Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi člen 3. ZKP člen 522, 522/1, 522/1-10, 522/1-14.
izročitev tujca - izvršitev kazni zapora - izročitev pristojnemu organu druge države zaradi izvršitve kazni zapora - pogoji za izročitev tujca - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sojenje v nenavzočnosti - pritožbena seja
V zvezi s pritožbenimi navedbami, da država prosilka v izročitveni dokumentaciji ni predložila listine, ki bi potrjevala dejansko obveščenost tujca A. A. o pritožbeni seji, sodišče druge stopnje na podlagi obrazložitve citirane sodbe ugotavlja, da je bil na pritožbeni seji navzoč tujčev zagovornik odvetnik B. B., ki je potrdil, da je bil tujec o seji senata ustno obveščen in ker se nahaja v tujini je predlagal, da se seja opravi v njegovi nenavzočnosti. S tem pa je izpolnjen pogoj iz 10. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, saj je bil tujcu čas in kraj postopka sporočen po njegovem zagovorniku B. B. Ker je zagovornik tujca o pritožbeni seji obvestil ustno, v izročitveni dokumentaciji potrdila o vročitvi pisnega obvestila o pritožbeni seji tujcu niti ne more biti, saj ne obstaja.
kršitev začasne odredbe - izrek denarne kazni - začasna odredba o stikih - stiki pod nadzorom - onemogočanje stikov z očetom - preprečevanje stikov - denarna kazen kot sredstvo izvršbe
Denarna kazen je izvršilno sredstvo, s katerim naj bi sodišče od dolžnika doseglo spoštovanje obveznosti iz začasne odredbe, ki je v dejanju, ki ga lahko izvrši le on sam - v konkretnem primeru v zagotovitvi z začasno odredbo urejenih osebnih stikov otroka. Kot posredna prisila naj kazen vpliva na voljo in ravnanje dolžnika, da stori oziroma opusti ravnanja, ki so predmet zavarovanja.
Že samo enkratna zamuda, pri predaji otroka na stik, tako kot preprečitev stika, lahko predstavlja kršitev začasne odredbe, ki opravičuje izrek denarne kazni; ni pa to samo po sebi umevno. Kadar je (zamudo ali) odsotnost stika treba pripisati življenjsko logičnim in možnim nepredvidenim okoliščinam, ne pa poskusu preprečevanja stika, denarno kaznovanje ni na mestu.
Sodišče ni odpravljalo napake pri oblikovanju volje, ni dopolnjevalo razlogov ali nasprotij med izrekom in obrazložitvijo, temveč je zgolj saniralo pomoten izpad navedbe sodišča pri sicer povsem določno identificirani sodni odločbi.
izdaja začasne odredbe v sporu iz družinskopravnih razmerij - odločitev sodišča o ugovoru zoper začasno odredbo - hitrost postopka zavarovanja - mnenje otroka - upoštevanje otrokovih želja - zavračanje stikov - odvzem otroka in namestitev v rejniško družino
Takrat, ko sodišče odloča o ugovoru, po tistem, ko se je na ugotovitve o otrokovi verjetni ogroženosti že odzvalo z izdajo začasne odredbe, ni več razloga za takšno hitenje. Stališče sodišča prve stopnje, da hitrost postopka z začasno odredbo še v tej fazi opravičuje neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala pritožnica, torej ni pravilno.
V situaciji, ko v vsem dosedanjem času trajanja ukrepov ni bilo mogoče vzpostaviti niti stikov med njo in sinom, petnajstletnik pa jih kategorično zavrača (tem ugotovitvam pritožnica v ničemer ne nasprotuje), si že iz razlogov na otrokovi strani ni mogoče zamišljati, da sodišče ukrepov za varstvo koristi otroka ne bi (začasno) podaljšalo.
Izročilna pogodba je pravni posel, na podlagi katerega izročitelj v breme svojega premoženja in v soglasju s svojimi nujnimi dediči prvega dednega reda enega ali več sopogodbenikov (izročiteljeve potomce ne glede na oddaljenost sorodstva z izročiteljem, lahko pa tudi izročiteljevega zakonca) neodplačno obogati. Interes pogodbenih strank, ki ga zasledujejo s sklenitvijo izročilne pogodbe, je v vnaprejšnji ureditvi dedno pravnih razmerij izročitelja in njegovih dedičev prvega reda. Pri izročitvi in razdelitvi vsega izročiteljevega premoženja je v njegovem interesu tudi zagotovitev dosmrtnega preživljanja zanj in za tiste, ki se pred izročitvijo preživljajo iz izročiteljevega premoženja. Izročitelj lahko zato zase ali za druge osebe pridrži posamezne pravice po 551. členu OZ. V tem primeru nastane med strankami dvostransko obligacijsko razmerje.
