tožba za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register - rok za vložitev tožbe
ZSReg v 41. členu določa razloge, na podlagi katerih se lahko vloži tožba za ugotovitev ničnosti vpisa. Po prvem odstavku 41. člena ZSReg se tožba za ugotovitev ničnosti vpisa lahko vloži iz razloga, če je bil vpis opravljen na podlagi lažne ali neveljavne listine, če so v listini, na podlagi katere je bil opravljen vpis, navedeni neresnični podatki, če je bila listina izdana v nezakonito izvedenem postopku, če je bilo nezakonito izvedeno dejanje, o katerem se vpisujejo podatki v sodni register, ali če obstajajo drugi v zakonu določeni razlogi. Po drugem odstavku lahko tožbo vloži oseba, ki ima pravni interes, da se ugotovi ničnost vpisa. Po tretjem odstavku je tožbo treba vložiti v 30. dneh od dneva, ko je tožnik zvedel za razloge ničnosti, ni pa več dopustna, ko pretečejo tri leta od vpisa. Tako objektivni kot subjektivni rok sta materialnopravna roka in nista podaljšljiva. Sodišče prve stopnje je najprej presojalo, ali je pritožnik tožbo vložil pravočasno v objektivnem roku treh let od vpisa. Ugotovilo, da je bila tožba vložena pravočasno v objektivnem roku treh let od vpisa v sodnem registru. V nadaljevanju je presojalo, ali je bila tožba vložena v subjektivnem roku 30. dni od dneva, ko je (pri)tožnik zvedel za razloge ničnosti.
ZDR-1 člen 155, 179, 200, 200/4.. ZObr člen 98c, 98c/2, 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. ZJU člen 140.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 3, 3/1, 6, 6/2.. ZPP člen 155, 155/1.
Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo v celoti, pri čemer je upoštevalo vsebino predloženega dnevnika in izpovedi tožnika ter prič, ki so potrdile velik obseg dela, ki ga je opravil. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da takšna pavšalna ugotovitev o kršitvi pravice do dnevnega počitka ne zadošča za odločitev, predvsem ker je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za predpisanih 11 ur dnevnega počitka za vsak dan (57), ko mu toženka počitka (vsaj) delno ni zagotovila, ki jo je utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo.
Ne drži pritožbena navedba, da je s sklepom sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo potne stroške priče, saj jih je naložilo tožniku, ki je izvedbo dokaza predlagal (153. člen ZPP). Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je treba sklep (v izpodbijanem delu) razveljaviti, ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari v tem sporu (o odškodnini zaradi neomogočenega dnevnega počitka), in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o višini priznanih stroškov priče ni odvisna od odločitve o glavni stvari.
Ker je sodišče (točka 6 izpodbijanega sklepa) vezano na opis dejanja in se oprava posameznih preiskovalnih dejanj lahko nanaša le na kazniva dejanja, ki jih predlaga pristojni tožilec in so v predlogu konkretno opisana, pri čemer opis kaznivega dejanja lahko predlaga le pristojni tožilec in sodišče v opis dejanja ne more posegati, in ker torej pritožnica svoje vloge ni dopolnila, kot ji je bilo naloženo in torej opis tudi po dopolnitvi ne vsebuje jasnega in konkretiziranega opisa kaznivega dejanja, je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je vlogo pritožnice A. A. kot nepopolno zavrglo. Ob tem pa so pravilni tudi zaključki prvostopnega sodišča v smeri, da v obravnavani zadevi pritožnica A. A. niti ni oškodovanka, saj je oškodovanka in torej oseba, ki ima edina pravico prevzeti pregon njena mama B. B., zato so pravilni tudi zaključki prvostopnega sodišča, da A. A. tudi ni upravičena tožilka. Glede na povedano in ker je predlagateljica A. A. v predlogu kot subsidiarno tožilko navedla sebe (točka 6 izpodbijanega sklepa), je bilo njeno vlogo tudi iz navedenega razloga potrebno zavreči.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 43, 43/1, 44, 45, 45/1, 45/1-3, 197, 197/1.. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-5, 23c, 26.
