Za nastanek zamude ni potreben poziv upravnika k plačilu prispevka v rezervni sklad, saj zamuda nastane po poteku roka, ki je določen za plačilo.
Premoženje, ki ni pridobljeno z delom, namreč ni skupno premoženje, čeprav ga je eden od partnerjev pridobil med trajanjem zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, ampak gre za njegovo posebno premoženje. To velja tudi v primeru, da je bilo premoženje podarjeno obema partnerjema, saj z daritvijo ne postane skupno premoženje, ampak gre za posebno premoženje obeh.
Pri presoji pogojev za omejitev starševske skrbi je odločilna otrokova ogroženost zaradi okoliščin, ki vplivajo na njegovo sposobnost vzpostavitve in ohranjanja odnosa z drugim staršem. Čeprav ima pri nastanku takšnega položaja določeno vlogo tudi drugi starš, je lahko ukrep omejitve starševske skrbi utemeljen le zoper tistega starša, pri katerem so ugotovljene okoliščine, ki ogroženost otroka povzročajo.
Pravne osebe lahko dobijo javno pooblastilo le z zakonom ali na njegovi podlagi (121. člen Ustave). Določitev zbirnega mesta zato ni upravni akt. Način določitve zbirnega mesta je skladno s četrtim odstavkom 233. člena ZVO-2 in Uredbo, določen v Odloku. Odlok ne daje nobene podlage za razumevanje, da je pristojnost za določitev zbirnega mesta prenesena na tožnico. Razmerje med pravdnima strankama, iz katerega izvira v tej pravdi obravnavana terjatev, je deloma urejeno s prisilnimi predpisi, a zaradi tega ni izgubilo narave pogodbenega razmerja. Tako tožnica kot toženec sta obveznosti iz pogodbenega razmerja dolžna izvrševati v skladu s predpisi, o sporih o pravilnem izpolnjevanju obveznosti pa se odloči v pravdnem postopku.
Upoštevanje tožničine razlage, po kateri sme sama določiti zbirno mesto in pri tem upoštevati le, da je en meter oddaljeno od ceste, primerne za dostop smetarskega vozila, bi lahko privedlo do situacije, ko bi bilo zbirno mesto poljubno oddaljeno od uporabnikovega objekta. Tako razumevanje ni skladno z Uredbo, po kateri je izvajalec javne službe dolžan zagotavljati zbiranje mešanih komunalnih odpadkov po sistemu od vrat do vrat. Nesprejemljivo je tudi z vidika uporabnikove obveznosti, da uredi (in redno ureja) zbirno mesto. Uporabnik lahko to obveznost izpolni le, če je zbirno mesto na zemljišču v njegovi lasti; sicer tako ravnanje terja dogovor z lastnikom zemljišča, kjer je določeno zbirno mesto. Sprememba zbirnega mesta tako ne more biti v izključni domeni izvajalca javne službe.
V zapuščinskem postopku se stranke napotijo na pravdo le, če obstaja spor o dejstvih, medtem ko mora pravna vprašanja razrešiti zapuščinsko sodišče samo in v tem primeru strank niti ne sme napotiti na pravdo, razen glede izjem iz 211. in 212. člena ZD.
V obravnavanem primeru je na prvi pogled jasno, da ena od prič ne ustreza 68. členu, pa tudi ne drugemu odstavku 67. člena ZD. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da take listine ni mogoče šteti za oporoko in da je zato nastopilo zakonito dedovanje.
V obravnavanem primeru tako ni mogoče govoriti o pobotu, saj toženka ni podala pobotne izjave, niti ni v postopku uveljavljala procesnega pobota. Ustaljena sodna praksa zahteva jasno in določno pobotno izjavo pri materialnopravnem pobotu ter jasno in določno uveljavitev pobotnega ugovora pri procesnem pobotu. Sam obstoj preplačila ali dejstvo, da dolžnik pri plačilu ni specificiral posameznih računov, ne pomeni pobota. Zato pritožbene navedbe, ki naknadno kvalificirajo preplačilo kot pobotanje, nimajo podlage ne v OZ in ne v institutu procesnega pobota po ZPP.
Ker gre v obravnavani zadevi za varstvo pred motenjem posesti, ki pomeni začasno pravno varstvo, morajo biti razlogi za izdajo začasne odredbe še posebej nujni. Pravilo o restriktivnosti izdaje začasnih odredb v primerih, ko je vsebina enaka tožbenemu zahtevku, je v posestnem sporu še aktualnejše, kajti takšen spor je že po samem zakonu treba hitro rešiti.
