Najemnik mora brez nepotrebnega odlašanja obvestiti najemodajalca o napaki v najem vzete stvari, razen če zanjo že ve. V primeru, da ga o tem ne obvesti, izgubi pravico do povračila škode, ki mu nastane zaradi napake. Notifikacija napake, ki ni takojšnja, tako pomeni izgubo pravice do odškodnine
Pritožba ne zadosti trditvenemu bremenu o tem, katero dejstvo se je napačno povzelo oziroma preneslo v sodbo in ne pojasni, zakaj bi bilo to pomembno za odločitev ter kje so nasprotja v odločilnih dejstvih.
Ni izkazana že prva predpostavka odškodninske odgovornosti t.j. obstoj nedovoljenega ravnanja toženih strank, zato preostalih predpostavk ni bilo potrebno ugotavljati.
obseg obrazložitve - fizična delitev nepremičnin - pripombe na izvedensko mnenje - fizična in civilna delitev - civilna delitev skupnega premoženja - materialno procesno vodstvo - pravica do poštenega sojenja
Nezadostno obrazložitev oziroma celo neobrazložitev pritožba očita glede zaključka sodišča, da ni mogoča fizična delitev. Kot navaja pritožba sama, je obseg obrazložitve oziroma obveznost sodišča, da navede natančne razloge za svojo odločitev, tudi skladno z judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice, odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00060070
KZ-1 člen 310, 310/1. Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 15, 18, 289, 329, 329/2.
kaznivo dejanje samovoljnosti - kršitev lastninske pravice - ureditev meje - ogled kraja - načelo proste presoje dokazov
Za presojo obstoja kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku člena 310 KZ-1 je ključna ugotovitev, ali si je storilec kaznivega dejanja vzel pravico, za katero misli, da mu pripada, torej, ali je podano njegovo objektivno prepričanje, da si jemlje pravico, ki mu pripada in da ima za tako ravnanje pravni naslov, s svojim ravnanjem pa obide z zakonom predpisano pot. Kazensko sodišče pa glede na takšno dikcijo navedene zakonske določbe v nasprotju s pritožbenim naziranjem ni zavezano k ugotavljanju sporne meje, temveč je dolžno ugotavljati na podlagi izvedenih dokazov le, ali je podano storilčevo prepričanje, da mu v določenem trenutku neka pravica, ki si jo lasti, tudi gre, kar je pravilno upoštevalo tudi prvo sodišče, ki se je pri ugotavljanju ključnih relevantnih dejstev, pomembnih za razsojo omejilo na ugotavljanje za to kaznivo dejanje pravno pomembnih dejstev, ki so bila nato tudi pomembna pri ureditvi meje, ko je bila v letu 2021 dosežena s sodno poravnavo s strani vseh udeleženih.
Bistveno za presojo obstoja očitanega kaznivega dejanja je čas poseka odkazanih dreves na sporni površini, to je v času od 16. 1. 2018 do 18. 1. 2018, zato samo dogajanje v zvezi s sporno površino, ki je bila kasneje definirana v nepravdnem postopku, ni relevantno dejstvo za presojo o tem, ali sta si obdolženca v konkretnem primeru vzela pravico, za katero sta mislila, da jima (v času od 16. 1. 2018 do 18. 1. 2018) pripada, brez, da sta glede na dogovor podan že 28. 2. 2017 počakala, da se zadeva po pravni poti uredi.
gospodarski spor majhne vrednosti - postopek v sporu majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - izvedba del - asignacija (nakazilo) - asignacijska pogodba - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - dokazni predlog za zaslišanje priče - kršitev načela konktradiktornosti - narok v sporih majhne vrednosti - dolžina paricijskega roka
Sodišče prve stopnje je odločilno pravno dejstvo, da je bil med pravdnima strankama najprej sklenjen primarni dogovor o izvedbi del, razvidnih iz vtoževanega računa (A17), nato pa še dodatni dogovor o izvedbi del, ki so bila plačana z asignacijo, oprlo na elektronsko komunikacijo med pravdnima strankama. Iz te elektronske dokumentacije (povzete v 2. točki te obrazložitve) pa drugačen dejanski zaključek, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje, ni mogoč. Le v primeru, če bi toženka že med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala in dokazala, da predložena elektronska komunikacija iz takega ali drugačnega razloga ne drži ali ne more more držati, bi bil utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker predlaganih prič toženke ni zaslišalo.
ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/2, 239.. SPZ člen 40, 44, 44/1, 49, 49/1.. ZGD člen 410.. ZPP člen 306, 307.. ZDen člen 88.
tožba na nedopustnost zavarovanja - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - prisilna hipoteka - vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo - zavezovalni in razpolagalni pravni posel - povečanje osnovnega kapitala s stvarnimi vložki - sodna poravnava - učinki sodne poravnave - denacionalizacija - ničnost pravnega posla - priposestvovanje - zemljišča izven pravnega prometa
Tožnica si je v tej pravdi prizadevala dokazati, da je kljub drugačnemu zemljiškoknjižnemu stanju ona lastnica spornih nepremičnin, pri čemer je lastninsko pravico pridobila pred vknjižbo hipoteke v korist toženke.
Stranki sodne poravnave glede spornih nepremičnin sta nesporno le tožnica ter njena družbenica (in ustanoviteljica). Sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo, da sodna poravnava ustvarja učinke le med strankama, ki sta jo sklenili. To je ključen argument, s katerim je odgovorjeno tudi na tožničino tezo o vezanosti na vsebino poravnave.
Za učinkovit prenos lastninske pravice ne zadošča sklep o povečanju osnovnega kapitala oziroma vpis tega sklepa v sodni register. Treba je upoštevati tudi relevantna pravila o prenosu stvarnih pravic na nepremičninah.
Glede na vloženo zahtevo za denacionalizacijo pravni promet v trenutku sprejema sklepa o povečanju osnovnega kapitala niti ni bil dopusten.
Nepremičnine so bile izven pravnega prometa dokler konkretni denacionalizacijski postopek v zvezi z njimi ni bil pravnomočno končan in do tedaj tudi priposestvovanje ni moglo teči.
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 3, 3/1, 6, 6/2, 11, 11/1, 11/1-2.. ZSSloV člen 53, 53/2.. ZDR-1 člen 158.. ZObr člen 98c, 98c/2.
vojska - misija - neizkoriščen tedenski počitek - dnevni počitek - dodatek za vodenje in poveljevanje - odškodnina za premoženjsko škodo - višina denarne odškodnine - urna postavka - zmotna uporaba materialnega prava
Ni v pristojnosti sodišča, da določa posamezne dolžnosti, za katere bi pripadel dodatek za poveljevanje. Sodišče prve stopnje je zato zmotno kot ključno štelo okoliščino, da je tožnik dejansko izvedel nadomeščanje poveljnika oddelka, pri čemer iz ugotovitev izpodbijane sodbe celo izhaja, da se je tožnik udeleževal le (večernih) sestankov, ki bi se jih sicer poveljnik oddelka, ne pa tudi (drugih) nalog poveljevanja. Bistveno je, da tožnik ni bil imenovan niti kot poveljnik oddelka niti kot njegov namestnik, ki bi bil pooblaščen za poveljevanje.
Višina odškodnine za premoženjsko škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico; torej od števila ur, ki ustreza uram več opravljenega dela zaradi kršitve delodajalca, tj. neplačanim uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek.
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 9, 9/1, 9/1-3, 9/2, 9/3.. ZObr člen 46, 98c, 98c/1, 97f.. ZSPJS člen 3, 3/1.. ZDR-1 člen 155.. ZPP člen 8.
vojak - misija - dnevni počitek - premoženjska škoda - denarna odškodnina - dodatek za nevarne naloge - odredba ministra - dokazna ocena - višina odškodnine - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe - delna razveljavitev sodbe
Pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in na njegovi podlagi izdana Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim se dodatek za izvajanje nevarnih nalog določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Tožena stranka v pritožbi zato utemeljeno navaja, da je pripadnik lahko upravičen le do takšnih dodatkov, kot so za konkretno misijo določeni v odredbi ministra.
Tožena stranka se v pritožbi utemeljeno pritožuje zoper višino odškodnine in utemeljeno opozarja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovo vsaj delno (v določenem obsegu ur) omogočen. Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljijo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo.
vročitev s fikcijo - pričetek teka roka za pritožbo - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne
V skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP se v primeru, kot je predmetni, ko naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Na občni seji dne 14. 1. 2015 je Vrhovno sodišče zaradi poenotenja sodne prakse sprejelo načelno pravno mnenje, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne upošteva določba četrtega odstavka 111. člena ZPP, kar pomeni, da fikcija vročitve nastopi že s potekom 15-dnevnega roka, četudi se ta rok izteče na soboto, nedeljo ali praznik.
