S0dišče prve stopnje je pravilno tožnikove trditve o kršitvi pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka štelo za podlago odškodninskemu zahtevku za plačilo premoženjske škode. Vrhovno sodišče je v sklepih VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021 z dne 28. 6. 2022 v zvezi z nezagotovljenim dnevnim počitkom zavzelo stališče, da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak obveznost plačila za dejansko opravljeno delo. Tako je urna postavka za plačilo ur, ko je tožnik moral delati in posledično ni imel zagotovljenega dnevnega počitka v trajanju najmanj 11 ur, enaka urni postavki plačila za delo, saj je tožnik dejansko delal.
ničnost letnega poročila - razlogi za ničnost - upravni odbor - potek mandata - skupščina družbe - pristojnosti skupščine - pristojnosti nadzornega sveta - ničnost sklepa skupščine - delničarjeva pravica do obveščenosti
Nepravilna sestava upravnega odbora na veljavnost letnega poročila ni imela vpliva, ker je letno poročilo sprejela skupščina družbe. Tudi morebitna ničnost posameznih pravnih poslov ne vpliva na veljavnost letnega poročila.
Ni bilo kršitve pravice delničarja do obveščenosti, če so mu bile posamezne informacije dane na voljo takoj po skupščini, če se je s takšnim načinom strinjal.
ZPP člen 214, 214/2, 286, 286/3, 339, 339/1.. ZDR-1 člen 34, 37, 38, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 8, 9, 33, 33/1.. ZLS člen 33, 33/1.. ZŠpo-1 člen 20, 24, 25, 27.. ZVOP-1 člen 2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - pravočasnost podaje odpovedi - dokazna ocena
Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje natančneje ugotavljati, kaj konkretno je pomenila vsaka od njegovih 341 "akcij" v aplikaciji. Za zaključek o obstoju hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja zadostujejo ugotovitve o tem, da je iz izključno osebnih namenov in pretežno v času, ko je bil z dela odsoten (po ugotovitvi sodišča je v spornem obdobju od 1. 12. 2020 do 21. 1. 2021 delo opravljal le sedem delovnih dni) izvajal neupravičene in nepooblaščene dostope do aplikacije za vodenje javnega razpisa, pri čemer izjemna številnost teh dostopov nedvomno daje dodatno težo očitanim kršitvam.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 51.. OZ člen 82, 82/1, 82/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 73.. Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (30.11.2021) člen 60.. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 70.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 92.. Kolektivna pogodba za papirno in papirno-predelovalno dejavnost (2013) člen 80.
dodatek za delovno dobo - podjetniška kolektivna pogodba - višina dodatka
V 2. členu pogodbe o zaposlitvi sta se pogodbeni stranki dogovorili, da delavcu (tožnici) pripadajo k osnovni plači še dodatki, kot jih urejata ZDR-1 in PKP. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je določba jasna oziroma da ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožnica, da se tudi po prenehanju njene veljavnosti še naprej upošteva PKP.
Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnica v pritožbi, na podlagi katere določbe ji je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1. ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VSRS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018).
zamuda roka za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe kot prepozne - vzrok za zamudo - COVID-19 - prepozne navedbe - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - vrnitev v prejšnje stanje
Vzroke za zamudo roka za vložitev pritožbe z dne 26. 4. 2022 bi tožena stranka morala navesti istočasno, ko je vložila (prepozno) pritožbo, kar smiselno izhaja iz četrtega odstavka 117. člena ZPP. Slednji določa, da če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, mora predlagatelj obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje (in sicer v petnajstih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela; drugi odstavek 117. člena ZPP). Skladno z že obrazloženim pa v tem pritožbenem postopku navedbe pritožnice o razlogih za zamudo roka za vložitev pritožbe z dne 26. 4. 2022 tako ne morejo biti (več) upoštevne. Poleg tega pa zanje tudi sicer ni predlagala prav nobenega dokaza.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00061737
ZDR-1 člen 7, 7/4, 47, 47/1, 161, 161/1.. ZPP člen 8, 214, 238, 238/2.. ZJU člen 150.. ZObr člen 98a.. ZSSloV člen 38, 38/4, 56.. OZ člen 131, 131/2.