Preživninva se skladno s 196. členom DZ določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Če sodišče preživnino določi od poznejšega datuma, mora odstop od navedene zakonske določbe ustrezno obrazložiti.
Gre za neodpravljivo pomanjkljivost, saj se skladno s 336. členom ZPP v postopku s pritožbo ne uporabljajo določila 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, na kar je bil pritožnik v okviru pravnega pouka izpodbijanega sklepa tudi ustrezno opozorjen.
Res je, da Ustava Republike Slovenije daje državljanom RS pravico do odklonitve zdravljenja, vendar je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz 39. člena ZDZdr, izrek navedenega ukrepa nujno potreben in primeren, izrečen ukrep je tudi sorazmeren z njegovim namenom ter ni porušeno načelo sorazmernosti, prav tako pa je tudi dolžina izrečenega ukrepa (dveh mesecev) skladna s strokovnim mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da v kolikor se zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca toliko izboljša, da ni več razlogov za njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ga lahko psihiatrična bolnišnica že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče, odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).
Če stranka, ki ima pooblaščenca, umre med postopkom, se ta ne prekine. V trenutku strankine smrti dedič postane stranka v postopku. Gre za procesno nasledstvo umrle stranke.
Ker je od pravilnosti vročitve sodbe odvisna njena pravnomočnost in vse s tem zvezane posledice (izvršljivost), mora biti stranki omogočeno, da v primeru nepravilne vročitve z ustreznim pravnim sredstvom izpodbija klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti ter z njo zvezane pravne posledice. Mora ji biti torej omogočeno dokazovanje, da vročitev iz takega ali drugačnega razloga ni bila pravilno opravljena. Ker je sodišče dokazne predloge za zaslišanje, s katerimi je toženec skušal izpodbiti domnevo o perfektnosti vročitve, zavrnilo, mu je s tem onemogočilo izjavljanje v postopku.
Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP se nanaša na kršitve, ki so nastale v postopku do izdaje sodne odločbe, ne pa na kršitve, ki se nanašajo (zgolj) na vročitev sodbe in so vplivale na možnost vložitve pritožbe. Ta se lahko sanira z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, saj zaradi napake pri vročanju še ni mogel začeti teči rok za vložitev pravnega sredstva, zaradi česar odločba še ni pravnomočna.
Popolna neaktivnost toženke ne pomeni podlage za pristojnost sodišča na temelju tihe privolitve (torej dejstva, da tožena stranka ni oporekala pristojnosti slovenskega sodišča - ni odgovorila na tožbo, ni mogoče šteti za tiho privolitev). Sodišče mora torej v skladu z določbo 28. člena Bruseljske uredbe I bis samo presoditi, ali je pristojno.
V obravnavani zadevi resda gre za specifično situacijo, ko je v prej začetem postopku sporno, ali je podana krajevna pristojnost sodišča, in ko v času izdaje izpodbijanega sklepa o ugovoru krajevne pristojnosti sodišče, ki je prej začelo postopek, še ni odločilo. Vendar v skladu s stališči pravne teorije litispendenca nastane, četudi manjkajo procesne predpostavke, zaradi česar mora sodišče, pri katerem je bila kasneje vročena tožba, le-to zavreči, ne da bi presojalo dopustnost prej vložene tožbe oziroma vročene tožbe. Res je sicer tudi, da če v prej začetem postopku pride do pravnomočnega zavrženja tožbe, s tem tudi litispendenca odpade za nazaj (ex tunc) in sodišče, pred katerim se je pravda kasneje začela, tožbe ne sme več zavreči z utemeljitvijo, da obstaja litispendenca. Vendar niti v zakonskem besedilu niti v stališčih pravne teorije ni opore za stališče, da bi moralo sodišče, pred katerim se je postopek kasneje začel, počakati na pravnomočno odločitev sodišča, pred katerim se je postopek prej začel, o obstoju procesnih predpostavk (npr. o krajevni pristojnosti).