zdraviliško zdravljenje - izpolnjevanje pogojev - izvedensko mnenje
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v tej zadevi ni podano stanje po 45. členu POZZ. Iz prepričljivo podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožnici šlo za težjo funkcionalno prizadetost prsno ledvene hrbtenice po spontanem osteoporotičnem kompresivnem zlomu 8. in 9. prsnega vretenca. Podan je torej zlom hrbtenice, prav tako tudi težja funkcionalna prizadetost, ki pa je popravljiva. Sodni izvedenec namreč ugotavlja, da bi bilo mogoče z individualno večtirno vodeno in usmerjeno fizikalno terapijo, ki jo izvajajo v zdraviliščih, brez dvoma bistveno izboljšati funkcijo prsno ledvene hrbtenice. S tem bi se izboljšala gibljivost, okrepile pa bi se tudi prsno ledvene in trebušne mišice ter zmanjšale bolečine. V tem primeru je podano stanje po 3. alineji 3. točke 45. člena POZZ, prav tako pa tudi stanje po določbi 44. člena POZZ, ki govori o pričakovani povrnitvi funkcionalnih sposobnosti.
DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00060480
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
delovni čas - zavarovalna doba s povečanjem - poklicno zavarovanje - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja določa, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Ta pogoj se nanaša na delovno mesto in ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. Tako se kot delovni čas šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, kar pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem ali na parkirišču čaka zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, pa tudi čas priprave in pospravljanja vozila, torej tudi z vožnjo povezana oziroma spremljajoča dela (sodba in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 30/2019 z dne 8. 10. 2019).
ZSSloV člen 53.. ZJU člen 140.. ZDR-1 člen 155, 179.. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/2.
vojak - misija - dnevni počitek - denarna odškodnina - premoženjska škoda - višina odškodnine - urna postavka - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev sodbe
V podobnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo (VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021), da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. Glede na to je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice in da bi bil tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, t. j. uram dela, opravljenega v času, v katerem zatrjuje, da bi sicer moral koristiti dnevni počitek.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da se urno postavko, ki je podlaga za izračun odškodnine, določi tako, da se tožnikovo mesečno plačo deli s 30 dnevi in tako dobljeni znesek razdeli na 24 ur. V skladu z drugim odstavkom 98.c člena ZObr se pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Tudi v sodni praksi je ustaljeno stališče, da je treba izračun urne postavke opreti na povprečno mesečno obveznost v obsegu 174 ur, ne pa na število dni v mesecu.
Obstoj utemeljenega suma se sklepa iz doslej znanih okoliščin, ki izhajajo iz dokazov in podatkov, ki jih je predložila državna tožilka in ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. V tej fazi kazenskega postopka se namreč dokazi ne presojajo vsebinsko, na način kot jih mora presoditi sodišče na glavni obravnavi, temveč se zgolj ugotavlja, ali iz njih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ali ne. Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje s strani posameznega obdolženca storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo.
ZFPPIPP člen 221c, 221d, 221d/1, 221f, 221f/6, 221f/7.
poenostavljena prisilna poravnava - zavrženje predloga - procesna ovira - nepopolna zahteva za potrditev poenostavljene prisilne poravnave - rok za vložitev novega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave
Predlog za PPP je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 000/2021 z dne 23. 12. 2021 v zvezi s sklepom VSL Cst 85/2022 z dne 22. 3. 2022 nad dolžnikom pravnomočno zavrnjen. Razloga za sprejeto odločitev Okrožnega sodišča v Celju je v 2. točki šestega odstavka 221.f člena ZFPPIPP, ker dolžnik ni ustrezno dopolnil zahteve za potrditev PPP.
izvenpravdni pobot - umik tožbe - soglasje k umiku tožbe - sklep o ustavitvi postopka - odločitev o stroških
Do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. Tožnica je tožbo umaknila zaradi opravljenega izvensodnega pobota, pri čemer je toženka tožničinemu načinu zapiranja vtoževane terjatve s pobotom nasprotovala. Da naj bi vtoževana terjatev prenehala tudi po volji toženke, ni mogoče sklepati niti na podlagi dejstva, da se je toženka z umikom tožbe nazadnje strinjala in da ni zahtevala vračila zadržanih sredstev, s katerimi je tožnica pobotala svojo terjatev. V takšnem primeru je zato mogoče uporabiti le splošno določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, po kateri mora tožnica, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Le v primeru, ko toženec med pravdo izpolni zahtevek, se lahko šteje, da ga s tem smiselno pripoznava, zato mora plačati pravdne stroške.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1, 103/2, 129.. ZZVZZ člen 25, 25/2.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - nujno zdravljenje v tujini
Ob upoštevanju podanega izvedenskega mnenja je tudi po oceni pritožbenega sodišča zdravstveno stanje tožnika pogojevalo neodložljivo zdravstveno storitev, zaradi preprečitve nenadnega hudega poslabšanja zdravstvenega stanja v smislu drugega odstavka 25. člena ZZVZZ oziroma prvega in drugega odstavka 103. člena Pravil. Pritožbeno sodišče zato soglaša z odločitvijo sodišča, da je tožnik do povračila stroškov zdravljenja v tujini upravičen.