javni uslužbenci - vojak - nesreča pri delu - mobing - premestitev - terjatve iz delovnega razmerja - nadomestilo plače za čas bolniškega staleža - nadure - primopredaja - substanciranje trditev - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - sorazmerni del dopusta - dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da od delavcev toženke ni življenjsko pričakovati, da bodo priznali, da je bil tožnik šikaniran. Ker naj bi do zatrjevanih ravnanj trpinčenja prihajalo na delovnem mestu, je logično, da so priče večinoma nekdanji tožnikovi sodelavci, zaposleni pri toženki, vendar pa so njihove izpovedi, enako kot drugi dokazi, po določbi 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča. Poleg tega so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, na kar so pred zaslišanjem izrecno opozorjene (drugi odstavek 238. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa jih je upoštevaje, da so bile njihove izpovedi glede zatrjevanih očitkov o (ne)obstoju trpinčenja tožnika v bistvenih delih skladne, pravilno ocenilo kot verodostojne.
Pritožba neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo nadur, ki ga je tožnik utemeljeval z navedbami, da je ves čas trajanja delovnega razmerja na delo prišel 15 minut prej in pred odhodom z dela ponovno opravil primopredajo v trajanju 15 minut. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno poudarilo, da je toženka predložila evidence delovnega časa, iz katerih izhaja, da tožnik dela ni opravljal ves čas vtoževanega obdobja (saj je bil odsoten zaradi bolniškega staleža, koriščenja ur in izrabe letnega dopusta), tožnik pa kljub izrecnemu opozorilu toženke ni določno navedel, na katere dneve je prišel prej na delo oziroma na katere dneve naj bi opravil zatrjevane nadure, zato zahtevek iz tega naslova niti ni ustrezno substanciran.
Tožena stranka nikjer ne navaja neenotnosti sodne prakse višjih sodišč oziroma da sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da v dejanskih okoliščinah te zadeve predlog ne predstavlja podlage za postopanje po četrtem odstavku 206. člena ZPP.
ZPP člen 22, 22/1, 22/2, 57, 63. ZFPPIPP člen 52, 52/1.
krajevna pristojnost sodišča - izključna krajevna pristojnost - konkurenca dveh izključnih krajevnih pristojnosti - pristojnost za spore v izvršilnem in stečajnem postopku - pristojnost za spore v stečajnem postopku - izključna krajevna pristojnost sodišča, ki vodi stečajni postopek - pristojnost v sporih o nepremičninah
Okrožno sodišče v Ljubljani, ki se je s sklepom izreklo za krajevno nepristojno, ni krajevno nepristojno sodišče, saj je njegova izključna krajevna pristojnost predvidena v 57. členu ZPP. Samo sodišče, ki (lahko) misli, da ni krajevno pristojno, se namreč po določbah prvega in drugega odstavka 22. člena ZPP lahko izreče za krajevno nepristojno ter zadevo odstopi v reševanje krajevno pristojnemu sodišču
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00059328
URS člen 15, 22, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. OZ člen 147, 178, 183, 187. ZPP člen 2. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) točka 3. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3.
uresničevanje in omejevanje pravic - kolizija ustavno varovanih pravic - enako varstvo pravic - varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do osebnega dostojanstva - pravica do svobode izražanja - svoboda novinarskega izražanja - varstvo osebnostnih pravic - tehtanje pravic v koliziji - javni interes - presoja žaljivosti - povprečen bralec - negativna vrednostna sodba - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - novinarska etika - dolžna skrbnost novinarja - preklic izjave - dobra vera - preverjanje informacije - svoboda tiska - objava sodbe ali popravka - demokratična družba - denarna odškodnina pravni osebi - kršitev osebnostne pravice - hude obtožbe - utemeljen razlog - nepremoženjska škoda - povrnitev nepremoženjske škode - pravična denarna odškodnina - pravica do obveščenosti - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - komentar novinarja - odziv na predhodno ravnanje
Pri vrednotenju spornih izjav je v primerih kot je obravnavani (ki se nanašajo na svobodo novinarskega izražanja) pomembno izhodišče, razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Zahteva po dokazovanju slednjih bi pomenila kršitev svobode izražanja mnenj, ki je del pravice do svobode izražanja. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih zato za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih (sufficient factual basis). Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Tudi, če sporna izjava vsebuje neresnična dejstva, še ne pomeni, da je posameznik izključen iz pravice do svobode izražanja, če je imel utemeljene razloge, da je verjel v resničnost tistega, kar je zapisal. Pri tem je treba presoditi, ali je novinar ravnal v dobri veri in skladu z novinarsko etiko ter profesionalno skrbnostjo.
