V nasprotju s standardi pojasnilne dolžnosti je stališče izpodbijane sodbe, da bi bila izdelava izračunov za hipotetični padec domače valute zgolj formalnost, ki ne bi prispevala k večjemu ali drugačnemu zavedanju tožnikov o lastnostih tega kredita, oziroma da bi si lahko ta izračun napravila sama. To velja tudi za navedbo, da pri tej pogodbi ni šlo za zapleten finančni produkt, ki bi terjal kakšno posebno, bolj poglobljeno razlago.
Pomembno je, da sta bila tožnika izpostavljena tečajnemu tveganju, ki bi lahko imelo zanju hude (eksistencialne in socialne) posledice, obstoj tega tveganja pa je bil toženki znan oziroma bi ji moral biti znan. Toženka bi morala narediti vse, da bi tožnika, obravnavana kot povprečna potrošnika, to tveganje dejansko razumela in bi lahko ocenila konkretne ekonomske posledice takega pogoja za njune finančne obveznosti.
URS člen 14, 22. ZIZ člen 38, 38/6, 38/8, 239, 266, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 273. ZPP člen 8, 155, 339, 339/2, 339/2-14.
začasna odredba - postopek izdaje začasne odredbe - vrste začasnih odredb - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - predpostavke za izdajo začasne odredbe - potrebnost izdaje začasne odredbe - pogoj reverzibilnosti - stroški postopka zavarovanja - stroški odgovora na pritožbo - trditveno breme - pomanjkljivosti zaradi katerih se sodba ne more preizkusiti - dokazna ocena - enako varstvo pravic - enakost pred zakonom
V primerih, ko gre za t.i. ureditvene začasne odredbe, so predpostavke (zakonski dejanski stan), ki morajo biti podane najprej določene v prvem odst. 272. člena ZIZ (terjatev); nato mora biti podana ena izmed alternativno navedenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odst. 272. člena ZIZ ter še predpostavka reverzibilnosti (vrnitev v prejšnje stanje - Up-275/97). Sodišče zato ne more izdati regulacijske začasne odredbe, če v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi za toženca ne bo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja.
ZIZ člen 52, 52/1, 182, 182/1, 183, 183/2. Pravilnik o objavah prodaj v spletnem iskalniku in spletnih javnih dražbah v izvršilnih postopkih (2020) člen 3, 13.
elektronska javna dražba - predlog za odpravo nepravilnosti pri opravi izvršbe - predkupni upravičenec - uveljavljanje predkupne pravice na dražbi - tehnične težave - spletna stran - portal e-dražba - navodila za uporabo - požarni zid - informacijska varnost - odgovornost upravljalca - kvalificirani pooblaščenec - skrbnost dobrega strokovnjaka
Predkupna upravičenka nepravilnosti v fazi oprave prodaje kot sestavnega dela nepremičninske izvršbe očita sodišču, predlog za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe pa v takem primeru po materialnem pravu ni primerno sredstvo. Sodišče prve stopnje o predlogu za odpravo nepravilnosti torej ne bi smelo vsebinsko odločati, ampak bi ga moralo zavreči.
Pogoj za uveljavljanje predkupne pravice v primeru prisilne prodaje na javni dražbi je plačilo varščine s strani predkupnega upravičenca, udeležba na dražbi in izjava predkupnega upravičenca že takoj po končani javni dražbi oziroma v 10 minutah po končani spletni javni dražbi, da predmet prodaje kupuje pod enakimi pogoji. Možnosti, da bi sodišče predkupnega upravičenca, ki ga na dražbi ni, pisno preko pošte po končani dražbi pozivalo k izjavi, ali uveljavlja predkupno pravico, in da bi mu za to določilo dodatni rok, kot to v pritožbi zahteva predkupna upravičenka, torej ne ZIZ ne Pravilnik ne predvidevata.
Zahteva po odprtem dostopu preko vrat 80 in 443 implicitno zajema prost oziroma v celoti sproščen promet skozi ta vrata ne glede na uporabljeni protokol, zato je tako navodilo dovolj jasno, nedvoumno in konkretizirano. Pritožbeni zahtevi, da bi v navodilih moralo biti izrecno zapisano, da spletni promet po vratih 80 in 443 do ciljnih naslovov ne sme biti omejen v nobenem pogledu, je torej že zadoščeno in ne drži navedba, da sistem ustvarja dodatne pogoje, s katerimi uporabnik predhodno ni seznanjen. Zahteva, da bi navodilo moralo vsebovati tudi pouk, da morajo biti izklopljeni vsi morebitni napredni varnostni mehanizmi, prisotni v naprednih požarnih pregradah naslednje generacije ali namenskih posredniških strežnikih, kot so npr. URL Web filter, IPS/IDS, Application Control, AntiVirus..., pa presega namen sicer jasnih navodil, saj nikoli ni mogoče v naprej predvideti individualnih oblik varnostnih nastavitev posameznih uporabnikov.
