CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - ODZ - STVARNO PRAVO
VSL00082736
ODZ paragraf 1, 1/3. SPZ člen 271, 271/2. ZVNDL člen 5. Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (1946) člen 8. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 3, 12, 29, 29/4, 34, 34/1, 36. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 6, 6/2. ZPP člen 285.
izročitev nepremičnine v posest - izročitev dela stavbe v posest - plačilo uporabnine - zaplemba premoženja - družbena lastnina - nacionalizacija dela nepremičnine - kupoprodajna pogodba za nepremičnino - pravica uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini - pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini - prehod lastninske pravice - načelo superficies solo cedit - prodaja tujega deleža na nepremični - nepremičnina, na kateri ni mogoče pridobiti lastninske pravice - lastninska pravica več oseb - stavbna pravica - pomanjkanje stvarne legitimacije - sodba presenečenja - navajanje novih dejstev in dokazov v ponovljenem postopku - materialno procesno vodstvo - opozorilo in poziv na odpravo pomanjkljivosti - opozorilo nasprotne stranke
Z uveljavitvijo ZLNDL v letu 1997 se je pravica uporabe, ki jo je imela Občina A. na stavbi 212, stoječi na parceli 277/2, po samem zakonu transformirala v lastninsko pravico. 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo SPZ, sta imeli tako lastninsko pravico na zemljišču in lastninsko pravico na stavbi različni osebi. Zemljišče parc. št. 277/2 je bilo v lasti pravnih prednikov tožnika, stavba na njej pa je bila v lasti Občine A. Za tak primer pa je SPZ, da bi omogočil nadaljevanje v prejšnjem sistemu nastalih razmerij, v drugem odstavku 271. člena uzakonil nastanek stavbne pravice.
ZD člen 9, 130, 142a, 142a/1, 165, 165/1, 206, 206/2, 219. SPZ člen 39, 41.
zapuščina - osebno vozilo - lastnina države - varstvo lastninske pravice - izročitev zapuščine - zapuščina brez dediča - kaduciteta - derivativni način pridobitve - deklaratorna narava sklepa
Osebno vozilo je postalo last države že z zapustnikovo smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno, zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje v času odločanja, pred izdajo izpodbijanega sklepa opravljati poizvedbe o tem, kje se navedeno vozilo, njegovi ključi in prometno dovoljenje, nahajajo. Razen tega sodišču prve stopnje te obveznosti ne nalaga nobena določba ZD (niti 219. člen ZD), niti noben drug predpis.
stvarna služnost - služnostna pravica hoje in vožnje - izvrševanje služnosti - prenehanje stvarne služnosti - bistveno spremenjene okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena - nekoristna stvarna služnost - vestna in skrbna presoja dokazov
Sodišče prve stopnje je razumljivo pojasnilo, da je bil dostop do garaže pred ustanovitvijo služnosti možen, možen je tudi sedaj, vendar zaradi cipres in nivojskih razlik zelo otežen. Če bi bile ciprese odstranjene in nivojske razlike odpravljene, bi bilo vzpostavljeno enako stanje, kot je bilo pred ustanovitvijo služnosti. Bistveno je, da se okoliščine niso spremenile, torej ni izpolnjen eden od pogojev po 222. členu SPZ.
Kot je že izpostavilo sodišče prve stopnje, mora biti nekoristnost objektivna in popolna, pri tem pa je treba v celoti izhajati iz potrebe gospodujočih zemljišč. Ker je dokazni postopek prepričljivo pokazal, da tudi po odstranitvi nadstrešnice z javne ceste ni mogoč dostop na parcelo 0000 61/5, oziroma ni mogoče parkiranje v garaži v stavbi št. 172, ne moremo zaključiti, da je služnost za gospodujočo nepremičnino postala nekoristna. Enak dostop je namreč v uporabi od ustanovitve služnosti naprej, torej gospodujoči nepremičnini ves čas koristi v enaki meri.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00082500
SPZ člen 153, 154, 266. OZ člen 343. ZPP člen 154, 155, 165, 341, 358, 358/1, 358/1-5.
hipotekarni dolžnik - poplačilo terjatve iz zastavljene nepremičnine - terjatev zavarovana z zastavno pravico - solastniki kot sosporniki - hipotekarna tožba - ugovori, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno - odločanje o pravnomočno razsojeni stvari - zmotna uporaba materialnega prava - nasprotovanje tožbenemu zahtevku - obrazloženost ugovornih navedb - zastaranje obrestnega zahtevka - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji - sprememba odločitve o pravdnih stroških - vsebina vpisa hipoteke - pretrganje zastaranja - poplačilo zastarane terjatve iz zastavljene stvari - delni uspeh
Zastavna pravica je sicer akcesorna pravica, z zavarovano terjatvijo je nedeljivo povezana.