Skladno s sodno prakso ESČP je treba pri presoji "utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov" upoštevati več okoliščin oziroma kriterijev za presojo skrbnosti. Tako je preverjanje informacij pri nasprotni strani odvisno od okoliščin posameznega primera, po mnenju pritožbenega sodišča predvsem od tega, ali so bile obtožbe predstavljene na razumno uravnotežen način in ali so bili na voljo drugi, zanesljivi viri ter kako hudi so bili očitki v izjavi (ali ta predstavlja razžalitev). Navedene kriterije je treba presojati predvsem v luči novinarjevega vedenja v času pisanja sporne izjave.
ZPP člen 108, 108/4. ZIZ člen 16a, 16a/1, 41, 41/2.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - identifikacijski podatek - nepopolne vloge
Ker upnik v roku, ki mu ga je določilo sodišče v sklepu, s katerim ga je pozvalo naj skladno z določbami prvega odstavka 16.a člena ZIZ ter prvega in drugega odstavka 41. člena ZIZ dopolni oziroma popravi predlog za dovolitev izvršbe, le-tega ni ustrezno dopolnil, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je upnikov predlog za izvršbo nepopoln, ker sodišče dolžnice ni moglo nedvoumno identificirati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00061177
KZ-1 člen 34, 211, 211/1, 211/3.. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - objektivni in subjektivni kriteriji - združitev - sostorilstvo - poskus kaznivega dejanja - nasprotja med izrekom in razlogi - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
Pri inkriminaciji po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 - združitev - stori temeljno obliko kaznivega dejanja dvoje ali več oseb, ki so se združile zato, da bi goljufale. Gre za dogovor dvoje ali več oseb pred storitvijo kaznivega dejanja, ki se mora nanašati na več storitev kaznivih dejanj, ne le na tisto, ki ga je storilo dvoje ali več oseb. Pri tej inkriminaciji je tako potrebno ugotoviti, ali so storilci pri izvrševanju kaznivega dejanja delovali kot sostorilci (objektivni kriterij združitve) in ali jih je povezoval tudi dogovor, da bodo izvršili več goljufij (subjektivni kriterij združitve). V obravnavani zadevi ta zakonski znak ni obrazložen v izpodbijani sodbi, pa bi glede na predmet očitka moral biti.
ZVEtL-1 člen 17. SPZ člen 105, 105/3. SZ-1 člen 3, 3/3, 3/4.
vzpostavitev etažne lastnine - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - zemljišče, na katerem stavba stoji - skupni del zgradbe - kletni prostori kot posamezni deli stavbe - izvedensko mnenje - dejanska uporaba - uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem - sklep presenečenja
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom skušalo situacijo uskladiti tako, da je kot lastnika kleti ugotovilo tisto osebo, ki je klet v času izdelave izvedenskega poročila in še prej tudi dejansko uporabljala. Vendar sodišče s to namero ni seznanilo udeležencev postopka, pa tudi iz izvedenskega poročila ni bilo razvidno, da bo sodišče tako ravnalo. Naneslo je, da so pritožniki v vmesnem času od prejema izvedenskega poročila do izdaje sklepa (ali pa vložitve pritožbe) preselili svoje stvari v kleteh tako, da so uskladili dejansko rabo kleti z zemljiškoknjižnim stanjem, kakršno je bilo, ko so še obstajali enotni posamezni deli.