ZDR-1 člen 155, 158, 158/3, 179.. ZObr člen 98c, 98c/2, 97f, 97f/2.. ZJU člen 140.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 3, 3/1, 6, 6/2.
vojak - misija - dnevni počitek - premoženjska škoda - denarna odškodnina - višina odškodnine - urna postavka - pritožbene novote - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev sodbe
Pritožba utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka in ne zgolj za manjkajoče ure dnevnega počitka. Višina odškodnine za škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od vrste in obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico. Predmet obravnavanega spora je premoženjska škoda.
Pritožba utemeljeno nasprotuje tudi načinu izračuna odškodnine v izpodbijani sodbi. Ker je tožnik upravičen do odškodnine glede na dejanske ure opravljenega, a neplačanega dela, pritožba pravilno navaja, da se urna postavka izračuna tako, da se tožnikova plača deli z mesečnim številom ur dela (174 ur - drugi odstavek 98.c člena ZObr ter prvi odstavek 3. člena in drugi odstavek 6. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami); tako izračunana urna postavka pa se množi z urami neplačanega dela.
ugovor tretjega - vročanje ugovora tretjega v odgovor upniku - upnikovo nasprotovanje ugovoru tretjega - obrazloženost ugovora tretjega - skupno premoženje zakoncev - skupna lastnina - razpolaganje s skupnim premoženjem - delitev skupnega premoženja zakoncev - solastnina zakonca - odlog izvršbe na predlog tretjega - načelo dispozitivnosti - izločitvena tožba - izločitvena pravda - stroški ugovora tretjega - soglasje upnika - soglasje dolžnika - pravni interes za odlog izvršbe
Po veljavni izvršilnopravni ureditvi so pooblastila izvršilnega sodišča v zvezi z ugovorom tretjega omejena, saj lahko sodišče v izvršilnem postopku ugovoru tretjega ugodi le, če mu upnik v zakonskem roku ne nasprotuje. V nasprotnem primeru pa mora sodišče ugovor tretjega nujno zavrniti, saj ZIZ nadaljnje odločanje o njegovi (ne)utemeljenosti pridržuje za pravdni postopek. Povedano še drugače, kakor hitro upnik ugovoru tretjega nasprotuje, mora le-tega izvršilno sodišče zavrniti in nima pravne podlage, da bi v takem položaju z dokaznim standardom prepričanja ugotavljalo njegovo materialnopravno utemeljenost.
Tretja je v obravnavani zadevi v svojem ugovoru in njegovi dopolnitvi dokazno podprto uveljavljala, da so konkretne nepremičnine (oziroma solastna deleža na dveh nepremičninah) skupno premoženje nje in njenega nekdanjega moža. Zato je predlagala, da se izvršba na navedene nepremičnine (v celoti) izreče za nedopustno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tretja v ugovoru uveljavljala obstoj svoje pravice na konkretnih nepremičninah, ki preprečuje izvršbo. Z izvršbo je namreč dopustno poseči le na premoženje dolžnika in ne tudi na premoženje koga tretjega.
Odločitev zgolj o delni ugoditvi ugovoru tretje z materialnopravnega vidika sicer res ne upošteva značilnosti instituta skupnega premoženja zakoncev. Do delitve je namreč za skupno premoženje bistvenega pomena nerazdelen način pripadnosti premoženjskih (stvarnih in obligacijskih) pravic obema zakoncema. Če je predmet skupnega premoženja lastninska pravica na stvari, ta nastopa kot skupna lastnina zakoncev. Z določitvijo deležev na skupnem premoženju pa šele pride do „delitve“ skupne lastnine na način, da se na predmetu, ki sodi v skupno premoženje, ustanovi solastnina za prejšnja skupna lastnika. Medtem, ko vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolagati s svojim nedoločenim deležem niti na posamezni stvari niti na premoženju. Vendar sodišče prve stopnje, procesno pravno gledano, druge možnosti kot zavrniti ugovor tretje glede drugega solastnega deleža do ½ na konkretnih nepremičninah, sploh ni imelo. Ob dejstvu, da je upnik ugovoru glede solastnega deleža do ½ na konkretnih nepremičninah ugovoru tretje nasprotoval, sodišče za ugoditev le-temu oziroma za ustavitev izvršbe tudi v tem delu ni imelo procesnopravne podlage.