Terjatev izvira iz leta 1994, od takrat pa ni bila sodno uveljavljena, zato do pretrganja zastaranja ni prišlo. Na podlagi zamudne sodbe in z njo ugotovljene terjatve zoper Č. Č. pa nikoli ni prišlo do ustanovitve hipoteke.
V skladu s 343. členom OZ, se lahko, ko preteče čas zastaranja, upnik, čigar terjatev je zavarovana z zastavo ali s hipoteko, poplača le iz obremenjene stvari, če jo ima v rokah ali če je njegova pravica vpisana v javni knjigi. Zastarane terjatve za obresti in druge občasne dajatve pa se ne morejo poplačati niti iz obremenjene stvari.
taksna oprostitev - oprostitev plačila sodne takse - sosporniki - oprostitev plačila sodne takse enega sospornika - obseg veljavnosti sklepa o oprostitvi plačila taks - materialno sosporništvo - postopek za delitev solastnine
V obravnavani zadevi sta predlagatelja solastnika, ki zahtevata delitev stvari. Glede na to, da sta predlagatelja soupravičenca oz. sozavezanca iz istega materialnopravnega razmerja, gre za materialna sospornika. Taksna oprostitev za skupen predlog za delitev stvari se torej razteza tudi na drugo predlagateljico.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083173
ZVPot člen 22, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 346.
švicarski franki (CHF) - dolgoročni kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - uporaba direktive - potrošniška pogodba - retroaktivna uporaba zakona - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - pogodbeni pogoj - ugovor zastaranja - konverzija terjatev - regulatorna (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - sodbe SEU
Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive 13/93 za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodbe SEU, ki jih je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji). Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče.
Neutemeljeni so očitki o retroaktivni opredelitvi standarda toženkinega dolžnega ravnanja. Kot je pojasnilo že VS RS, so bile določbe tedaj veljavnega ZPotK pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti. Določale so, da mora banka pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku in da mora v primeru, da izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, pogodba vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Ker izračun končnih stroškov kredita, vezanega na CHF, zaradi možnega spreminjanja mesečnih obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ni mogoč, zakon pa elementov za izračun konkretno ne določa, jih je treba predstaviti potrošniku v okviru predpogodbenega pojasnila. Šele če potrošnik ve, kakšne so možne posledice ponujenega pogodbenega pogoja, je mogoče govoriti o enakovrednem pogajalskem položaju, kar je izhodiščni namen Direktive 13/93, opredeljen v 16. uvodni izjavi.
Neutemeljeni so očitki o zmotni opredelitvi dolžnega pojasnila. Za opredelitev ni bila ključna odločba US RS Up-14/21, ampak (zavezujoča) stališča SEU, ob upoštevanju katerih je sodišče razložilo določbe ZVPot. Nenazadnje je podana razlaga skladna s sodno prakso VS RS.
Neutemeljeni so tudi očitki glede ugovora zastaranja. Ob upoštevanju načela evropsko skladne razlage je VS RS že zavzelo stališče, da lahko zastaralni rok prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
O toženkinih navedbah v zvezi z možnostjo konverzije se je bilo sodišče dolžno izreči, a to procesno pomanjkljivost lahko odpravi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 62/2023, na katero se sklicuje pritožnica, navedlo razloge, zaradi katerih je na tovrstne navedbe treba odgovoriti, v kasnejši odločbi II Ips 74/2023 pa se je o njih tudi vsebinsko izreklo. Po tem stališču pogodbena možnost o konverziji, ne da bi bil pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.
Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti dvoje, prvič, da je izhodišče razlage dejstvo, da je utemeljenost ničnostnega zahtevka verjetno izkazana, in drugič, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - veljavnost oporoke - veljavnost pisne oporoke pred pričami - pogoji za veljavnost oporoke - obstoj oporoke - razglasitev oporoke - upoštevanje okoliščin konkretnega primera - volja zapustnika - manj verjetna pravica dediča
Akt razglasitve oporoke predstavlja ključen trenutek za začetek teka zastaralnega roka po 61. členu ZD. Opravi se ne glede na to, ali je oporoka po zakonu veljavna.
Po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP je neodplačno pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev. Pri neodplačni pogodbi odsvojitelj torej ne pridobi nobene protivrednosti, zato se njegovo premoženje (in s tem možnost poplačila upnikov) zmanjša. V obravnavanem primeru pa prodajna pogodba ni neodplačna, zato ne more zmanjšati premoženja prodajalca (tožnika). V prodajni pogodbi je bila dogovorjena nasprotna storitev, to je plačilo kupnine na način, da bo pobotana z obveznostjo prodajalca do kupca.
Nadaljnji obstoj terjatev upnikov do stečajnega dolžnika še tudi po njegovem izbrisu iz registra ne nasprotuje nobenemu od načel stečajnega postopka in tudi ne njegovemu bistvu in namenu. Upnik se lahko ne glede na to, da terjatve sploh ni prijavil, poplača na podlagi poroštva, saj terjatev ne preneha. Položaj upnika mu omogoča, da pride do poplačila zunaj stečajnega postopka in ne glede na stečajni postopek, poplačilo iz poroštva pa ne pomeni ločenega poplačila v razmerju do drugih stečajnih upnikov, saj predmet poroštva ni del stečajne mase in se drugi upniki iz poroštva ne bi mogli poplačati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083265
ZVPot člen 37, 37b, 37c. OZ člen 7.
potrošniški spor - prodajna pogodba - stvarna napaka - jamčevalni zahtevek - odstop od pogodbe - izpolnitev pogodbe (odprava napake) - odprava napak - dodaten rok za izpolnitev pogodbe - neizpolnitev pogodbe - vrnitev kupnine - izbira jamčevalnega zahtevka - zloraba pravice
V zvezi z utemeljenostjo odstopa od pogodbe je bilo že večkrat poudarjeno, da čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake ni mogoča ali ni izpolnjena v primernem roku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083252
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/1, 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 87, 190, 192, 193, 198, 336, 365, 371, 372. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 21, 21/3. ZPP člen 319, 319/3, 324, 324/3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - dokazna ocena - pravo EU - konverzija - dajatveni (povračilni) zahtevek - zastaranje povračilnih zahtevkov na podlagi nične pogodbe - obrestni zahtevek - tek obresti - nepoštenost stranke - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - izrek sodbe pri pobotnem ugovoru - procesni pobotni ugovor
Niso izpolnjena merila SEU za izključitev uporabe Direktive po drugem odstavku 1. člena, v delu, v katerem pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne temelji na izrecni zakonski vsebini iz prvega odstavka 7. člena ZPotK, temveč se nanaša na presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti po drugem odstavku 7. člena ZPotK v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZPotK.
Določbi 371. in 372. člena OZ pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti. Ne določata (sami po sebi) pravic in obveznosti strank iz posamezne pogodbe. Po sodni praksi SEU pa nacionalnemu sodišču to ne preprečuje, da bi presojalo (ne)dovoljenost pogodbenega pogoja.
Možnost konverzije v ničemer ne odpravlja ugotovljene pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti in s tem posledične ničnosti. Tožena stranka v pritožbi sploh ne zatrjuje, da dogovorjena možnost konverzije odpravlja prav vse že nastale negativne posledice valutnih nihanj. Ker tožnika nista bila opozorjena na drastično spremembo tečaja in skupne cene kredita, tudi zgolj opozorilo na možnost konverzije ni moglo vzpostaviti zavedanja tožnikov o znatnih posledicah v primeru velike depreciacije domače valute.
SEU je že presodilo, da člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki ob tem, da določa, da tožba za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne zastara, določa zastaralni rok za tožbo za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti (tč. 58).
Tudi kondikcijski zahtevek zaradi ničnosti pogodbe po 87. členu OZ je treba interpretirati v skladu z obogatitveno idejo (načelom). Prikrajšanec ima primarno na voljo naturalno restitucijo, če to ni mogoče, pa mu mora pridobitelj dati ustrezno nadomestilo po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Ko je predmet izpolnitve denar (nakazilo kredita tožnikoma), mora prejemnik vrniti isto količino denarja.
Ko pa gre za vprašanje plačila obogatitvenih obresti, je treba uporabiti določbe OZ o neupravičeni pridobitvi (zlasti 193. in 198. člen OZ). Določbo 193. člena OZ je teorija tudi ob neupoštevanju evropskega potrošniškega prava že do sedaj razlagala tako, da je dobrovernemu pridobitelju denarnega zneska mogoče naložiti plačilo obogatitvenih obresti samo v višini dejansko doseženih obresti. Po določbi o plodovih 193. člena OZ namreč dobroverni prejemnik jamči le za vrednost dejansko doseženih plodov, ne pa tudi za tiste, ki jih je opustil obrati (smiselno velja za obresti).
Pri prenehanju dvostranskih pogodb kondikcijski zahtevki, ki stopijo na mesto izpolnitvenih, ohranijo vzajemno naravo, kar pomeni, da je vsaka od strank zavezana vrniti tisto, kar je prejela, po načelu do ut des. Tožeča stranka je pri postavitvi svojega zahtevka upoštevala, da je od tožene stranke prejela kredit v znesku 293.895,00 EUR in je tožbo vložila le glede presežka, ki je ob koncu sojenja na prvi stopnji znašal 121.216,56 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki priznalo tudi nadomestilo za čas, ko je tožeča stranka uporabljala kapital tožene stranke. Toženka svoje povračilne obveznosti torej ne more dodatno zmanjšati z ugovorom, da je njen povračilni zahtevek višji kot ga je upoštevala tožeča stranka pri postavitvi zahtevka.
Nepoštenost po 193. členu OZ temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe. Teorija kot slabovernega označuje tistega prejemnika, ki se zaveda dejstev, iz katerih izhaja odsotnost pravne podlage, in pravne posledice, da prejetega ne sme obdržati, oziroma slednja tako "bije v oči", da poštenemu prejemniku ne bi mogla ostati neznana. Povedano drugače, za slabovernost je potrebno dokazati prejemnikovo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist potrebno vrniti), ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.
Neutemeljene so dolžnikove pritožbene navedbe, da ni prejel plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 11. 2024. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz vročilnice, pripete k plačilnemu nalogu z dne 9. 6. 2023 (red. št. 4), izhaja, da je bil drugemu dolžniku plačilni nalog z dne 10. 12. 2024 osebno vročen 12. 12. 2024. Po prvem odstavku 224. člena ZPP v zvezi s 149. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ, je pravilno izpolnjena vročilnica javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Po četrtem odstavku 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, vendar dolžnik zgolj s posplošenimi navedbami, da plačilnega naloga ni prejel, ob dejstvu, da je na isti naslov že prejel vsa pisanja, domneve iz četrtega odstavka 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ne more izpodbiti.
ZD člen 15, 15/1. ZPP člen 337, 337/1, 365, 365-3.
sklep o dedovanju - obseg zapuščine - razglasitev dedičev - napačni podatki - pravica dedičev do predlaganja novih dokazov - nova dejstva in dokazi v pritožbenem postopku - dopustne pritožbene novote - podatki iz uradnih evidenc - raziskovalna dolžnost - pogodba o dosmrtnem preživljanju - obrazloženost sklepa - zapuščinska obravnava - opozorilo na posledice izostanka z naroka - pravni laik - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji - pravica do izjave - pravica do pritožbe
V tem primeru pritožnik, pravni laik, ni bil jasno opozorjen na usodnost svoje neudeležbe na zapuščinski obravnavi. Ni bil poučen, da sklepa (s pritožbo) ne bo mogel korigirati z novim niti, če bi se izkazalo, da zapuščinsko sodišče ni imelo pred seboj popolnega in ažurnega gradiva o obsegu zapuščine in zakonitih dedičih. Zaradi teh okoliščin so dejstvi in dokaza, ki jih je pritožnik prvič navedel v pritožbi, dopustni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VSL00082757
ZD člen 224. SPZ člen 42. ZUP člen 272, 272/2. ZPP člen 394, 394-9, 394-10.
sklep o dedovanju - poprava sklepa o dedovanju - pravnomočnost sklepa o dedovanju - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s sodno odločbo - pravda ob pogojih za obnovo zapuščinskega postopka - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - razlogi za obnovo postopka - pravnomočna odločba upravnega organa - sprememba statusa kmetije - zaščitena kmetija - pridobitev statusa zaščitene kmetije - dedovanje zaščitene kmetije - nova dejstva in dokazi - obstoj obnovitvenih razlogov
Nova dejstva in novi dokazi so vsebina obnovitvenega predloga, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Zapuščinsko sodišče ni pristojno za ugotovitev oziroma podelitev statusa zaščitene kmetije, ampak je to stvar ustreznega upravnega postopka. Upravni postopek za določitev spornih nepremičnin za zaščiteno kmetijo pa je bil začet šele po pravnomočnosti relevantnega dela sklepa o dedovanju, posledično je bila po njegovi pravnomočnosti izdana tudi odločba o določitvi zaščitene kmetije, na katero se sklicuje tožnik. Sporne nepremičnine tako v času teka relevantnega dela zapuščinskega postopka niso imele statusa zaščitene kmetije, zato sodišče na takšen status tudi ni moglo in ni bilo dolžno vezati uporabe materialnopravnih odločb. Morebitna kasnejša sprememba statusa spornih nepremičnin ne predstavlja novega dejstva v pomenu 10. točke 394. člena ZPP
ureditev razmerij med starši in otroki - zaupanje otroka v vzgojo in varstvo - sposobnosti in zmožnosti staršev - stiki med starši in otrokom - varstvo koristi otroka - preživljanje otroka - pridobitne zmožnosti staršev - razporeditev preživninskega bremena - namen denarne kazni
Glede mlajše hčere je sodišče utemeljeno upoštevalo, da je domala celotna skrb za varstvo in vzgojo zanjo pri materi, oče pa ne izkazuje interesa niti za skrb zanjo niti za izvajanje kvalitetnih stikov. V tem - in v nekoliko boljši preživninski zmožnosti očeta - je razlog za drugačno razporeditev preživninske obveznosti v razmerju do mlajše hčere in do mlajšega sina.
Neutemeljeno je očetovo zavzemanje za upoštevanje otroškega dodatka, dodatka za veliko družino in državne štipendije. Po utrjenem stališču v sodni praksi so ti prejemki namenjeni otrokom in ne zmanjšujejo preživninske obveznosti staršev. Drugače je le v primerih, ko starši ne zmorejo poskrbeti za pokritje otrokovih potreb.
Zavračanje sodno določenih stikov s strani sina udeležencev ni zgolj posledica očetove opustitve starševske dolžnosti, ampak tudi materinega nepravega pristopa do sina, predvsem pa intenzivnega konfliktnega odnosa med starši, za katerega sta odgovorna oba. Izvršitev izrečene denarne kazni bi le še dodatno negativno vplivala na odnos med sinom in materjo.
ZVEtL-1 člen 3, 24, 35. ZNP-1 člen 9, 32, 32/1, 155, 155/4. ZPP člen 3, 3/3. ZIZ člen 1, 1/1, 3.
vzpostavitev etažne lastnine - postopek vzpostavitve etažne lastnine - prekinitev nepravdnega postopka - spor o lastništvu nepremičnine - izvršilni postopek - pogoji za prekinitev postopka
Za prekinitev postopka vzpostavitve etažne lastnine ni zakonskih pogojev. Izvršilni (niti znotraj njega pravdni) postopek v zvezi s sporno nepremičnino ne predstavlja ovire za tek predmetnega postopka za vzpostavitev etažne lastnine. Spor o tem, ali nepremičnina dejansko predstavlja premoženje v izključni lasti drugega nasprotnega udeleženca, namreč v izvršilnem postopku ne bo rešen, končna odločitev sodišča o vzpostavitvi etažne lastnine pa tudi ne predstavlja ovire za kasnejše uveljavljanje stvarnih pravic v pravdnem postopku.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082782
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3. ZVPot člen 23, 24.
kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - kreditno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU
V tej pravdi se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bil zahtevek tožnice utemeljen, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnici za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se nacionalna zakonodaja in sodna praksa razlagata lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.
Glede na navedeno se izkaže, da evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v navedenih potrošniških sporih omogoča znatno znižane standarde sicer strogo pojmovanih pogojev za ureditvene začasne odredbe, in da je stališče iz citirane zadeve tukajšnjega pritožbenega stališča I Cp 2075/2023 osamljeno oz. v večinski praksi istega sodišča preseženo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083415
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZIZ člen 29a, 272, 272/1, 272/2, 272/2-3.
kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - pogoj reverzibilnosti - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - izvedba dokazov
Iz toženkinih ugovornih trditev izhaja, da je tožnico opozorila na bistvene nevarnosti kredita, tudi na okoliščino, da lahko valutno tveganje, ki navzgor ni omejeno, pomembno vpliva na njeno plačilno sposobnost. Ker gre za trditve, diametralno nasprotne trditvam tožnice, bi moralo sodišče prve stopnje toženki omogočiti, da jih dokaže. Posebej zato, ker je na njej (trditveno in) dokazno breme o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, opravljeni s profesionalno skrbnostjo. Šele izvedba predlaganega dokaza bi omogočala presojo, ali je tožnica razumela (oziroma ni razumela) razsežnost(i) prevzetega valutnega tveganja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083367
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. ZPotK člen 21, 21/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - trditveno in dokazno breme - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - standard profesionalne skrbnosti - težko nadomestljiva škoda - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - reverzibilnost začasne odredbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - razvoj sodne prakse - sprememba sodne prakse - sodna praksa SEU
Nacionalno sodišče mora glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika, da plača mesečne obroke za čas trajanja postopka, potrebna za zagotovitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako lahko sodišče upošteva med drugim finančni položaj potrošnika in tveganje, da bo moral banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je izposodil.
Tožnika sta fizični osebi, ki morata skrbeti za dva šoloobvezna otroka, toženka pa banka, zato gotovo razpolaga z neprimerno višjim kapitalom kot tožnika in je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je nadaljnje plačevanje kredita, ki je verjetno ničen, neprimerno hujša neugodna posledica za tožnika, kot ne prejemanje obrokov kredita za toženko, na mestu. Da je terjatev toženke zavarovana s hipoteko, sta tožnika navedla. Trditveno breme se nanaša na trditve o dejstvih, pravo pa mora poznati sodišče. Ali sta tožnika zavarovanje s hipoteko omenjala v zvezi s pogojem reverzibilnosti, zato ni pomembno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00082731
OZ člen 190, 198. DZ člen 248, 262, 267, 272. ZZZDR člen 190, 191, 211, 215, 219, 219/1. SPZ člen 67. ZPP člen 328.
uporaba tuje stvari v svojo korist - nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - uporabnina za nepremičnino - plačilo uporabnine - pravni naslov za uporabo nepremičnine - uporaba stvari z dovoljenjem lastnika - dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine - postavitev skrbnika za poseben primer - upravičenja skrbnika za poseben primer - redno upravljanje nepremičnine - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - pooblastila skrbnika - odpoved pogodbenega razmerja - uporaba nepremičnine brez pravnega naslova - predpostavke za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve - prikrajšanje lastnika - oddaja nepremičnine v najem - prenehanje skrbništva - dedovanje - identifikacija nepremičnine - napačen naslov - očitna pisna pomota - popravni sklep
Zatrjevana in ugotovljena je bila neutemeljena uporaba tuje stvari, ki je omejevala in onemogočala tožnici izvrševanje lastninsko pravnih upravičenj (da bi imela nepremičnino v svoji rabi - izključni posesti) in z njo prosto razpolagala (jo oddajala v najem). S tem je (vsaj) potencialno oziroma hipotetično prikrajšanje tožeče stranke izkazano. Na drugi strani je dovolj zatrjevana obogatitev na strani tožene stranke in vzročna zveza med njima.