Sodna praksa je že zavzela stališče, da se v postopku začasne odredbe zagotavlja le kritje nujnih eksistenčnih potreb in še to le v primeru, če bi bilo njihovo zadovoljevanje brez izdaje začasne odredbe ogroženo. Začasna odredba tako ni namenjena kritju stroškov preživljanja, ki se bodo ugotavljali v rednem postopku.
Izpodbijani sklep nadalje nima razlogov, zakaj je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti določilo obveznost plačevanja preživnine od vložitve predloga dalje, to je od 24. 9. 2025.
Prav tako je odločitev sodišča v delu, ko je določilo denarno kazen za primer kršitve obveznosti iz začasne odredbe, nezakonita, saj ZNP-1, izrek denarne kazni predvideva zgolj v primeru kršitve odločitve sodišča o otrokovih stikih (103. člen ZNP-1).
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikoma niso bile predstavljene bistvene pasti in riziki tega posla, kot na primer konkretni izračuni, projekcije in grafi, kaj bi zanje pomenila sprememba (zlasti drastična, kar je še posebej pomembno) tečaja in/ali obrestnem mere. Predmetni posel je bil sklenjen na podlagi skopih, pomanjkljivih in mestoma zavajajočih informacij.
Glede na ugotovljeno ničnost kreditne pogodbe je ugodilo tudi kondikcijskemu zahtevku za vrnitev obrokov kredita, ki so bili plačani od decembra 2019 do oktobra 2023. Gre za vrnitev tistih plačil, ki presegajo znesek prejete glavnice. Ker je bila tožba (skupaj s kondikcijskim zahtevkom) vložena šele marca 2023, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da so ti zahtevki zastarali (da je zastaranje poteklo že februarja 2020). Velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
Toženki (njenim uslužbencem) v konkretni zadevi ni mogoče očitati, da so ravnali subjektivno nepošteno. Niso se zavedali, da so bila v tistem trenutku pojasnila pomanjkljiva (v smislu zahtev, ki jih je oblikovala kasnejša sodna praksa), prav tako se tedaj niso mogli zavedati, da bi ta pomanjkljivost lahko povzročila ničnost sklenjenih kreditnih pogodb. Šlo je za nepošteno ravnanje v objektivnem smislu, zato sta tožnika, v skladu z določbo 193. člena OZ, upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe dalje.
Najti je treba ustrezno ravnovesje med potrebami upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi obeh preživninskih zavezancev (189. člen DZ). Že sprememba enega od navedenih pravno relevantnih dejavnikov lahko poruši omenjeno ravnovesje. Vendar pa vsaka sprememba na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. Spremembe potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca morajo biti bistvene.
Ravnanja, ki jih predlagateljica očita nasprotnemu udeležencu ne dosegajo pravnega standarda fizičnega in psihičnega nasilja. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti podana takšna raven nasilja, ki terja in zato utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Vsako neprijetno obnašanje, partnerska nastrojenost in nesoglasja o delitvi ter uporabi skupnega premoženja še ne predstavljajo nasilja v smislu določb ZPND.
Ob vložitvi tožbe je bil tožnik kot zemljiškoknjižni lastnik obremenjene nepremičnine aktivno legitimiran. Naknadna odsvojitev nepremičnine med pravdo pa skladno s prvim odstavkom 190. člena ZPP ne preprečuje dokončanja pravde med istima strankama. V takem primeru pride do ločitve procesne in materialnopravne legitimacije, pri čemer procesna legitimacija ostane tožeči stranki. Tožnik je zato pravilno, skladno z relevančno teorijo, prilagodil tožbeni zahtevek spremenjenemu zemljiškoknjižnemu stanju ter zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke v korist pridobitelja nepremičnine - stranskega intervenienta, saj izbris hipoteke vedno učinkuje v korist aktualnega zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine.
Sedmi odstavek tar. št. 8 Notarske tarife, na katerega se je oprlo sodišče, izrecno določa, da če notar v skladu z devetim odstavkom 64. člena zakona upošteva vsebino listine, znaša pristojbina za overitev podpisa iz prvega in drugega odstavka te tarifne številke dodatno 16 EUR. Navedena določba torej ureja le zvišanje osnovne pristojbine, do katere je notar upravičen ob overitvi podpisa, kar pomeni, da ne gre za samostojno storitev, ki bi jo bilo mogoče obračunati in priznati samostojno, brez pripadajoče overitve podpisa.
