Sodišče pri ureditvi meje ni odstopilo od sodne prakse, saj je upoštevalo, da se meja med javnim dobrom in zasebnim zemljiščem uredi po stanju v katastru. Najverjetnejšo katastrsko mejo (zlasti mejo v smeri zahod in vzhod od ceste kot javnega dobra) je uredilo ob upoštevanju koridorja natančnosti in stanja v naravi, to je naravnih in grajenih objektov daljšega obstoja, kot predvideva Pravilnik in kot izhaja iz mnenja v tem sodnem postopku postavljenega sodnega izvedenca geodetske stroke. Glede na starost katastrskih podatkov (preko 200 let) najverjetnejša katastrska meja ni stoodstotno zanesljiva in natančna, vendar se nahaja znotraj koridorja dopustnih odstopanj.
Odločanje sodišča po najverjetnejši katastrski meji pomeni odločanje po stanju v katastru. Določitev meje po najverjetnejši katastrski meji ne indicira, da gre za pomanjkljivosti ali napake v katastru, temveč je posledica nenatančnosti geodetskih podatkov, upoštevajoč koridor natančnosti in stanja v naravi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v skladu s 100. členom ZKN najprej ugotoviti napako v katastru, oziroma da bi morala biti ta ugotovljena v upravnem postopku.
Izločitev strokovnega delavca CSD
Po utrjenem stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejemu načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča 24. 6. in 25. 6. 1986, pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa ni podan (le) v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja posesti.
Sodišče druge stopnje je ob obravnavi pritožbe ugotovilo, da toženka izpodbija tudi odločitev o plačilu denarne terjatve. V zvezi z vprašanji, od katerih je odvisna odločitev o denarnem zahtevku, je VSRS v zadevi II Ips 14/2025 s sklepom z dne 21. 5. 2025 prekinilo revizijski postopek in podalo predlog za predhodno odločanje pred SEU; citirana zadeva VSRS obravnava vsebinsko enako vprašanje (uporaba sodbe SEU C-520/21; kaj in koliko je dolžan potrošnik plačati banki v primeru nične kreditne pogodbe v CHF).
Zato je pritožbeno sodišče ob analogni uporabi 113.a člena ZS v zvezi s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP s sklepom z dne 6. 11. 2025 postopek prekinilo do odločitve SEU v zgoraj navedeni zadevi.
SEU je o predlogu VSRS odločilo s sklepom C-368/25 z dne 24. 2. 2026, torej je s tem odpadel razlog za prekinitev. Zato je sodišče druge stopnje s tem sklepom odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje (drugi odstavek 208. člena ZPP).
V dokaznem postopku se je torej izkazalo, da toženka v daljšem časovnem obdobju ni plačevala stroškov elektrike za skupne prostore, kar predstavlja krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe ne glede na sicer nizek znesek neplačanih stroškov. Natančna višina in specifikacija neplačanih stroškov glede na ugotovljeno dolgotrajno ponavljajočo se kršitev obveznosti iz najemne pogodbe niti nista bistveni in so pritožbeni očitki o nesklepčnosti tožbe zaradi pomanjkljivih trditev glede tega neutemeljeni.
Bistveni element sklepčnosti tožbe je, da je tožbeni zahtevek logično povezan s tožbenimi trditvami. Na tožniku je trditveno breme, da navede vsa tista dejstva, ki vsebinsko utemeljujejo postavljeni tožbeni zahtevek. S sklicevanjem na toženčevo ravnanje v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, ga tožnik ni zmogel.