Pravilo, da se prekine postopek, če stranka med postopkom umre, pa v pravdi nima pooblaščenca, velja le za podedljiva razmerja. Predlagatelj po smrti nasprotne udeleženke ne more več doseči posledice, za katero se zavzema v pritožbi, to je uvedbe postopka in postavitve nasprotne udeleženke pod skrbništvo.
Za nastanek zamude ni potreben poziv upravnika k plačilu prispevka v rezervni sklad, saj zamuda nastane po poteku roka, ki je določen za plačilo.
Tožnica istega ne more več ponovno doseči, ker je že doseženo. Vendar pa se ne sme spregledati, da je bila toženkina vrnitev zamenjanih ključavnic po izdaji začasne odredbe storjena pod grožnjo denarne kazni in ne prostovoljno; toženka se je zahtevku še naprej upirala. Varstvo po izdani ureditveni začasni odredbi pa je, kot že ime pove, začasno. V izogib situaciji, ki bi po črki zakona lahko vodila do uporabe 279. člena ZIZ, in v izogib potencialnim kondikcijskim zahtevkom v primerih, kot je ta (če bi bila začasna odredba denimo izvršena z izročitvijo novega ključa, kot je bilo tudi tu alternativno zahtevano), je bilo treba ugotoviti, da je bilo zahtevano posestno varstvo, doseženo (realizirano) z izdano ureditveno odredbo, delno enako tožbenemu zahtevku, utemeljeno. V tem obsegu je bilo treba zato tožničini pritožbi ugoditi. Na ta način ima tožnica v okviru svojega zahtevka zagotovljeno popolno oz. vseobsežno varstvo svoje posesti.
Z obravnavanim sklepom je sodišče odločilo o nadaljnjih pravdnih stroških tožnice, ki jih je ta pravočasno, to je v roku 15 dni od prejema sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju, P 75/2025 z dne 1. 12. 2025, priglasila kot dodatne pravdne stroške. Sodišče je namreč s citirano sodbo, s katero je ugodilo zahtevku tožeče stranke, odločilo brez glavne obravnave.
Pri presoji pogojev za omejitev starševske skrbi je odločilna otrokova ogroženost zaradi okoliščin, ki vplivajo na njegovo sposobnost vzpostavitve in ohranjanja odnosa z drugim staršem. Čeprav ima pri nastanku takšnega položaja določeno vlogo tudi drugi starš, je lahko ukrep omejitve starševske skrbi utemeljen le zoper tistega starša, pri katerem so ugotovljene okoliščine, ki ogroženost otroka povzročajo.
Premoženje, ki ni pridobljeno z delom, namreč ni skupno premoženje, čeprav ga je eden od partnerjev pridobil med trajanjem zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, ampak gre za njegovo posebno premoženje. To velja tudi v primeru, da je bilo premoženje podarjeno obema partnerjema, saj z daritvijo ne postane skupno premoženje, ampak gre za posebno premoženje obeh.
Izpodbijani sklep temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP, po katerem lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških odloči le po temelju (katera stranka jih krije in v kakšnem deležu), o njihovi višini pa po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari odloči s posebnim sklepom. Presoja sodišča prve stopnje je v tej fazi postopka omejena le še na višino in potrebnost stroškov, enako velja za pritožbene razloge v zvezi z izdanim sklepom. Pogoj za izdajo sklepa o višini stroškov je namreč pravnomočnost odločbe, s katero se postopek konča, in s tem pravnomočnost odločitve o stroških po temelju.
Po stališčih novejše sodne prakse končno poročilo ne predstavlja storitve, ki bi bila zajeta v drugih odvetniških storitvah ali procesnih dejanjih, temveč gre za samostojno storitev, ki je tudi posebej ovrednotena v tar. št. 43 OT.
Pravne osebe lahko dobijo javno pooblastilo le z zakonom ali na njegovi podlagi (121. člen Ustave). Določitev zbirnega mesta zato ni upravni akt. Način določitve zbirnega mesta je skladno s četrtim odstavkom 233. člena ZVO-2 in Uredbo, določen v Odloku. Odlok ne daje nobene podlage za razumevanje, da je pristojnost za določitev zbirnega mesta prenesena na tožnico. Razmerje med pravdnima strankama, iz katerega izvira v tej pravdi obravnavana terjatev, je deloma urejeno s prisilnimi predpisi, a zaradi tega ni izgubilo narave pogodbenega razmerja. Tako tožnica kot toženec sta obveznosti iz pogodbenega razmerja dolžna izvrševati v skladu s predpisi, o sporih o pravilnem izpolnjevanju obveznosti pa se odloči v pravdnem postopku.
