ZPP člen 214, 214/2. ZGD-1 člen 270. ZPPOGD člen 4.
razlika v plači - uspešnost poslovanja - stimulacija - direktor - priznana dejstva - sprememba izpodbijane sodbe
Pravno podlago za odločitev predstavlja 6. člen pogodbe o zaposlitvi, ki je skladna s 4. členom ZPPOGD, ki določa, da je direktor upravičen do plače in tudi spremenljivega dela plačila za uspešnost poslovanja ter pogoje za izplačilo tega prejemka. Spremenljiv prejemek tožnika je bil torej predviden v pogodbi o zaposlitvi in njegova višina je bila omejena na 10 % izplačanih osnovnih plač direktorja v poslovnem letu, kar je v skladu z zakonsko omejitvijo, sicer pa se je tožena stranka obvezala izplačati stimulacijo za uspešnost poslovanja tudi s Sporazumom o razrešitvi direktorja, razvezi pogodbe o zaposlitvi in ureditvi medsebojnih razmerij.
Enajsti odstavek 56. člena ZSV ne ureja prenehanja delovnega razmerja direktorja oziroma prenehanja (veljavnosti) njegove pogodbe o zaposlitvi, ampak le (imenovanje in) razrešitev direktorja s strani ministra. Direktor je kot poslovna oseba v dvojem razmerju z zavodom (centrom za socialno delo), in sicer na eni strani v korporacijskem razmerju, ki je prenehalo z razrešitvijo, in na drugi strani delovnopravnem. Slednje razmerje lahko preneha le na enega od načinov, ki jih določa ZDR-1.
Glede na to, da ZSV primera (načina) prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne določa, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožnici z razrešitvijo, ki je vplivala na korporacijsko razmerje, prenehalo tudi delovno razmerje.
Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije (2005) člen 58, 58/4. ZDoh-2 člen 15, 37. ZPIZ-2 člen 144.
jubilejna nagrada - delovna doba pri delodajalcu - bruto in neto znesek
Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožničinemu zahtevku iz naslova jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 1. 2011 do 13. 12. 2022. Dejstvo, da je tožena stranka dne 12. 4. 2013 izplačala tožnici jubilejno nagrado za 20 let skupne delovne dobe, ni ovira za priznanje vtoževanega zneska. Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije v 58. členu določa pravico do jubilejne nagrade in glede na to, da je tožnica pri toženi stranki dopolnila 10 let delovne dobe, in sicer 1. 1. 2021, je upravičena do izplačila jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ne glede na to, da je bila tožnici leta 2013 že izplačana jubilejna nagrada za 20 let skupne delovne dobe.
V skladu z novejšo sodno prakso navedba, da gre za bruto ali neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti, zato zaradi svoje pojasnilne narave ne sodi v izrek sodbe. Sodišče zato pravilno v izreku ni navedlo, ali gre za bruto ali neto znesek, temveč je tožnici prisodilo celoten znesek jubilejne nagrade. Ali se od prisojenega zneska plačajo davki in prispevki, določajo javnopravno predpisi, ki jih mora pri izplačilu upoštevati plačnik davka (torej delodajalec), pri čemer mora upoštevati naravo plačila, ki izhaja iz sodne odločbe.
ZPP člen 279b, 279b/4, 279b/5. ZDimS člen 13. ZPIZ-2 člen 413, 413/1.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek - dimnikar
Tožnik je v celotnem vtoževanem obdobju delal na delovnem mestu dimnikar poln delovni čas. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem in je toženka dolžna vsem delavcem, tudi tožniku, plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
ZZUOOP člen 56, 56/5. ZJU člen 1, 1/2, 1/2-2, 5, 5/1. ZDR-1 člen 126, 127, 134.
izplačilo dodatka - dodatek k plači - zapadlost terjatve - zamuda s plačilom - proračunska sredstva - COVID-19
ZZUOOP ne ureja zapadlosti dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19. To pa še ne pomeni, da glede zapadlosti tega dodatka obstaja pravna praznina, oziroma da ni pravne podlage za izplačilo vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi prvega odstavka 5. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZJU veljajo za delovno razmerje tožnika, ki je zaposlen v javnem zavodu, predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kolikor ZJU ali drug zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju 126., 127. in 134. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je bila toženka dolžna tožniku pripadajoči dodatek, ki je sestavni del plače, izplačati hkrati z izplačilom vsakokratne plače. Ker ob zapadlosti vsakokratne plače tega ni storila, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti.