Določba tretjega odstavka 38.a člena ZGD-1 določa, kdaj gre za nasprotje interesov in v drugem odstavku istega člena določa tudi dolžnostno ravnanje poslovodja tožene stranke. To je bilo, da zakoniti zastopnik toženke zaradi tega, ker je družbenik družbe, ki je lastnica prostorov, ki jih je tožeča stranka, katere zakoniti zastopnik je bil njegov ožji družinski član iz sedmega odstavka 38.a člena ZGD-1G, to je oče, o nameravani oddaji prostorov v (pod)najem toženi stranki o očitnem nasprotju interesov obvesti edinega družbenika tožene stranke.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za konflikt interesov zadostuje ogroženost nepristranskega in objektivnega opravljanja nalog ali odločanja v okviru izvajanja (poslovodske) funkcije iz tretjega odstavka 38.a člena ZGD-1.
KORPORACIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSM00060078
ZGD-1 člen 263, 263/5, 263/6. ZFPPIPP člen 14, 14/4, 14/4-2, 28, 30, 32, 34, 38, 44, 44/1, 44/2, 44/4. OZ člen 352, 352/1.
izvršilni naslov - sklep o preizkusu terjatev - odškodninska odgovornost člana poslovodstva - prezadolženost družbe - omejitev ali izključitev odgovornosti - navadna malomarnost - stečajni postopek - preuranjenost zahtevka
Enako velja za zaključke v točki 25 obrazložitve, ki so pravilni in zadostni, tako da je odločbo tudi v tem delu objektivno mogoče preizkusiti. Toženca neutemeljeno zatrjujeta, da sklep o preizkusu terjatev, upoštevajoč načelo subjektivnih meja pravnomočnosti, zanju ni izvršilni naslov, ker ni vzpostavil obveznosti tožencev do upnikov v stečaju tožnice. Dejstvo je, da se obstoj terjatve nanaša na razmerje med upnikom in dolžnikom (v dani situaciji med posameznim upnikom in tožnico) in ne na razmerje med tožnico in njenimi poslovodnimi organi. To pa pomeni, da v primeru pravnomočno ugotovljene terjatve (to velja tako za terjatev, ugotovljeno s pravnomočno sodbo ali pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev), ni dopusten ugovor tretjega (tudi odškodninsko odgovornega poslovodje), da terjatev po temelju ne obstoji. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da sodba zaradi ugotovitve obstoja prerekanih terjatev sodi v krog primerov, ko sodna odločba ne učinkuje zgolj med pravdnima strankama, ampak učinkuje na širši krog oseb. Gre za primer širjenja subjektivnih meja pravnomočnosti, ki je utemeljeno zato, ker gre za eno terjatev, o kateri je mogoče odločiti samo na en način. Če je bilo o obstoju določene terjatve do stečajnega dolžnika že odločeno, ni dopustno o tem ponovno voditi postopka (tako sklep VSL I Cpg 3/2011 z dne 7. 4. 2011). Pritožbeni očitek ni utemeljen. Soglašati je sicer treba s pritožbo, da za drugega toženca ne velja določba šestega odstavka 263. člena ZGD-1, ampak je treba zanj uporabiti določbo prvega odstavka 352. člena OZ. Prvi toženec, ki je bil zakoniti zastopnik tožnice, se poskuša s trditvijo, da je zgolj formalno zasedal funkcijo poslovodje, da ni o ničemer odločal, da je vse prepustil sinu, kar je pokazal dokazni postopek, neuspešno razbremeniti odgovornosti tako po ZGD-1, kot tudi po ZFPPIPP. Po stališču VSRS (sklep II Ips 60/2018 z dne 19. 7. 