Prvotni namen izročilne pogodbe zagotovo ni bil v tem, da tožnik kmetijo izroči tretji osebi - skrbnici, ki bi na daljavo urejala dokumentacijo, kmetijo pa bi obdelovale in za tožnika skrbele tretje osebe, ki jih niti ne pozna (najeti pomočniki), če bi drugi toženec in njegova partnerka dejansko sledila pozivu na izselitev. Zaradi spremenjenih razmer, ki so sledile nesrečnemu dogodku prvega toženca, se je tožnikov pogodbeni namen popolnoma izjalovil, ker si od prvega toženca ni mogel več obetati pričakovane pomoči, oskrbe, nenazadnje tudi družbe, pogodba torej njegovemu pričakovanju ne ustreza več in bi bilo slednjo, takšno kot je, nepravično obdržati v veljavi. Izpolnjevanje samih obveznosti po izročilni pogodbi, če ni izrecno dogovorjeno drugače, ni strogo osebne narave. Za odločitev o razvezi predmetne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin na podlagi 112. člena OZ je bistven predvsem sam namen sklenitve izročilne pogodbe, ali je tega po spremenjenih okoliščinah še vedno mogoče doseči ter ali dosega pričakovanja tožnika in standard pravičnosti. Glede na pravilno ugotovljen namen sklenitve pogodbe s strani sodišča prve stopnje, kateremu sledi tudi pritožbeno sodišče, pa je slednji, v konkretnem primeru dejansko popolnoma izjalovljen.
Naroka sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti, saj prvi odstavek 29. člena ZVEtL-1 določa, da sodišče opravi narok, kadar je po njegovem mnenju to smotrno.
Pritožnica z golim zanikanjem, da ni prejela obvestila o sodnem pisanju in predloga predlagateljev, ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku.
začetek postopka s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine - utemeljen ugovor - razveljavitev sklepa o izvršbi - postopek v sporu majhne vrednosti - dopolnitev tožbe po izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine - prekluzivni rok za vložitev vloge
Rok 8 dni za odgovor na vlogo tožeče stranke je zakonsko določen rok iz 452. člena ZPP, zato gre za nepodaljšljivi rok in ga ni mogoče primerjati z rokom, ki ga določi sodišče za popravo tožbe in zanj ne veljajo določbe 110. člena ZPP.
Ker je sklep o začasni odredbi, s katerim je bila začasno določena preživnina, pravnomočen, ga je mogoče spremeniti le, če bi se bistveno spremenile okoliščine, na podlagi katerih je bil sprejet.
DZ člen 7, 7/3, 7/4, 135, 138, 138/3, 196. ZPP člen 8, 243.
enakomerna porazdelitev stikov med oba starša - čas skrbi za otroka - čas plačila - razmerje prispevkov staršev - spor iz družinskih razmerij - skupno starševstvo - skupno varstvo in vzgoja otroka - varstvo koristi otroka - največja korist otroka - okoliščine konkretnega primera - skrb za otroka - starševska odgovornost - primernost staršev - ocenjevanje - merila za ocenjevanje - dokazna ocena vseh dokazov - potrebe otrok in zmožnosti staršev - izvedenec klinične psihologije - določitev preživnine - izvrševanje starševskih pravic
DZ je uvedel možnost, da sodišče otroka zaupa v skupno varstvo in vzgojo obema staršema tudi, če starša o tem nista soglasna. V skladu s 135. členom DZ imajo starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj tudi po razpadu zakonske zveze. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti. Navedeno načelo prvenstva in enake odgovornosti staršev glede skupnih otrok je izraz splošne medsebojne dolžnosti staršev, ne glede na to, ali sta v zakonski zvezi ali ne.
Sodišče pri odločanju o zaupanju v vzgojo in varstvo (tretji odstavek 138. člena DZ), kot v vseh postopkih v zvezi z otrokom (četrti odstavek 7. člena DZ), prvenstveno skrbi za korist otrok. Otrok je zaradi svoje šibkosti v skladu z načelom pravičnosti posebej varovan član družbe. Ne gre za tekmovanje med starši, temveč sodišče pretehta vse okoliščine in sprejme odločitev, ki je otroku v korist. Institut zaupanja v skupno varstvo in vzgojo je, poleg zasledovanja cilja enake porazdelitve starševske odgovornosti med oba od staršev, zlasti pomemben tudi s stališča pravice otroka do kvalitativno enakega razmerja z obema od staršev tudi po razpadu skupne življenjske skupnosti. Z drugimi besedami, otrokova korist je najbolje varovana takrat, ko sta starša v odnosu do njega v enakem pravnem položaju, ob pogoju, da sta oba primerna za zaupanje v varstvo in vzgojo.