Zaključiti je torej, da so uporabniška navodila sodišča za uporabo portala sodnedrazbe.si dovolj jasna in konkretizirana in upravičencem že ob osnovnem poznavanju sistema omogočajo sodelovanje na dražbi. Poudariti pa je še, da se tudi od udeležencev utemeljeno pričakuje ustrezna skrbnost pri ravnanju (predvsem v smislu neposrednega kontakta s sodiščem, ki je vodilo spletno javno dražbo, in ne zgolj preko helpdeska pogodbenega obdelovalca sistema), posebej ob dejstvu, da je skušal procesna ravnanja glede sodelovanja na dražbi v imenu predkupne upravičenke opraviti pooblaščenec, ki je odvetniška družba, torej strokovnjak, ki poklicno zastopa stranke v sodnih postopkih.
Nezmožnost vzpostavitve komunikacije med sistemom sodnedrazbe.si in dražiteljem in posledična nezmožnost sodelovanja predkupne upravičenke na spletni javni dražbi je bila v konkretnem primeru posledica varnostnih nastavitev pri njenih pooblaščencih, saj so te nastavitve kljub jasni zahtevi po sproščenem prometu preko vrat 80 in 443 blokirale promet protokolov, ki so potrebni za izvajanje dražbe pri udeležencu, in ni šlo na morebitno napako v sistemu. Sodne prakse glede teh vprašanj zaradi relativno novega sistema sicer še ni, je pa smiselno podobna argumentacija Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (DKOM), ki je že zavzela stališče, da odgovornost za sistem in tveganja v zvezi s sistemom, ki izvirajo iz njegove sfere, nosi ponudnik javnega naročila, smiselno v konkretnem primeru torej udeleženec javne dražbe.
delni umik tožbe - odločanje po sodniku posamezniku - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - sklep o ugovoru zoper plačilni nalog - pritožba zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog - višina sodne takse - nepravilna odmera sodne takse - napoved pritožbe - vrednost spornega predmeta - nastanek taksne obveznosti za pritožbo - taksa glede na vrednost spornega predmeta - ugotovitev vrednosti predmeta postopka - vrednost izpodbijanega dela sodne odločbe - obseg plačila takse za pravna sredstva
V petem odstavku 18. člena ZST-1 je določeno, da če se s pravnim sredstvom odločba le deloma izpodbija, se vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela. To določilo pride v poštev v primeru, ko je že ob nastanku taksne obveznosti brez dvoma ugotovljeno, da bo s pravnim sredstvom odločitev izpodbijana le delno.
ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse - spremenjene okoliščine
V skladu z ustaljenim stališčem v sodni praksi je v primeru, ko je v nekem postopku že bilo pravnomočno odločeno o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, o ponovnem predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse dopustno odločati le, če so od pravnomočne odločitve o prvotnem predlogu nastopile spremenjene okoliščine.
enako varstvo pravic - pravica do izjave - ugovor tretjega v izvršilnem postopku - pogoji in rok za ugovor - vročitev ugovora upniku v odgovor - izostanek odgovora na ugovor - sklep o ugovoru
Pri ravnanju strank v postopku se pričakuje in zahteva neka povprečna in osnovna skrbnost. To pa vključuje tudi, da stranke sodne pošiljke pregledajo in se na morebitne pozive tudi odzovejo. Ravno temu so namenjena tudi opozorila na sodnih pozivih. Upnik sam priznava, da je bil v sodni pošiljki tudi poziv sodišča z dne 14. 7. 2022 za odgovor na ugovor tretjega z ustreznim opozorilom na posledice, hkrati pa navaja, da je bila pošiljka obsežna in da je zato ob prejemu ni v celoti pregledal. Povprečno skrbno ravnanje stranke v takem primeru vključuje pričakovanje, da bo stranka sodno pošiljko odprla, pregledala in prebrala ter potem tudi ustrezno reagirala. Nikakor ni mogoče slediti pritožbi, da je bila zaradi obsežnosti listinske dokumentacije, ki mu je bila poslana, upniku odvzeta pravica do izjave. To ne drži – upnika je namreč sodišče pozvalo, da odgovori na ugovor in ga tudi opozorilo, kako bo postopalo, če na ugovor ne bo odgovoril. Da upnik ni pregledal dokumentacije, pa ni v sferi sodišča, ampak je bila takšna njegova odločitev, ki ne more predstavljati opravičljivega razloga za to, da upnik v zakonskem roku ni odgovoril na ugovor tretjega in da je to storil šele hkrati z obravnavano pritožbo.