Ker je šlo v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 8/2021 za bistveno spremembo sodne prakse, na podlagi katere se je prvič kot pravno pomembno za odločitev izpostavilo vprašanje števila dejanskih ur opravljenega dela med dnevnim počitkom, ki tožniku ni bilo plačano, je sodišče prve stopnje pravilno v ponovljenem postopku upoštevalo novo pravno in dopolnjeno trditveno podlago tožnika, kar je tudi ustrezno obrazložilo.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik v zadevi ni podal zadostne trditvene podlage za tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi opravljenih, a neplačanih ur dnevnega počitka na mednarodni misiji. Skladno s stališči v podobnih primerih (plačilo premoženjske škode za ure več opravljenega dela v času, ko naj bi bili pripadniki prosti) ter vsebino sklepa, s katerim je v tej zadevi Vrhovno sodišče odločilo o reviziji toženke, in glede na to, da se zahtevek nanaša na misijo, ki je potekala 10 let nazaj, ni mogoče slediti stališču toženke o nezadostni trditveni podlagi zato, ker tožnik ni za vsak dan posebej izrecno zatrjeval, katere naloge in od kdaj do kdaj je opravljal na vsakega izmed dni, ko njegov dnevni počitek ni trajal 11 ur, ampak manj.
plačilo za dejansko delo - odločitev o stroških postopka - potrebni stroški postopka
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, mu je na podlagi določbe 44. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, priznalo razliko v plači.
Ker je tožnik ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je zmotno stališče pritožbe, da bi mu za čas, ko ni delal, bodisi zaradi bolniške odsotnosti ali zaradi izrabe letnega dopusta, pripadalo le nadomestilo plače za nižje vrednoteno delovno mesto. Ker je ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta in bi moral za svoje delo prejemati plačo tega delovnega mesta, mu tudi v primeru odsotnosti pripada nadomestilo plače glede na plačo, ki bi jo moral prejemati.
ZDR-1 člen 29, 29/1, 129, 129/1, 161, 161/1, 161/2, 164. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2018) člen 65. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
dodatek za delovno dobo - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust
Iz prve pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je toženka tožniku priznala le 2 dneva dopusta za leto 2019 in ni dokazala, da je tožnika seznanila, da ima tudi za leto 2020 pravico do sorazmernega dela dopusta. Toženka tekom postopka na prvi stopnji ni ne zatrjevala ne dokazala, da je tožnika obvestila, koliko dni dopusta mu pripada za leto 2020 in ga opozorila, da lahko ta dopust izrabi. Zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožniku za leto 2020 priznavala več kot 2 dni dopusta, s čimer naj bi bil tožnik seznanjen. Ker toženka ni dokazala, da je bil tožnik poučen o možnosti izrabe sorazmernega dela dopusta za leto 2020, katerega tožnik dejansko ni izrabil, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo nadomestilo za 17 dni neizrabljenega dopusta za leto 2020.
Toženka ni dokazala, da bi tožnika tem, ko ji je prinesel dokazilo o delovni dobi, pozvala, naj to stori, čeprav je vedela, da je njena dolžnost, da tožniku plača dodatek za delovno dobo. Toženka se zato neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 29. člena ZDR-1 in okoliščino, da tožnik ni ugovarjal obračunu plače. Navedeno ne vpliva na njeno zakonsko obveznost, da tožniku pravočasno plača osnovno plačo s pripadajočimi dodatki. Če ni imela vseh potrebnih podatkov, bi morala tožnika pozvati, da ji te podatke dostavi, kolikor jih ni mogla pridobiti sama.
Pritožba pravilno opozarja, da se sodbe ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da je tožnik opravil prav 395 ur dela, niti iz sodbe ne izhaja, katere delovne naloge naj bi takrat opravljal. Za ugoditev zahtevku ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik delal oziroma opravljal resne in odgovorne naloge. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, na podlagi česa je prišlo do ugotovitve, da tožnik v vtoževanem obdobju ni imel zagotovljenih prav 395 ur dnevnega počitka in zaradi opravljanja katerih nalog.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1. ZPP člen 8, 213, 213/2, 214, 214/1, 214/2, 287, 287/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da bi tožena stranka delovno mesto ukinila že ob podaji redne odpovedi, če bi potreba po tožničinem delu resnično prenehala. Za zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga se ne zahteva formalna ukinitev delovnega mesta (do katere je v obravnavanem primeru sicer kasneje tudi prišlo), temveč zadostuje dejanska reorganizacija oziroma sprememba organizacije dela, ki je po dejanskem učinku enaka, kot če bi delodajalec delovno mesto tudi formalno ukinil.
Pri presoji obstoja poslovnega razloga je sodišče prve stopnje izhajalo iz organizacijskega razloga, navedenega v odpovedi, in pravilno ugotovilo izvedbo opisane prerazporeditve delovnih nalog.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 42, 42/1. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 3, 3-7.
kolektivni delovni spor - kršitev kolektivne pogodbe - nesklepčnost zahtevka - stroški prehrane med delom
Predlagatelj v pritožbi zmotno navaja, da se ugotovitveni zahtevek v predlogu ne nanaša na vse delavce nasprotne udeleženke, ne da bi bila določno opredeljena skupina tistih, ki naj ne bi imeli izbire glede prehrane med delovnim časom. V predlogu navedeni ugotovitveni zahtevek se brez dvoma nanaša na vse delavce nasprotne udeleženke. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, predlagatelj niti v trditvah ni nedvoumno opredelil skupine delavcev, glede katerih naj se ugotovi kršitev. Glede na to sodišče prve stopnje ni moglo presojati, ali in v povezavi s katerimi delavci je podana zatrjevana kršitev pravice do izbire med brezplačno prehrano in povračilom stroškov prehrane v denarju.
Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z dajatvenim zahtevkom. Če ni ugotovljena zatrjevana kršitev kolektivne pogodbe, potem ni podlage za naložitev plačila dajatve posameznim delavcem. Ker predlagatelj niti v tem delu zahtevka ni ustrezno opredelil, katerim delavcem nasprotne udeleženke naj bi bila kršena pravica do izbire, ugodilne odločitve ne bi bilo mogoče izvršiti.
ZDR-1 člen 200, 200/4. ZObr člen 100a. ZSPJS člen 22e.
zavrženje tožbe - razlika v plači - plačilo za povečan obseg dela - razveljavitev prvostopenjskega sklepa o zavrženju tožbe - čisti denarni zahtevek
Pri tožbenem zahtevku gre za čisti denarni zahtevek delavca, ki zatrjuje, da mu delodajalec ni plačal celotne pripadajoče plače. Tožnik je navsezadnje tako tudi postavil svoj tožbeni zahtevek, saj ne uveljavlja ugotovitve pravice do dodatka za povečan obseg dela, temveč plačilo razlike v plači v višini 20 % osnovne plače glede na njegov plačni razred. Skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec denarne terjatve vedno uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu.
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 6, 6/3.
razlika v plači - letni dopust - vojaška oseba - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je sledilo zahtevku tožnika in mu za dva meseca priznalo razliko med nominalno osnovno plačo, ki je veljala za nadporočnika od 1. 4. 2019 do 31. 10. 2019, in osnovno plačo, ki je veljala od 1. 11. 2019, napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da se nove, višje nominalne vrednosti, uporabljajo šele od 1. 11. 2019 in ne od veljavnosti Priloge 1 Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami.
ZDR-1 člen 16, 16/2, 16/3, 44, 129. OZ člen 86, 1053, 1053/1. ZPP člen 3, 3/3. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) člen 76a.
denarne terjatve iz delovnega razmerja - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - veljavnost sporazuma - verodostojnost podpisa - dokazovanje z izvedencem grafologom - dodatek za delovno dobo - dnevnice za službene poti
Ker se je tožnik s sporazumom veljavno odpovedal vsem do datuma podpisa zapadlim denarnim terjatvam do tožene stranke, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je pravilno štelo, da se je tožnik s podpisom sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ga ni izpodbijal, odpovedal v tem sporu vtoževanim terjatvam iz naslova dnevnic in dodatka za delovno dobo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporazum veljaven in ustvarja učinke med strankama. Nepoznavanje vseh okoliščin pred podpisom sporazuma (tožnik je trdil, da sporazuma ni prebral), je lahko razlog za izpodbojnost sporazuma, vendar bi moral tožnik v skladu z drugim in tretjim odstavkom 16. člena ZDR-1 napake volje uveljavljati v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za razloge izpodbojnosti (subjektivni rok) oziroma v roku do enega leta od dneva, ko je bila pogodba (sporazum) sklenjena. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da določba sporazuma, da stranki druga do druge nimata več nobenih finančnih zahtevkov iz naslova zapadlih obveznosti iz delovnega razmerja, ni nična in ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen OZ). Upoštevaje načelo, da morajo stranke pri sklepanju pogodb ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, pa na veljavnost sporazuma ne vpliva niti tožnikova izjava, da sporazuma ni prebral in ni vedel kaj podpisuje.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-5, 54, 54/1, 54/1-11, 56, 118.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno delo - vrnitev delavca na delo - predlog za sodno razvezo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da omejen čas financiranja oziroma način financiranja določene dejavnosti (prek projektov) ne zadostuje za to, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma da se šteje kot projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela (npr. da je vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, temveč se samostojno prične in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo). Na podlagi dopisa Zavoda RS za zaposlovanje, iz katerega izhajajo sklenjene pogodbe o izvedbi navedenega programa, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka projekt neprekinjeno izvajala več kot šest let. Glede na navedeno se delo tožnice ni opravljalo zgolj začasno, ampak je bilo trajnejše narave, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da program ni imel elementov projektnega dela.
