Izhajajoč iz ustavnih v določil 54. člena Ustave RS, da imajo starši tako pravico kot dolžnost svoje otroke vzdrževati, izobraževati in vzgajati v enaki meri in da se ta pravica ter dolžnost staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon, je treba vedno prvenstveno presojati, ali je mogoče, da je otrok zaupan v skupno varstvo in vzgojo z uravnoteženimi pravicami in dolžnosti obeh staršev. Mejnik, ko skupno starševstvo ni možno, je ogrožanje otroka.
Dokaze se zavaruje na način, da se jih (predčasno) izvede in ne na način, da se jih izroči stranki. S tem, ko imajo predlagatelji (le) pravico vpogleda v spis, ne pa tudi fotokopiranja in prevzema listin iz spisa, jim tudi ni kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva in enakega varstva pravic.
Otrok, ki je že dopolnil 15 let, lahko samostojno odloča o svojem zdravljenju, če je sposoben razumeti in sprejeti načrt zdravljenja.
Presoja obstoja pogojev iz 39. člena ZDZdr narekuje celovito presojo obnašanja osebe, torej tudi v določenem časovnem obdobju neposredno pred zadržanjem.
Po izvedenkini oceni bi nezadostno zdravljena psihična destabilizacija ohranila tveganje psihotične destabilizacije in s tem škodljivega učinka bolezenskih simptomov na delovanje možganov zaradi nevrotoksičnosti.
Sodišče je zato pravilno dokazno ocenilo mnenje CSD, da je v korist obeh hčerk, da se njuni medsebojni stiki z materjo postopno ponovno vzpostavijo, vendar v prisotnosti strokovne delavke in psihologinje na način, da se poskusno izvedejo trije takšni stiki po eno uro na teden. Sodišče druge stopnje pritrjuje presoji, da je s takšno odločitvijo sodišče v največji možni meri upoštevalo tudi mnenje 13 in 17 letnih hčer udeležencev.
Dediči postanejo s trenutkom zapustnikove smrti lastniki vsega njegovega premoženja, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti navedeno v sklepu o dedovanju.
Pritožnik smiselno navaja, da se je priposestvovanje začelo šele po smrti zapustnice. To pa pomeni, da gre za pravico, ki jo je (domnevno) pridobil šele po smrti zapustnice, zato te pravice ne more uveljavljati v okviru zapuščinskega postopka, temveč jo bo moral uveljavljati v pravdi.
Ukrepi na podlagi ZPND se izrekajo ob upoštevanju dokaznega standarda verjetnosti (prvi odstavek 22. člena ZPND), zato so lahko le začasnega in ne trajnega značaja. Njihov namen je žrtvi nasilja v hitrem (sumarnem) postopku čim prej nuditi zaščito pred nasiljem, zato se sporna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti. Tako ukrepi ne morejo trajati v nedogled, četudi tretji odstavek 19. člena ZPND predvideva možnost njihovega podaljšanja. Če želi žrtev doseči trajnejšo prepoved približevanja in navezovanja stikov, mora poskrbeti za sodno varstvo trajnejše narave - bodisi z vložitvijo tožbe za prenehanje kršitve osebnostnih pravic po 134. členu OZ bodisi z uporabo drugih ustreznih pravnih sredstev. Zato pritožba pravilno opozarja, da je namen ukrepov po ZPND v preprečitvi akutne ogroženosti, ne pa v trajni sistemski ločitvi bivših partnerjev. Upoštevajoč intenzivnost ravnanj nasprotnega udeleženca (do težav je prihajalo predvsem ob predajah otroka, sicer pa udeleženca nimata stikov) ter ogroženost predlagateljice, pritožbeno sodišče v skladu z načelom sorazmernosti iz 5. člena ZPND ocenjuje, da je izrečeno obdobje podaljšanja prepovedi približevanja in navezovanja stikov v trajanju 12 mesecev predolgo, zato ga je treba skrajšati na 9 mesecev.
V skladu z določbo 417. člena OZ lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Toženec ni izkazal, da bi bil podan kateri od razlogov, ki onemogoča prenos terjatve, niti da bi s tožnico sklenil dogovor o neprenosljivosti terjatve na drugega.
Stroške, ki jih tožnica utemeljuje kot škodo, predstavljajo stroški za vlaganje vlog ter izvajanje drugih storitev preko odvetnika (odvetniški stroški) ter potni stroški, ki jih tožnica uveljavlja za obisk odvetnika. Ti stroški predstavljajo stroške (kazenskega) postopka, ki se ne morejo uveljavljati kot navadna škoda po pravilih obligacijskega prava.
Čeprav drugi odstavek 93. člena ZKP določa, da začne trimesečni rok za priglasitev stroškov teči z vročitvijo pravnomočne in izvršljive sodbe, se v skladu s stališčem sodne prakse to določbo razlaga na način, da rok za priglasitev stroškov ne začne teči že s pravnomočnostjo sodbe, temveč šele takrat, ko sodišče upravičencu do povračila stroškov vroči sodbo sodišča prve stopnje z jasno oznako njene pravnomočnosti.
Sodišče prve stopnje naj pred odločanjem o pristojnosti skladno s 17. členom Uredbe preveri, katero sodišče je prvo začelo postopek: če je to storilo grško, se mora postopek pred slovenskim sodiščem po uradni dolžnosti prekiniti do ugotovitve o (ne)pristojnosti grškega sodišča.
Pravila glede določanja prava, ki ga je treba uporabiti za družinska civilnopravna razmerja z mednarodnim elementom, določa Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Razmerja med starši in otroki se skladno s prvim odstavkom 42. člena ZMZPP presojajo po pravu države, katere državljani so. Navedeno zakonsko določilo v konkretnem primeru odkazuje na uporabo srbskega. Vendar pa se pravo, na katerega napotujejo določbe ZMZPP, izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstoji pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom (prvi odstavek 2. člena ZMZPP).
Primarni cilj določitve ukrepov po 19. členu ZPND je takojšnja zaščita žrtve pred povzročiteljem nasilja. Ravno zaradi nujnosti in prednostne obravnave zadeve sodna praksa dopušča nižji dokazni standard, zaradi česar sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov udeležencev postopka.
Vprašanje je torej bilo, ali sta se pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe dogovorili, da bo kupnina zajemala tudi DDV, ali kot zatrjuje toženka, da se je slednja zavezala plačati zgolj kupnino brez DDV. Dejstvo, da je tožnica zavezanka za plačilo DDV (ki je javno finančna dajatev) pa na dogovor o ceni med pravdnima strankama nujno ne vpliva.
Dokazni postopek ni pokazal, da bi pritožnica ogrožala zdravje tretjih oseb (heteroagresivnega vedenja ob močno izraženi blodnjavosti le v bodoče ni mogoče izključiti), zanesljivo pa je pokazal, da pritožnica huje ogroža svoje zdravje.
Tožnik je bil oproščen plačila sodnih taks v celoti, in sicer za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje in enako za pritožbeni postopek, ta taksna obveznost je obakrat znašala 2.337,00 EUR. Če ne bi bil oproščen, bi moral to takso plačati v celoti, nato pa bi plačani znesek delil usodo vseh za pravdo potrebnih stroškov. Tako je tudi v konkretnem primeru in razmerje, ki ga želi doseči tožnik, je doseženo (dejansko ga bo bremenil le tisti delež takse, ki odpade na njegov pravdni neuspeh). Sodišče prve stopnje je tožniku med potrebne stroške priznalo celotni strošek takse, ki je je bil oproščen, tega pa mora sedaj plačati. Odločitev sodišča je torej pravilna in zakonita.
