Opozarjanje delavke na domnevno šikanozno ali diskriminatorno ravnanje v okviru sodnega varstva samo po sebi ne more predstavljati razloga, ki bi delavcu onemogočil reintegracijo. V nasprotnem primeru bi bilo pravno varstvo izvotljeno, delavec pa bi bil zaradi uveljavljanja pravic "dodatno kaznovan”. Prav tako začasna zaposlitev pri drugem delodajalcu po prenehanju delovnega razmerja (zaradi zagotovitve eksistence) sama po sebi ne dokazuje porušenega zaupanja, še posebej ob odsotnosti konkretnih ugotovitev o kršitvah obveznosti ali nelojalnem ravnanju.
Temeljno izhodišče reparacije je, da mora biti položaj delavca tak, kot da nezakonite odpovedi ne bi bilo. Če je delavec po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, da bi si zagotovil socialno varnost, sprejel drugo zaposlitev (s čimer je zmanjševal škodo), ne sme biti postavljen v slabši položaj od delavca, ki se ne bi zaposlil in bi mu bila za celotno obdobje priznana izguba na zaslužku.
Za presojo zakonitosti odpovedi je odločilno, ali je poslovni razlog ob podaji odpovedi resničen in konkreten. Delodajalec sicer sme reorganizirati delo, vendar reorganizacija ne sme biti le formalna (ukinitev delovnega mesta na papirju), če se isto delo v bistveni vsebini in obsegu dejansko nadaljuje in ga opravlja drug, na novo zaposleni delavec.
Bistvo odpovednega poslovnega razloga je prenehanje potrebe po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je potreba po tožnikovem delu dejansko obstajala tudi po odpovedi in se je v celoti izvajala še najmanj tri mesece v isti organizacijski obliki, le da je to delo opravljal A. A. Pritožbeno sodišče zaključuje, da tožena stranka ni dokazala, da je ob odpovedi prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi; dokazano je le, da je delodajalec celotno delo tožnika preusmeril na drugega, novo zaposlenega delavca A. A. in šele kasneje organiziral drugačno razporeditev operative.
Tožniku je bilo odrejeno čakanje na delo doma, čeprav je bilo delo očitno prisotno in ga je opravljal A. A. Ker je ta delovnopravni institut dopustno uporabiti le, kadar delodajalec začasno ne more zagotavljati dela, hkratno opravljanje istega dela s strani drugega delavca, ki ga je delodajalec zaposlil zgolj dober mesec pred tem, pomeni, da pogoji za čakanje niso bili izpolnjeni. Tudi ta okoliščina je skladna z zaključkom, da je šlo za prerazporeditev dela na A. A. in ne za realno prenehanje potrebe po delu tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi.