postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - splošni skupni del več stavb - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izpolnjevanje dejanskih kriterijev - pretekla raba zemljišča - namembnost zemljišča - urbanizem - gradbena dokumentacija - realizacija - splošna raba - javna površina - komunalna opremljenost - odpadki - lastništvo nepremičnine
Kriteriji v 43. členu ZVEtL-1 so navedeni le primeroma in sodišče ni dolžno uporabiti vseh. Pri tem mora upoštevati, da mora biti namembnost zemljišča stavbi utemeljena tako z urbanističnega kot tudi z dejanskega vidika. Urbanistični vidik je zaobsežen s kriteriji v 1. in 4. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, medtem ko dejanski vidik utemeljujejo kriteriji iz 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1.
Kljub temu, da je načrtovanje ob gradnji stavbe najkonkretnejši in najzanesljivejši vir za ugotovitev urbanističnega vidika, je v obravnavani zadevi ključno, da načrti ob gradnji stavbe niso bili realizirani na način, kot je bilo sprva zasnovano. V takšnih primerih je treba za utemeljitev urbanističnega vidika uporabiti urbanistične standarde (namesto aktov načrtovanja ob gradnji stavbe) in v resnici preizkusiti, v kolikšnem obsegu sta bili dejanska ureditev in raba skladna s splošnimi pravili urbanizma.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00087982
DZ člen 161, 162. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
začasna odredba v nepravdnem postopku - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o stikih - odločanje o stikih z otrokom - namen zavarovanja z začasno odredbo - ogroženost otroka - stiki brez prenočevanja - vikend - stiki mladoletnega otroka s starši - omejitev stikov med hčerko in očetom - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - dokaz - pomanjkljivost izvedenskega mnenja - pomanjkljiva dokazna ocena - celovita dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - opredelitev do navedb stranke - konfliktnost med starši - napotitev v programe - porazdelitev bremen
Namen začasne odredbe je varovanje otroka in ne optimalna določitev stikov ali urejanje drugih perečih vprašanj med staršema, ki pa sama po sebi ne ogrožajo otroka.
Strokovno mnenje CSD v družinskih postopkih je po svoji dokazni teži približuje izvedenskemu mnenju, kar pa ne pomeni, da mora sodišče takemu strokovnemu mnenju brez pridržkov slediti. Nasprotno, sodišče mora mnenje (enako velja tudi za izvedensko mnenje) kritično pretehtati.
Kritična pomanjkljivost mnenju CSD jemlje verodostojnost in dokazno težo. Navedbe v mnenju CSD o "hudi ogroženosti", "trajnih posledicah" nimajo konkretne povezave s konkretnimi okoliščinami v zvezi s tu obravnavano deklico: kaj je narobe z dosedanjimi stiki? v čem konkretno se kaže dekličina ogroženost? zakaj je nujno, da se takoj, še pred dekličinim četrtim letom, uvede nočitev? Glede na vse povedano bi moralo sodišče prve stopnje mnenje bolj kritično presoditi in po analogiji z izvedenskim mnenjem poskrbeti za njegovo dopolnitev (in ne zgolj slediti predlogu CSD).
Sodišče prve stopje se ni opredelilo do povzetih predlagteljičinih navedb v zvezi z očetovimi ravnanji in opustitvami, četudi jih je deloma povzelo. Kljub temu, da se o začasni odredbi odloča z nižjim dokaznim standardom (verjetnost), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi te navedbe matere utegnile biti pomembne ne le za presojo, ali je A. A. ogrožena, če se nemudoma ne uvedejo stiki s prenočevanjem (zaenkrat v spisu ni podlage za tak zaključek), temveč tudi za presojo, ali ne bi bili prav stiki s prenočevanjem potencialno škodljivi oziroma ogrožajoči.