Upoštevanje tožničine razlage, po kateri sme sama določiti zbirno mesto in pri tem upoštevati le, da je en meter oddaljeno od ceste, primerne za dostop smetarskega vozila, bi lahko privedlo do situacije, ko bi bilo zbirno mesto poljubno oddaljeno od uporabnikovega objekta. Tako razumevanje ni skladno z Uredbo, po kateri je izvajalec javne službe dolžan zagotavljati zbiranje mešanih komunalnih odpadkov po sistemu od vrat do vrat. Nesprejemljivo je tudi z vidika uporabnikove obveznosti, da uredi (in redno ureja) zbirno mesto. Uporabnik lahko to obveznost izpolni le, če je zbirno mesto na zemljišču v njegovi lasti; sicer tako ravnanje terja dogovor z lastnikom zemljišča, kjer je določeno zbirno mesto. Sprememba zbirnega mesta tako ne more biti v izključni domeni izvajalca javne službe.
V zapuščinskem postopku se stranke napotijo na pravdo le, če obstaja spor o dejstvih, medtem ko mora pravna vprašanja razrešiti zapuščinsko sodišče samo in v tem primeru strank niti ne sme napotiti na pravdo, razen glede izjem iz 211. in 212. člena ZD.
V obravnavanem primeru je na prvi pogled jasno, da ena od prič ne ustreza 68. členu, pa tudi ne drugemu odstavku 67. člena ZD. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da take listine ni mogoče šteti za oporoko in da je zato nastopilo zakonito dedovanje.
V obravnavanem primeru tako ni mogoče govoriti o pobotu, saj toženka ni podala pobotne izjave, niti ni v postopku uveljavljala procesnega pobota. Ustaljena sodna praksa zahteva jasno in določno pobotno izjavo pri materialnopravnem pobotu ter jasno in določno uveljavitev pobotnega ugovora pri procesnem pobotu. Sam obstoj preplačila ali dejstvo, da dolžnik pri plačilu ni specificiral posameznih računov, ne pomeni pobota. Zato pritožbene navedbe, ki naknadno kvalificirajo preplačilo kot pobotanje, nimajo podlage ne v OZ in ne v institutu procesnega pobota po ZPP.
Ker gre v obravnavani zadevi za varstvo pred motenjem posesti, ki pomeni začasno pravno varstvo, morajo biti razlogi za izdajo začasne odredbe še posebej nujni. Pravilo o restriktivnosti izdaje začasnih odredb v primerih, ko je vsebina enaka tožbenemu zahtevku, je v posestnem sporu še aktualnejše, kajti takšen spor je že po samem zakonu treba hitro rešiti.
Preživninva se skladno s 196. členom DZ določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Če sodišče preživnino določi od poznejšega datuma, mora odstop od navedene zakonske določbe ustrezno obrazložiti.
Pravni interes za vsebinsko presojo ugovora ima tisti, ki bi mu, če bi se pokazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Z odločitvijo bi se njegov pravni položaj glede konkretnega zahtevka izboljšal. V predmetni zadevi pa začasna odredba ne velja več in z zahtevano vsebinsko odločitvijo o ugovoru se položaj nasprotnih udeležencev ne more v ničemer spremeniti. Tudi pritožbeno zavzemanje za vsebinsko obravnavo ugovora iz preventivnih razlogov in zaradi (morebitnih) drugih postopkov (odškodninski postopki), pravni interes ni izkazan. Ta se namreč presoja v konkretni zadevi.
Ukrep omejitve starševske skrbi je namenjen pomoči staršema, da družina uspešno zaživi skupaj in preseže okoliščine, ki so botrovale odvzemu. Sodišče je pri presoji nujnosti izrečenega ukrepa izhajalo iz ugotovitev o težavah, s katerimi sta se starša soočala v preteklosti, pri čemer so te v izpodbijanem sklepu ustrezno predstavljene. Gre za okoliščine, ki jih ni mogoče odpraviti hitro in ki jasno kažejo na potrebo po strokovni pomoči, da bi starša okrepila svoje starševske kompetence ter izboljšala partnerski odnos. Prav vsebina pritožbe dodatno utrjuje prepričanje sodišča, da je - kljub očitnemu napredku staršev, zaradi katerega je bil otrok vrnjen v njuno oskrbo - še vedno potrebna razmeroma blaga omejitev starševske skrbi.
