Obstoj utemeljenega suma se sklepa iz doslej znanih okoliščin, ki izhajajo iz dokazov in podatkov, ki jih je predložila državna tožilka in ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. V tej fazi kazenskega postopka se namreč dokazi ne presojajo vsebinsko, na način kot jih mora presoditi sodišče na glavni obravnavi, temveč se zgolj ugotavlja, ali iz njih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ali ne. Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje s strani posameznega obdolženca storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo.
postopek za delitev solastne stvari - nepremičnina v solastnini - spor o predmetu in velikosti solastnih deležev - prekinitev nepravdnega postopka za delitev stvari - napotitev na pravdo - oseba, katere pravica je manj verjetna - trditvena in dokazna podlaga - vlaganja v nepremičnino - dogovor o gradnji - nova stvar - ureditev mansardnega stanovanja
Trditvena in dokazna podlaga, ki jo je ponudil nasprotni udeleženec, je bila zadostna za presojo, da je treba nepravdni postopek za delitev stvari prekiniti in nasprotnega udeleženca z njegovimi (manj verjetnimi) zahtevki napotiti na pravdo. Če med solastniki ni sporazuma o delitvi solastnine (drugi odstavek 155. člena ZNP-1), odloča o delitvi nepravdno sodišče. Vendar v postopku za delitev stvari odloča le o delitvi, ne pa tudi o sporu glede predmeta delitve ali velikosti deležev (tretji odstavek 155. člena ZNP-1). Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi. Med udeležencema je sporno tako kaj je predmet delitve, kakor tudi višina deležev na stvari, ki je zemljiškoknjižno v solastnini.
Če med udeleženci nastane spor o predmetu delitve (konkretno: celotna nepremičnina ali le njen del) oziroma o velikosti njihovih deležev (konkretno: do 7/12 za nasprotnega udeležena namesto vknjiženega deleža do ¼), mora sodišče obvezno prekiniti postopek za delitev stvari v solastnini in na pravdo napotiti tistega udeleženca, čigar pravico šteje za manj verjetno (tretji odstavek 155. člena ZNP-1 v zvezi z 9. členom ZNP-1).
DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00061051
ZDR-1 člen 142.
voznik avtobusa - poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - zavarovalna doba s povečanjem - efektivni delovni čas
Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa, prebitega na delovnem mestu, za katerega se je štela zavarovalna doba s povečanjem. V zadevi VIII Ips 30/2019 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da tega pogoja ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa za takšnega delavca. Ta pogoj je treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa, se tako v smislu Sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, ta pa vključuje tudi npr. čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, čas priprave in pospravljanja vozila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00060053
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 3, 3/2, 358, 358-3, 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - oprostilna sodba - pomanjkanje razlogov - celovita dokazna ocena - pravno odločilna dejstva - pomanjkanje dokazov - in dubio pro reo - dokazovanje z indici
Izrek obsodilne sodbe na podlagi posrednih dokazov (indicev) je dopusten le v primeru, če gre za tak niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na njihovi podlagi moč z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Ob navedenem, k drugačnim zaključkom ne more privesti niti golo sklepanje pritožbe, da so se obdolženci takšnemu tveganju izpostavili izključno za plačilo, niti sklicevanje pritožbe na omejitve gibanja zaradi epidemije COVID-19.
Preveliko težo pritožba pripisuje tudi domnevno usklajenemu ravnanju obdolžencev, kateri so sprejemljivo pojasnili razloge za skupen prihod na mesto prevzema tujcev, medtem ko je bilo glede načina vožnje obeh udeleženih vozil ugotoviti, da v ključnih trenutkih vozilo BMW ni vozilo pred vozilom s tujci. Usklajevanja in dogovarjanja med obdolženci v smislu obtožbenih očitkov pa niso potrdili niti pregledani podatki mobilnih telefonov in komunikacija obdolžencev, kot je to obširno pojasnilo sodišče prve stopnje, ki je med drugim dovolj prepričljivo ocenilo v pritožbi izpostavljen videoposnetek, izdelan dne 28. 12. 2020 ob 22.50 uri (točka 22 obrazložitve izpodbijane sodbe), ter sporočilo z dne 28. 12. 2020 z vsebino registrske tablice vozila in podatke o iskanju kraja M. na Hrvaškem (točka 23 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz navedenih indicev namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja ničesar, kar bi na podlagi logičnega sklepanja (lahko) kazalo na obstoj odločilnih dejstev.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/3, 6/6, 179, 179/1, 179/2.. URS člen 14, 14/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - javni uslužbenec - COVID-19 - diskriminacija - pogoj PCT - cepljenje - osebna okoliščina - načelo enakosti pred zakonom
Bistvo načela enakosti pred zakonom ni v splošni enakosti vseh, temveč v enaki obravnavi enakih oziroma v drugačni obravnavi različnih primerov, pri čemer drugačna obravnava ne sme biti posledica osebnih okoliščin posameznika, ki si jih posameznik ne izbere sam in ki nimajo nobene povezave z obravnavanim razmerjem. Cepljenje ni ena izmed takih okoliščin, saj je stvar osebne izbire posameznika. Odklonilen odnos do cepljenja (ali testiranja) ne predstavljajo niti osebnega prepričanja po 6. členu ZDR-1, saj zakonodajalec v okviru prepovedi diskriminacije ne varuje vsakega osebnega pogleda na katerokoli okoliščino (I Up 27/2008).
Dolžnik mora precejšnje povišanje vrednosti nepremičnim izkazati z mnenjem sodnega cenilca že hkrati s predlogom za ponovno ugotovitev vrednosti predmetnih nepremičnin.
ZODPol člen 71, 71/1, 71/2, 71/6.. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17.. ZSPJS člen 32.. KPJS člen 46.. Uredba o uporabi službenih mobilnih telefonov in storitvah mobilne telefonije v organih državne uprave (2006) člen 9.
razlika v plači - dodatek za stalno pripravljenost - policija - ustna odredba - pritožbena novota
Pritožba poudarja, da ZODPol v šestem odstavku 71. člena določa, da lahko pripravljenost za delo odredita generalni direktor policije in direktor policijske uprave ali osebe, ki jih pooblastita. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tudi če tožniku v času, za katerega zahteva dodatek za pripravljenost za delo, niso bile izdane pisne odredbe o pripravljenosti s strani navedenih oseb, to ne preprečuje ugotavljanja dejanskih okoliščin o tem, ali je bil institut stalne pripravljenosti v praksi izvrševan. Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu nadrejeni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila stalna pripravljenost s strani nadrejenih odrejena ustno; šlo je za večletno utečeno prakso dela.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00059591
KZ-1 člen 86, 86/8. Pravilnik o izvrševanju probacijskih nalog (2018) člen 13, 13/2, 13/3,13/6. ZPro člen 23, 23/5, 24.
odločba o kazenski sankciji - nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - zdravstveno stanje obsojenca - nesorazmernost - primerno delo
Pritožbene navedbe, v katerih obdolženec opozarja, da bi zaradi opravljanja dela v splošno korist prišlo do nepravilnega zdravljenja njegove sladkorne bolezni, niso utemeljene, saj se v skladu z drugim odstavkom 13. člena Pravilnika o izvrševanju probacijskih nalog (v nadaljevanju Pravilnik) pri izbiri izvajalca dela v splošno korist upošteva, kakšno delo bi bilo primerno za osebo glede na njene osebne lastnosti in okoliščine, zdravstveno stanje in druge navedene okoliščine. Pred nastopom dela pa izvajalec sankcije osebo tudi napoti na zdravstveni pregled (tretji odstavek Pravilnika).
Prav tako niso utemeljeni pritožbeni pomisleki, da bi zaradi izvrševanja dela v splošno korist obdolžencu nastajali dodatni stroški zaradi prevoza in prehrane, saj je v šestem odstavku Pravilnika določeno, da v primeru, če je oseba na dan sklenitve dogovora o opravljanju dela v splošno korist upravičena do socialno varstvenih prejemkov in opravlja delo najmanj v obsegu 5 ur dnevno, regres za prehrano med delom krije Uprava Republike Slovenije za probacijo. Prav tako slednja krije stroške prevoza, če je oseba na dan sklenitve dogovora o opravljanju dela v splošno korist upravičena do socialno varstvenih prejemkov. Enako izhaja iz petega odstavka Zakona o probaciji (v nadaljevanju ZPro). Če bi se obdolžencu zdravstveno stanje poslabšalo, pa ima tudi možnost v skladu s 24. členom ZPro predlagati odložitev izvrševanja dela v splošno korist.