ZDR-1 člen 155.. ZObr člen 98c, 98c/2, 97f.. ZSSloV člen 3, 3/1, 3/1-9, 53, 53/2.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 3, 3/1, 6, 6/2.
vojak - misija - dnevni počitek - premoženjska škoda - denarna odškodnina - nepopolno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev sodbe
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovo vsaj delno (v določenem obsegu ur) omogočen. Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo. V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je opravil, česar sodišče prve stopnje doslej zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.
postopek osebnega stečaja - sklep o prodaji nepremičnin - izpraznitev in izročitev nepremičnin - rok za izpraznitev
Vprašanje dopustnosti bivanja dolžnika v navedeni nepremičnini tudi po poteku v izpodbijanem sklepu določenega roka za izpraznitev, je predmet izvršilnega postopka, ki ga kot izvršitelj po četrtem odstavku 395. člena ZFPPIPP opravlja upravitelj. Zato je stvar morebitnega dogovora med upraviteljem in dolžnikom, koliko časa do prodaje stanovanja lahko dolžnik v njem še prebiva.
ZIZ člen 181, 181a, 188a, 194, 194/1, 194/2. Pravilnik o objavah prodaj v spletnem iskalniku in spletnih javnih dražbah v izvršilnih postopkih (2020) člen 14.
spletna javna dražba v izvršilnem postopku - odredba o prodaji na javni dražbi - vsebina odredbe - podatki o zadevi - javnost - možnost iskanja - ID objave - spremljanje dražbe v teku - poročilo o poteku dražbe - portal e-dražba
Sama udeležba upnika na dražbi (natančneje pri draženju) za to, da spremlja in se seznani z izidom dražbe, ni potrebna. Spletna dražba je javna.
Vse objave spletnih javnih dražb in tudi spletno javno dražbo, ki je v teku, lahko spremlja vsak. Uporaba javnega (odprtega) dela portala sodnedražbe.si, ki med drugim omogoča iskanje po objavljenih prodajah in spremljanje spletnih javnih dražb v teku, je mogoča brez identifikacije, brez registracije in tudi ne zahteva prijave preko zunanjega okolja SI-PASS.
Ne v ZIZ in ne v ZPP ni pravne podlage za to, da bi moralo sodišče upnika obvestiti o poteku prve javne dražbe, mu posredovati poročilo o poteku spletne javne dražbe ali ga obvestiti o tem, ali je bila nepremičnina na naroku prodana ali ne, kar velja tudi za primer, če se upnik prodaje ne udeleži.
postopek za delitev solastne stvari - nepremičnina v solastnini - spor o predmetu in velikosti solastnih deležev - prekinitev nepravdnega postopka za delitev stvari - napotitev na pravdo - oseba, katere pravica je manj verjetna - trditvena in dokazna podlaga - vlaganja v nepremičnino - dogovor o gradnji - nova stvar - ureditev mansardnega stanovanja
Trditvena in dokazna podlaga, ki jo je ponudil nasprotni udeleženec, je bila zadostna za presojo, da je treba nepravdni postopek za delitev stvari prekiniti in nasprotnega udeleženca z njegovimi (manj verjetnimi) zahtevki napotiti na pravdo. Če med solastniki ni sporazuma o delitvi solastnine (drugi odstavek 155. člena ZNP-1), odloča o delitvi nepravdno sodišče. Vendar v postopku za delitev stvari odloča le o delitvi, ne pa tudi o sporu glede predmeta delitve ali velikosti deležev (tretji odstavek 155. člena ZNP-1). Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi. Med udeležencema je sporno tako kaj je predmet delitve, kakor tudi višina deležev na stvari, ki je zemljiškoknjižno v solastnini.
