ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 83/3, 148, 148/2, 148/3, 236. ZUP člen 185, 185/1. ZSV člen 86.
izločitev dokazov - nedovoljen dokaz - doktrina sadežev zastrupljenega drevesa - privilegij biti oproščen od dolžnosti pričanja - privilegirana priča - izpovedba privilegirane priče - odpoved pričanju - izjava privilegirane priče - posredna priča - zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oškodovanke - kazenska ovadba kot dokaz - izločitev kazenske ovadbe
Zahteva po izločitvi dokaza se nanaša tudi na primere, ko je kasnejša privilegirana priča dala izjavo o storilcu in kaznivem dejanju v nekem drugem postopku (upravnem, disciplinskem, …) kjer se je (1) razčiščevala ista problematika (o storilcu in dejanju) in (2) kjer je kasnejša privilegirana priča menila, da mora govoriti resnico. Če so privilegirane priče drugim osebam (npr. sosedu ali prijatelju, lahko pa tudi uradni osebi, socialnemu delavcu, zdravniku ali uradniku v državnem organu) izpovedovale po svoji svobodni volji, izven postopkov, ki so se vodili zaradi razčiščevanja ravnanja obdolženca, bo sodišče lahko takšno posredno pričo zaslišalo o tem, kar jim je kasnejša privilegirana priča povedala. Odločilno je, da je šlo za spontan pogovor, v katerem je privilegirana priča sicer povedala o nečem, vendar ne ker bi menila, da je dolžna izpovedati.
Določba drugega odstavka 83. člena ZKP se ne nanaša na ovadbo oškodovanca, ki se je kot privilegirana priča odrekel pričevanju, saj samoiniciativno podane ovadbe ni mogoče šteti za obvestilo, ki ga policija pridobi od privilegirane priče po 148. členu ZKP in se je zato iz spisa ne izloča.
Naroka sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti, saj prvi odstavek 29. člena ZVEtL-1 določa, da sodišče opravi narok, kadar je po njegovem mnenju to smotrno.
Pritožnica z golim zanikanjem, da ni prejela obvestila o sodnem pisanju in predloga predlagateljev, ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku.
Sodišče ni odpravljalo napake pri oblikovanju volje, ni dopolnjevalo razlogov ali nasprotij med izrekom in obrazložitvijo, temveč je zgolj saniralo pomoten izpad navedbe sodišča pri sicer povsem določno identificirani sodni odločbi.
Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi člen 3. ZKP člen 522, 522/1, 522/1-10, 522/1-14.
izročitev tujca - izvršitev kazni zapora - izročitev pristojnemu organu druge države zaradi izvršitve kazni zapora - pogoji za izročitev tujca - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sojenje v nenavzočnosti - pritožbena seja
V zvezi s pritožbenimi navedbami, da država prosilka v izročitveni dokumentaciji ni predložila listine, ki bi potrjevala dejansko obveščenost tujca A. A. o pritožbeni seji, sodišče druge stopnje na podlagi obrazložitve citirane sodbe ugotavlja, da je bil na pritožbeni seji navzoč tujčev zagovornik odvetnik B. B., ki je potrdil, da je bil tujec o seji senata ustno obveščen in ker se nahaja v tujini je predlagal, da se seja opravi v njegovi nenavzočnosti. S tem pa je izpolnjen pogoj iz 10. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, saj je bil tujcu čas in kraj postopka sporočen po njegovem zagovorniku B. B. Ker je zagovornik tujca o pritožbeni seji obvestil ustno, v izročitveni dokumentaciji potrdila o vročitvi pisnega obvestila o pritožbeni seji tujcu niti ne more biti, saj ne obstaja.
izdaja začasne odredbe v sporu iz družinskopravnih razmerij - odločitev sodišča o ugovoru zoper začasno odredbo - hitrost postopka zavarovanja - mnenje otroka - upoštevanje otrokovih želja - zavračanje stikov - odvzem otroka in namestitev v rejniško družino
Takrat, ko sodišče odloča o ugovoru, po tistem, ko se je na ugotovitve o otrokovi verjetni ogroženosti že odzvalo z izdajo začasne odredbe, ni več razloga za takšno hitenje. Stališče sodišča prve stopnje, da hitrost postopka z začasno odredbo še v tej fazi opravičuje neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala pritožnica, torej ni pravilno.