Pri ugovoru tretjega je odločilno le razmerje med tretjim in upnikom, saj gre za položaj, ko tretji trdi, da je upnik predlagal izvršbo na določeno stvar, na kateri ima sam pravico, ki preprečuje izvršbo. Navedeno je razvidno tudi iz zakonske ureditve postopka z ugovorom tretjega, po kateri mora sodišče ugovor tretjega vročiti v odgovor le upniku in ne tudi dolžniku. Za odločitev o predlogu tretje za odlog izvršbe zato ni bistvena volja dolžnika oziroma (ne)obstoj njegovega soglasja s predlogom za odlog. Odločilno je, da je upnik z odlogom izvršbe v celoti soglašal, zato bi moralo sodišče skladno z načelom dispozitivnosti predlogu tretje glede ½ solastnega deleža konkretnih nepremičnin, glede katerih je bil ugovor zavrnjen, ugoditi.
ZDR-1 člen 155.. ZObr člen 98c, 98c/2, 97f.. ZSSloV člen 3, 3/1, 3/1-9, 53, 53/2.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 3, 3/1, 6, 6/2.
vojak - misija - dnevni počitek - premoženjska škoda - sklepčnost tožbe - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev sodbe
Podobno kot velja za kršitev pravice do tedenskega počitka zgolj ugotovitev, da je v času pripravljenosti ali razporeditve v QRF (lahko) prihajalo do aktivacije, ne zadošča za ugotovitev, da je tožnik opravljal delo (in v kakšnem obsegu).
V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo. V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je delavec - pripadnik Slovenske vojske opravil, česar sodišče prve stopnje doslej zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM00059702
URS člen 22. OZ-UPB1 člen 87, 191, 574, 574/2. ZZZDR člen 12. DZ člen 4. ZN člen 47, 48. ZPP člen 5, 154, 154/1, 165, 227, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. ZGD-1 člen 7, 7/1.
izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje - posojilna pogodba - podjetniško premoženje - pogodba v obliki notarskega zapisa - trditvena podlaga - zavrnitev dokazov - obrazložitev sodišča - dokazna ocena - edicijska dolžnost - protispisnost - pravica do enakega varstva - pravica do sodnega varstva - načelo kontradiktornosti postopka - vezanost sodišča na procesni sklep
Načelo kontradiktornosti je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS). Le-ta v zvezi s postopkom dokazovanja omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov, na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodna praksa, kot tudi 47. in 48. člen ZN so jasni, in sicer morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema sklenjene v obliki notarskega zapisa, sicer niso veljavne oziroma so nične. Pri tem pa enaka obličnostna zahteva velja tudi za posle, sklenjene med zunajzakonskima partnerjema. Zaradi navedenega tak pravni posel tudi ne bi mogel konvalidirati.
izločitev iz zapuščine - izločitev v korist potomcev - prispevek potomca k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja - ocena povečanja vrednosti - vrednost vlaganj - prikrajšanje - pomoč zapustniku - zadostna trditvena podlaga - vrednotenje - življenjska skupnost - znatnejša pomoč
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izhaja, da je treba pri izračunu ohranitve oziroma povečanja vrednosti zapustnikovega premoženja oceniti, ali je premoženje zaradi potomčeve uporabe morda prikrajšano oziroma ali bi bilo to premoženje večje, če ga potomec ne bi (so)uporabljal. Ni pa pomembno, ali je potomec zaradi uporabe stvari obogaten. Za izločitveni zahtevek iz 32. člena ZD torej ni relevantna potomčeva korist, temveč morebitna manjvrednost zapustnikovega premoženja.
Glede na ugovorno trditveno podlago toženca je imelo prvostopenjsko sodišče pri tej postavki trojno nalogo: najprej je moralo ugotoviti, katera dela je tožnik sploh opravljal (1), sledila je materialnopravna presoja, katera izmed ugotovljenih del predstavljajo znatnejšo pomoč zapustnikovega potomca (2), nato pa bi še moralo ovrednotiti, ali ugotovljena količina dela ustreza predpostavljeni količini dela izvedenke (3), na podlagi katere se končno oceni še vrednost dela. Pritožba utemeljeno opozarja, da je izvedenka izhajala iz predpostavke, da so vsa zatrjevana dela tudi dokazana, kot tudi, da vsa zatrjevana dela predstavljajo znatnejšo pomoč potomca zapustniku. Naloga izvedenke ekonomske stroke je namreč bila, da (finančno) ovrednoti predpostavljeno količino dela. Ugotavljanje, katera dela in kolikšnem obsegu je tožnik opravljal, pa je bila naloga sodišča, ki mora ugotoviti, katera izmed zatrjevanih del so pravno upoštevna po 32. členu ZD, saj slednje predstavlja pravno vprašanje.
