Obstoj utemeljenega suma se sklepa iz doslej znanih okoliščin, ki izhajajo iz dokazov in podatkov, ki jih je predložila državna tožilka in ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. V tej fazi kazenskega postopka se namreč dokazi ne presojajo vsebinsko, na način kot jih mora presoditi sodišče na glavni obravnavi, temveč se zgolj ugotavlja, ali iz njih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ali ne. Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje s strani posameznega obdolženca storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo.
Ne drži pritožbena navedba, da je s sklepom sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo potne stroške priče, saj jih je naložilo tožniku, ki je izvedbo dokaza predlagal (153. člen ZPP). Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je treba sklep (v izpodbijanem delu) razveljaviti, ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari v tem sporu (o odškodnini zaradi neomogočenega dnevnega počitka), in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o višini priznanih stroškov priče ni odvisna od odločitve o glavni stvari.
ZFPPIPP člen 221c, 221d, 221d/1, 221f, 221f/6, 221f/7.
poenostavljena prisilna poravnava - zavrženje predloga - procesna ovira - nepopolna zahteva za potrditev poenostavljene prisilne poravnave - rok za vložitev novega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave
Predlog za PPP je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 000/2021 z dne 23. 12. 2021 v zvezi s sklepom VSL Cst 85/2022 z dne 22. 3. 2022 nad dolžnikom pravnomočno zavrnjen. Razloga za sprejeto odločitev Okrožnega sodišča v Celju je v 2. točki šestega odstavka 221.f člena ZFPPIPP, ker dolžnik ni ustrezno dopolnil zahteve za potrditev PPP.
Tožnikovo zatrjevanje, da mu ni bilo zagotovljeno plačilo več opravljenega dela, bi moralo sodišče preizkusiti tako, da bi ugotovilo, kaj je v teh primerih dejansko in konkretno delal. Šele na podlagi ugotovitve, kaj je tožnik dejansko in konkretno delal v času od 18.00 do 23.00 ure, bi sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali so mu bila res naložena opravila, ki so pomenila kršitev pravice do plačila za več opravljeno delo (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka). Za tak zaključek ne zadošča splošna ugotovitev, da so „določena opravila“ (našteta samo primeroma) bila, ampak je pomembno, za katera opravila in v kakšnem obsegu je šlo v vsakem konkretnem primeru posebej.
Odkupna pravica je lahko določena ne samo za nepremičnine, ampak tudi za premičnine (predmete, delnice, obveznice, ipd), na podlagi katere sme upravičenec stvar odkupiti od zavezanca. Upravičenec na podlagi izgovorjene odkupne pravice le izjavi, da želi stvar odkupiti, v posledici česar mora zavezanec stvar prenesti na upravičenca, ta pa mora zavezancu plačati vnaprej dogovorjeno kupnino. V primeru realizacije odkupne pravice s strani upravičenca je zavezanec zavezan opraviti prenos lastninske pravice na upravičenca. Ker je odkupna pravica po večinskem stališču oblikovalna pravica, nastane pravno razmerje (prodaja kot zavezovalni pravni posel) že z enostransko izjavo volje odkupnega upravičenca, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na upravičenca, zavezanec pa mora nato stvar upravičencu izročiti.
O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je torej očitna nesorazmernost med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Bistvena značilnost oderuštva je nadalje tudi subjektivni element, ki se kaže v zavestnem ravnanju, zaradi katerega nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno.
Pogodbena kazen je institut obligacijskega prava, ki je v osnovi namenjen varovanju in spodbujanju izpolnitve pogodbene obveznosti ter predstavlja zagotovilo, da bo dolžnik izpolnil pričakovanja navedena v pogodbi. Temeljna značilnost pogodbene kazni je, da ima dispozitiven značaj. Dispozitivnost strank izhaja iz 3. člena OZ, ki določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. V duhu navedenega sodišče na dolžnikovo zahtevo (ugovor) pogodbeno kazen zmanjša, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Podatki, ki naj jih sodišče v primeru ugovora znižanja pogodbene kazni preiskuje so predvsem tveganje nadaljnjih kršitev, krivda oziroma stopnja krivde, vrednost izpolnitvenega ravnanja, možnost za nadomestek izpolnitve ter dolžnikove in upnikove premoženjske razmere. Pri tem se ne sme spregledati, da obveznost plačila pogodbene kazni ni ekvivalent pogodbene obveznosti, upnik pa ima pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo, če mu ni nastala nobena škoda, če pa je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni, ima pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Znesek, ki pri tem presega znesek škode, je torej opredeljen kot kazen za kršitev pogodbe. S tem se poudarja kaznovalna funkcija pogodbene kazni, saj je dolžnik na ta način kaznovan s premoženjskim zneskom, ker ni pravočasno izpolnil pogodbene obveznosti. Dolžnika se na ta način sili k pravilni oziroma pravočasni izpolnitvi brez pravnih in stvarnih napak kar naj bi ekonomsko učinkovito vplivalo na njegovo vedenje.
