Tožnik je v postopku uveljavljal štiri zahtevke, pri čemer z dvema ni bil uspešen (zahtevka na odpoved najemne pogodbe in na izpraznitev in izročitev bivalne enote sta bila zavrnjena). Z ostalima zahtevkoma (na plačilo neplačanih najemnin in plačilo neplačanih obratovalnih stroškov) pa je tožnik dejansko uspel, saj so toženci neplačane najemnine in stroške plačali po vložitvi tožbe in tik pred narokom za glavno obravnavo, zato je tožnik svoja zahtevka iz tega naslova ob strinjanju tožencev umaknil. Ob taki procesni situaciji je sodišče prve stopnje odločilo, da je pravično, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.
S plačili, izvedenimi po vložitvi tožbe, so toženci pripoznali zahtevek, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem delom zahtevka dosegel dejanski uspeh. Glede na to, da so se toženci, ki dlje časa niso izpolnjevali svojih obveznosti iz najemne pogodbe, plačilu denarne terjatve tudi še v tem postopku upirali z navajanjem razlogov, zakaj plačila niso sposobni izvesti, ni mogoče govoriti, da toženci niso dali povoda za tožbo (157. člen ZPP).
Sodišče ni imelo podlage za zavrženje predloga dediča za taksno oprostitev. Predlog je imel vse obvezne/potrebne sestavine. Soglasje polnoletnih družinskih članov in njihovi podpisi niso več obvezna sestavina predloga, podatke o morebitnih družinskih članih pa lahko sodišče po uradni dolžnosti preveri v zbirki podatkov eRISK.
Pritožnica svoj pravni interes utemeljuje zgolj z zatrjevanjem obstoja predpogodbe in plačili.
S ponavljanjem navedb, s katerimi sta pritožnika v zapuščinskem postopku uveljavljala, da je oporoka pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na navedenih nepremičninah, v tem postopku ne moreta doseči prekinitve postopka. Solastninska pravica predlagateljice glede navedenih nepremičnin temelji na pogodbi, da bi o njeni veljavnosti tekla pravda, pa pritožnika ne trdita.
ZOdv-G, ki je začel veljati dne 26. 10. 2022, v prehodni določbi določa uporabo spremenjenega petega odstavka 17. člena ZOdv na 6 mesecev po uveljavitvi novele ZOdv-G, torej na 26. 4. 2023. Glede na to, da je v času odločanja sodišča prve stopnje ta določba že bila v veljavi in se je tudi že uporabljala, jo je bilo dolžno uporabiti tudi sodišče v konkretni zadevi. Res sodna praksa glede tega vprašanja ni enotna, večinska praksa pa vendarle zavzema stališče, da je z vidika odmere stroškov bistven trenutek, ko je sodišče o njih odločilo.
Kadar je potrebno vročiti tožbo pravni osebi v tujini, se v skladu z določilom prvega odstavka 135. člena ZPP, vročitev opravi po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (146. člen) drugače določeno. Pri vročanju v tujino se tako ne upoštevajo pravila vročanja našega procesnega zakona, razen, če ima pravna oseba iz tujine ali njen zakoniti zastopnik, ki je v tujini, pooblaščenca v Sloveniji.
Vročitev je potrebno opraviti ob upoštevanju veljavnih mednarodnih pogodb.
Sodno varstvo posesti ne daje upravičenja zahtevati nečesa, česar posestnik pred motenjem oziroma odvzemom posesti ni imel, četudi vrnitev iz posesti odvzetega objektivno ni več mogoča (denimo zato, ker je premet razpadel in ga ni več mogoče vzpostaviti).
Pogodbeno dogovorjena možnost konverzije ne odpravlja posledic pomanjkljivega pojasnila. Takšna možnost pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti. Tudi sicer konverzija sama po sebi ne odpravlja posledic valutnega tveganja in neuravnoteženosti potrošnikovega položaja, iz pritožničinih navedb pa ne izhaja, da je tožnikoma nameravala predstaviti bistvene značilnosti veljavne pogodbe, kakšno možnost preoblikovanja pogodbenega razmerja sta imela na razpolago in ali bi ponujena možnost spremembe odpravila neuravnoteženost njunega položaja (vključno z že nastalim).
ZVPot ni uredil posledic ničnosti in vrnitvenih zahtevkov, zato se uporabijo splošna pravila OZ, ki pa jih je treba razlagati pravu EU skladno. Tako je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na zadevo C-520/21 ravnalo tudi pri presoji, ali je verjetno izkazana ničnost sporne kreditne pogodbe.
Sodišče druge stopnje sledi sodni praksi Sodišča EU in Ustavnega sodišča RS, da znatno neravnotežje položajev ni omejeno le na količinsko ekonomsko presojo (primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroški, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku), ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj ter da je za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja bistven trenutek sklenitve kreditne pogodbe.
Ob tem sodišče druge stopnje dodaja, da je odobritev pravnega posla s strani pristojne upravne enote po 19. členu (in z njim povezanih določbah) Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) dodaten pogoj k predpostavkam za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla (kupoprodajne pogodbe za kmetijska zemljišča), ki pa ga sodišče tudi ne more nadomestiti tako, da bi o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju, zlasti, če je o tem že pravnomočno odločeno na matičnem (upravnem področju), kot v predmetni zadevi.
Trditveno in dokazno breme sta posledici razpravnega načela, po katerem sta stranki postopka tisti, ki navajata trditve o odločilnih dejstvih in jih morata praviloma tudi dokazati (izjeme v 214. členu ZPP). Samo v primerih, če odločilna dejstva niso bila (pravočasno) zatrjevana in ta pomanjkljivost v postopku pred sodišče prve stopnje ni bila odpravljena, je podano stanje nesklepčnosti (pomanjkljivo substanciranje), posledica pa zavrnitev tožbenega zahtevka.
Splošno pravilo ZNP-1 iz prvega odstavka 40. člena, po katerem vsak udeleženec krije svoje stroške, se v skrbniškem postopku ne uporablja. Pravilo se uporablja le, če zakon ne določa drugače, za postopek postavitve odrasle osebe pod skrbništvo pa zakon vsebuje posebna pravila, v 70. členu.
V prvem odstavku 70. člena ZNP-1 je uporabljen izraz "stroški postopka", kar jasno vključuje vse stroške - tako skupne stroške kot stroške udeleženca. Enak izraz je uporabljen v naslovu 40. člen, v katerem so določena ločena pravila za razporeditev skupnih stroškov postopka in stroškov udeležencev.
Sodišče prve stopnje je izvedlo potrebne dokaze ter na podlagi njihove skupne dokazne ocene z verjetnostjo ugotovilo dejstva, ki omogočajo zaključek, da je zaradi preprečitve ogroženosti mladoletne hčerke in sina udeležencev potrebno, pred dokončno odločitvijo, začasno dodeliti otroka v vzgojo in varstvo očetu ter določiti začasno izvajanje stikov z materjo, na način, da se bodo stiki izvajali v varnem okolju, to je pri babici otrok.
Pritrditi je sicer pritožbeni graji, da podlaga za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja ne more biti obstoj kazenskega postopka zoper nasprotnega udeleženca zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, ki je še v teku. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna, saj okoliščina teka kazenskega postopka sama po sebi ne kaže na nadaljnjo ogroženost žrtve.
Nasprotni udeleženec je izrečene ukrepe kršil. Že ta okoliščina zadošča za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZPND, saj kaže na to, da prvotno izrečeni ukrepi niso zalegli in sta predlagateljica ter njena hči še zmeraj ogroženi.