Breme stikov (vključeno s prevozi) je treba enakomerno porazdeliti med oba starša, vendar pa to vprašanje - tudi upoštevaje dejstvo, da oba udeleženca živita v Ljubljani - ne vpliva na ogroženost ali neogroženost deklice, zato je za presojo pogojev za izdajo začasne odredbe nepomembno.
ukrepi za varstvo koristi otroka - razmerja med starši in otroki - odvzem ali omejitev starševske skrbi - odvzem otroka staršem - namestitev otroka pri drugi osebi - stiki - preživnina - novote v pritožbenem postopku - načelo varstva koristi strank - nujnost ukrepa
Pritožbeno zatrjevanje, da naj ukrep ne bi bil potreben, ker predlagatelj ne prepoznava ogroženosti mladoletne A. v okolju, v katerem živi sedaj, oziroma, da, ker za A. že sedaj skrbi udeleženka, ni treba, da se A. odvzame nasprotni udeleženki in se ji izreče ukrep omejitve starševske skrbi, kaže na temeljno nerazumevanje instituta odvzema otroka in namestitve k drugi osebi ter s tem povezane omejitve starševske skrbi. Našteti ukrepi se namreč izrečejo izključno zaradi varstva koristi otroka in ne morebiti kot sankcija staršu.
URS člen 56, 56/1. ZZNPOB člen 4, 5, 5/2, 5/4, 22, 22/1, 42, 42/1, 42/2. DZ člen 114, 122, 123, 126, 134, 134/1, 134/2, 188.
pravice otroka - varstvo koristi otroka - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - oploditev z biomedicinsko pomočjo - spor za ugotovitev očetovstva - ugotovitev očetovstva - dokazovanje očetovstva - sporna dejstva o očetovstvu - sodna ugotovitev očetovstva - ugotovitev očetovstva po smrti domnevnega očeta - ničnost pogodbe
Dogovor z dne 10. 4. 2017, na katerega se v utemeljitev odločitve sklicuje sodišče prve stopnje, da je pokojnik pripravljen sodelovati kot darovalec pri umetni oploditvi ter da ne nastanejo nobeni pravni zahtevki ne s strani darovalca ne proti njemu ter da bo preživnino in obveznosti, ki izhajajo iz naslova umetne oploditve, krila mati predlagateljice, je v nasprotju z največjo koristjo otroka, zato je ničen. Otroci namreč uživajo posebno varstvo ne le na podlagi Ustave in nacionalne zakonodaje, ampak tudi na podlagi mednarodnih pravnih aktov. Tako kot odpoved pravici do preživnine nima pravnega učinka, nima pravnega učinka tudi dogovor, s katerim se mati v imenu otroka odpove pravnim zahtevkom, ki izhajajo iz naslova umetne oploditve. Gre namreč za pravico, povezano z osebnim stanjem otroka (ter nenazadnje tudi pravico do dedovanja), s katero ni mogoče razpolagati v škodo otrok.
ZTLR člen 28, 28/2, 28/3, 28/4, 30, 30/2, 72, 72/1, 72/2, 72/3. SPZ člen 269.
ugotovitvena tožba - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - zakonita in dobroverna posest - priposestvovalna doba
Pri presoji dobre vere je poleg ravnanja posestnika potrebno presojati tudi ravnanje zemljiškoknjižnega lastnika. Dejanska oblast nad stvarjo se je v konkretnem primeru navzven izvrševala na način, da jo je toženec lahko zaznal, ter bi k temu moral aktivno pristopiti na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari.
ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - nedoločen izrek - objektivna identiteta tožbenega zahtevka - formalna in materialna pravnomočnost
Tožnika sta v prvem postopku postavila zahtevek tako, da sta zahtevala, da južni del parcele odmeri sodni izvedenec geodetske stroke, da to evidentira v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in da ta del dobi novo parcelno številko. Vendar do te odmere ni prišlo, ker je bil zahtevek zavrnjen. Nedoločen zahtevek - ki bi z geodetsko odmero in evidentiranjem v elaboratu lahko postal določen - je zato ostal nedoločen in je nedoločljiv: ostalo je nejasno, kaj predstavlja, obsega in kje natančno se nahaja "južni del parcele".
Ena izmed posledic materialne pravnomočnosti je tudi prepoved, da bi se o že razsojeni stvari ponovno odločalo.
V obravnavanem primeru, ko je zavrnilni del sodbe II P 802/2012 z dne 4. 5. 2016 nedoločen, ta del ne more postati materialno pravnomočen. Če predmet razsojanja ni določen in tako sploh ni možno ugotoviti, o čem je sodišče sprejelo odločitev (v obravnavanem primeru ni jasno, katera stvar predstavlja "južni del parcele"), zadeva ne more biti že razsojena.
STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00087612
ZIZ člen 272, 272/2. ZZK-1 člen 70, 70/4.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - zaznamba vrstnega reda pridobitve lastninske pravice - vpis zaznambe prepovedi - solastna nepremičnina - prodaja dela nepremičnine - nameravana prodaja - vpis lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu - učinki zaznambe vrstnega reda
Sodišče je pravilno ugotovilo, da vpisana prepoved obremenitve ali odtujitve nepremičnine toženkama onemogoča uveljavljanje pravice razpolaganja z zaznamovanim vrstnim redom in prenos na novega upravičenca. Vendar pritožba pravilno opozarja, da sta toženki lahko z zaznambo vrstnega reda razpolagali že pred izdajo začasne odredbe, s čimer pa niti tožnik in niti sodišče ne moreta biti seznanjena. Morebitni novi upravičenec zaznambe vrstnega reda lahko kadarkoli do izteka njene veljavnosti vknjiži lastninsko pravico v zaznamovanem vrstnem redu. V tem primeru poznejša prepoved odtujitve ali obremenitve ne more izničiti učinkov razpolaganja z zaznamovanim vrstnim redom.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088045
ZIZ člen 272, 272/1.
potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - izdaja začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - obstoj verjetnosti terjatve - pravna podlaga - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - pravo EU - razlaga prava EU - predhodno odločanje SEU - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - retroaktivna uporaba zakona - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - ničnost pogodbe - nezastarljivost pravice do uveljavljanja ničnosti
Načelo lojalne (evroskladne) razlage od nacionalnega sodišča zahteva, da nacionalno pravo razlaga v skladu z besedilom in namenom Direktive ter teži k dosegi njenih ciljev.
Pritožbene navedbe, da se načelo lojalne razlage uporablja le za implementacijske predpise, so pravno zgrešene. Obveznost lojalne razlage se nanaša na vse državne organe in celotno nacionalno pravo
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00088498
URS člen 39, 40, 74. ZMed člen 26, 27, 31, 31/1, 31/1-1, 31/1-8, 39. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
pravica do objave popravka - poseg v osebnostne pravice posameznika - svoboda novinarskega izražanja - svobodna gospodarska pobuda - kolizija ustavnih pravic - odklonitveni razlog za objavo popravka
ZMed določa način uresničevanja v 40. členu Ustave RS zagotovljene pravice posameznika do odgovora na objavljeno informacijo. Pravica do popravka nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožnika zavrnilo po 1. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, ki določa, da odgovorni urednik lahko zavrne objavo popravka, v kolikor se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba.
ZD člen 1. ZEPEP člen 13, 15. ZEISZ člen 1, 5. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 14, 17. ZPP člen 105, 105/3, 105b, 105b/1, 105/b/2, 108, 324, 343, 343/1.
V 17. členu Uredbe je določeno, da če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek. To pravilo o litispendenci se uporabi, če je/bo isti primer dedovanja (oz. postopek z istim zahtevkom) predložen različnim sodiščem v različnih državah članicah. Na njegovi podlagi se nato določi, katero sodišče bo dejansko obravnavalo dedovanje. Ob nesporni ugotovitvi, da je hrvaško sodišče odločalo le o dedovanju zapustnikovega premoženja na Hrvaškem, in je bil tam postopek opravljen le v zvezi z zahtevkom glede premoženja na Hrvaškem, ki se je tudi že pravnomočno zaključil, medtem ko je bil pred slovenskim sodiščem uveden postopek glede zapustnikovega (ne)premičnega premoženja v Sloveniji, ni mogoče (več) govoriti o litispendenci (ki bi bila ovira za odločanje o premoženju pred slovenskim sodiščem), saj je postopek pred hrvaškim sodiščem končan.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5, 6, 7. ZIZ člen 15, 239, 272, 272/1. ZPP člen 8, 360, 360/1. ZVPot člen 23, 23/3, 23/4, 24, 24/1. ZVPot-1 člen 21, 21/3, 22, 23, 24.
