Ker pa je v vmesnem času SEU o predlogu Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 14/2025 že odločilo dne 24. 2. 2026 s sklepom C-368/25, razlogov za prekinitev postopka tudi glede denarnega dela zahtevka, v času odločanja sodišča druge stopnje, več ni.
Kot bistvena za posestno motitveno pravdo je sodišče, v okviru trditvene in dokazne podlage pravnih strank, ugotavljalo dejstva glede posesti tožnikov nad sporno garažo pred očitanim motilnim ravnanjem, ki je bilo izvršeno 7. 4. 2025, pri čemer samo dejanje, ki ga tožnika navajata kot motitveno, ni bilo sporno niti v postopku pred sodiščem prve stopnje.
V konkretnem primeru je za presojo pravilnosti izpodbijane stroškovne odločitve ključna ugotovitev, ali je toženka z nakazilom zneska 516.005,09 EUR izpolnila tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je v danem primeru šlo za umik tožbe zaradi izpolnitve zahtevka iz naslova glavnice. Bistveno je namreč, da gre za poravnavo iste terjatve, kot je bila uveljavljana s tožbo. Četudi toženka trdi in z listino dokazuje, da naj bi pravno podlago za plačilo predstavljal drug dokument, to na presojo vprašanja istovetnosti terjatve in izpolnitve zahtevka ne vpliva.
Bistveno spremenjenih okoliščin v smislu prvega odstavka 197. člena DZ ne predstavlja niti sprememba stikov, za katero sta se nepravdni stranki dogovorili s sodno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Mariboru II N 628/202 z dne 6. 2. 2025. V posledici na novo dogovorjenih stikov namreč oba mld. otroka s predlagateljem preživita zgolj en dodaten med tednom in nekaj dodatnih dni med poletnimi šolskimi počitnicami, kar pa tudi po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi terjale spremembo višine preživninske obveznosti, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje (15. točka obrazložitve). Oba mld. otroka namreč še zmeraj večino časa preživita pri nasprotni udeleženki.
Tožeči stranki ni mogoče očitati pomanjkljive skrbnosti: ponudbo je sprejela zgolj kot nesporni del odškodnine, s čimer je pustila odprta vrata za morebitni zahtevek toženke, za rešene dele je dala toženki na voljo zadosti časa (vsekakor je bila toženka o možnosti iskanja ponudnika za razbitino seznanjena pred 6. 2. 2019, sicer tega dne njen pooblaščenec ne bi odgovoril o tem, da aktivno išče ponudnika in da ji je bilo največ ponujeno 2.500 EUR), v nekem trenutku pa je razbitino morala prodati, saj je kot dober strokovnjak le na ta način lahko preprečila, da bi se njena vrednost s časom še znižala, kar bi končno šlo tudi v škodo toženke. Ta trenutek je bil, ko je prejela ponudbo za nakup razbitine, o čemer je 4 dni pred realizacijo obvestila toženko in ji s tem dala še zadnjo možnost, da sama poskrbi za prodajo razbitine boljšemu ponudniku. Tožeča stranka je tako naredila vse, kar je bilo potrebno.