilo porušeno, kaj šele, da bi bilo porušeno do te mere, da bi to vplivalo na kavzo pogodbe. S tveganjem sprememb tečaja so s sklenitvijo predmetne pogodbe morali računati vsi podpisniki pogodbe. Ekvivalenca vzajemnih izpolnitev pa bi morala biti v bistvenem porušena, da bi bilo dejansko mogoče aktivirati razvezo pogodbe zaradi spremembe okoliščin. Tožnika pa nista navedla prav nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati, ali je bil njun premoženjski položaj zaradi finančne krize in posledičnih valutnih sprememb v vrednosti CHF v razmerju do EUR tako načet, da brez svoje krivde ne moreta izpolniti pogodbe in s tem doseči kavze pogodbe. Ravno nasprotno, iz trditev je mogoče sklepati, da tožnika obveznosti iz pogodbe redno izpolnjujeta. To pa dejansko pomeni, da tožnika niti ne zatrjujeta, da je po sklenitvi prišlo do takšnih nepredvidljivih okoliščin, zaradi katerih na svoji strani brez svoje krivde ne moreta izpolnjevati obveznosti oziroma doseči kavze pogodbe.
zahtevek na vrnitev darila - skupno premoženje zakoncev - razpolaganje enega od zakoncev s skupnim premoženjem - pogodba o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema - darilo zakonca - posebno premoženje zakonca
Pravilen je zaključek, da je obravnavana nepremičnina v trenutku sklenitve darilne pogodbe (5. 11. 2001) predstavljala skupno premoženje pravdnih strank. Nakup nepremičnine je bil v pretežnem delu (60 %) financiran iz posojila, ki ga je tožnik v času trajanja življenjske skupnosti s toženko odplačeval z delom (kar predstavlja skupno premoženje pravdnih strank), tudi nadaljnja gradnja, izvedena do dne 5. 11. 2001, je bila vsaj deloma financirana s tožnikovimi dohodki iz dela. Nenazadnje sta k gradnji po svojih močeh prispevali obe pravdni stranki, ki sta pri tem imeli pomoč svojih prijateljev in sorodnikov. Ker je tožnik razpolagal s skupnim premoženjem, je prav tako pravilen nadaljnji zaključek, in sicer, da ne gre za darilo. Zakonec kot darovalec lahko namreč daruje drugemu zakoncu kot obdarjencu samo svoje posebno premoženje, ne pa njunega skupnega premoženja (vsaj dokler deleža na skupnem premoženju nista določena). Poimenovanje pogodbe pa je pri presoji (pravne) narave pogodbenega razmerja irelevantno. Pogodbena razmerja je treba razlagati po njihovi vsebini in ne po tem, kako jih stranki imenujeta.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave - obrazložitev procesne kršitve - trditveno in dokazno breme - izpodbijanje dejanskih ugotovitev - najemna pogodba - najemnina - dogovorjena cena
Pritožbeni očitek, da „je bil tožnik s predložitvijo cenika prekludiran, saj ga je priložil šele svoji prvi pripravljalni vlogi“, predstavlja (z vidika ravnanja sodišča prve stopnje sicer povsem nekonkretizirano) grajo uporabe določbe 452. člena ZPP. Takšnih pritožbenih navedb samih po sebi višje sodišče ne more upoštevati, saj gre za očitek relativne bistvene kršitve (iz prvega odstavka 339. člena ZPP), zaradi kakršne sodbe v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Pritožbena navedba tudi ni takšna, da bi terjala oziroma omogočala presojo morebitne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na to kršitev višje sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti (prim. drugi odstavek 350. člena ZPP), kar od pritožnika terja, da domnevno kršitev konkretno in jasno obrazloži vsaj z opisom tega, kaj naj bi sodišče zagrešilo in kako je bilo poseženo v pritožnikov položaj. Pritožnica tega ne stori, zaradi česar natančnejšega pritožbenega preizkusa te navedbe ne more doseči.
obseg pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave - pretekla raba zemljišča - namembnost zemljišča - izvedensko mnenje
Neizkazana je kršitev načela kontradiktornosti, saj so listine, katere je izvedenka uporabila pri pripravi izvedenskega mnenja, v Zgodovinskem arhivu Ljubljana in kot takšne, javno dostopne.
Ugotovljeno pripadajoče zemljišče je bilo od izgradnje dalje vezano na stavbo, tako glede na konkretno prostorsko ureditev (stanje v naravi), urbanistično zasnovo stavbe in pripadajočega zemljišča, kot tudi funkcionalno. Ta povezanost je nenazadnje utemeljena tudi na neprerekani pretekli redni rabi.
nevarna vožnja v cestnem prometu - zakonski znaki kaznivega dejanja - vožnja pod vplivom alkohola - vožnja pod vplivom psihoaktivnih snovi - predrzna ali brezobzirna vožnja - vožnja brez vozniškega dovoljenja - kršitev cestnoprometnih predpisov - krivda - naklep - nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
Nevarno vožnjo v cestnem prometu predstavljajo trije načini vožnje, ki povzročijo konkretno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe. Medtem ko vožnja pod močnim vplivom alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi (1. točka) ter vožnja z močno prekoračeno najvišjo dovoljeno hitrostjo (2. točka) že sami po sebi pomenita enega od teh načinov vožnje, mora biti pri predrzni ali brezobzirni vožnji ali vožnji motornega vozila, ki ga voznik nima pravice voziti, storjena še katera od taksativno naštetih pravil cestnoprometnih predpisov (3. točka). Kaznivo dejanje po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 je podano, če storilec vozi predrzno ali brezobzirno ali vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti, naklepno krši najmanj eno izmed cestnoprometnih pravil, ki so določena v treh alinejah te točke in je hkrati njegov naklep podan tudi do konkretne ogrozitvene posledice (neposredna nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe), ki jo s takšno vožnjo povzroči (vzročna zveza).