Po oceni sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi tudi najvišje koristi otroka (četrti odstavek 7. člena ZNP-1), ki so vodilo v družinskih postopkih, ne bodo prizadete, če sodišče, ki je pozneje začelo postopek, smiselno uporabi 189. člen ZPP in takoj zavrže pozneje vložen predlog, ne da bi čakalo na odločitev o izpolnjevanju procesnih predpostavk v prej začetem postopku. Kajti, če sodišče, pred katerim se je pozneje začela nepravdna zadeva (Okrožno sodišče v Mariboru) predlog zavrže, pozneje pa bi sodišče, pred katerim se je ista nepravdna zadeva med istima udeležencema prej začela (Okrožno sodišče v Novi Gorici), ugovoru krajevne pristojnosti pravnomočno ugodilo, bo to na podlagi 23. člena ZPP imelo za posledico, da se zadeva odstopi krajevno pristojnemu sodišču. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da je krajevno pristojno sodišče tudi Okrožno sodišče v Mariboru, saj je na njegovem območju tako prebivališče očeta (nasprotnega udeleženca v postopku pred sodiščem v Novi Gorici) kakor tudi stalno prebivališče otroka (11. in 13. člen ZNP-1). Na ta način bo mogoče koristi otroka ustrezno zavarovati, četudi bo ugovoru krajevne pristojnosti morda ugodeno (kot izhaja iz pravočasne dopolnitve odgovora na pritožbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici po izdaji izpodbijanega sklepa zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti, vendar je proti tistemu sklepu še možna pritožba).
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik za vtoževani zahtevek ni aktivno (stvarno) legitimiran, je iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, materialnopravno pravilna. Podlago ima v neprerekani (in tudi sicer dokazani) trditvi toženke, da je tožnik na svojem solastnem deležu nepremičnine, ki jo sicer uporablja toženka, v korist svojega sina A. A. vknjižil užitek s pravico do oddajanja tega deleža v najem.
Pri sklenitvi navidezne pogodbe pogodbeni stranki neresnično voljo izražata, kot bi bila njuna prava, pri čemer se tega obe zavedata in hočeta, da posel le na videz nastane. Obe pogodbeni stranki torej želita nekaj drugega in ne tisto, kar zapišeta v pogodbi.
Navedena parcela ni bila del zapuščine po pokojnem C. C., za katero so dediči sklenili dedni dogovor. Z dednim dogovorom se dediči tudi niso dogovorili, da dogovor velja tudi za morebitno naknadno najdeno premoženje. Zato se odstopi celotnih dednih deležev posameznih dedičev, kot izhajajo iz dednega dogovora z dne 8. 9. 2021, ne morejo nanašati na nepremičnino, ki je v obsegu zapuščine ni bilo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da gre za novo premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini. Ker se glede te nepremičnine vsi dediči niso strinjali, da se razdeli, tako, kot so se dogovorili za preostalo zapuščino, drugega dednega dogovora niso sklenili, zapustnik pa oporoke tudi ni napravil, je sodišče prve stopnje to zapuščino utemeljeno razdelilo med zakonite dediče v skladu z njihovimi dednimi deleži.
Pri presoji, za kako zahtevno mnenje gre, sodišče upošteva zlasti obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, čas, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da izvid in mnenje pripravi, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet izvida in mnenja, ter druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca. Zahtevnost se po stališčih sprejetih v sodni praksi ocenjuje objektivno in s stališča stroke, ki je predmet izvedenstva. Za zelo (ali izredno) zahtevno mnenje gre, ko je naloga, dana izvedencu, tako zahtevna, da zahteva dodatni poglobljeni študij, obsežne analize ali preračune. Sodna praksa upošteva tudi primerjavo izvedenskih mnenj o enakih oz. podobnih strokovnih vprašanjih. Za zahtevno mnenje gre, če ta odstopa od standardne zahtevnosti izvedenskega mnenja.
Sodišče prve stopnje Uredbe Bruselj II b v postopku ugotavljanja očetovstva ni moglo uporabiti, ker je uporaba Uredbe za tovrstne spore izključena (četrti odstavek 1. člena Uredbe). Pristojnost slovenskega sodišča je zato utemeljeno vezalo na ZMZPP. Glede na to, da je predlagatelj slovenski državljan in ima stalno bivališče v Republiki Sloveniji, je slovensko sodišče v sporih za ugotovitev očetovstva pristojno tudi, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, če nasprotni udeleženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.
Toženka se neutemeljeno sklicuje na VSRS sodbo II Ips 75/2024, ki je obravnavala posebne okoliščine na strani potrošnika, ki v bistvenem odstopajo od okoliščin v obravnavani zadevi. Podlaga teka zastaralnega roka v navedeni sodni zadevi so bile okoliščine, da se je tožnik pri sklenitvi že drugega aneksa h kreditni pogodbi zavedal svojega oškodovanja zaradi pogodbenih pogojev in se je zavedal tudi, da je bil s strani banke zaveden. V obravnavani zadevi pa tovrstno zavedanje tožnikov ni bilo ugotovljeno.