postopek osebnega stečaja - sklep o prodaji nepremičnin - izpraznitev in izročitev nepremičnin - rok za izpraznitev
Vprašanje dopustnosti bivanja dolžnika v navedeni nepremičnini tudi po poteku v izpodbijanem sklepu določenega roka za izpraznitev, je predmet izvršilnega postopka, ki ga kot izvršitelj po četrtem odstavku 395. člena ZFPPIPP opravlja upravitelj. Zato je stvar morebitnega dogovora med upraviteljem in dolžnikom, koliko časa do prodaje stanovanja lahko dolžnik v njem še prebiva.
ZSSloV člen 53.. ZDR-1 člen 158, 179.. ZJU člen 140.. ZObr člen 46, 98c.. ZDavP-2 člen 57, 57/3, 283, 283/1.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 9, 9/1, 9/1-3, 9/2, 9/3.
vojak - misija - dnevni počitek - premoženjska škoda - denarna odškodnina - ustrezna trditvena podlaga - dokazna ocena - višina odškodnine - neto - urna postavka - dodatek za nevarne naloge - odredba ministra - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
Če je pripadnik slovenske vojske upravičen do plačila za opravljeno delo v pavšalnem znesku, kadar mu je dnevni počitek zagotovljen, je v nasprotnem primeru (ko je dejansko opravil več dela, kot je bilo predvideno, prav v času, ko bi moral med dvema zaporednima dnevoma počivati) prikrajšan in ima pravico do odškodnine za premoženjsko škodo za več opravljene ure dela na račun nezagotovljenega počitka.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožnici prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine (VIII Ips 23/2019). S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala. Nastala bo, ko bo toženka v korist tožnice izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena ZdavP-2).
Pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in Uredba, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim določi dodatek za izvajanje nevarnih nalog na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Pripadnik je tako lahko upravičen le do takšnega dodatka, kot je za konkretno misijo določen v odredbi ministra. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 34/2020, VIII Ips 5/2021, VIII Ips 28/2021, VIII Ips 37/2021, s katero je bila spremenjena odločitev Pdp 618/2020, na katero se sklicuje pritožba).
Ker je sodišče (točka 6 izpodbijanega sklepa) vezano na opis dejanja in se oprava posameznih preiskovalnih dejanj lahko nanaša le na kazniva dejanja, ki jih predlaga pristojni tožilec in so v predlogu konkretno opisana, pri čemer opis kaznivega dejanja lahko predlaga le pristojni tožilec in sodišče v opis dejanja ne more posegati, in ker torej pritožnica svoje vloge ni dopolnila, kot ji je bilo naloženo in torej opis tudi po dopolnitvi ne vsebuje jasnega in konkretiziranega opisa kaznivega dejanja, je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je vlogo pritožnice A. A. kot nepopolno zavrglo. Ob tem pa so pravilni tudi zaključki prvostopnega sodišča v smeri, da v obravnavani zadevi pritožnica A. A. niti ni oškodovanka, saj je oškodovanka in torej oseba, ki ima edina pravico prevzeti pregon njena mama B. B., zato so pravilni tudi zaključki prvostopnega sodišča, da A. A. tudi ni upravičena tožilka. Glede na povedano in ker je predlagateljica A. A. v predlogu kot subsidiarno tožilko navedla sebe (točka 6 izpodbijanega sklepa), je bilo njeno vlogo tudi iz navedenega razloga potrebno zavreči.
ZDR-1 člen 155.. ZObr člen 98c, 98c/2, 97f.. ZSSloV člen 3, 3/1, 3/1-9, 53, 53/2.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 3, 3/1, 6, 6/2.
vojak - misija - dnevni počitek - premoženjska škoda - denarna odškodnina - nepopolno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev sodbe
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovo vsaj delno (v določenem obsegu ur) omogočen. Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo. V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je opravil, česar sodišče prve stopnje doslej zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.
umik tožbe - spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe toženke z dne 19. 10. 2021, s katero mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja (kot tudi ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe toženke z dne 8. 12. 2021, s katero je bil zavrnjen tožnikov ugovor zoper odločbo z dne 19. 10. 2021). V tožbenih navedbah podaja več razlogov, zakaj naj bi bili izpodbijani odločbi toženke o prenehanju njegovega delovnega razmerja nezakoniti. Zgolj to, da je eden od teh razlogov tudi, da je tožniku delovno razmerje pri toženki prenehalo na podlagi tožnikove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in ne na podlagi izpodbijanih odločb), pa še ne pomeni, da predmetni spor ni spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja.