Iz sklepa Ustavnega sodišča RS, Up-522/09, na katerega se sklicuje pritožnik, res izhaja, da se pogoj (ne)krivde za zamudo roka ali naroka presoja po subjektivnih okoliščinah zamudnika in da je zato treba ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na njegovi strani, in šele nato presoditi, ali mu je glede na to mogoče očitati, da je zakrivil zamudo.
Glede na konkretno ugotovljene okoliščine tega primera (glede na okoliščine zamudnika, kot tudi upoštevaje okoliščine vročanja sodne pošiljke) je vzrok za zamudo (nevložitev) ugovora v sferi pritožnika. Iz ravnanja upnika izhaja, da ne gre za prava neuko stranko, ki v sodnih postopkih nastopa sam, brez pooblaščenca in v njih vlaga obrazložena pisanja. Od takšne stranke se pričakuje skrbno ravnanje pri pregledu sodne pošiljke, na ta način pa bi upnik že ob vročitvi sodne pošiljke gotovo opazil poziv na odgovor na ugovor tretjega in ne šele takrat, ko mu je bil vročen sklep, s katerim je bilo ugodeno ugovoru tretjega. Vzrok bo upravičen, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo. Po nobenem kriteriju ravnanja upnika ni mogoče šteti za naključje, ki se mu je pripetilo, prav tako pa (iz že pojasnjenega razloga) ni mogoče šteti, da vzroka ni upnik zakrivil sam. Opravičljivo zamudo mora povzročiti dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvidevati niti preprečiti, tak dogodek pa mora biti tudi nepričakovan, kar pomeni nenaden in nepredvidljiv.
ZPP člen 116, 132, 132/1, 132/4, 133, 139, 139/3, 142, 142/1, 142/2, 142/3, 142/4, 142/5, 142/6, 224, 319. ZIZ člen 15, 42, 42/2. ZPP-E člen 26.
predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - uveljavljanje nepravilnosti pri vročanju - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda pri opravi procesnega dejanja - vročanje po elektronski poti - varen elektronski predal - vročilnica - obvestilo o opravljeni vročitvi - javna listina - vsebina javne listine - pisno obvestilo o nadaljnjem vročanju sodnih pisanj po varni elektronski poti
Pravno zmotno je dolžnikovo stališče, da ni bilo podlage za vročanje sodnih pošiljk po elektronski poti, ker sam ni sporočil sodišču soglasja za tovrstno vročanje. Določba četrtega odstavka 132. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kot pogoja za elektronsko vročanje ne zahteva izrecnega vnaprejšnjega dolžnikovega soglasja v vsakem konkretnem sodnem postopku. Nasprotno, takšno vročanje zakon izrecno dopušča v primeru, če sodišče na podlagi razpoložljivih podatkov o stranki lahko zanesljivo ugotovi, da ima ista stranka v informacijskem sistemu sodstva že registriran svoj varni elektronski predal ali naslov za vročanje po varni elektronski poti, ter je stranki predhodno osebno vročilo pisno obvestilo, da ji bodo nadaljnja pisanja v konkretnem postopku vročana po varni elektronski poti. Navedeno velja vse do strankinega morebitnega sporočila sodišču, da s takim načinom vročanja ne soglaša.