ureditvena oz. regulacijska začasna odredba - pogoj reverzibilnosti - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - dobra vera - načelo vestnosti in poštenja - ničnost - ničnost pogodbenega določila - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - zavrnitev izdaje začasne odredbe - sprememba odločitve
V primerih ureditvenih začasnih odredb morajo po nacionalnem pravu biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter t.i. reverzibilnost. Ker pa predmetna zadeva sodi v področje uporabe Direktive, ta pa ne vsebuje posebnih predpisov, morajo države članice zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah. V skladu z načelom postopkovne avtonomije države članice določijo ta pravila v nacionalnem pravnem redu, ta pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Zato varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo, zlasti z njenima členoma 6(1) in 7(1), zahteva, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da sprejme ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti v zvezi z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Zato se zastavlja vprašanje, ali je potrebno, zaradi načela učinkovitosti, ki omejuje nacionalno procesno avtonomijo, in zahteve, da nacionalna procesna pravila ne smejo biti taka, da onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje potrošnikom razlaga prava EU, navedene predpostavke razlagati drugače, kar vključuje tudi možnost, da ni potreben kumulativen obstoj vseh tistih, ki jih sicer določa nacionalno pravo.
V slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Predpostavka "dobre vere" je zajeta v predpostavko "načela vestnosti in poštenja", vendar je slednja predpostavka, njena abstraktnost, bistveno širša, kot je bilo pojasnjeno. Ta zato v delu, ki presega minimalno harmonizacijo, kot jo zahteva Direktiva, pomeni sicer "nacionalni presežek", vendar je potrebno tudi v tem delu upoštevati vrednotna merila razlage in ciljev varstva potrošnikov. Zaradi stroge sanckije ničnosti, ki jo je določilo slovensko nacionalno pravo, je potrebno upoštevati tudi načela učinkovitosti, odvračilnosti in sorazmernosti in, da razlage Sodišča temeljijo na drugačnih, tudi za potrošnika strožjih izhodiščih, če se upošteva kumulativnost pogojev iz 3. člena ter izključitvene klavzule iz 4(2). člena Direktive vendar ta ureditev v Sloveniji ne velja. Tako je potrebno razumeti tudi razlago Sodišča v citirani slovenski zadevi C-405/21, ki je razložilo, da zadošča ugotovitev, da je pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzročil "znatno neravnotežje" in zato ni potrebno opraviti še presoje "dobre vere".
V razlagi Sodišča je bil količinska presoja že uporabljena kot metoda ugotavljanja znatnega neravnotežja. V primerih, kot je predmetni, je potrebno upoštevati tudi, da je slovenski zakonodajalec izbral najtežjo sankcijo in sicer ničnost pogodbenega pogoja. Zaradi te sankcije je potrebno še posebno pozornost nameniti uporabi splošnih načel prava EU, med njimi tudi načelo sorazmernosti. Po razlagi sodišča druge stopnje bi ugotovitev, da je kreditna pogodba nična zgolj zato, ker je banka prevalila na potrošnika neomejeno valutno tveganje, ne da bi med ob sklenitvi pogodbe pričakovano višino odplačila kredita in prejetim zneskom, nato v času kreditnega razmerja prišlo do razlik, ki ustrezajo meji "znatnega neravnotežja", bilo v nasprotju (vsaj) s tem načelom.
Ob sklenitvi kreditne pogodbe je tožnik lahko ocenil, da bo moral vrniti 360 anuitet v mesečnem znesku 464,00 CHF, kar pomeni 167.040, CHF oziroma glede na takratno valutno razmerje (1 € 1.5587 CHF) je to znesek 107.166,20 CHF. Iz predloženih listin izhaja, da so se mesečne anuitete v CHF sicer spreminjale, vendar je dosedaj izplačan znesek 68.245,90 € bistveno nižji. Do trenutka, na katerega se vežejo objektivne meje pravnomočnosti sklepa, dolgovanega zneska še ni odplačal. Res mora tožnik odplačati še 149 anuitet (v tč. VIII. tožbe sicer navaja odplačilo še 89 anuitet), vendar je končna ocena višine plačila negotova in za odločanje o začasni odredbi nepomembna, zaradi objektivnih in časovnih meja pravnomočnosti sklepa, ki se nanašajo na dejstva, nastala do trenutka vložitve predloga (ker v zadevi ni bil izveden narok).
Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bistveni dajatveni del tožbenega zahtevka, ta je le posledica morebitne ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe. Zato se razlaga Sodišča, ki je v zadevi C-287/22 obrazložilo, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22), nanj ne nanaša.
Tudi razlaga Sodišča, da sta tožnika "že plačala višji znesek od dejansko dolgovanega" sodi v dajatveni del tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč pojasnilo, da je izhodišče presoje, ali je potrebno izdati začasno odredbo, s katero se prepreči nadaljnje plačevanje obrokov, banki pa odvzame odstopno upravičenje, ocena, ali bi bilo potrebno zadevni pogodbeni pogoj razglasiti za ničnega. Tu se Sodišče sklicuje na zadevo C-568/14 do C-570/14, 26.10.2016, v kateri je bila sprejeta razlaga, da mora sodišče imeti možnost sprejeti začasno odredbo po uradni dolžnosti, kajti če te možnosti nima, potem:"...sodišče ne more preprečiti, da ta potrošnik ne bi med sodnim postopkom, ki lahko traja zelo dolgo, plačeval mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevno klavzulo zavrniti. To velja še toliko bolj, če obstaja dejansko in neposredno tveganje, da bo plačilna sposobnost navedenega potrošnika v tem času ogrožena in da bodo finančne ustanove sprožile izvršilne postopke na podlagi hipoteke, da bi z zasegom stanovanja potrošnika in njegove družine izterjale plačilo zneskov, ki morda niso dolgovani.". Gre torej za položaj, ki ima lahko za potrošnika negativne posledice, kar pa je v nasprotju z njegovim varstvom, kar je osnovni cilj te Direktive. Zato je potrebno tudi ta položaj razlagati tako, da odločitev ne sme za potrošnika povzročiti "izredno škodljivih posledic".
regulacijska začasna odredba - stiki mladoletnega otroka s starši - predlog začasne ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje - določnost izreka - začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - izvrševanje stikov z otrokom - ogroženost otroka
Tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da so stiki med ml. otrokoma in predlagateljico oteženi in so prepuščeni izključni pripravljenosti nasprotnega udeleženca na stike.
V konkretni zadevi je več kot očitno, da udeleženca postopka stikov med poletnimi počitnicami nista uspela urediti, saj se slednji niti enkrat niso izvedli, zato je neustrezna odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi stiki potekali "po predhodni uskladitvi", saj ne gre za zadosti določno opredelitev stikov, na kar pravilno opozarja pritožba. Takšna odločitev je ustrezna le v primerih, ko sta se starša sposobna konstruktivno dogovarjati in ko med njima glede stikov ni večjih sporov.
Prav tako je ravnalo prav, ko je na pot pravde napotilo oporočno dedinjo, saj je na njej trditveno in dokazno breme, da je živela z zapustnikom in s svojim prispevkom (vlaganji) prispevala k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, zaradi česar ima pravico do izločitve določenega dela iz zapuščine na podlagi 32. člena ZD. Pritožbena zavzemanja, da bi bilo treba na pot pravde napotiti zakonitega dediča, so torej neutemeljena.
veljavnost oporoke - vračunanje daril v nujni delež - napačna napotitev na pravdo - dedna odpravljenost - dokazno breme
Pravilno pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je tudi preuranjena. Nujni dedič je namreč na zapuščinski obravnavi jasno izrazil zahtevo po uveljavitvi nujnega deleža (40. člen ZD). Na oporočnem dediču pa je trditveno in dokazno breme, da je nujni dedič že prejel svoj nujni delež. Smiselno oporočna dedinja zahteva vračunanje daril, ki jih je prejel pritožnik v njegov dedni delež po 58. členu ZD.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00087985
ZCKR člen 6, 7, 7/2, 7/2-4, 7/2-5, 24. ZIZ člen 267, 272, 272/2, 272/2-2, 273.
