Ker gre v obravnavani zadevi za varstvo pred motenjem posesti, ki pomeni začasno pravno varstvo, morajo biti razlogi za izdajo začasne odredbe še posebej nujni. Pravilo o restriktivnosti izdaje začasnih odredb v primerih, ko je vsebina enaka tožbenemu zahtevku, je v posestnem sporu še aktualnejše, kajti takšen spor je že po samem zakonu treba hitro rešiti.
Res je, da Ustava Republike Slovenije daje državljanom RS pravico do odklonitve zdravljenja, vendar je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz 39. člena ZDZdr, izrek navedenega ukrepa nujno potreben in primeren, izrečen ukrep je tudi sorazmeren z njegovim namenom ter ni porušeno načelo sorazmernosti, prav tako pa je tudi dolžina izrečenega ukrepa (dveh mesecev) skladna s strokovnim mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da v kolikor se zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca toliko izboljša, da ni več razlogov za njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ga lahko psihiatrična bolnišnica že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče, odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).
Tožnik po sklenjeni sodni poravnavi tožbenega zahtevka ni utesnil in tudi ni znižal sporne vrednosti, sodišče pa sme popraviti vrednost spora zgolj v primeru, kadar je tožba vložena z nedenarnimi zahtevki (44. člen ZPP), kar v obravnavani zadevi ni bila. Zato je sodišče prve stopnje za odmero stroškov pravilno upoštevalo kot vrednost spornega predmeta vrednost 33.930,77 EUR tudi v času od sklenjene sodne poravnave do delnega umika tožbe.
Za uspeh z dajatvenim zahtevkom morata kumulativno obstajati tako podlaga (temelj) kot tudi substancirana trditvena podlaga glede višine.
DZ v prvem odstavku 74. člena postavlja zakonsko domnevo, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V obravnavani zadevi, v kateri je predlagateljica v predlogu za delitev skupnega premoženja zatrjevala, da so predmetne premičnine del skupnega premoženja, ki ga je z nasprotnim udeležencem pridobila s skupnim delom in skupnimi sredstvi, učinkuje navedena zakonska domneva.
Nova dejstva so lahko le razlog za obnovo postopka (10. točka 394. člena ZPP), ne pa za novo pravdo.
V času veljavnosti ZZZDR, ki ni vseboval določb o začasnih odredbah in so se te izdajale na podlagi 411. člena ZPP, se je res izoblikovala sodna praksa, da je z začasno odredbo treba zagotoviti le najnujnejše preživljanje otroka, a novejša teorija tako prakso kritizira.
Izrek ukrepa vključitve v program DNK predpostavlja vsaj minimalno pripravljenost in motivacijo udeleženca za sodelovanje, saj je učinkovitost programa odvisna zlasti od tega.
S stiki se zagotavljajo koristi otroka. Te bodo zagotovljene le, če bodo stiki izvajani v zadostnem obsegu, da ne bo prišlo do odtujitve med otrokoma in očetom. Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo.
Predlagatelj bi lahko navedel okoliščine, na podlagi katerih že sedaj sam sklepa, da je verjetno, da je na stanovanju povzročena škoda oz. so nastale nadobičajne spremembe. Iz predlagateljevih navedb tako za zdaj izhaja le možnost nastanka terjatve, kar pa ne zadošča za ločitev zapuščine.
Ker ni bilo pogojev za odločitev brez glavne obravnave je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Vrhovno sodišče RS je v preteklosti že zavzelo stališče, da zaslišanja stranke kot dokaza za ugotavljanje pristnosti podpisa na javni listini res ni mogoče na načelni ravni opredeliti kot neprimernega, če bi šlo za posebne okoliščine (povezane npr. s strankino odsotnostjo), na katere bi se sklicevala v pritožbi in o katerih bi lahko izpovedala le ona sama in bi to tudi navedla v dokaznem predlogu; v takem primeru bi bil takšen dokazni predlog lahko utemeljen. V ostalih primerih pa višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka (224. člen ZPP), terja, da je za oceno pristnosti podpisa na vročilnici poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Če v takem primeru pritožnik postavitve izvedenca ni predlagal, je zaradi neprimernosti dokaza mogoča zavrnitev dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno.