Pravilno je ugotovljeno, da so podani pogoji za skupno starševstvo. Le takrat, ko med starši obstaja zelo visoka stopnja konflikta in ta ogroža otroka, lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno.
Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da sta deklici od razpada življenjske skupnosti udeležencev postopka bivali pri vsakem od njiju po teden dni in da sta za deklici skrbela v enakovrednem razmerju, je sodišče prve stopnje pravilno določilo preživnino le za čas od izdaje sklepa naprej (196. člen DZ), ko je režim preživljanja časa z deklic z enim in drugim od staršev spremenjen.
regulacijska začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - restriktiven pristop - materialno procesno vodstvo - izročitev dokumentacije
Izdaja regulacijske začasne odredbe je omejena le na nujne in ustavno upravičene primere. Pojma grozeče nasilje in težko nadomestljiva škoda je treba razlagati omejevalno, kar ima za posledico strožjo zahtevo glede konkretizacije trditev o okoliščinah, s katerimi se utemeljuje obstoj pogoja.
ZKP člen 55, 60, 293, 293/1, 415, 415/2. KZ-1 člen 91, 91/2.
obnova kazenskega postopka - razveljavitev pravnomočne sodbe po obnovi kazenskega postopka - zastaranje kazenskega pregona - zastaranje kazenskega pregona v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe - prenehanje teka zastaranja - ustavitev kazenskega postopka - umik obtožnega predloga - smrt oškodovanca - nadaljevanje postopka - oškodovančev prevzem kazenskega pregona - pogoji za prevzem kazenskega pregona po oškodovancu - dediči
S sklepom z dne 18. 4. 2018 je bila dovoljena obnova kazenskega postopka, vendar se s tem glede teka zastaranja kazenskega pregona ni ničesar spremenilo. Kot izhaja iz drugega odstavka 91. člena KZ-1, je za zastaranje kazenskega pregona relevantna odločitev o razveljavitvi sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom. S sklepom z dne 19. 9. 2018 je sodišče prve stopnje sicer razveljavilo pravnomočno sodbo z dne 10. 7. 2017, pravnomočno dne 29. 3. 2016 (točka I izreka) in kazenski postopek zoper obdolženca ustavilo (točka II izreka), vendar je bila odločitev (točki I in II izreka) razveljavljena s sklepom višjega sodišča z dne 16. 1. 2019 in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponovna odločitev pa je bila sprejeta v izpodbijanem sklepu, to je dne 29. 4. 2022, zato še ni potekel rok, določen za zastaranje kazenskega pregona v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom.
Čeprav zapuščinski postopek po pokojnem A. A. še ni zaključen s pravnomočnim sklepom o dedovanju in pravnomočno ugotovljenimi dediči, se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na smrtovnico, iz katere izhaja, kdo so njegovi zakoniti dediči, zato očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje pozivalo neznane dediče, da lahko prevzamejo kazenski pregon zoper obdolženca, ni utemeljen.
ugotovitev stvarne služnosti - nagrada izvedenca - pravica izvedenca do nagrade za delo - naloga izvedenca - dopolnitev izvedenskega mnenja - delo na terenu - pregled stvari - navzočnost strank - vabljenje strank - nepravilno vabljenje strank - pravica stranke do izjave - možnost izjaviti se o ugotovitvah izvedenca
Izvedenec je upravičen do nagrade, ko opravi nalogo, ki mu je bila naložena s sklepom sodišča.
Izvedencu je bila dana naloga, da zariše dejanski potek poti v celotni dolžini in širini. Sodišče je bilo seznanjeno, da zaris v izvedenskem mnenju temelji na poteku poti, ki ga je izvedencu pokazal tožnik. Tudi na tej okoliščini temelji torej ocena sodišča, da je izvedenec nalogo opravil. Ali sporna pot teče tako, kot je izvedencu pokazal tožnik, je v pristojnosti sodišča prve stopnje, ki vodi dokazni postopek. Pritožnikovo drugačno stališče o poteku (ali morda celo obstoju) poti zato ne vpliva na pravilnost zaključka, da je izvedenec opravil nalogo, ki mu jo je dalo sodišče.