Če med udeleženci nastane spor o predmetu delitve (konkretno: celotna nepremičnina ali le njen del) oziroma o velikosti njihovih deležev (konkretno: do 7/12 za nasprotnega udeležena namesto vknjiženega deleža do ¼), mora sodišče obvezno prekiniti postopek za delitev stvari v solastnini in na pravdo napotiti tistega udeleženca, čigar pravico šteje za manj verjetno (tretji odstavek 155. člena ZNP-1 v zvezi z 9. členom ZNP-1).
Sodišče prve stopnje je s sklepoma zavrnilo zahtevo tožene stranke za povračilo nadomestila plače pričama z obrazložitvijo, da povračila tožena stranka glede na njeno elektronsko sporočilo z dne 18. 9. 2020 ne uveljavlja. Zato ne drži pritožbena navedba, da je z izpodbijanima sklepoma sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo stroške nadomestila plače. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je treba izpodbijana sklepa razveljaviti, ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari v tem sporu (o odškodnini zaradi neomogočenega dnevnega počitka), in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev v izpodbijanih sklepih ni odvisna od odločitve o glavni stvari.
ZDR-1 člen 51.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 73.. Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (30.11.2021) člen 60.. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 70.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 92.. Kolektivna pogodba za papirno in papirno-predelovalno dejavnost (2013) člen 80.
odmera letnega dopusta - dodatek za delovno dobo - jasna pogodbena določila - višina dodatka - veljavnost kolektivne pogodbe
Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da za odločitev ni bistveno, da KPPN za toženo stranko od dne 6. 9. 2009 ne velja (več). Navedeno je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Zato za odločitev ni relevantna določba 51. člena ZDR-1, na katero se sklicuje pritožba, ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.
Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotka, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnica v pritožbi, na podlagi katere določbe ji je tožena stranka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je tožena stranka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1. ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VSRS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018).
Pritožba pravilno opozarja, da sodišče pri presoji premoženjskih zmožnosti tožnice, ki je v stečaju, ni upoštevalo, da ima na TRR le 680,09 EUR sredstev ter zato sodne takse, na način, kot ji je naloženo, ne more poravnati. Njeno edino premoženje je terjatev, ki je v stečajnem postopku ni bilo mogoče vnovčiti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija poslovanja - ukinitev delovnega mesta - individualni odpust - zavrnitev dokaznih predlogov
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da so bila delovna mesta pri toženi stranki med seboj povsem primerljiva in da zato ni bilo razloga, da bi tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu srednje zahtevna dela - delavec na liniji za skobljanje kot edina zaposlena. Res je tožnica, kot je izpovedala, nadomeščala, če je bil kakšen delavec odsoten, in sicer da je njihovo delo opravljala poleg svojega, ni pa jih v celoti nadomestila, vendar navedeno ne pomeni, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali je tožena stranka upoštevala kriterije za določitev presežnih delavcev po ZDR-1 in kolektivni pogodbi, kot to napačno zatrjuje tožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je šlo za individualni odpust, tožena stranka je ukinila delovno mesto, na katerem je kot edina izvajalka delo opravljala tožnica in zato ni bila dolžna upoštevati navedenih kriterijev.
ZVis člen 10, 10/3, 10/4.. ZPP člen 76.. KPJS člen 39, 39/1, 39/1-11, 39/2.. Statut Univerze v Ljubljani (2017) člen 10, 26.
pravna subjektiviteta - sposobnost biti stranka - epidemija - dodatek za delo v rizičnih razmerah - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Odstotek delovnega časa, za katerega je delavcu odmerjen dodatek za delo v nevarnih razmerah, predstavlja seštevek vsega časa, ko jim je bil ta na delovnem mestu (lahko) izpostavljen in se zato šteje, da je v njih delal. Za preostali čas se posledično šteje, da v takih razmerah ni delal. Ker je glede na dokazni postopek zaradi upoštevanja varnostnih ukrepov pri tožniku šlo bolj za trenutke, ko je (lahko) delal v nevarnih razmerah, to je, ko je koga srečal, natančnejša zamejitev oziroma pojasnilo časovne izpostavljenosti tudi ni mogoče (v nasprotju z nekom, ki na primer del delavnika dela izključno s strankami).
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožniku dodatek za delo v rizičnih razmerah za čas prihoda na delovno mesto oziroma odhoda z njega ne pripada, saj ta čas tožnik dejansko ni delal in se ne šteje v delovni čas.