Komunikacija med staršema je sicer slaba, a ne tako, da zaupanje otrok v skupno varstvo in vzgojo ne bi bilo mogoče. Tekom postopka sta udeleženca sklepala dogovore o stikih, prebivališču otrok in njunem preživljanju, kar dokazuje njuno zmožnost usklajevanja, ko gre za dobrobit otrok. Sicer pa je sodišče natančno določilo način prehajanja otrok med staršema, kako bosta financirala potrebe otrok, pa sta se tudi natančno dogovorila sama. Da bi ob prehajanju otrok od enega k drugemu staršu prihajalo do težav, ni podatkov, prav tako ne, da se ne moreta sporazumeti o pomembnejših vprašanjih glede varstva in vzgoje otrok (npr. o izbiri šole in poklica, udeležbi otroka v družabnem življenju, o morebitnem premoženju otrok, njunih stikih z drugimi osebami, uporabi elektronskih medijev, zdravniških posegih), glede vsakdanjih stvari (npr. kaj bo otrok jedel, glede običajne medicinske oskrbe, kdaj bo šel spat, ali bo šel k prijatelju) pa dogovarjanje ni potrebno, saj te odločitve sprejema tisti starš, ki je trenutno z otrokom.
Določnih, še manj pa z dokaznimi predlogi podprtih, razlogov za neverodostojnost vročilnice toženka ne ponuja.
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo stališča sodne prakse, po katerih vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali odpravljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje, ki utemeljuje pravico do povračila škode po 26. členu URS. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri tem je VS RS večkrat poudarilo, da je treba pri presoji, ali je bilo ravnanje nosilca oblasti protipravno, izhajati iz narave njegovega dela. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilo poudarilo načelo subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države zaradi ravnanja njenih organov, ki je v tej zadevi pravzaprav ključno. Iz načela subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Odškodninska odgovornost države je skrajno sredstvo, ultimum remedium. Šele če vsi drugi mehanizmi za varstvo pravic v posameznem primeru odpovedo, pride lahko v poštev varstvo po 26. členu Ustave (ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno z odškodnino). Ravnanje oškodovanca, ki je sam opustil vložitev pravnega sredstva, pretehta protipravno ravnanje sodišča, saj je s tem sam preprečil možnost odprave domnevne oz. zatrjevane napake v postopku, ki je ravno zato predviden.
Določba prvega odstavka 162. člena DZ sodišču podeljuje pooblastilo in hkrati določa meje njegovega odločanja. Sodišče sme izdati katerokoli začasno odredbo, vendar hkrati le tisto, ki je glede na naravo in stopnjo ogroženosti otroka potrebna za njegovo varstvo.
Okoliščina, da iz uradnih evidenc izhaja le prejemek socialne pomoči, lahko kaže zgolj na dejanski prejemek nasprotnega udeleženca, ne more pa izpodbiti ocene sodišča o njegovih pridobitnih zmožnostih.
Oseba, ki je z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti, spada v krog zakonitih dednih dedičev po zapustniku.
Zakon podrobnejših kriterijev, na podlagi kateri se odnos dveh oseb šteje za zunajzakonsko skupnosti, ni določil. Sodna praksa pri zapolnjevanju tega pravnega standarda upošteva celoto osebnih in premoženjskih razmerij partnerjev. Na zunajzakonsko skupnost kažejo predvsem obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomske skupnosti ter notornost skupnosti. Gre za zunanje pokazatelje obstoja zunajzakonske skupnosti, ki mora temeljiti na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Pri tem je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej glede na vse okoliščine in intenzivnost konkretnega odnosa.
Pritožniki neutemeljeno izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in temelji na oceni vsakega relevantnega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote, nanašajočih se na vprašanje, ali je med pravdnima strankama v zatrjevanem obdobju obstajala zunajzakonska skupnost.
Upoštevajoč celoten odnos med tožnico in zapustnikom, njuno večletno skupno bivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomsko skupnost in dejstvo, da ju je tudi okolica zaznavala kot sopotnika, je pravilna presoja, da je zunajzakonska skupnost ob smrti zapustnika obstajala.