Izvedenec grafolog je pojasnil, da niti v Sloveniji niti v svetu ne obstaja tehnika, s katero bi bilo mogoče ugotoviti čas nastanka spornega teksta oziroma kdo in kdaj je pogodbo spremenil. Zavrnitev dokaza z izvedencem grafologom, ker ta ni primeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva, da naj bi tožnik zamenjal prvo stran prodajne pogodbe, je tako utemeljena.
ZPSPP člen 28, 28-2. ZSPDSLS člen 62. ZDLGPE člen 34, 34/2. Pravilnik o izvajanju oprostitve ali delne oprostitve plačila najemnin zaradi omilitve posledic epidemije COVID-19 (2020) člen 9. SZ-1E člen 52. ZIUPOPDVE člen 117.
najemna pogodba - prenehanje najemnega razmerja za poslovni prostor - odstop od pogodbe - odstop od najemne pogodbe - oprostitev plačila najemnine - izpraznitev in izročitev poslovnega prostora - tožba na izpraznitev in izročitev nepremičnine - utemeljenost odstopa od pogodbe - interventna zakonodaja - COVID-19
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da zaradi uveljavitve ZDLGPE že po samem zakonu ni nastala njena obveznost za plačilo najemnine za obdobje januar - junij 2020. Prvič zato, ker je bila možnost nezaračunavanja najemnine opredeljena le za čas trajanja epidemije, to je od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020 in ne za celotno obdobje. Drugič pa zato, ker nazaračunavanje najemnine ni bilo "avtomatsko" po zakonu, temveč je o tem odločal predstojnik upravljavca nepremičnine. Predstojnik je namreč skladno z določili 34. člena ZDLGPE moral v vsakem konkretnem primeru presojati, ali obstajajo predpisani razlogi, ki opravičujejo oprostitev plačila najemnine.
Na obveznost plačila najemnine za obdobje januar - junij 2020 uveljavitev ZIUPOPDVE ni vplivala. ZIUPOPDVE je namreč določal le ukrepe za omilitev posledic drugega vala epidemije, torej od 19. oktobra 2020 dalje in se ni nanašal na obdobje prvega vala epidemije.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v tem primeru za odločitev ali je utemeljen predlog za izpraznitev in izročitev poslovnega prostora, ni pravno odločilno, da je bila najemnina za obdobje januar - junij 2020 ob vložitvi predloga za izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov poravnana. Pravno odločilno je stanje ob odstopu od pogodbe.
nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe kot nepopolne - pričetek teka roka
V tem kontekstu je treba najprej poudariti, da je bila tožnica na odpravo (takrat po oceni sodišča) nesklepčne tožbe že pozvana s sklepom z dne 5. 7. 2018. V vlogi z dne 4. 10. 2018 (prva vloga, ki jo je vložila po izdani citiranega sklepa) je glede zatrjevane škode le ponovila navedbe iz tožbe, k že podanim navedbam ničesar ni dodala. Tožbenih navedb v nakazani smeri tudi kasneje, vse do izdaje sklepa z dne 11. 3. 2022, ko je bila (po novem sodniku) pozvana na dopolnitev tožbe, s posledico njenega zavrženja, če pozivu sodišča ne bo sledila (četrti odstavek 108. člena ZPP), ni dopolnila. Prosila je za podaljšanje roka, sodišče prve stopnje je njeni prošnji ugodilo in ji rok za dopolnitev tožbe s sklepom z dne 19. 4. 2022 podaljšalo za 20 dni. Za tožnico je pritožbeno sporno dejstvo, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj začne tako podaljšan rok teči. Po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeno. Tudi, če sodišče prve stopnje tega ni navedlo, je pooblaščenki tožnice znan oziroma bi ji moral biti znan drugi odstavek 111. člena ZPP, iz katerega izhaja, da začne rok, ki je določen po dnevih, teči prvi naslednji dan od dneva, ko je bilo naslovniku sodno pisanje (v obravnavani zadevi sklep z dne 19. 4. 2022, s katerim je bilo prošnji tožnice, da se ji roka za dopolnitev tožbe podaljša, ugodeno) vročeno. Glede na to ni dvoma, da je jasno, kdaj je tožnici začel teči (podaljšan) rok za dopolnitev tožbe. To je sodišče prve stopnje v razlogih odločbe tudi pojasnilo, pri čemer so razlogi "pod črto" (takšna je pritožbena oznaka tožnice) del obrazložitve izpodbijanega sklepa.