Sodišče prve stopnje je pri presoji subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu spregledalo, da se obdolžencu očitata dve izvršitveni ravnanji predmetnega kaznivega dejanja (vožnja pod vplivom alkohola in vožnja brez vozniškega dovoljenja v povezavi z izsiljevanjem prednosti) ter stopnjo njegove krivde ocenjevalo zgolj na dejstvu, da je vozil pod vplivom alkohola in psihoaktivnih snovi. Pri oceni subjektivnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja je tako izostala ocena obdolženčevega subjektivnega odnosa do izsiljevanja prednosti ob vožnji brez vozniškega dovoljenja.
odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - izbris obveznic - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - zakonitost odločbe - presoja zakonitosti odločbe - predhodno vprašanje - pojasnilna dolžnost banke - sklep o prekinitvi postopka - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - vložena revizija kot razlog za prekinitev postopka - razlaga zakonske določbe - pravica do sojenja v razumnem roku
Četrti odstavek 206. člena ZPP, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, določa, da lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja.
Sodišče prve stopnje je glede pogojev po četrtem odstavku 206. člena ZPP navedlo, da ni podalo posebnega predloga Vrhovnemu sodišču RS (za izdajo svetovalnega mnenja), ker bo stališče Vrhovnega sodišča RS v zvezi z dopuščenimi revizijskimi vprašanji (ali je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe BS ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice ter ali je materialnopravno pravilna pravnomočna odločitev o vprašanju neizpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti) mogoče uporabiti v smislu četrtega odstavka 206. člena ZPP tudi v obravnavani zadevi. Tudi v tej se namreč tožnica sklicuje na nezakonitost in neustavnost odločbe Banke Slovenije kot na predhodno vprašanje in na kršitev pojasnilne dolžnosti. Ugotovilo je še, da sodne prakse Vrhovnega sodišča RS glede tega, ali mora sodišče presojati zakonitost odločbe BS kot predhodno vprašanje, ni, medtem ko razlogov glede sodne prakse višjih sodišč ni navedlo.
Toženka se v zvezi s pogojem, ki se nanaša na sodno prakso višjih sodišč, sklicuje na več odločb Višjega sodišča v Ljubljani in utemeljeno navaja, da iz njih izhaja, da presoja zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih in zadržanje zakona, ki ureja uveljavljanje zahtevkov zoper Banko Slovenije, nista razlog za prekinitev postopka zoper toženko, vendar je v Višje sodišče v Ljubljani v nekaterih zadevah odločilo tudi drugače. Tudi ne drži, da je sodna praksa v zvezi z odgovornostjo poslovnih bank enotna, saj se sodna praksa o tem šele oblikuje, Vrhovno sodišče RS pa o tem vprašanju še ni zavzelo stališča. Vendar pa je določba četrtega odstavka 206. člena ZPP povsem jasna. Razlog za prekinitev postopka po tej določbi ni podan oziroma pogoj ni izpolnjen, saj sodišče prve stopnje izdaje svetovalnega mnenja Vrhovnemu sodišču RS ni predlagalo, navedeno določbo pa je razlagalo preširoko. Toženka zato prekinitvi postopka na tej podlagi utemeljeno nasprotuje in utemeljeno opozarja na pravico do sojenja v razumnem roku.
Tožnik bi ob izpolnjevanju pogodbe, torej ob izročitvi stanovanja brez lesenega dela kuhinje, lahko izbral na eni strani med odklonitvijo izpolnitve in zahtevkom za izpolnitev pogodbe ter na drugi strani med sprejemom take izpolnitve in uveljavljanjem ustreznih jamčevalnih sankcij. Tožnik je izpolnitev sprejel, kar potrjuje primopredajni zapisnik, prav tako pa tožnik navedbe toženke, da je izpolnitev sprejel brez pripomb, ni prerekal. Ker je tožnik izpolnitev sprejel, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je posledično možnost uveljavljanja pravnih posledic zaradi delne neizpolnitve izgubil. S sprejemom izpolnitve je imel možnost uveljavljati jamčevalne zahtevke zaradi napak.
Glede na to, da iz primopredajnega zapisnika izhaja, da sta pravdni stranki ob prevzemu nepremičnine ugotovili, da je nepremičnina v stanju, kot je bilo dogovorjeno s prodajno pogodbo, v normalnem stanju glede na starost in običajno rabo in da se v nepremičnini nahaja oprema, kot je bilo dogovorjeno, tožnik ni ravnal skladno z drugim odstavkom 461. člena OZ, ker zatrjevane očitne stvarne napake (kar manjkajoči leseni kuhinjski elementi so) ni grajal. Ker tako ni ravnal, je izgubil pravico uveljavljanja stvarnih napak iz tega naslova. Tudi če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, kar trdi pritožnik, da je bilo s prodajno pogodbo dogovorjeno, da bo toženka v stanovanju pustila vgradne kuhinjske elemente, je bilo ob prevzemu stanovanja ne glede na poprejšnje elektronsko sporočilo toženke povsem jasno, da ob primopredaji vgradnih kuhinjskih elementov v stanovanju ni bilo, česar pa tožnik ob prevzemu ni uveljavljal kot stvarne napake.