Po četrtem odstavku 163. člena ZPP lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških postopka odloči le po temelju - katera stranka in v kakšnem deležu jih krije. V tem primeru izda sklep o višini stroškov po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Tak sklep ni samostojen izvršilni naslov, saj je vezan na odločitev o podlagi stroškovne obveznosti v odločbi o glavni stvari. To pomeni, da mora sodišče izrek posebnega sklepa o višini stroškov oblikovati tako, da ne predstavlja samostojnega izvršilnega naslova.
Nadzorovana obravnava je sistem, ki ga koordinira koordinator. Celostno podporo osebi tako nudi strokovni team, katerega delo koordinira koordinator.
Dolgotrajna uporaba stanovanja na podlagi lastnikovega dovoljenja sama po sebi ne dokazuje obstoja najemne pogodbe. Če uporabnik ne izkaže soglasja volj o bistvenih sestavinah najemnega razmerja, gre za prekarno oziroma drugo odpovedljivo obligacijsko razmerje, ki ga lahko lastnik odpove.
Stroga presoja sorazmernosti posega v pravico do doma je potrebna v razmerjih med javnopravnim subjektom in posameznikom, ne pa tudi v razmerjih med dvema subjektoma zasebnega prava. V takšnih primerih je treba upoštevati, da lahko pride do kolizije dveh enakovrednih človekovih pravic, ki ju njuna nosilca lahko uresničujeta le v obsegu, ki ne pomeni prekomernega posega v pravico drugega.
Lastnik ni dolžan trajno dopuščati brezplačne uporabe svoje nepremičnine, če uporabnik kljub dolgotrajnemu bivanju ne izkaže prizadevanj za ureditev svojega stanovanjskega oziroma socialnega položaja.
Pritožbeni postopek je namenjen presoji pravilnosti in zakonitosti odločb sodišča prve stopnje. Od pritožnikov se zato pričakuje, da v pritožbi vzpostavijo vsebinski dialog z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje. Pritožba tožnice temu standardu ne zadosti. V večjem delu namreč predstavlja skoraj dobesedni prepis tožbenih navedb, vključno z nedoslednostmi in nejasnostmi, na katere je opozorilo že sodišče prve stopnje.
Zgolj nepravilna presoja normodajalca glede (ne)ustavnosti sprejetega predpisa in njegova razveljavitev še ne predstavljata tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen Ustave. Odškodninsko odgovornost države zaradi normativne protipravnosti lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb ali kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.
Navedene dejanske ugotovitve po oceni sodišča druge stopnje dajejo podlago za zaključek, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Nasprotna udeleženka ima duševno motnjo, zaradi česar ima hudo moteno presojo realnosti ter vzrokov ogrožanja (ogrožanja sebe in drugih) zaenkrat ni mogoče odvrniti z drugimi, milejšimi oblikami pomoči. Trenutno se pri njej izvaja nadzor z modifikacijo ter optimizacijo medikamentozne psihiatrične terapije, pri čemer je za stabilizacijo njenega zdravstvenega stanja potreben čas treh mesecev.
Če naj se z začasno odredbo uredi taka vsebina, kakršna naj bi se uredila tudi s končno odločitvijo, velja, da naj se z začasno odredbo ne določi vnaprej (prejudicira) končne odločitve sodišča v primeru, ko bi obstoj in trajanje začasne ureditve tako močno in trajno prizadel interese otroka ter obeh staršev, da bi vplival na končni izid postopka.
Za uspeh z negatorno tožbo ne zadostuje obstoj vsakršnega posega v lastninsko pravico, ampak mora biti poseg takšen, da dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih, glede na okoliščine konkretnega primera. Poseg postane protipraven, ko doseže določeno intenzivnost in s tem predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice.
Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila. Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika.