Sodišče je ugotovilo, da je tožnik prideloval krompir in plužil sneg. Iz obrazložitve ni razvidno, da bi tožnik opravljal še kakšna “druga kmetijska dela,” “vsakdanja opravila” na zapustnikovih nepremičninah in domači gostilni, ki jih je tožnik zatrjeval in izvedenka predpostavljala. Iz sodbe torej smiselno (implicitno) izhaja, da jih ni - ni pa v zvezi s tem jasne (eksplicitne) negacije. Vprašanje, ali je tožnik poleg ugotovljenih del, opravljal še kakšna druga domača opravila, je sicer dejansko vprašanje. Nadaljnja presoja, ali so (morebitna) ugotovljena dela upoštevna po 32. členu ZD, pa je pravno vprašanje. Kljub temu da jasne negacije glede preostalih kmetijskih del in domačih opravil ni (tj. je dejansko stanje v tem pogledu nepolno ugotovljeno), to ne predstavlja bistvene kršitve pravdnega postopka. Že iz trditev tožnika namreč izhaja, da z izjemo pridelave krompirja in odstranjevanje snega, preostala zatrjevana dela (vsakdanja kmetijska dela in opravila na zapustnikovih nepremičninah) predstavljajo običajno pomoč med starši in otroki. Torej četudi bi bila preostala zatrjevana dela ugotovljena, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne bi predstavljala znatne pomoči po 32. členu ZD. Ker ocena, ali potomčeva pomoč ustreza pomoči po 32. členu ZD, pomeni uporabo materialnega prava, pritožbeno sodišče dopolnjuje presojo prvostopenjskega sodišča na način, da iz dejstvenih ugotovitev prvostopenjskega sodišča in trditvene podlage tožnika izhaja, da je tožnik povečal oziroma ohranjal zapustnikovo premoženje v okviru kmetijskih del zgolj s pridelavo krompirja in čiščenjem snega, ne pa tudi s preostalimi zatrjevanimi kmetijskimi deli in vsakdanjimi opravili na očetovih nepremičninah.
Posamično vlaganje v prednikovo nepremičnino, ne da bi obstajala življenjska pridobitna skupnost med prednikom in potomcem, ne utemeljuje upravičenj po 32. členu ZD. Ker je pa je v obravnavani zadevi tožnik z izgradnjo mansarde kot rezultatu (oziroma v okviru) dejanske pridobitne skupnosti prispeval k povečanju očetovega premoženja, je tudi v tem delu upravičen do izločitvenega zahtevka.
S tem, ko je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo neto znesek, je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala (VIII Ips 23/2019). Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena ZDavP-2, prvi odstavek 283. člena ZDavP-2). Tožbeni zahtevek glede davkov in prispevkov oziroma glede "neto" zneska je tako preuranjen in kot tak neutemeljen (311. člen ZPP).
vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za vložitev pritožbe - utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje pritožbe kot prepozne - vročanje sodnih pisanj - vročitev s fikcijo - bivanje v tujini - nedovoljene pritožbene novote
ZPP v prvem odstavku 116. člena določa, da sodišče dovoli stranki, ki je zamudila rok za kakšno pravno dejanje in je zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje, da ga opravi pozneje, če spozna, da je rok zamudila iz upravičenega vzroka.