Gre za neodpravljivo pomanjkljivost, saj se skladno s 336. členom ZPP v postopku s pritožbo ne uporabljajo določila 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, na kar je bil pritožnik v okviru pravnega pouka izpodbijanega sklepa tudi ustrezno opozorjen.
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo razloge, zaradi katerih je verjelo izpovedbam predlagateljic in ne izpovedbi nasprotnega udeleženca - dokazna ocena temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v sklepu prepričljivo pojasnilo, katera zatrjevana odločilna dejstva šteje za bolj verjetna.
Pritožba določno ne izpodbija podrobno obrazloženih ugotovitev in argumentov sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo navedbe tožnice, da ji je izbris iz registra stalnega prebivalstva povzročil številne nevšečnosti, težave in obremenitve, ki so vzrok za njene duševne bolečine in strah. Pri uveljavljanju zmotne ugotovitve dejanskega stanja bi morala tožnica v pritožbi ne le navesti dejstvo, ki naj bi bilo zmotno ugotovljeno, ampak tudi obrazložiti, zakaj naj bi bilo zmotno ugotovljeno. Brez opredelitve vzroka napačne ugotovitve določenega pravno pomembnega dejstva, ni pritožbenega preizkusa pravilnosti dejanskega stanja.
V konkretnem primeru ne gre "le" za konflikten odnos med bivšima partnerjema, h kateremu bi enakovredno prispevala tudi predlagateljica sama. Gre za neposredne grožnje nasprotnega udeleženca s fizičnim nasiljem pred predlagateljičinim domom, ki ga je v preteklosti nad predlagateljico že realiziral. Ni zatrjevano (še manj izkazano), da bi k temu konfliktu predlagateljica karkoli enakovredno prispevala.
Za podaljšanje ukrepov po ZPND ni nujno, da je bilo med njihovim trajanjem storjeno novo nasilno dejanje; odločilno je, ali okoliščine ob odločanju omogočajo sklep, da je nevarnost ponovitve nasilja prenehala oziroma da je bilo dosedanje obdobje ukrepov zadostno za zaščito žrtve. Podaljšanje ukrepov je utemeljeno, če glede na pretekla nasilna ravnanja, odnos povzročitelja do teh ravnanj in druge konkretne okoliščine še vedno obstaja verjetnost njihove ponovitve, pri čemer mora biti podaljšani ukrep sorazmeren z varstvom žrtve.
Varstvo premoženjskih in dednopravnih interesov je treba uveljavljati z ustreznimi pravnimi sredstvi, ne pa z neposredno komunikacijo ali ravnanji, ki pri drugi osebi povzročajo strah, stres ali stisko. Postopek po ZPND ne sme postati morebitno sredstvo za varstvo predlagateljičinega položaja dedinje v zapuščinskem postopku. Preraščanje ukrepa v trajni ukrep pa lahko prepreči nasprotna udeleženka sama s popolnim upoštevanjem podaljšane prepovedi.
Res je, da Ustava Republike Slovenije daje državljanom RS pravico do odklonitve zdravljenja, vendar je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz 39. člena ZDZdr, izrek navedenega ukrepa nujno potreben in primeren, izrečen ukrep je tudi sorazmeren z njegovim namenom ter ni porušeno načelo sorazmernosti, prav tako pa je tudi dolžina izrečenega ukrepa (dveh mesecev) skladna s strokovnim mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da v kolikor se zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca toliko izboljša, da ni več razlogov za njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ga lahko psihiatrična bolnišnica že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče, odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).
Sodišče prve stopnje je napravilo logično sprejemljivo dokazno oceno nasprotujočih si dokazov, ter zaključilo, da se je toženec ustno zavezal zagotoviti enoletno jamstvo za okvare motorja in avtomatskega menjalnika. To zavezo je skušal izpolniti z izročitvijo pogodbe A., ki bi naj to zagotovila, a se je ob nastanku okvare izkazalo, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je ustrezno porazdelilo trditveno in dokazno breme, pritožba pa z očitki o manjkajočih navedbah o vsebini dogovora opozarja na podrobnosti o dejstvih, ki niso pravotvorna in ne posegajo v odločilni zaključek o obstoju in vsebini prevzete zaveze.
Okoliščina, da je imela priče ob svojem zaslišanju zapiske, sama po sebi še ne omogoča sklepa, da je bila njena izpovedba dogovorjena ali neresnična. Bistveno bi bilo, ali je bila izpovedba po vsebini notranje neskladna, v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi ali očitno prilagojena rezultatu postopka.