V situaciji, ko v vsem dosedanjem času trajanja ukrepov ni bilo mogoče vzpostaviti niti stikov med njo in sinom, petnajstletnik pa jih kategorično zavrača (tem ugotovitvam pritožnica v ničemer ne nasprotuje), si že iz razlogov na otrokovi strani ni mogoče zamišljati, da sodišče ukrepov za varstvo koristi otroka ne bi (začasno) podaljšalo.
kršitev začasne odredbe - izrek denarne kazni - začasna odredba o stikih - stiki pod nadzorom - onemogočanje stikov z očetom - preprečevanje stikov - denarna kazen kot sredstvo izvršbe
Denarna kazen je izvršilno sredstvo, s katerim naj bi sodišče od dolžnika doseglo spoštovanje obveznosti iz začasne odredbe, ki je v dejanju, ki ga lahko izvrši le on sam - v konkretnem primeru v zagotovitvi z začasno odredbo urejenih osebnih stikov otroka. Kot posredna prisila naj kazen vpliva na voljo in ravnanje dolžnika, da stori oziroma opusti ravnanja, ki so predmet zavarovanja.
Že samo enkratna zamuda, pri predaji otroka na stik, tako kot preprečitev stika, lahko predstavlja kršitev začasne odredbe, ki opravičuje izrek denarne kazni; ni pa to samo po sebi umevno. Kadar je (zamudo ali) odsotnost stika treba pripisati življenjsko logičnim in možnim nepredvidenim okoliščinam, ne pa poskusu preprečevanja stika, denarno kaznovanje ni na mestu.
regulacijska začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - restriktiven pristop - materialno procesno vodstvo - izročitev dokumentacije
Izdaja regulacijske začasne odredbe je omejena le na nujne in ustavno upravičene primere. Pojma grozeče nasilje in težko nadomestljiva škoda je treba razlagati omejevalno, kar ima za posledico strožjo zahtevo glede konkretizacije trditev o okoliščinah, s katerimi se utemeljuje obstoj pogoja.
Izročilna pogodba je pravni posel, na podlagi katerega izročitelj v breme svojega premoženja in v soglasju s svojimi nujnimi dediči prvega dednega reda enega ali več sopogodbenikov (izročiteljeve potomce ne glede na oddaljenost sorodstva z izročiteljem, lahko pa tudi izročiteljevega zakonca) neodplačno obogati. Interes pogodbenih strank, ki ga zasledujejo s sklenitvijo izročilne pogodbe, je v vnaprejšnji ureditvi dedno pravnih razmerij izročitelja in njegovih dedičev prvega reda. Pri izročitvi in razdelitvi vsega izročiteljevega premoženja je v njegovem interesu tudi zagotovitev dosmrtnega preživljanja zanj in za tiste, ki se pred izročitvijo preživljajo iz izročiteljevega premoženja. Izročitelj lahko zato zase ali za druge osebe pridrži posamezne pravice po 551. členu OZ. V tem primeru nastane med strankami dvostransko obligacijsko razmerje.
Prvotni namen izročilne pogodbe zagotovo ni bil v tem, da tožnik kmetijo izroči tretji osebi - skrbnici, ki bi na daljavo urejala dokumentacijo, kmetijo pa bi obdelovale in za tožnika skrbele tretje osebe, ki jih niti ne pozna (najeti pomočniki), če bi drugi toženec in njegova partnerka dejansko sledila pozivu na izselitev. Zaradi spremenjenih razmer, ki so sledile nesrečnemu dogodku prvega toženca, se je tožnikov pogodbeni namen popolnoma izjalovil, ker si od prvega toženca ni mogel več obetati pričakovane pomoči, oskrbe, nenazadnje tudi družbe, pogodba torej njegovemu pričakovanju ne ustreza več in bi bilo slednjo, takšno kot je, nepravično obdržati v veljavi. Izpolnjevanje samih obveznosti po izročilni pogodbi, če ni izrecno dogovorjeno drugače, ni strogo osebne narave. Za odločitev o razvezi predmetne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin na podlagi 112. člena OZ je bistven predvsem sam namen sklenitve izročilne pogodbe, ali je tega po spremenjenih okoliščinah še vedno mogoče doseči ter ali dosega pričakovanja tožnika in standard pravičnosti. Glede na pravilno ugotovljen namen sklenitve pogodbe s strani sodišča prve stopnje, kateremu sledi tudi pritožbeno sodišče, pa je slednji, v konkretnem primeru dejansko popolnoma izjalovljen.