ZIZ člen 181, 181a, 188a, 194, 194/1, 194/2. Pravilnik o objavah prodaj v spletnem iskalniku in spletnih javnih dražbah v izvršilnih postopkih (2020) člen 14.
spletna javna dražba v izvršilnem postopku - odredba o prodaji na javni dražbi - vsebina odredbe - podatki o zadevi - javnost - možnost iskanja - ID objave - spremljanje dražbe v teku - poročilo o poteku dražbe - portal e-dražba
Sama udeležba upnika na dražbi (natančneje pri draženju) za to, da spremlja in se seznani z izidom dražbe, ni potrebna. Spletna dražba je javna.
Vse objave spletnih javnih dražb in tudi spletno javno dražbo, ki je v teku, lahko spremlja vsak. Uporaba javnega (odprtega) dela portala sodnedražbe.si, ki med drugim omogoča iskanje po objavljenih prodajah in spremljanje spletnih javnih dražb v teku, je mogoča brez identifikacije, brez registracije in tudi ne zahteva prijave preko zunanjega okolja SI-PASS.
Ne v ZIZ in ne v ZPP ni pravne podlage za to, da bi moralo sodišče upnika obvestiti o poteku prve javne dražbe, mu posredovati poročilo o poteku spletne javne dražbe ali ga obvestiti o tem, ali je bila nepremičnina na naroku prodana ali ne, kar velja tudi za primer, če se upnik prodaje ne udeleži.
postopek osebnega stečaja - sklep o prodaji nepremičnin - izpraznitev in izročitev nepremičnin - rok za izpraznitev
Vprašanje dopustnosti bivanja dolžnika v navedeni nepremičnini tudi po poteku v izpodbijanem sklepu določenega roka za izpraznitev, je predmet izvršilnega postopka, ki ga kot izvršitelj po četrtem odstavku 395. člena ZFPPIPP opravlja upravitelj. Zato je stvar morebitnega dogovora med upraviteljem in dolžnikom, koliko časa do prodaje stanovanja lahko dolžnik v njem še prebiva.
nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe kot nepopolne - pričetek teka roka
V tem kontekstu je treba najprej poudariti, da je bila tožnica na odpravo (takrat po oceni sodišča) nesklepčne tožbe že pozvana s sklepom z dne 5. 7. 2018. V vlogi z dne 4. 10. 2018 (prva vloga, ki jo je vložila po izdani citiranega sklepa) je glede zatrjevane škode le ponovila navedbe iz tožbe, k že podanim navedbam ničesar ni dodala. Tožbenih navedb v nakazani smeri tudi kasneje, vse do izdaje sklepa z dne 11. 3. 2022, ko je bila (po novem sodniku) pozvana na dopolnitev tožbe, s posledico njenega zavrženja, če pozivu sodišča ne bo sledila (četrti odstavek 108. člena ZPP), ni dopolnila. Prosila je za podaljšanje roka, sodišče prve stopnje je njeni prošnji ugodilo in ji rok za dopolnitev tožbe s sklepom z dne 19. 4. 2022 podaljšalo za 20 dni. Za tožnico je pritožbeno sporno dejstvo, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj začne tako podaljšan rok teči. Po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeno. Tudi, če sodišče prve stopnje tega ni navedlo, je pooblaščenki tožnice znan oziroma bi ji moral biti znan drugi odstavek 111. člena ZPP, iz katerega izhaja, da začne rok, ki je določen po dnevih, teči prvi naslednji dan od dneva, ko je bilo naslovniku sodno pisanje (v obravnavani zadevi sklep z dne 19. 4. 2022, s katerim je bilo prošnji tožnice, da se ji roka za dopolnitev tožbe podaljša, ugodeno) vročeno. Glede na to ni dvoma, da je jasno, kdaj je tožnici začel teči (podaljšan) rok za dopolnitev tožbe. To je sodišče prve stopnje v razlogih odločbe tudi pojasnilo, pri čemer so razlogi "pod črto" (takšna je pritožbena oznaka tožnice) del obrazložitve izpodbijanega sklepa.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/3, 6/6, 179, 179/1, 179/2.. URS člen 14, 14/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - javni uslužbenec - COVID-19 - diskriminacija - pogoj PCT - cepljenje - osebna okoliščina - načelo enakosti pred zakonom
Bistvo načela enakosti pred zakonom ni v splošni enakosti vseh, temveč v enaki obravnavi enakih oziroma v drugačni obravnavi različnih primerov, pri čemer drugačna obravnava ne sme biti posledica osebnih okoliščin posameznika, ki si jih posameznik ne izbere sam in ki nimajo nobene povezave z obravnavanim razmerjem. Cepljenje ni ena izmed takih okoliščin, saj je stvar osebne izbire posameznika. Odklonilen odnos do cepljenja (ali testiranja) ne predstavljajo niti osebnega prepričanja po 6. členu ZDR-1, saj zakonodajalec v okviru prepovedi diskriminacije ne varuje vsakega osebnega pogleda na katerokoli okoliščino (I Up 27/2008).
ZPSPP člen 28, 28-2. ZSPDSLS člen 62. ZDLGPE člen 34, 34/2. Pravilnik o izvajanju oprostitve ali delne oprostitve plačila najemnin zaradi omilitve posledic epidemije COVID-19 (2020) člen 9. SZ-1E člen 52. ZIUPOPDVE člen 117.
najemna pogodba - prenehanje najemnega razmerja za poslovni prostor - odstop od pogodbe - odstop od najemne pogodbe - oprostitev plačila najemnine - izpraznitev in izročitev poslovnega prostora - tožba na izpraznitev in izročitev nepremičnine - utemeljenost odstopa od pogodbe - interventna zakonodaja - COVID-19
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da zaradi uveljavitve ZDLGPE že po samem zakonu ni nastala njena obveznost za plačilo najemnine za obdobje januar - junij 2020. Prvič zato, ker je bila možnost nezaračunavanja najemnine opredeljena le za čas trajanja epidemije, to je od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020 in ne za celotno obdobje. Drugič pa zato, ker nazaračunavanje najemnine ni bilo "avtomatsko" po zakonu, temveč je o tem odločal predstojnik upravljavca nepremičnine. Predstojnik je namreč skladno z določili 34. člena ZDLGPE moral v vsakem konkretnem primeru presojati, ali obstajajo predpisani razlogi, ki opravičujejo oprostitev plačila najemnine.
Na obveznost plačila najemnine za obdobje januar - junij 2020 uveljavitev ZIUPOPDVE ni vplivala. ZIUPOPDVE je namreč določal le ukrepe za omilitev posledic drugega vala epidemije, torej od 19. oktobra 2020 dalje in se ni nanašal na obdobje prvega vala epidemije.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v tem primeru za odločitev ali je utemeljen predlog za izpraznitev in izročitev poslovnega prostora, ni pravno odločilno, da je bila najemnina za obdobje januar - junij 2020 ob vložitvi predloga za izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov poravnana. Pravno odločilno je stanje ob odstopu od pogodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00059591
KZ-1 člen 86, 86/8. Pravilnik o izvrševanju probacijskih nalog (2018) člen 13, 13/2, 13/3,13/6. ZPro člen 23, 23/5, 24.
odločba o kazenski sankciji - nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - zdravstveno stanje obsojenca - nesorazmernost - primerno delo
Pritožbene navedbe, v katerih obdolženec opozarja, da bi zaradi opravljanja dela v splošno korist prišlo do nepravilnega zdravljenja njegove sladkorne bolezni, niso utemeljene, saj se v skladu z drugim odstavkom 13. člena Pravilnika o izvrševanju probacijskih nalog (v nadaljevanju Pravilnik) pri izbiri izvajalca dela v splošno korist upošteva, kakšno delo bi bilo primerno za osebo glede na njene osebne lastnosti in okoliščine, zdravstveno stanje in druge navedene okoliščine. Pred nastopom dela pa izvajalec sankcije osebo tudi napoti na zdravstveni pregled (tretji odstavek Pravilnika).
Prav tako niso utemeljeni pritožbeni pomisleki, da bi zaradi izvrševanja dela v splošno korist obdolžencu nastajali dodatni stroški zaradi prevoza in prehrane, saj je v šestem odstavku Pravilnika določeno, da v primeru, če je oseba na dan sklenitve dogovora o opravljanju dela v splošno korist upravičena do socialno varstvenih prejemkov in opravlja delo najmanj v obsegu 5 ur dnevno, regres za prehrano med delom krije Uprava Republike Slovenije za probacijo. Prav tako slednja krije stroške prevoza, če je oseba na dan sklenitve dogovora o opravljanju dela v splošno korist upravičena do socialno varstvenih prejemkov. Enako izhaja iz petega odstavka Zakona o probaciji (v nadaljevanju ZPro). Če bi se obdolžencu zdravstveno stanje poslabšalo, pa ima tudi možnost v skladu s 24. členom ZPro predlagati odložitev izvrševanja dela v splošno korist.
vojak - misija - dnevni počitek - premoženjska škoda - denarna odškodnina - zmotna uporaba materialnega prava - odsotnost odločilnih razlogov - razveljavitev sodbe
Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini v višini vsakokratnih 11 ur dnevnega počitka utemeljijo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. Takšna presoja ni materialnopravno pravilna. V podobnih sporih (VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021), v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, prav tako uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. V tem okviru je bistveno, koliko ur dela (več) je tožnik opravil, česar pa sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o enoviti pravici ni ugotavljalo.
OZ člen 299, 346, 364. ZPP člen 8, 154, 154/2, 155, 347, 347/5, 358, 358/1, 358/1-5.
pogodbena volja - avtonomija pogodbenih strank - novo sojenje - pritožbena obravnava - prosta presoja dokazov - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji - zakonske zamudne obresti - pripoznava dolga - pooblastilno razmerje - dogovor o plačilu - pooblastilo odvetnika - sodba presenečenja - dokazna ocena - obličnost - zastaranje - pretrganje zastaranja
Ugotovljena ravnanja toženca so utemeljeno prepričala tožnika, da kljub neizpolnitvi obveznosti s strani toženca ni vložil tožbe, ker je utemeljeno menil, da sodno varstvo glede na sklenjen dogovor ni potrebno, ker je toženec izkazal, da je pripravljen izpolniti obveznost. S sklenitvijo dogovora je torej toženec terjatev pripoznal, zastaranje se je pretrgalo in je začelo teči znova.
razlika v plači - efektivni delovni čas - pripravljenost za delo - Direktiva 2003/88/ES - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - razveljavitev sodbe
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Iz obrazložitve Sodišča EU izhaja, da je treba čas pripravljenosti v celoti šteti za delovni čas po Direktivi 2003/88, če je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut (Radiotelevizija C-344/19, točka 48). Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog pomeni objektivno in bistveno omejitev za tožnika, da v času pripravljenosti prosto razpolaga s svojim časom in načrtuje kakršnekoli, tudi kratkotrajne sprostitvene dejavnosti, česar ne ublaži relativno bližnja razdalja tožnikovega doma do objektov, na katerih je bila potrebna intervencija.
Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti.
Vrhovno sodišče RS je v zvezi z revizijsko navedbo o upoštevanju dnevnega počitka kot "enovite pravice" obrazložilo, da odškodnina za škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od vrste in obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmet obravnavanega spora premoženjska škoda, pri čemer pritožba zmotno vztraja, da je tožnik upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo za vseh 11 ur dnevno, ne pa le za toliko ur, za kolikor je bil vsakokratni dnevni počitek zaradi opravljanja dela krajši od 11 ur.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 43, 43/1, 44, 45, 45/1, 45/1-3, 197, 197/1.. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-5, 23c, 26.
zdraviliško zdravljenje - izpolnjevanje pogojev - izvedensko mnenje
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v tej zadevi ni podano stanje po 45. členu POZZ. Iz prepričljivo podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožnici šlo za težjo funkcionalno prizadetost prsno ledvene hrbtenice po spontanem osteoporotičnem kompresivnem zlomu 8. in 9. prsnega vretenca. Podan je torej zlom hrbtenice, prav tako tudi težja funkcionalna prizadetost, ki pa je popravljiva. Sodni izvedenec namreč ugotavlja, da bi bilo mogoče z individualno večtirno vodeno in usmerjeno fizikalno terapijo, ki jo izvajajo v zdraviliščih, brez dvoma bistveno izboljšati funkcijo prsno ledvene hrbtenice. S tem bi se izboljšala gibljivost, okrepile pa bi se tudi prsno ledvene in trebušne mišice ter zmanjšale bolečine. V tem primeru je podano stanje po 3. alineji 3. točke 45. člena POZZ, prav tako pa tudi stanje po določbi 44. člena POZZ, ki govori o pričakovani povrnitvi funkcionalnih sposobnosti.