ZPP člen 116, 132, 132/1, 132/4, 133, 139, 139/3, 142, 142/1, 142/2, 142/3, 142/4, 142/5, 142/6, 224, 319. ZIZ člen 15, 42, 42/2. ZPP-E člen 26.
predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - uveljavljanje nepravilnosti pri vročanju - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda pri opravi procesnega dejanja - vročanje po elektronski poti - varen elektronski predal - vročilnica - obvestilo o opravljeni vročitvi - javna listina - vsebina javne listine - pisno obvestilo o nadaljnjem vročanju sodnih pisanj po varni elektronski poti
Pravno zmotno je dolžnikovo stališče, da ni bilo podlage za vročanje sodnih pošiljk po elektronski poti, ker sam ni sporočil sodišču soglasja za tovrstno vročanje. Določba četrtega odstavka 132. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kot pogoja za elektronsko vročanje ne zahteva izrecnega vnaprejšnjega dolžnikovega soglasja v vsakem konkretnem sodnem postopku. Nasprotno, takšno vročanje zakon izrecno dopušča v primeru, če sodišče na podlagi razpoložljivih podatkov o stranki lahko zanesljivo ugotovi, da ima ista stranka v informacijskem sistemu sodstva že registriran svoj varni elektronski predal ali naslov za vročanje po varni elektronski poti, ter je stranki predhodno osebno vročilo pisno obvestilo, da ji bodo nadaljnja pisanja v konkretnem postopku vročana po varni elektronski poti. Navedeno velja vse do strankinega morebitnega sporočila sodišču, da s takim načinom vročanja ne soglaša.
Drži sicer navedba sodišča prve stopnje, da sta vročilnica oziroma obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi javni listini in se zato domneva za resnično, kar iz njiju izhaja. Prav tako je sodišče pravilno ugotovilo, da dolžnik te domneve z golim zanikanjem neprejema sklepa o izvršbi z dne 3. 12. 2020 ni ovrgel. Vendar domneva iz 224. člena ZPP lahko velja le, če iz vročilnice oziroma obvestila sodišču o vročitvi izhaja, da je bilo določeno sodno pisanje stranki sploh vročeno. V obravnavani zadevi pa iz identičnih obvestil sodišču o vročitvi, pripetih sklepu o izvršbi z dne 3. 12. 2020 in k obvestilu dolžniku o vročanju nadaljnjih sodnih pisanj po varni elektronski poti z dne 4. 12. 2020, v delu, kjer je opredeljena vsebina sodne pošiljke, obvestilo o nadaljnjem elektronskem vročanju po četrtem odstavku 132. člena ZPP z dne 4. 12. 2020 ni navedeno. Izpodbijani sklep nima nobenih razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje kljub temu štelo, da je bilo dolžniku skupaj s sklepom o izvršbi z dne 3. 12. 2020 vročeno tudi navedeno obvestilo po četrtem odstavku 132. člena ZPP, oziroma na podlagi katere listine v spisu tako ugotavlja.
enako varstvo pravic - pravica do izjave - ugovor tretjega v izvršilnem postopku - pogoji in rok za ugovor - vročitev ugovora upniku v odgovor - izostanek odgovora na ugovor - sklep o ugovoru
Pri ravnanju strank v postopku se pričakuje in zahteva neka povprečna in osnovna skrbnost. To pa vključuje tudi, da stranke sodne pošiljke pregledajo in se na morebitne pozive tudi odzovejo. Ravno temu so namenjena tudi opozorila na sodnih pozivih. Upnik sam priznava, da je bil v sodni pošiljki tudi poziv sodišča z dne 14. 7. 2022 za odgovor na ugovor tretjega z ustreznim opozorilom na posledice, hkrati pa navaja, da je bila pošiljka obsežna in da je zato ob prejemu ni v celoti pregledal. Povprečno skrbno ravnanje stranke v takem primeru vključuje pričakovanje, da bo stranka sodno pošiljko odprla, pregledala in prebrala ter potem tudi ustrezno reagirala. Nikakor ni mogoče slediti pritožbi, da je bila zaradi obsežnosti listinske dokumentacije, ki mu je bila poslana, upniku odvzeta pravica do izjave. To ne drži – upnika je namreč sodišče pozvalo, da odgovori na ugovor in ga tudi opozorilo, kako bo postopalo, če na ugovor ne bo odgovoril. Da upnik ni pregledal dokumentacije, pa ni v sferi sodišča, ampak je bila takšna njegova odločitev, ki ne more predstavljati opravičljivega razloga za to, da upnik v zakonskem roku ni odgovoril na ugovor tretjega in da je to storil šele hkrati z obravnavano pritožbo.
Iz sklepa Ustavnega sodišča RS, Up-522/09, na katerega se sklicuje pritožnik, res izhaja, da se pogoj (ne)krivde za zamudo roka ali naroka presoja po subjektivnih okoliščinah zamudnika in da je zato treba ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na njegovi strani, in šele nato presoditi, ali mu je glede na to mogoče očitati, da je zakrivil zamudo.