varstvo potrošnikov po evropskem pravu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - izrek denarne kazni - namen zavarovanja z začasno odredbo - enotna sodna praksa - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sisbon
Pritožbenim navedbam o hipotetično neugodnih posledicah za tožečo stranko in o tveganju nastanka težko nadomestljive škode zaradi vnašanja podatkov v centralni kreditni register SISBON ni mogoče slediti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00087712
OZ člen 190. DZ člen 192. ZPP člen 443, 443/1, 454, 454/1.
neupravičena obogatitev - dvakratno plačilo dolga - preživnina za otroka - plačilo preživnine za otroka - polnoleten otrok - način plačila preživnine - sporazum o preživnini - narok v sporih majhne vrednosti
Oče je svojo obveznost izpolnil z nakazili preživnine neposredno polnoletnemu otroku. S tem je svojo obveznost veljavno izpolnil, zato poznejša izvršba za iste zneske, ki so bili nakazani na toženkin račun, odpira podlago za neupravičeno obogatitev.
ZIZ člen 23, 191, 191/2, 197. OZ člen 255, 255/3, 256, 256/3, 257, 378. ZPP člen 184, 184/2, 185.
paulijanska tožba (actio pauliana) - dolg - plačilo neobstoječega dolga - izvršilni postopek - zloraba postopka - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - objektivni pogoj izpodbijanja - subjektivni pogoj izpodbijanja - neodplačno razpolaganje dolžnika - sprememba tožbe - oblika tožbenega zahtevka - oblikovalni in dajatveni zahtevek - pravni interes - zapadla terjatev - zakonske zamudne obresti - izvršilni naslov
V tej zadevi je odločilno: da toženka v izvršbi izterjuje neobstoječ dolg, oziroma da je do pravnomočnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine prišlo zaradi zlorabe formaliziranega postopka izvršbe. Ker toženkino ravnanje (in ravnanje tožničinega dolžnika) na podlagi pravil izvršilnega postopka ni bilo sankcionirano, je treba tožničin pravni položaj varovati s paulijansko tožbo.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - naloge skrbnika - dolžnosti skrbnika - upravljanje premoženja - razpolaganje s premoženjem - soglasje Centra za socialno delo (CSD) - zakonska ureditev
Skrbnik nasprotuje zakonski ureditvi, ki določa skrbniku obveznosti, ko gre za zgoraj navedene primere, česar pa seveda ne more uspešno uveljavljati v pritožbi zoper sklep o postavitvi osebe pod skrbništvo in določitvi skrbnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00088762
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2. URS člen 33, 160, 160/1, 160/1-6. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 21, 21/1. ZVPot člen 1, 22, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/1-4. OZ člen 88, 88/1.
Če je ničen glavni pogodbeni pogoj, je v skladu z ustaljeno sodno prakso nična celotna pogodba. S pogodbo je bila dogovorjena obrestna mera iz 12-mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže 1,45 % letno, kar pomeni, da je bila dogovorjena spremenljiva obrestna mera, saj se vrednost LIBOR-ja spreminja. Če bi za obrestno mero po ugotovitvi ničnosti valutne klavzule vzeli obrestno mero, kakršna je bila določena ob sklenitvi sporne pogodbe (skupna obrestna mera po pogodbi je 4,40 % letno), bi dogovorjeno spremenljivo obrestno mero spremenili v fiksno, to pa posega v pogodbena določila. Pogodba se tako ne bi izvajala brez ničnih določil, ampak z drugačnim obrestovanjem od dogovorjenega s pogodbo, kar pa seveda pomeni, da pogodba ne more obstati brez ničnega določila.
odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora - premoženje nezakonitega izvora - finančna preiskava - kataloško kaznivo dejanje - kaznivo dejanje izsiljevanja - začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora - celovita dokazna ocena - navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena - nedovoljena pritožbena novota - neprerekana dejstva - materialno trditveno in dokazno breme - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - enako varstvo pravic - pravica do sodnega varstva
Tožencu je bila zasežena tudi gotovina tretjih oseb. Kljub skupnemu zasegu je ohranila samostojen položaj. Ker jo je mogoče ločiti od premoženja (denarnih sredstev), za katera toženec ni uspel dokazati zakonitega izvora, je odločitev, da se (zaseženo) premoženje tretjih oseb ne odvzame, sprejeta ob pravilni uporabi prvega in drugega odstavka 4. člena ZOPNI.