agrarna skupnost - ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti - vrnitev premoženja prejšnjim članom agrarne skupnosti - plačilo odškodnine dedičem članov agrarnih skupnosti - članstvo agrarne skupnosti kot pogoj za dedovanje v naravi - statut - ničnost določb - pravice člana društva - odklonitev sprejema v članstvo - pravni interes kot procesna predpostavka - ugotovitveni zahtevek - oblikovalni zahtevek - dajatveni zahtevek - pravno varstvo - dedič - zapuščinski postopek - pričakovana lastninska pravica
Tožnica ima zaradi zapuščinskega postopka pravni interes, da se ugotovi, ali sta bila toženca pravilno in skladno z zakonskimi določbami včlanjena v agrarno skupnost. Nima pa pravnega interesa, da postavi samostojen ugotovitveni zahtevek za ugotovitev ničnosti določbe statuta, ker ima na voljo močnejše pravno sredstvo, tj. oblikovalni in dajatveni zahtevek.
Osnovni namen agrarne skupnosti je povezan z upravljanjem premoženja in ne vezanost na konkretnega člana. Člani agrarne skupnosti se lahko spremenijo glede na upravičenost do premoženjskih pravic. Ena izmed takih okoliščin pa je tudi dedovanje.
Čeprav je pri ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti sodelovala le tožničina mati oz. tožnica in ne tudi toženca ali njuni pravni predniki, bi tožnica mogla in morala vedeti, da bo lahko pridobila vrnjeno premoženje šele po izvedenem zapuščinskem postopku.
obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - način nastanka poškodb - vzrok poškodbe - izvedenec medicinske stroke - vmesna sodba
Po mnenju izvedenca je takšen direkten udarec v predel gležnja tožnik vsekakor lahko utrpel na način, kot zatrjuje, ko v času drsenja z motorjem ni bil poškodovan, ampak je do poškodbe prišlo po zdrsu v graben ob cesti, ko mu je nogo potegnilo nazaj pod nosilec kovčka in mu pod težo motorja udarilo oz. stisnilo nogo ob tla.
ugotovitev stvarne služnosti - nagrada izvedenca - pravica izvedenca do nagrade za delo - naloga izvedenca - dopolnitev izvedenskega mnenja - delo na terenu - pregled stvari - navzočnost strank - vabljenje strank - nepravilno vabljenje strank - pravica stranke do izjave - možnost izjaviti se o ugotovitvah izvedenca
Izvedenec je upravičen do nagrade, ko opravi nalogo, ki mu je bila naložena s sklepom sodišča.
Izvedencu je bila dana naloga, da zariše dejanski potek poti v celotni dolžini in širini. Sodišče je bilo seznanjeno, da zaris v izvedenskem mnenju temelji na poteku poti, ki ga je izvedencu pokazal tožnik. Tudi na tej okoliščini temelji torej ocena sodišča, da je izvedenec nalogo opravil. Ali sporna pot teče tako, kot je izvedencu pokazal tožnik, je v pristojnosti sodišča prve stopnje, ki vodi dokazni postopek. Pritožnikovo drugačno stališče o poteku (ali morda celo obstoju) poti zato ne vpliva na pravilnost zaključka, da je izvedenec opravil nalogo, ki mu jo je dalo sodišče.
ZKP člen 55, 60, 293, 293/1, 415, 415/2. KZ-1 člen 91, 91/2.
obnova kazenskega postopka - razveljavitev pravnomočne sodbe po obnovi kazenskega postopka - zastaranje kazenskega pregona - zastaranje kazenskega pregona v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe - prenehanje teka zastaranja - ustavitev kazenskega postopka - umik obtožnega predloga - smrt oškodovanca - nadaljevanje postopka - oškodovančev prevzem kazenskega pregona - pogoji za prevzem kazenskega pregona po oškodovancu - dediči
S sklepom z dne 18. 4. 2018 je bila dovoljena obnova kazenskega postopka, vendar se s tem glede teka zastaranja kazenskega pregona ni ničesar spremenilo. Kot izhaja iz drugega odstavka 91. člena KZ-1, je za zastaranje kazenskega pregona relevantna odločitev o razveljavitvi sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom. S sklepom z dne 19. 9. 2018 je sodišče prve stopnje sicer razveljavilo pravnomočno sodbo z dne 10. 7. 2017, pravnomočno dne 29. 3. 2016 (točka I izreka) in kazenski postopek zoper obdolženca ustavilo (točka II izreka), vendar je bila odločitev (točki I in II izreka) razveljavljena s sklepom višjega sodišča z dne 16. 1. 2019 in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponovna odločitev pa je bila sprejeta v izpodbijanem sklepu, to je dne 29. 4. 2022, zato še ni potekel rok, določen za zastaranje kazenskega pregona v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom.