ZST-1 člen 11, 11/2, 12. ZIZ člen 44, 44/1. ZPP člen 343, 346, 346/1.
sredstvo in predmet izvršbe - predpostavka dopustnosti izvršbe - pravni interes za pritožbo - pritožba ni dovoljena - postopek za uveljavitev oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks - odlog plačila sodne takse
Po presoji višjega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče odložiti plačilo sodne takse do konca izvršilnega postopka, ker ni znano koliko časa bo trajal izvršilni postopek, glede na drugi odstavek 11. člena ZST-1 pa čas odloga plačila sodne takse ne more biti daljši od 24 mesecev, razen če sodišče zaradi izjemnih okoliščin presodi, da je za plačilo potreben daljši čas. Poleg tega pa dolžnik v predlogu za odlog plačila sodnih taks niti ni opredelil, za koliko časa naj se odloži plačilo sodne takse, niti ni navedel izjemnih okoliščin, ki ni utemeljevale odlog plačila sodne taksa za čas daljši od 24 mesecev.
rezervni sklad - aktivna legitimacija upravnika za vtoževanje plačil v rezervni sklad - fiduciarni račun
Iz prvega odstavka 42. člena SZ-1 izhaja, da upravnik v svojem imenu in za račun etažnih lastnikov vodi fiduciarni račun za sredstva rezervnega sklada, ločeno za vsako večstanovanjsko stavbo posebej. V skladu z določilom drugega odstavka 119. člena SPZ so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov, ki jih vodi upravnik ločeno na posebnem računu.
ZDR-1 člen 51.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 73.. Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (30.11.2021) člen 60.. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 70.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 92.. Kolektivna pogodba za papirno in papirno-predelovalno dejavnost (2013) člen 80.
odmera letnega dopusta - dodatek za delovno dobo - jasna pogodbena določila - višina dodatka - veljavnost kolektivne pogodbe
Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da za odločitev ni bistveno, da KPPN za toženo stranko od dne 6. 9. 2009 ne velja (več). Navedeno je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Zato za odločitev ni relevantna določba 51. člena ZDR-1, na katero se sklicuje pritožba, ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.
Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotka, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnica v pritožbi, na podlagi katere določbe ji je tožena stranka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je tožena stranka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1. ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VSRS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018).
nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe kot nepopolne - pričetek teka roka
V tem kontekstu je treba najprej poudariti, da je bila tožnica na odpravo (takrat po oceni sodišča) nesklepčne tožbe že pozvana s sklepom z dne 5. 7. 2018. V vlogi z dne 4. 10. 2018 (prva vloga, ki jo je vložila po izdani citiranega sklepa) je glede zatrjevane škode le ponovila navedbe iz tožbe, k že podanim navedbam ničesar ni dodala. Tožbenih navedb v nakazani smeri tudi kasneje, vse do izdaje sklepa z dne 11. 3. 2022, ko je bila (po novem sodniku) pozvana na dopolnitev tožbe, s posledico njenega zavrženja, če pozivu sodišča ne bo sledila (četrti odstavek 108. člena ZPP), ni dopolnila. Prosila je za podaljšanje roka, sodišče prve stopnje je njeni prošnji ugodilo in ji rok za dopolnitev tožbe s sklepom z dne 19. 4. 2022 podaljšalo za 20 dni. Za tožnico je pritožbeno sporno dejstvo, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj začne tako podaljšan rok teči. Po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeno. Tudi, če sodišče prve stopnje tega ni navedlo, je pooblaščenki tožnice znan oziroma bi ji moral biti znan drugi odstavek 111. člena ZPP, iz katerega izhaja, da začne rok, ki je določen po dnevih, teči prvi naslednji dan od dneva, ko je bilo naslovniku sodno pisanje (v obravnavani zadevi sklep z dne 19. 4. 2022, s katerim je bilo prošnji tožnice, da se ji roka za dopolnitev tožbe podaljša, ugodeno) vročeno. Glede na to ni dvoma, da je jasno, kdaj je tožnici začel teči (podaljšan) rok za dopolnitev tožbe. To je sodišče prve stopnje v razlogih odločbe tudi pojasnilo, pri čemer so razlogi "pod črto" (takšna je pritožbena oznaka tožnice) del obrazložitve izpodbijanega sklepa.