Da je predlagateljica umaknila predlog za ureditev meje v tem nepravdnem postopku kmalu zatem, ko je bilo v kasneje začetem upravnem (katastrskem) postopku doseženo drugačno soglasje o ureditvi meje, je za odločitev o stroških postopka brezpredmetno. Ker predlagateljica ni izkazala, da bi nasprotni udeleženci naknadno izpolnili enak zahtevek, kot ga je uveljavljala sama v tem postopku, je dolžna kriti vse stroške tega postopka, ki se je zaradi njenega ravnanja izkazal kot nepotreben.
Izvedenka je ugotovila in prepričljivo obrazložila, da so tožnikovo nesmiselno zapravljanje in nerealne ideje o poslovnem uspehu posledica bolezni, zaradi katere ima močno okrnjeno presojo realnost. V tem primeru o svobodni volji niti ni mogoče govoriti, ker je pritožnikova zmožnost presoje zaradi bolezni močno okrnjena. Ni treba, da bi škoda že nastala, kot pravno zmotno meni pritožba; namen postopkov in ukrepov po ZDZdr je prav v tem, da se nastanek škode prepreči, zato je sodišče pravilno upoštevalo možnost bodoče, a realno grozeče škode.
Ob pravilni razlagi drugega odstavka 70. člena ZNP-1 se stroški postopka, ki se je začel na predlog centra za socialno delo ali po uradni dolžnosti, krijejo iz sredstev sodišča ne le takrat, ko oseba, ki se postavi pod skrbništvo, nima lastnih sredstev in premoženja, ampak tudi takrat, ko osebi po poplačilu stroškov postopka njena sredstva ne bi več zadoščala za lastno preživljanje.
Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da bi bilo mogoče izvajati zdravljenje nasprotnega udeleženca v nadzorovani obravnavi v domačem okolju. Izvedenec je namreč potrdil, da druge oblike zdravljenja za nasprotnega udeleženca niso primerne, ker zavrača zdravljenje, niti ne razume pomena zdravljenja in ima bolezensko moten uvid.
Ker toženec na pritožbo ni (pravočasno) odgovoril, naloga sodišča ni bila preizkušati resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev. Po sistemu afirmativne litiskontestacije se štejejo vse tožbene dejanske navedbe za priznane in se dokazi ne izvajajo. Sodišče je dolžno preveriti le, če tožbi priloženi dokazi niso v nasprotju s tožbenimi trditvami ali splošno znanimi dejstvi (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).
Za materialnopravno pravilno presojo trditve o skupnem življenju in otroku, ekonomski skupnosti in dejstvo nakupa stanovanja ne zadostujejo. Treba je pojasniti izvor sredstev oziroma način pridobitve premoženja, za katerega se zatrjuje, da je skupno.
Glede dohodkov je tožnica navedla le, da je zaposlena v šolstvu in prejema plačo, o višini dohodkov pa naj naredi poizvedbe sodišče. Višina dohodkov toženca ji ni znana. Višine dohodkov torej ni niti približno opredelila, pa tudi razmerja med prejetimi dohodki pravdnih strank ne. Prav tako ni navedb o morebitnem drugem premoženju pravdnih strank. Ob tako skromnih navedbah in pomanjkanju vsakršnega dokaza o zagotovitvi sredstev za nakup stanovanja, ki bi sodišču omogočal, da preveri pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, izdaja zamudne sodbe ni bila mogoča.