2018) za razbremenitev odgovornosti posameznega člana vodenja ni dovolj, da ta zatrjuje, da je bil pasiven in se z vodenjem družbe ni aktivno ukvarjal. Prav nasprotno. Dokazati mora, da je svoje naloge izpolnjeval in da je to počel vestno in pošteno oziroma, da kršitev ni mogel preprečiti. Po stališču VSRS za vzpostavitev odgovornosti poslovodje zadošča, da je imel slednji možnost vplivati na poslovanje družbe, pa tega (po lastni volji) ni izkoristil. Da prvi toženec te možnosti ni imel, v postopku ni bilo zatrjevano. Slednji je enostavno vse prepustil sinu, kar pa za razbremenitev njegove odgovornosti ne zadošča. Zaradi tega dodatni odgovori na očitke pritožbe v zvezi s protipravnostjo njegovega ravnanja (da se v postopku ni ugotavljala njegova dejanska vloga v družbi) niso potrebni. V tem kontekstu tako sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točki 77 obrazložitve. V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 morajo člani organov vodenja ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Kot merilo je predpisana skrbnost strokovnjaka, ki mora poznati pravila poslovodenja oziroma upravljanja gospodarskih subjektov. Opustitev zahtevane skrbnosti, ki vključuje tudi opustitev zahtevanih ukrepov (34. - 38. člen ZFPPIPP) in kršitev temeljnih obveznosti poslovodstva iz 28., 30. in 32. člena ZFPPIPP, pomeni kršitev, za katero se ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 44. člena ZFPPIPP domneva, da je storjena z navadno malomarnostjo, če se ne dokaže hujša stopnja krivde (odločbi VSRS III Ips 9/2019 z dne 10. 5. 2019 in II Ips 60/2018 z dne 19. 7. 2018). Da bi smelo sodišče ugotavljati višjo stopnjo krivde, bi morala tožnica v tej smeri ponuditi ustrezno trditveno podlago. Kot se je v odločbi III Ips 29/2012 z dne 25. 3. 2014 izreklo že VSRS, lahko sodišče odloči o odškodninski odgovornosti članov poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP in članom poslovodstva naloži v plačilo povrnitev škode še preden je v stečajnem postopku znana višina poplačila terjatev stečajnih upnikov iz stečajne mase.
Za pritožbeno rešitev zadeve sta dejstvi, da pri tožniku zdravstvene storitve niso bile nujne in da so bile opravljene pri zasebnem zavodu v Sloveniji, kjer je moral tožnik sam nositi stroške opravljenih zdravstvenih storitev, odločilnega pomena. V takšnih okoliščinah namreč tožnik do povračila stroškov zdravstvenih storitev ni upravičen. V sodni praksi je bilo namreč že zavzeto stališče, da zavarovanec, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno zdravstveno mrežo, sam krije stroške storitev.
trgovina z ljudmi - zloraba prostitucije - zahteva za preiskavo - zavrnitev zahteve za preiskavo - uvedba preiskave s sklepom sodišča druge stopnje - utemeljen sum - izvršitvena ravnanja - pravna kvalifikacija
V fazi odločanja o odreditvi preiskave sodišče obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Sodišče namreč v tej fazi postopka oceni le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da so osumljenci izvršili kaznivo dejanje. V zvezi s pojasnilom sodišča prve stopnje glede pravne opredelitve očitanega kaznivega dejanja in vztrajanju okrožnega državnega tožilca, da gre za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1 pa je dodati le, da bo končna pravna opredelitev dejanja mogoča šele v kasnejši fazi kazenskega postopka, ko se bodo izvajali dokazi, s katerimi se bo potrdila ali ovrgla teza tožilstva, da so osumljenci ravnali z oškodovanko na način, da je to moč razumeti kot trgovino z ljudmi.
Pritožnici je po plačilu obveznosti, ki jih je do banke imela zapustnica, od podedovanega zneska ostalo zgolj 57,20 EUR. Upoštevaje njeno siceršnje premoženjsko stanje takšen znesek pomeni, da njeni prejemki v maju 2022 (ko je poravnala zapustničin dolg) še vedno ne presegajo dvakratnika osnovnega minimalnega dohodka.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061011
ZBan-1 člen 261e, 350a. URS člen 67. ZPSVIKOB člen 3, 3/1, 3/3, 9, 45. ZPP člen 205, 206, 206/1.