Čeprav zapuščinski postopek po pokojnem A. A. še ni zaključen s pravnomočnim sklepom o dedovanju in pravnomočno ugotovljenimi dediči, se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na smrtovnico, iz katere izhaja, kdo so njegovi zakoniti dediči, zato očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje pozivalo neznane dediče, da lahko prevzamejo kazenski pregon zoper obdolženca, ni utemeljen.
ZST-1 člen 11, 11/2, 12. ZIZ člen 44, 44/1. ZPP člen 343, 346, 346/1.
sredstvo in predmet izvršbe - predpostavka dopustnosti izvršbe - pravni interes za pritožbo - pritožba ni dovoljena - postopek za uveljavitev oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks - odlog plačila sodne takse
Po presoji višjega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče odložiti plačilo sodne takse do konca izvršilnega postopka, ker ni znano koliko časa bo trajal izvršilni postopek, glede na drugi odstavek 11. člena ZST-1 pa čas odloga plačila sodne takse ne more biti daljši od 24 mesecev, razen če sodišče zaradi izjemnih okoliščin presodi, da je za plačilo potreben daljši čas. Poleg tega pa dolžnik v predlogu za odlog plačila sodnih taks niti ni opredelil, za koliko časa naj se odloži plačilo sodne takse, niti ni navedel izjemnih okoliščin, ki ni utemeljevale odlog plačila sodne taksa za čas daljši od 24 mesecev.
rezervni sklad - aktivna legitimacija upravnika za vtoževanje plačil v rezervni sklad - fiduciarni račun
Iz prvega odstavka 42. člena SZ-1 izhaja, da upravnik v svojem imenu in za račun etažnih lastnikov vodi fiduciarni račun za sredstva rezervnega sklada, ločeno za vsako večstanovanjsko stavbo posebej. V skladu z določilom drugega odstavka 119. člena SPZ so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov, ki jih vodi upravnik ločeno na posebnem računu.
Pritožba pravilno opozarja, da sodišče pri presoji premoženjskih zmožnosti tožnice, ki je v stečaju, ni upoštevalo, da ima na TRR le 680,09 EUR sredstev ter zato sodne takse, na način, kot ji je naloženo, ne more poravnati. Njeno edino premoženje je terjatev, ki je v stečajnem postopku ni bilo mogoče vnovčiti.
Odkupna pravica je lahko določena ne samo za nepremičnine, ampak tudi za premičnine (predmete, delnice, obveznice, ipd), na podlagi katere sme upravičenec stvar odkupiti od zavezanca. Upravičenec na podlagi izgovorjene odkupne pravice le izjavi, da želi stvar odkupiti, v posledici česar mora zavezanec stvar prenesti na upravičenca, ta pa mora zavezancu plačati vnaprej dogovorjeno kupnino. V primeru realizacije odkupne pravice s strani upravičenca je zavezanec zavezan opraviti prenos lastninske pravice na upravičenca. Ker je odkupna pravica po večinskem stališču oblikovalna pravica, nastane pravno razmerje (prodaja kot zavezovalni pravni posel) že z enostransko izjavo volje odkupnega upravičenca, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na upravičenca, zavezanec pa mora nato stvar upravičencu izročiti.
O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je torej očitna nesorazmernost med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Bistvena značilnost oderuštva je nadalje tudi subjektivni element, ki se kaže v zavestnem ravnanju, zaradi katerega nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno.