Drži sicer navedba sodišča prve stopnje, da sta vročilnica oziroma obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi javni listini in se zato domneva za resnično, kar iz njiju izhaja. Prav tako je sodišče pravilno ugotovilo, da dolžnik te domneve z golim zanikanjem neprejema sklepa o izvršbi z dne 3. 12. 2020 ni ovrgel. Vendar domneva iz 224. člena ZPP lahko velja le, če iz vročilnice oziroma obvestila sodišču o vročitvi izhaja, da je bilo določeno sodno pisanje stranki sploh vročeno. V obravnavani zadevi pa iz identičnih obvestil sodišču o vročitvi, pripetih sklepu o izvršbi z dne 3. 12. 2020 in k obvestilu dolžniku o vročanju nadaljnjih sodnih pisanj po varni elektronski poti z dne 4. 12. 2020, v delu, kjer je opredeljena vsebina sodne pošiljke, obvestilo o nadaljnjem elektronskem vročanju po četrtem odstavku 132. člena ZPP z dne 4. 12. 2020 ni navedeno. Izpodbijani sklep nima nobenih razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje kljub temu štelo, da je bilo dolžniku skupaj s sklepom o izvršbi z dne 3. 12. 2020 vročeno tudi navedeno obvestilo po četrtem odstavku 132. člena ZPP, oziroma na podlagi katere listine v spisu tako ugotavlja.
ugovor tretjega - vročanje ugovora tretjega v odgovor upniku - upnikovo nasprotovanje ugovoru tretjega - obrazloženost ugovora tretjega - skupno premoženje zakoncev - skupna lastnina - razpolaganje s skupnim premoženjem - delitev skupnega premoženja zakoncev - solastnina zakonca - odlog izvršbe na predlog tretjega - načelo dispozitivnosti - izločitvena tožba - izločitvena pravda - stroški ugovora tretjega - soglasje upnika - soglasje dolžnika - pravni interes za odlog izvršbe
Po veljavni izvršilnopravni ureditvi so pooblastila izvršilnega sodišča v zvezi z ugovorom tretjega omejena, saj lahko sodišče v izvršilnem postopku ugovoru tretjega ugodi le, če mu upnik v zakonskem roku ne nasprotuje. V nasprotnem primeru pa mora sodišče ugovor tretjega nujno zavrniti, saj ZIZ nadaljnje odločanje o njegovi (ne)utemeljenosti pridržuje za pravdni postopek. Povedano še drugače, kakor hitro upnik ugovoru tretjega nasprotuje, mora le-tega izvršilno sodišče zavrniti in nima pravne podlage, da bi v takem položaju z dokaznim standardom prepričanja ugotavljalo njegovo materialnopravno utemeljenost.
Tretja je v obravnavani zadevi v svojem ugovoru in njegovi dopolnitvi dokazno podprto uveljavljala, da so konkretne nepremičnine (oziroma solastna deleža na dveh nepremičninah) skupno premoženje nje in njenega nekdanjega moža. Zato je predlagala, da se izvršba na navedene nepremičnine (v celoti) izreče za nedopustno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tretja v ugovoru uveljavljala obstoj svoje pravice na konkretnih nepremičninah, ki preprečuje izvršbo. Z izvršbo je namreč dopustno poseči le na premoženje dolžnika in ne tudi na premoženje koga tretjega.
Odločitev zgolj o delni ugoditvi ugovoru tretje z materialnopravnega vidika sicer res ne upošteva značilnosti instituta skupnega premoženja zakoncev. Do delitve je namreč za skupno premoženje bistvenega pomena nerazdelen način pripadnosti premoženjskih (stvarnih in obligacijskih) pravic obema zakoncema. Če je predmet skupnega premoženja lastninska pravica na stvari, ta nastopa kot skupna lastnina zakoncev. Z določitvijo deležev na skupnem premoženju pa šele pride do „delitve“ skupne lastnine na način, da se na predmetu, ki sodi v skupno premoženje, ustanovi solastnina za prejšnja skupna lastnika. Medtem, ko vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolagati s svojim nedoločenim deležem niti na posamezni stvari niti na premoženju. Vendar sodišče prve stopnje, procesno pravno gledano, druge možnosti kot zavrniti ugovor tretje glede drugega solastnega deleža do ½ na konkretnih nepremičninah, sploh ni imelo. Ob dejstvu, da je upnik ugovoru glede solastnega deleža do ½ na konkretnih nepremičninah ugovoru tretje nasprotoval, sodišče za ugoditev le-temu oziroma za ustavitev izvršbe tudi v tem delu ni imelo procesnopravne podlage.