Za izkaz priposestvovanja služnosti bi tožnica morala izkazati, da je pot (sama ali po obdelovalcih) neovirano uporabljala 20 ali vsaj 10 let. Priča D. D. je izpovedala, da je bila trasa 1 ponavadi zaprta, ker so bila tam nastavljena korita in sončniki, kar je razumela kot prepoved vožnje, le če je bila pot prosta, jo je uporabila tudi priča C. C. Vsekakor ni šlo za enkratno ali zgolj občasno oviro, pač pa za stalno nasprotovanje uporabi poti s strani tožencev (z nastavljanjem sončnikov, korit, ki jih gotovo ne gre pripisati obiskovalcem gostilne, avtomobilov), ki sta se ga obdelovalca tudi držala. Tožnica ni izkazala redne uporabe sporne poti za točno določene potrebe oz. s točno določenim namenom, temveč se je trasa 1 uporabljala le kot priložnostna bližnjica (če je bila prosta) ob siceršnji pretežni uporabi javne in drugih poti, po katerih sta obdelovalca dostopala do travnika. Podlaga za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti je lahko le njeno dolgotrajno in pošteno izvrševanje tako, da je bilo izvrševanje opazno in da lastnik temu ni nasprotoval. Uporaba poti 1 zgolj kot bližnjice, če je bila slučajno prosta, pa ne predstavlja rednega in neoviranega izvrševanja služnostne pravice, temveč uporabo poti na skrivaj oziroma nepošteno, saj sta obdelovalca za prepoved vedela.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje s posplošenim in nedoločnim izrekom delno zavrnilo tožbeni zahtevek, se postavlja vprašanje, ali je takšna zavrnitev dovolj jasna in pregledna, da ne ustvarja protislovnosti z izpodbijano delno ugoditvijo zahtevku.
Višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka, narekuje sklep, da je ob odsotnosti posebnih okoliščin, pravilna odločitev, da bi bilo za oceno pristnosti podpisa poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca.
Za sklepčnost zadošča, da tožeča stranka poda dejstveno podlago, iz katere izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ne pa, da je predložen tudi dokaz.
Prepozno pritožbo je treba (prav tako kot je treba nedovoljeno) zavreči (prvi odstavek 346. člena ZPP). V konkretnem primeru niso podani tehtni razlogi, da bi se lahko upoštevalo pritožbo, vloženo po poteku pritožbenega roka (tretji odstavek 36. člena ZNP-1). Ti niti niso zatrjevani, sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 5. 2026 pa je bil tudi vsebinsko presojen na osnovi pritožbe same zadržane osebe.
Namen zaščite žrtev nasilja po ZPND ni kaznovanje posameznika za njegova pretekla ravnanja, temveč prenehanje in preprečitev nasilja. Predpostavka za izrek ukrepov tako ni samo ugotovitev, da je predlagateljica žrtev nasilnega ravnanja, temveč s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost ponovitve nasilja.
Ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem in plačevanjem preživnine po spremembi družinske situacije sta namenjena postopek za delitev skupnega premoženja in postopek za varstvo koristi otroka, ne ukrepi za zaščito pred (ekonomskim) nasiljem.
Pravilen je materialnopravni sklep, da predlagateljica ni (več) žrtev nobene od oblik nasilja in da pretekla dejanja nasprotnega udeleženca niso (več) vir njene ogroženosti.
OT za priznanje nagrad po tar. št. 43 določa dodatni pogoj, da gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah. Pojem samostojnosti pomeni, da gre za storitve, ki po vsebini niso vezane na opravljanje kakšne od storitev, ki so ovrednotene v drugih tarifnih številkah oziroma niso odvisne od dogajanja v teh zadevah. Ker je plačilo sodne takse procesna predpostavka za vložitev tožbe (105.a člen ZPP), je neločljivo povezano z opravo tega procesnega dejanja. Posledično to plačilo ne predstavlja samostojne storitve, ki bi bila posebej vrednotena, temveč storitev, ki je zajeta v že priznani nagradi za vložitev tožbe.
Utemeljeno pritožba opozarja na dejstvo, da sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo stroškov postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, iz katerega izvira predmetna pravda. Glede na uspeh v postopku tudi ti stroški predstavljajo za pravdo potrebne stroške, ki jih je toženka dolžna povrniti tožnici.