Glede na konkretno ugotovljene okoliščine tega primera (glede na okoliščine zamudnika, kot tudi upoštevaje okoliščine vročanja sodne pošiljke) je vzrok za zamudo (nevložitev) ugovora v sferi pritožnika. Iz ravnanja upnika izhaja, da ne gre za prava neuko stranko, ki v sodnih postopkih nastopa sam, brez pooblaščenca in v njih vlaga obrazložena pisanja. Od takšne stranke se pričakuje skrbno ravnanje pri pregledu sodne pošiljke, na ta način pa bi upnik že ob vročitvi sodne pošiljke gotovo opazil poziv na odgovor na ugovor tretjega in ne šele takrat, ko mu je bil vročen sklep, s katerim je bilo ugodeno ugovoru tretjega. Vzrok bo upravičen, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo. Po nobenem kriteriju ravnanja upnika ni mogoče šteti za naključje, ki se mu je pripetilo, prav tako pa (iz že pojasnjenega razloga) ni mogoče šteti, da vzroka ni upnik zakrivil sam. Opravičljivo zamudo mora povzročiti dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvidevati niti preprečiti, tak dogodek pa mora biti tudi nepričakovan, kar pomeni nenaden in nepredvidljiv.
V nasprotju s standardi pojasnilne dolžnosti je stališče izpodbijane sodbe, da bi bila izdelava izračunov za hipotetični padec domače valute zgolj formalnost, ki ne bi prispevala k večjemu ali drugačnemu zavedanju tožnikov o lastnostih tega kredita, oziroma da bi si lahko ta izračun napravila sama. To velja tudi za navedbo, da pri tej pogodbi ni šlo za zapleten finančni produkt, ki bi terjal kakšno posebno, bolj poglobljeno razlago.
Pomembno je, da sta bila tožnika izpostavljena tečajnemu tveganju, ki bi lahko imelo zanju hude (eksistencialne in socialne) posledice, obstoj tega tveganja pa je bil toženki znan oziroma bi ji moral biti znan. Toženka bi morala narediti vse, da bi tožnika, obravnavana kot povprečna potrošnika, to tveganje dejansko razumela in bi lahko ocenila konkretne ekonomske posledice takega pogoja za njune finančne obveznosti.
URS člen 14, 22. ZIZ člen 38, 38/6, 38/8, 239, 266, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 273. ZPP člen 8, 155, 339, 339/2, 339/2-14.
začasna odredba - postopek izdaje začasne odredbe - vrste začasnih odredb - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - predpostavke za izdajo začasne odredbe - potrebnost izdaje začasne odredbe - pogoj reverzibilnosti - stroški postopka zavarovanja - stroški odgovora na pritožbo - trditveno breme - pomanjkljivosti zaradi katerih se sodba ne more preizkusiti - dokazna ocena - enako varstvo pravic - enakost pred zakonom
V primerih, ko gre za t.i. ureditvene začasne odredbe, so predpostavke (zakonski dejanski stan), ki morajo biti podane najprej določene v prvem odst. 272. člena ZIZ (terjatev); nato mora biti podana ena izmed alternativno navedenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odst. 272. člena ZIZ ter še predpostavka reverzibilnosti (vrnitev v prejšnje stanje - Up-275/97). Sodišče zato ne more izdati regulacijske začasne odredbe, če v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi za toženca ne bo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00060465
SPZ člen 12, 12/2.. ZNP-1 člen 5, 5/1, 9.. ZPP člen 286, 286/3, 286a, 286a/1, 286a/3, 362, 362/2.
predlog za določitev nujne poti - navidezno izvrševanje pravic - pravica do izjave - opustitev vročitve - pravno vprašanje - prekinitev postopka - prekinitev postopka in napotitev na pravdo - prekluzija - načelo enotnosti glavne obravnave
Zadeva je bila vrnjena sodišču prve stopnje z navodilom, da se pri ponovnem odločanju o utemeljenosti predlagateljičinega predloga za določitev nujne poti opredeli tudi do navedb nasprotnega udeleženca o zlorabi pravice do nujne poti oziroma o navideznem izvrševanju te pravice po drugem odstavku 12. člena Stvarnopravnega zakonika.