Pogodbena kazen je institut obligacijskega prava, ki je v osnovi namenjen varovanju in spodbujanju izpolnitve pogodbene obveznosti ter predstavlja zagotovilo, da bo dolžnik izpolnil pričakovanja navedena v pogodbi. Temeljna značilnost pogodbene kazni je, da ima dispozitiven značaj. Dispozitivnost strank izhaja iz 3. člena OZ, ki določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. V duhu navedenega sodišče na dolžnikovo zahtevo (ugovor) pogodbeno kazen zmanjša, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Podatki, ki naj jih sodišče v primeru ugovora znižanja pogodbene kazni preiskuje so predvsem tveganje nadaljnjih kršitev, krivda oziroma stopnja krivde, vrednost izpolnitvenega ravnanja, možnost za nadomestek izpolnitve ter dolžnikove in upnikove premoženjske razmere. Pri tem se ne sme spregledati, da obveznost plačila pogodbene kazni ni ekvivalent pogodbene obveznosti, upnik pa ima pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo, če mu ni nastala nobena škoda, če pa je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni, ima pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Znesek, ki pri tem presega znesek škode, je torej opredeljen kot kazen za kršitev pogodbe. S tem se poudarja kaznovalna funkcija pogodbene kazni, saj je dolžnik na ta način kaznovan s premoženjskim zneskom, ker ni pravočasno izpolnil pogodbene obveznosti. Dolžnika se na ta način sili k pravilni oziroma pravočasni izpolnitvi brez pravnih in stvarnih napak kar naj bi ekonomsko učinkovito vplivalo na njegovo vedenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija poslovanja - ukinitev delovnega mesta - individualni odpust - zavrnitev dokaznih predlogov
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da so bila delovna mesta pri toženi stranki med seboj povsem primerljiva in da zato ni bilo razloga, da bi tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu srednje zahtevna dela - delavec na liniji za skobljanje kot edina zaposlena. Res je tožnica, kot je izpovedala, nadomeščala, če je bil kakšen delavec odsoten, in sicer da je njihovo delo opravljala poleg svojega, ni pa jih v celoti nadomestila, vendar navedeno ne pomeni, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali je tožena stranka upoštevala kriterije za določitev presežnih delavcev po ZDR-1 in kolektivni pogodbi, kot to napačno zatrjuje tožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je šlo za individualni odpust, tožena stranka je ukinila delovno mesto, na katerem je kot edina izvajalka delo opravljala tožnica in zato ni bila dolžna upoštevati navedenih kriterijev.
ZVis člen 10, 10/3, 10/4.. ZPP člen 76.. KPJS člen 39, 39/1, 39/1-11, 39/2.. Statut Univerze v Ljubljani (2017) člen 10, 26.
pravna subjektiviteta - sposobnost biti stranka - epidemija - dodatek za delo v rizičnih razmerah - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Odstotek delovnega časa, za katerega je delavcu odmerjen dodatek za delo v nevarnih razmerah, predstavlja seštevek vsega časa, ko jim je bil ta na delovnem mestu (lahko) izpostavljen in se zato šteje, da je v njih delal. Za preostali čas se posledično šteje, da v takih razmerah ni delal. Ker je glede na dokazni postopek zaradi upoštevanja varnostnih ukrepov pri tožniku šlo bolj za trenutke, ko je (lahko) delal v nevarnih razmerah, to je, ko je koga srečal, natančnejša zamejitev oziroma pojasnilo časovne izpostavljenosti tudi ni mogoče (v nasprotju z nekom, ki na primer del delavnika dela izključno s strankami).
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožniku dodatek za delo v rizičnih razmerah za čas prihoda na delovno mesto oziroma odhoda z njega ne pripada, saj ta čas tožnik dejansko ni delal in se ne šteje v delovni čas.
Ne drži pritožbena navedba, da je s sklepom sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo potne stroške priče, saj jih je naložilo tožniku, ki je izvedbo dokaza predlagal (153. člen ZPP). Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je treba sklep (v izpodbijanem delu) razveljaviti, ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari v tem sporu (o odškodnini zaradi neomogočenega dnevnega počitka), in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o višini priznanih stroškov priče ni odvisna od odločitve o glavni stvari.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2013) člen 6, 6/3.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4.
kolektivni delovni spor - kršitev kolektivne pogodbe - solidarnostna pomoč - individualni delovni spor
Kljub temu, da je predlagatelj v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavil in navajal individualne težave svojih članov, za katere je podal zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči, ter priložil njihove predloge z opisom težav, se obravnavani kolektivni delovni spor ne razlikuje od sporov v že pravnomočnih zadevah X Pdp 429/2021, X Pdp 432/2021, X Pdp 519/2021 in X Pdp 519/2021, v katerih je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da se upravičenost posameznega delavca do solidarnostne pomoči in v zvezi s tem obstoj težav, ki bi jih s to pomočjo lažje premostil, lahko ugotavlja v okviru individualnega delovnega spora za vsakega delavca posebej in ne v kolektivnem delovnem sporu.