Tožnikovo zatrjevanje, da mu ni bilo zagotovljeno plačilo več opravljenega dela, bi moralo sodišče preizkusiti tako, da bi ugotovilo, kaj je v teh primerih dejansko in konkretno delal. Šele na podlagi ugotovitve, kaj je tožnik dejansko in konkretno delal v času od 18.00 do 23.00 ure, bi sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali so mu bila res naložena opravila, ki so pomenila kršitev pravice do plačila za več opravljeno delo (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka). Za tak zaključek ne zadošča splošna ugotovitev, da so „določena opravila“ (našteta samo primeroma) bila, ampak je pomembno, za katera opravila in v kakšnem obsegu je šlo v vsakem konkretnem primeru posebej.
ZODPol člen 71, 71/1, 71/2, 71/6.. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17.. ZSPJS člen 32.. KPJS člen 46.. Uredba o uporabi službenih mobilnih telefonov in storitvah mobilne telefonije v organih državne uprave (2006) člen 9.
razlika v plači - dodatek za stalno pripravljenost - policija - ustna odredba - pritožbena novota
Pritožba poudarja, da ZODPol v šestem odstavku 71. člena določa, da lahko pripravljenost za delo odredita generalni direktor policije in direktor policijske uprave ali osebe, ki jih pooblastita. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tudi če tožniku v času, za katerega zahteva dodatek za pripravljenost za delo, niso bile izdane pisne odredbe o pripravljenosti s strani navedenih oseb, to ne preprečuje ugotavljanja dejanskih okoliščin o tem, ali je bil institut stalne pripravljenosti v praksi izvrševan. Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu nadrejeni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila stalna pripravljenost s strani nadrejenih odrejena ustno; šlo je za večletno utečeno prakso dela.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 43, 43/1, 44, 45, 45/1, 45/1-3, 197, 197/1.. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-5, 23c, 26.
zdraviliško zdravljenje - izpolnjevanje pogojev - izvedensko mnenje
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v tej zadevi ni podano stanje po 45. členu POZZ. Iz prepričljivo podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožnici šlo za težjo funkcionalno prizadetost prsno ledvene hrbtenice po spontanem osteoporotičnem kompresivnem zlomu 8. in 9. prsnega vretenca. Podan je torej zlom hrbtenice, prav tako tudi težja funkcionalna prizadetost, ki pa je popravljiva. Sodni izvedenec namreč ugotavlja, da bi bilo mogoče z individualno večtirno vodeno in usmerjeno fizikalno terapijo, ki jo izvajajo v zdraviliščih, brez dvoma bistveno izboljšati funkcijo prsno ledvene hrbtenice. S tem bi se izboljšala gibljivost, okrepile pa bi se tudi prsno ledvene in trebušne mišice ter zmanjšale bolečine. V tem primeru je podano stanje po 3. alineji 3. točke 45. člena POZZ, prav tako pa tudi stanje po določbi 44. člena POZZ, ki govori o pričakovani povrnitvi funkcionalnih sposobnosti.
postopek za delitev solastne stvari - nepremičnina v solastnini - spor o predmetu in velikosti solastnih deležev - prekinitev nepravdnega postopka za delitev stvari - napotitev na pravdo - oseba, katere pravica je manj verjetna - trditvena in dokazna podlaga - vlaganja v nepremičnino - dogovor o gradnji - nova stvar - ureditev mansardnega stanovanja
Trditvena in dokazna podlaga, ki jo je ponudil nasprotni udeleženec, je bila zadostna za presojo, da je treba nepravdni postopek za delitev stvari prekiniti in nasprotnega udeleženca z njegovimi (manj verjetnimi) zahtevki napotiti na pravdo. Če med solastniki ni sporazuma o delitvi solastnine (drugi odstavek 155. člena ZNP-1), odloča o delitvi nepravdno sodišče. Vendar v postopku za delitev stvari odloča le o delitvi, ne pa tudi o sporu glede predmeta delitve ali velikosti deležev (tretji odstavek 155. člena ZNP-1). Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi. Med udeležencema je sporno tako kaj je predmet delitve, kakor tudi višina deležev na stvari, ki je zemljiškoknjižno v solastnini.
Če med udeleženci nastane spor o predmetu delitve (konkretno: celotna nepremičnina ali le njen del) oziroma o velikosti njihovih deležev (konkretno: do 7/12 za nasprotnega udeležena namesto vknjiženega deleža do ¼), mora sodišče obvezno prekiniti postopek za delitev stvari v solastnini in na pravdo napotiti tistega udeleženca, čigar pravico šteje za manj verjetno (tretji odstavek 155. člena ZNP-1 v zvezi z 9. členom ZNP-1).