zavrnitev predloga za prekinitev postopka - plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost bank - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - zakonitost odločbe - izbris obveznic - podrejene obveznice - pojasnilna dolžnost banke - neupravičena obogatitev - predhodno vprašanje - prekinitev pravdnega postopka zaradi vložitve pobude za oceno ustavnosti - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - tožba proti poslovnim bankam - ni predhodno vprašanje - neenotna sodna praksa
Ker je bil postopek zoper BS na podlagi sklepa Ustavnega sodišča U-I-4/2020 prekinjen, prvostopenjsko sodišče pritožbe tožnika (zoper sklep z dne 12. 2. 2020 o nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani za sojenje o zahtevku zoper BS) ni predložilo višjemu sodišču, tako da odločitev, da se postopek vodi le zoper poslovno banko, ni pravnomočna. Posledično so zaključki, ki jih prvostopenjsko sodišče utemeljuje z dejstvom, da postopek teče le še zoper poslovno banko, zmotni. Postopek še vedno teče tudi zoper BS, le prekinjen je. V zvezi s tem je pomembno tudi, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-27/20 sprejelo v obravnavo pobude prizadetih oseb za oceno ustavnosti več določb ZPSVIKOB, med drugim tudi določb, ki urejajo omejitev sodnega varstva na ugotavljanje odškodninske odgovornosti BS na podlagi 350.a člena ZBan-1 ter temu ustrezno ločitev pravd v začetih enotnih postopkih ter izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru.
Tožnik zatrjuje, da je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe BS predhodno vprašanje za odločanje o utemeljenosti zahtevkov zoper poslovno banko in v zvezi s tem predlaga sodišču, naj pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za razveljavitev ZPSVIKOB in 261.e člena ZBan-1L. Sodišče prve stopnje je navedlo zgolj, da postopek ne teče po ZPSVIKOB in da je o 261.e členu ZBan-1 Ustavno sodišče že odločilo. Ni se opredelilo do dejstva, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-4/20 začasno zadržalo izvajanje vseh določb ZPSVIKOB, torej tudi tretji odstavek 3. člena, ki izključuje uporabo ZPSVIKOB za tožbene zahtevke zoper poslovne banke. O tem, ali je odločitev o zahtevkih zoper drugo toženko odvisna od vprašanja (ne)zakonitosti Odločbe BS (predhodno vprašanje), izpodbijani sklep nima razlogov. Prav tako ne o veljavnosti oziroma uporabi 261.e člena ZBan-1.
uporabnina - plačilo uporabnine - predpostavke za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve - tržna najemnina - skupna lastnina zakoncev - počitniški apartma - prikrajšanje - okoriščenje
Zakonca nista oddajala apartmajev v času skupnega življenja. Da bi po razpadu življenjske skupnosti skušala doseči dogovor, da bi se apartmaji pričeli oddajati, pa tožnica ne zatrjuje. Čeprav jo je toženec opozoril na neskladje med trditvami o prikrajšanju in postavljenim zahtevkom, nato pa jo je še sodišče v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo, naj poda konkretne trditve glede neupravičene obogatitve, ker ne uveljavlja nekaj, kar bi že uveljavljala in ne gre za že pobrane najemnine, trditev kdaj oziroma kolikokrat in za koliko časa bi šla na počitnice, ni podala. Tako ni izkazala okoliščin, ki bi utemeljevale plačilo za kontinuirano uporabo vseh treh apartmajev hkrati in je presoja sodišča prve stopnje, da do povrnitve polovice tržnih najemnin, ki bi jih bilo mogoče iztržiti z oddajanjem apartmajev, ni upravičena, materialnopravno pravilna.
ponovna odmera starostne pokojnine - sorazmerni del starostne pokojnine - nadurno delo kot poseben delovni pogoj
Za izračun pokojninske osnove se dodatno upošteva le plača za opravljenih 25 nadur v letu 1990, plač za opravljeno nadurno delo iz ostalih let za obdobja od leta 1973 do 1991, ki jih je tožnik uveljavljal, da se mu upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove, pa ni mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, ker nadurno delo ni bilo opredeljeno kot poseben delovni pogoj v skladu z 49. členom tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/90 in 5/91).