tožba za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register - rok za vložitev tožbe
ZSReg v 41. členu določa razloge, na podlagi katerih se lahko vloži tožba za ugotovitev ničnosti vpisa. Po prvem odstavku 41. člena ZSReg se tožba za ugotovitev ničnosti vpisa lahko vloži iz razloga, če je bil vpis opravljen na podlagi lažne ali neveljavne listine, če so v listini, na podlagi katere je bil opravljen vpis, navedeni neresnični podatki, če je bila listina izdana v nezakonito izvedenem postopku, če je bilo nezakonito izvedeno dejanje, o katerem se vpisujejo podatki v sodni register, ali če obstajajo drugi v zakonu določeni razlogi. Po drugem odstavku lahko tožbo vloži oseba, ki ima pravni interes, da se ugotovi ničnost vpisa. Po tretjem odstavku je tožbo treba vložiti v 30. dneh od dneva, ko je tožnik zvedel za razloge ničnosti, ni pa več dopustna, ko pretečejo tri leta od vpisa. Tako objektivni kot subjektivni rok sta materialnopravna roka in nista podaljšljiva. Sodišče prve stopnje je najprej presojalo, ali je pritožnik tožbo vložil pravočasno v objektivnem roku treh let od vpisa. Ugotovilo, da je bila tožba vložena pravočasno v objektivnem roku treh let od vpisa v sodnem registru. V nadaljevanju je presojalo, ali je bila tožba vložena v subjektivnem roku 30. dni od dneva, ko je (pri)tožnik zvedel za razloge ničnosti.
ZDR-1 člen 155, 179, 200, 200/4.. ZObr člen 98c, 98c/2, 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. ZJU člen 140.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 3, 3/1, 6, 6/2.. ZPP člen 155, 155/1.
Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo v celoti, pri čemer je upoštevalo vsebino predloženega dnevnika in izpovedi tožnika ter prič, ki so potrdile velik obseg dela, ki ga je opravil. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da takšna pavšalna ugotovitev o kršitvi pravice do dnevnega počitka ne zadošča za odločitev, predvsem ker je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za predpisanih 11 ur dnevnega počitka za vsak dan (57), ko mu toženka počitka (vsaj) delno ni zagotovila, ki jo je utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo.
ZPP člen 11, 11/1, 105, 106, 108, 108/6, 214, 236, 286, 286/1, 286a, 286a/4, 286a/5, 337, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 417, 417/1. URS člen 22.
odkup terjatev - odstop terjatev - katere terjatve se lahko prenesejo s pogodbo - odstop terjatve s pogodbo (cesija) - pogodba o odstopu terjatev - pogodbeni odstop terjatve - sodno varstvo - aktivna legitimacija - dokazi in izvajanje dokazov - substanciranje dokaznega predloga - nesubstanciran dokazni predlog - zaslišanje priče - zaslišanje zakonitega zastopnika stranke - zaslišanje zakonitega zastopnika - sodba presenečenja za stranke - nedovoljena pritožbena novota - materialno procesno vodstvo
Tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik si je z neodzivom na sklep in sodno vabilo sam onemogočil izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem kot stranke. Opustitev dokaza s tožničinim zaslišanjem je bila torej posledica njene avtonomne odločitve, da se ne odzove vabilu, ne pa posledica neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga s strani prvostopenjskega sodišča.
Upoštevaje 236. člen ZPP mora stranka, ki predlaga dokaz z zaslišanjem priče, najprej navesti, o čem naj priča izpove, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Kot je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo, v konkretni zadevi navedeni zahtevi ni bilo zadoščeno, saj iz tožbe ni razvidno, kdo naj bi to sploh bil niti o čem konkretno naj bi bil zaslišan. Prvostopenjsko sodišče je lahko šele na podlagi navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo razbralo, da gre za nekdanjega zakonitega zastopnika toženkine pravne prednice. Procesne kršitve sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, saj omenjenega dokaza v takem primeru ni bilo dolžno izvesti.
Tudi če sprejmemo predpostavko, da obstoj dveh pogodbenih razmerij med toženo stranko oziroma njeno pravno prednico z A. A. s. p. (oziroma z E. d. o. o., družbo, v katero naj bi se ta podjetnik preoblikoval) na podlagi njune pogodbe z dne 10. 2. 2016 oziroma z B. B. s. p. po pogodbi z dne 1. 7. 2016, ne bi bil sporen oziroma bi bil dokazan, ob neizkazanem odstopu terjatev tožeči stranki, sodišče prve stopnje do drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo, ne bi moglo priti. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je imetnica vtoževanih terjatev, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo že iz tega razloga.