Ker je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem (četudi za krajši delovni čas), ji na dan 14. 11. 2022 ni mogoče priznati delovnega razmerja za polni delovni čas pri toženi stranki. Delavec namreč ne more biti zaposlen hkrati pri dveh delodajalcih za polni delovni čas oziroma za čas, ki bi to presegal (več kot 40 ur na teden).
Tožničina zaposlitev pri drugem delodajalcu za skrajšani delovni čas ni ovira za vrnitev tožnice nazaj na delo za preostali delovni čas do polnega. Tožnici je namreč treba omogočiti, da se na podlagi poziva tožene stranke odloči, ali se bo vrnila na delo k njej ali ne.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - ničnost sporazuma - razveljavitev sporazuma - ničnost pogodbe o zaposlitvi - prevara - grožnja - dokazna ocena izvedenskega mnenja - sposobnost razsojanja
ZDR-1 na opustitev delodajalčeve dolžnosti iz drugega odstavka 17. člena ZDR-1 ne veže nobene sankcije. Zato niti sporazum niti pogodba, z opustitvijo ravnanja po drugem odstavku 17. člena ZDR-1, nista neveljavna (niti nična ali izpodbojna) in so pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede grožnje, prevare in zmote.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, da pri tožnici ob podpisu spornih dokumentov ni mogoče ugotoviti kake psihične motnje ali drugega psihičnega stanja, ki bi ji onemogočala, da ne bi bila sposobna z lastnimi dejanji in voljo pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravno poslovnih razmerjih, kakor tudi ne kakšne psihične motnje ali psihičnega stanja, zaradi katere ne bi bila sposobna zavedati se vedenja in ravnanja oziroma znala presoditi kakšen pomen in posledice imajo njena voljna dejanja.
Sodišče prve stopnje je pravilno, ob upoštevanju prisluhov in izpovedi prič ter poročila o notranje varnostnem postopku zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba dogovoril z zdravnikom, da je slednji izdal skupaj najmanj 39 zdravniških spričeval, ne da bi bile športnice preventivno zdravstveno pregledane. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba moral zavedati, da morajo biti tekmovalke pred izdajo potrdila zdravniško pregledane in da ne zadošča zgolj potrditev obrazca, ki jih za nastopanje v prvi ligi NZS predpisuje pravilnik.
Dokazno breme glede utemeljenosti odpovednega razloga iz 2. odstavka 84. člena ZDR-1 je res na delodajalcu, vendar pa mora tudi delavec biti aktiven in po predložitvi dokazov tožene stranke konkretno navesti, v čem je neskladje med njegovimi telefonskimi pogovori in prepisi prisluhov. To ne pomeni prevalitev dokaznega bremena na drugo stranko, pač pa zgolj realizacijo 212. člena ZPP.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - delo po poteku pogodbe o zaposlitvi - učitelj - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Tožnik ni bil dolžan toženke posebej opozarjati, da se mu je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, iztekla. Toženka bi ga lahko opomnila na iztek časa po pogodbi o zaposlitvi zadnji dan, ker pa je tožnik na delo prihajal in delo razrednika opravljal tudi po izteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pa bi mu morala opravljanje dela prepovedati že prvi dan po izteku roka.
Sodišče je ugotovilo, da so tožnikovi očitki toženki povsem neprimeren način pravdanja, da so neresnični, saj je toženka z delavkama sklenila sodno poravnavo, upoštevalo pa je tudi izpoved zakonitega zastopnika toženke o popolni izgubi zaupanja v tožnika, ker je za dosego svojih pravic prestopil meje zakonitega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem zaposlitve pri drugem delodajalcu.
Po presoji sodišča prve stopnje tožnica ni uspela dokazati, da je toženec ravnal na neustrezen način pri raztovarjanju tovora, kot mu je očitala, s čimer pritožbeno sodišče soglaša.
kolektivni delovni spor - uporaba za delavca ugodnejših določb - ugodnejši predpis - zavrnitev izvedbe dokaza - izvedenec
Kadar delodajalca istočasno zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, se skladno z 11. členom ZKolP uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. Da se lahko opravi primerjava, katere določbe so ugodnejše, pa je treba najprej ugotoviti, ali kolektivne pogodbe dejansko urejajo vsebinsko isti institut (faktor Foe). Sodišče prve stopnje je zato ugotavljalo, ali je mogoče Foe iz Dogovora 2017 uporabiti v novem plačnem sistemu. Pravilno je ugotovilo, da faktor Foe po vsebini ni več enak, kot tudi, da se je stari Foe deloma pretvoril v novo osnovno plačo, zato vrednost Foe iz Dogovora 2017 ne more biti uporabljena v novem plačnem sistemu.