Pri ugovoru tretjega je odločilno le razmerje med tretjim in upnikom, saj gre za položaj, ko tretji trdi, da je upnik predlagal izvršbo na določeno stvar, na kateri ima sam pravico, ki preprečuje izvršbo. Navedeno je razvidno tudi iz zakonske ureditve postopka z ugovorom tretjega, po kateri mora sodišče ugovor tretjega vročiti v odgovor le upniku in ne tudi dolžniku. Za odločitev o predlogu tretje za odlog izvršbe zato ni bistvena volja dolžnika oziroma (ne)obstoj njegovega soglasja s predlogom za odlog. Odločilno je, da je upnik z odlogom izvršbe v celoti soglašal, zato bi moralo sodišče skladno z načelom dispozitivnosti predlogu tretje glede ½ solastnega deleža konkretnih nepremičnin, glede katerih je bil ugovor zavrnjen, ugoditi.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - dopustni pritožbeni razlog
V kolikor pritožnica s predmetnimi očitki želi preko le navidezno zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev poseči v ugotovljeno dejansko stanje, je treba k navedenemu še dodati, da gre v tem delu za nedopustne in neupoštevne očitke v smeri izpodbijanja dejanskega stanja. Očitek, da nezavrnitev računov ne pomeni, da so bili izdelki po spornih računih naročeni in dobavljeni, ni očitek zmotne uporabe materialnega prava, ampak gre za nedopusten in zato neupošteven očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (zmotne dokazne ocene).
izdaja začasne odredbe v sporu iz družinskopravnih razmerij - odločitev sodišča o ugovoru zoper začasno odredbo - hitrost postopka zavarovanja - mnenje otroka - upoštevanje otrokovih želja - zavračanje stikov - odvzem otroka in namestitev v rejniško družino
Takrat, ko sodišče odloča o ugovoru, po tistem, ko se je na ugotovitve o otrokovi verjetni ogroženosti že odzvalo z izdajo začasne odredbe, ni več razloga za takšno hitenje. Stališče sodišča prve stopnje, da hitrost postopka z začasno odredbo še v tej fazi opravičuje neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala pritožnica, torej ni pravilno.
V situaciji, ko v vsem dosedanjem času trajanja ukrepov ni bilo mogoče vzpostaviti niti stikov med njo in sinom, petnajstletnik pa jih kategorično zavrača (tem ugotovitvam pritožnica v ničemer ne nasprotuje), si že iz razlogov na otrokovi strani ni mogoče zamišljati, da sodišče ukrepov za varstvo koristi otroka ne bi (začasno) podaljšalo.
začetek postopka s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine - utemeljen ugovor - razveljavitev sklepa o izvršbi - postopek v sporu majhne vrednosti - dopolnitev tožbe po izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine - prekluzivni rok za vložitev vloge
Rok 8 dni za odgovor na vlogo tožeče stranke je zakonsko določen rok iz 452. člena ZPP, zato gre za nepodaljšljivi rok in ga ni mogoče primerjati z rokom, ki ga določi sodišče za popravo tožbe in zanj ne veljajo določbe 110. člena ZPP.
Sodišče ni odpravljalo napake pri oblikovanju volje, ni dopolnjevalo razlogov ali nasprotij med izrekom in obrazložitvijo, temveč je zgolj saniralo pomoten izpad navedbe sodišča pri sicer povsem določno identificirani sodni odločbi.
obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - način nastanka poškodb - vzrok poškodbe - izvedenec medicinske stroke - vmesna sodba
Po mnenju izvedenca je takšen direkten udarec v predel gležnja tožnik vsekakor lahko utrpel na način, kot zatrjuje, ko v času drsenja z motorjem ni bil poškodovan, ampak je do poškodbe prišlo po zdrsu v graben ob cesti, ko mu je nogo potegnilo nazaj pod nosilec kovčka in mu pod težo motorja udarilo oz. stisnilo nogo ob tla.
Naroka sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti, saj prvi odstavek 29. člena ZVEtL-1 določa, da sodišče opravi narok, kadar je po njegovem mnenju to smotrno.
Pritožnica z golim zanikanjem, da ni prejela obvestila o sodnem pisanju in predloga predlagateljev, ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku.
Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je odplačna pogodba, ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatve. Zato ni pomembno, v kolikšnem času po sklenitvi pogodbe preživljanec umre, kakor tudi ne, da je v tem času potreboval skrb v manjšem obsegu, kot je bila dogovorjena, ali, da je lahko sam skrbel zase. Če preživljanec določene vrste skrbi, za katero se je preživljalec sicer zavezal nuditi, ni potreboval, to samo po sebi še ne pomeni, da je prišlo s sklenitvijo pogodbe do izigravanja drugih dedičev preživljanca. Ni pomembno trajanje izvrševanja pogodbe, kot tudi ne uresničitev potrebe po izpolnitvi obveznosti. Pogodbeni stranki ne moreta vedeti, kakšne bodo medsebojne obveznosti, saj je to odvisno od tega, kako hudo je preživljanec bolan ali obnemogel in koliko časa bo treba skrbeti zanj oziroma nuditi dogovorjene obveznosti. Okoliščina (četudi morebiti resnična), da je bila pokojna mati ves čas sposobna skrbeti zase in da tudi oče ni potreboval toženkine pomoči, še ne utemeljuje sklepa, da je bil nagib staršev in prve toženke ob sklepanju pogodb nedopusten.
Za sklepanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je po naravi odplačna tvegana pogodba, ni bistveno, ali preživljanec v času sklepanja pogodbe nujno pomoč sploh potrebuje, pač pa je dovolj predpostavka preživljanca, da jo bo morebiti potreboval in njegova želja, da si to pomoč na način, kot si jo je zamislil, pridobi prav od osebe, ki ji zaupa, da bo obljubljeno pomoč tudi dejansko izpolnila.
Sodišče prve stopnje je v okviru vprašanja obstoja kavze (podlage) sklenjenih pogodb med drugim ugotavljalo, ali je toženka svoje obveznosti iz pogodbe izpolnjevala. Kavza pogodbe o dosmrtnem preživljanju je v vzajemnih izpolnitvah.
Samo bistvo pogodbe o dosmrtnem preživljanju je v njeni odplačnosti, kar pomeni, da je pogodbenima strankama jasno, da zaradi odplačne narave pogodbe premoženje, ki je predmet pogodbe, ne bo predmet dedovanja po pokojnima preživljancema. Želja po pomoči in preživljanju je v soglasju z namenom pogodbe, da bo preživljalec s smrtjo preživljancev pridobil njuno premoženje in to ne bo sodilo v njuno zapuščino (prim. 557. člen OZ), ostali dediči pa posledično ne bodo mogli uveljavljati nujnega deleža na tem premoženju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00060829
URS člen 22, 155. ZPŠOIRSP člen 12, 12/1, 13. OZ člen 179. ZPP člen 7, 212, 216.
odškodninska odgovornost države - izbris iz evidence stalnega prebivalstva - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - pravična denarna odškodnina - duševne bolečine - izguba zaposlitve - izgubljeni dobiček - vzročna zveza - izguba pravice do denarne socialne pomoči - gladovna stavka - šolanje - odkup stanovanja po SZ - socialni transferji - aktivno iskanje zaposlitve - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - obročno plačilo - omejitev teka zamudnih obresti - zahteva za oceno ustavnosti - odločba Ustavnega sodišča - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Izguba zaposlitve druge tožnice, do katere je prišlo že pred izbrisom, in kasnejša brezposelnost nista v vzročni zvezi z izbrisom.
Odškodnino zaradi nemožnosti odkupa stanovanja, ki sta jo solidarno vtoževala prvi tožnik in druga tožnica, je sodišče pravilno zavrnilo, ker tožnika za odkup stanovanja nista izpolnjevala pogojev.
Prvega tožnika so policisti leta 2002 odpeljali v azilni dom, kasneje se je moral mesečno javljati na policijski postaji, izbris je doživljal kot hudo krivico, ob tem je doživljal nemoč, stisko in trpljenje, kasneje je tudi gladovno stavkal.
regulacijska začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - restriktiven pristop - materialno procesno vodstvo - izročitev dokumentacije
Izdaja regulacijske začasne odredbe je omejena le na nujne in ustavno upravičene primere. Pojma grozeče nasilje in težko nadomestljiva škoda je treba razlagati omejevalno, kar ima za posledico strožjo zahtevo glede konkretizacije trditev o okoliščinah, s katerimi se utemeljuje obstoj pogoja.
Sodobna sodna praksa oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari ali dejavnosti, ki same po sebi, manj pa glede na določene okoliščine, pomenijo povečano nevarnost.
Mokra in spolzka keramična tla ne predstavljajo nevarne stvari. Kadar stvar, ki sicer ni nevarna (suha tla), postane nevarna zaradi določenih okoliščin (mokra in spolzka tla), je treba ugotoviti, ali je podana krivdna odgovornost za nastop teh okoliščin.