Fikcija vročitve nastopi zadnji dan petnajstdnevnega roka ne glede na to, kdaj je vročevalec pustil sodno pošiljko v naslovnikovem predalčniku, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
V slovenskem civilnem procesnem pravu velja, da nepoznavanje prava škoduje (ignorantia iuris nocet). Napačna predstava o procesnih predpisih ali napačno razumevanje zakona praviloma ne opravičuje zamude procesnih rokov. V obravnavanem primeru ni zaznati nobenih posebnih okoliščin (npr. napačen pravni pouk), ki bi izjemoma opravičevale toženkino zmoto glede teka rokov.
Kadar se zahteva izvršitev tuje sodne odločbe, ni treba, da bi bil prej izveden postopek za njeno priznanje, ki je predpisan za oblikovalne in ugotovitvene odločbe, zato o tem, ali dajatvena
odločba, na podlagi katere se zahteva izvršitev izpolnjuje pogoj za priznanje, odloči izvršilno sodišče samo (prvi odstavek 13. člena ZIZ) kot o predhodnem vprašanju (šesti odstavek 108. člena
ZMZP). Slednje pa pomeni, da odločitev o tem ne sodi v izrek sklepa o izvršbi, pač pa mora o tem, ali odločba izpolnjuje pogoje za priznanje sodišče zavzeti stališče le v obrazložitvi
sklepa, medtem ko v njegovem izreku le dovoli izvršbo. Pri tem mora tako izvršilno sodišče prav tako, kot bi to storilo pristojno okrožno sodišče v posebnem postopku priznanja (tretji
odstavek 108. člena ZMZP), ugotoviti, ali sodna odločba izpolnjuje pogoje za njeno priznanje, kar v sistemu omejenega preizkusa tujih sodnih odločb, ki je uveljavljen v Republiki
Sloveniji pomeni, da sodišče preizkusi le, ali v postopku izdaje tuje sodne odločbe niso bile kršene nekatere najpomembnejše predpostavke, in sicer da morda ni podana kršitev načela
kontradiktornosti (96. člen ZMZP), da ni podana izključna pristojnost sodišča RS (97. člen ZMZP), da v isti zadevi že ni bila izdana pravnomočna odločba ali morda pred sodiščem
Republike Slovenije ne teče že prej začeta pravda (99. člen ZMZP), vsebinsko pa se preizkus omeji le na vprašanje ali tuja sodna odločba ne nasprotuje domačemu javnemu redu (100. člen
ZMZP).
Sodišče svoje odločitve glede stvarne legitimacije ne more sprejeti na podlagi dejstev, ki niso del postopka. Za tista dejstva ki pa so del postopka, torej dejstva, ki sta jih stranki v postopku navedli, pa mora sodišče vedno opraviti tudi pravno presojo o obstoju legitimacije, četudi tega vprašanja ni načela nobena stranka.
Pri užitku gre za obliko omejitve lastninske pravice, s katero lastnik na užitkarja prenese del svojih lastninskih upravičenj, lastnik pa po prenosu ne more več rabiti in uživati stvari, če je takšno upravičenje prenesel na užitkarja. Gre za izpodbojno domnevo, da je tožnik z ustanovitvijo užitka v celoti prenesel upravičenje do rabe in uživanja njegovega dela nepremičnine (vključno s pravico do oddajanja v najem) na svojega sina. Trditveno in dokazno breme glede nasprotnega je tako na tožniku, ki pa le-tega ni uspel dokazati, saj se do teh navedb sploh ni opredelil.
Oprava s tožbo zahtevane obravnave ne spada v sodno pristojnost. Varstvo, ki ga tožnica s tožbo zasleduje, je po ZPacP v pristojnosti drugih organov, ne pa rednega sodišča.
V primeru, ko je za odločanje pristojen upravni organ, se sodišče ne izreče za nepristojno, ampak tožbo zavrže.
Dokaze se zavaruje na način, da se jih (predčasno) izvede in ne na način, da se jih izroči stranki. S tem, ko imajo predlagatelji (le) pravico vpogleda v spis, ne pa tudi fotokopiranja in prevzema listin iz spisa, jim tudi ni kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva in enakega varstva pravic.