Odkupna pravica je lahko določena ne samo za nepremičnine, ampak tudi za premičnine (predmete, delnice, obveznice, ipd), na podlagi katere sme upravičenec stvar odkupiti od zavezanca. Upravičenec na podlagi izgovorjene odkupne pravice le izjavi, da želi stvar odkupiti, v posledici česar mora zavezanec stvar prenesti na upravičenca, ta pa mora zavezancu plačati vnaprej dogovorjeno kupnino. V primeru realizacije odkupne pravice s strani upravičenca je zavezanec zavezan opraviti prenos lastninske pravice na upravičenca. Ker je odkupna pravica po večinskem stališču oblikovalna pravica, nastane pravno razmerje (prodaja kot zavezovalni pravni posel) že z enostransko izjavo volje odkupnega upravičenca, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na upravičenca, zavezanec pa mora nato stvar upravičencu izročiti.
O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je torej očitna nesorazmernost med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Bistvena značilnost oderuštva je nadalje tudi subjektivni element, ki se kaže v zavestnem ravnanju, zaradi katerega nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno.
Pogodbena kazen je institut obligacijskega prava, ki je v osnovi namenjen varovanju in spodbujanju izpolnitve pogodbene obveznosti ter predstavlja zagotovilo, da bo dolžnik izpolnil pričakovanja navedena v pogodbi. Temeljna značilnost pogodbene kazni je, da ima dispozitiven značaj. Dispozitivnost strank izhaja iz 3. člena OZ, ki določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. V duhu navedenega sodišče na dolžnikovo zahtevo (ugovor) pogodbeno kazen zmanjša, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Podatki, ki naj jih sodišče v primeru ugovora znižanja pogodbene kazni preiskuje so predvsem tveganje nadaljnjih kršitev, krivda oziroma stopnja krivde, vrednost izpolnitvenega ravnanja, možnost za nadomestek izpolnitve ter dolžnikove in upnikove premoženjske razmere. Pri tem se ne sme spregledati, da obveznost plačila pogodbene kazni ni ekvivalent pogodbene obveznosti, upnik pa ima pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo, če mu ni nastala nobena škoda, če pa je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni, ima pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Znesek, ki pri tem presega znesek škode, je torej opredeljen kot kazen za kršitev pogodbe. S tem se poudarja kaznovalna funkcija pogodbene kazni, saj je dolžnik na ta način kaznovan s premoženjskim zneskom, ker ni pravočasno izpolnil pogodbene obveznosti. Dolžnika se na ta način sili k pravilni oziroma pravočasni izpolnitvi brez pravnih in stvarnih napak kar naj bi ekonomsko učinkovito vplivalo na njegovo vedenje.
ZSSloV člen 53.. ZJU člen 140.. ZDR-1 člen 155, 179.. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/2.
vojak - misija - dnevni počitek - denarna odškodnina - premoženjska škoda - višina odškodnine - urna postavka - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev sodbe
V podobnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo (VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021), da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. Glede na to je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice in da bi bil tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, t. j. uram dela, opravljenega v času, v katerem zatrjuje, da bi sicer moral koristiti dnevni počitek.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da se urno postavko, ki je podlaga za izračun odškodnine, določi tako, da se tožnikovo mesečno plačo deli s 30 dnevi in tako dobljeni znesek razdeli na 24 ur. V skladu z drugim odstavkom 98.c člena ZObr se pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Tudi v sodni praksi je ustaljeno stališče, da je treba izračun urne postavke opreti na povprečno mesečno obveznost v obsegu 174 ur, ne pa na število dni v mesecu.