Madež ni bil opazen, zato toženkinim zaposlenim ni mogoče očitati, da ga niso predhodno zaznali in pobrisali. Prav tako pritožnica z izseki izpovedi prič ne more izpodbiti dokazne ocene o ustrezni organizaciji čistilne službe.
agrarna skupnost - ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti - vrnitev premoženja prejšnjim članom agrarne skupnosti - plačilo odškodnine dedičem članov agrarnih skupnosti - članstvo agrarne skupnosti kot pogoj za dedovanje v naravi - statut - ničnost določb - pravice člana društva - odklonitev sprejema v članstvo - pravni interes kot procesna predpostavka - ugotovitveni zahtevek - oblikovalni zahtevek - dajatveni zahtevek - pravno varstvo - dedič - zapuščinski postopek - pričakovana lastninska pravica
Tožnica ima zaradi zapuščinskega postopka pravni interes, da se ugotovi, ali sta bila toženca pravilno in skladno z zakonskimi določbami včlanjena v agrarno skupnost. Nima pa pravnega interesa, da postavi samostojen ugotovitveni zahtevek za ugotovitev ničnosti določbe statuta, ker ima na voljo močnejše pravno sredstvo, tj. oblikovalni in dajatveni zahtevek.
Osnovni namen agrarne skupnosti je povezan z upravljanjem premoženja in ne vezanost na konkretnega člana. Člani agrarne skupnosti se lahko spremenijo glede na upravičenost do premoženjskih pravic. Ena izmed takih okoliščin pa je tudi dedovanje.
Čeprav je pri ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti sodelovala le tožničina mati oz. tožnica in ne tudi toženca ali njuni pravni predniki, bi tožnica mogla in morala vedeti, da bo lahko pridobila vrnjeno premoženje šele po izvedenem zapuščinskem postopku.
Izročilna pogodba je pravni posel, na podlagi katerega izročitelj v breme svojega premoženja in v soglasju s svojimi nujnimi dediči prvega dednega reda enega ali več sopogodbenikov (izročiteljeve potomce ne glede na oddaljenost sorodstva z izročiteljem, lahko pa tudi izročiteljevega zakonca) neodplačno obogati. Interes pogodbenih strank, ki ga zasledujejo s sklenitvijo izročilne pogodbe, je v vnaprejšnji ureditvi dedno pravnih razmerij izročitelja in njegovih dedičev prvega reda. Pri izročitvi in razdelitvi vsega izročiteljevega premoženja je v njegovem interesu tudi zagotovitev dosmrtnega preživljanja zanj in za tiste, ki se pred izročitvijo preživljajo iz izročiteljevega premoženja. Izročitelj lahko zato zase ali za druge osebe pridrži posamezne pravice po 551. členu OZ. V tem primeru nastane med strankami dvostransko obligacijsko razmerje.
Prvotni namen izročilne pogodbe zagotovo ni bil v tem, da tožnik kmetijo izroči tretji osebi - skrbnici, ki bi na daljavo urejala dokumentacijo, kmetijo pa bi obdelovale in za tožnika skrbele tretje osebe, ki jih niti ne pozna (najeti pomočniki), če bi drugi toženec in njegova partnerka dejansko sledila pozivu na izselitev. Zaradi spremenjenih razmer, ki so sledile nesrečnemu dogodku prvega toženca, se je tožnikov pogodbeni namen popolnoma izjalovil, ker si od prvega toženca ni mogel več obetati pričakovane pomoči, oskrbe, nenazadnje tudi družbe, pogodba torej njegovemu pričakovanju ne ustreza več in bi bilo slednjo, takšno kot je, nepravično obdržati v veljavi. Izpolnjevanje samih obveznosti po izročilni pogodbi, če ni izrecno dogovorjeno drugače, ni strogo osebne narave. Za odločitev o razvezi predmetne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin na podlagi 112. člena OZ je bistven predvsem sam namen sklenitve izročilne pogodbe, ali je tega po spremenjenih okoliščinah še vedno mogoče doseči ter ali dosega pričakovanja tožnika in standard pravičnosti. Glede na pravilno ugotovljen namen sklenitve pogodbe s strani sodišča prve stopnje, kateremu sledi tudi pritožbeno sodišče, pa je slednji, v konkretnem primeru dejansko popolnoma izjalovljen.