DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073973
ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 3, 3-1.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - uporaba direktive - ustrezna trditvena podlaga - varovanje državne meje - usposabljanje - dokazno breme
Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se tudi logisti, ki nudijo podporo vojaškim vajam in usposabljanju, s tem urijo, ugotovilo pa je tudi, da bi se s sistemom rotacij lahko podiral proces in s tem cilji vadbe oziroma usposabljanja, kar so izpovedale tudi vse zaslišane priče. Temeljni razlog za zavrnitev zahtevka je v tem, da izvajanje vojaških vaj in usposabljanj skupaj z logistično podporo zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, zato so tovrstne dejavnosti izključene iz področja Direktive 2003/88/ES.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je varovanje državne meje, ki ga je v spornem obdobju opravljal tožnik, kontinuirana naloga v vojski, ki jo je mogoče izvesti tudi z rotacijo, in pravilno zaključilo, da gre za aktivnosti, ki niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES.
Ker tožniku delovno razmerje na podlagi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni prenehalo, temveč se je na podlagi sprejema ponujene nove pogodbe nadaljevalo, toženka v pritožbi pravilno uveljavlja, da tožnik ni upravičen do pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00074015
ZSPJS člen 3a. OZ člen 190, 190/1, 191, 193, 195.
vračilo izplačanih stroškov - neupravičena obogatitev - plačilo nedolga - obogatitveno načelo - vrnitveno načelo - dobra vera
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da napačen vnos cene vozovnice v aplikacijo predstavlja pomoto, zaradi katere je prišlo do pomotnega obračuna in preplačila stroškov prevoza na delo in z dela tožencu. Kot pomotno plačilo nedolga, ki utemeljuje zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, se lahko upošteva tudi plačilo, do katerega je prišlo zaradi nepravilnega vnosa v računalniško aplikacijo, pri čemer vprašanje (ne)skrbnosti tožničinih zaposlenih ne omogoča zaključka o privolitvi tožnice v plačilo nedolga.
Glede vračanja glavne stvari je lahko vprašanje poštene pridobitve ter porabe relevantno zlasti v zvezi z uporabo 195. člena OZ, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku, za kar pa v obravnavani zadevi, ki se nanaša na vračilo prejetega iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela, ne gre.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. ZPP člen 214, 214/2. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 106.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičena odsotnost z dela - pravočasnost odpovedi - dokazovanje neprerekanih dejstev - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Ključen trenutek za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je seznanitev direktorice toženke s kršitvami tožnika. Tudi, če so nekateri tožnikovi sodelavci pred 16. 6. 2021 opazili, da je tožnik nepojasnjeno odsoten z delovnega mesta, je bila direktorica toženke, ki je edina pristojna sprejeti odločitev o podaji izredne odpovedi, s tem seznanjena šele 16. 6. 2021 in je takrat pričel teči rok za podajo odpovedi. Glede na to, da tožnik ni vpisoval svoje odsotnosti med delovnim časom v evidenco prisotnosti, se toženka s kršitvami ni mogla seznaniti s pregledom evidence prihodov in odhodov z dela.
Toženka je dokazala, da držijo očitki iz izredne odpovedi glede večkratne neupravičene odsotnosti tožnika z delovnega mesta v času obvezne prisotnosti brez evidentiranja in dovoljenja nadrejene osebe. S tem je toženka dokazala, da je tožnik naklepoma huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s čimer je izkazala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1.
Glede na naravo tožnikovega dela, od izpolnjevanja njegovih delovnih obveznosti je odvisna pravočasna sestava in odhod vlakov iz Zaloga, varnost v železniškem prometu, je toženka s tem, ko je dokazala, da tožnika dlje časa neupravičeno ni bilo na delovnem mestu v času obvezne prisotnosti, dokazala, da je utemeljeno izgubila zaupanje v njegovo delo, zaradi česar z njim ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073641
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1.
stalna pripravljenost - plačilo neizplačane plače - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo dokazno breme na toženki. Ta je namreč ves čas zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Tožnik je trdil, da bi jo morala toženka neposredno uporabiti, saj ureditev v nacionalni zakonodaji ni skladna z njo. Skliceval se je na podatke mesečnih plačilnih list, navedel je delo, ki ga je opravljal, in trdil, da to ni predstavljalo nobene od izjem, ki po sodbi izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. Toženka ni dokazala, da so delovne naloge, ki jih je v spornem obdobju opravljal tožnik, izvzete iz uporabe Direktive 2003/88/ES, in pritožbeno sodišče se s to presojo v celoti strinja.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 118, 118/2. OZ člen 311, 312. ZPP člen 155. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - zagovor pred odpovedjo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - višina denarnega povračila - pobotni ugovor - istovrstnost terjatev - davki in prispevki - potni stroški odvetnika - potni stroški stranke za prihod na obravnavo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Toženka napačno razloguje, da je tožniku omogočila pravico do zagovora s tem, ko je predhodno z njim opravila sestanek, na katerem naj bi tožnik pojasnil svoje videnje dogodkov. Pred nameravano podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi ga morala pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu nato omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), česar pa ni storila.
Terjatev tožnika do toženke (denarno povračilo) predstavlja bruto znesek, ki poleg neto zneska zajema tudi davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev (odškodnina) brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve strank niso istovrstne in zato tudi ne pobotljive.
Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika iz kraja v bližini svojega prebivališča, je takšna izbira opravičljiva in ne pomeni nerazumne izbire. Tožnik je zato upravičen, da se mu kot potrebni stroški povrnejo tudi potni stroški pooblaščenca za prihod na narok na relaciji med sedežem njegove pisarne in sedežem sodišča ter urnina za odsotnost iz pisarne v času potovanja. Prav tako je utemeljeno pritožbeno stališče, da je tudi tožnik upravičen do povrnitve potnih stroškov za prihod na naroke. Ker ima pravico biti navzoč na vseh narokih za glavno obravnavo, mu v tem primeru pripadajo tudi stroški za prevožene kilometre, ki predstavljajo potrebne stroške postopka (155. člen ZPP).
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 245, 245/3, 274, 274/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zavrženje tožbe - pravočasnost tožbe - sposobnost razsojanja - dokazna ocena izvedenskega mnenja
V okviru presoje pravočasnosti vložene tožbe je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bil tožnik v času vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma sklepa Komisije za pritožbe, prenehanja delovnega razmerja in teka roka za uveljavljanje sodnega varstva kljub diagnozi ponavljajoče se depresivne motnje sposoben razumeti svoja ravnanja in pomen odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sposoben razsojati ter sposoben na prejeto odpoved ustrezno reagirati. Posledično je tožbo pravilno zavrglo kot prepozno, saj se je prekluzivni 30-dnevni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 že iztekel.
ZDR-1 člen 77, 200, 200/3. ZPP člen 8, 181, 243, 254.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - sposobnost razsojanja - dokaz z izvedencem - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik ob podpisu sporazuma, na podlagi katerega mu je prenehalo delovno razmerje, zaradi aktivne duševne bolezni in negativne bolezenske simptomatike nerazsoden in kot tak nesposoben oblikovati pravo voljo glede posledic svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno napravilo skladno z določbo 8. člena ZPP. Vestno in skrbno je presodilo vse potrebne dokaze. Ni nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, temveč je celostno pretehtalo njegovo verodostojnost in skrbno obrazložilo, zakaj ga šteje za prepričljivega. Ob tem sodišče prve stopnje ni spregledalo nobenega pomembnega dokaza niti pripomb toženke.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca - pomanjkljiva trditvena podlaga - dokazna ocena
Tožnica ni niti časovno niti vsebinsko ustrezno konkretizirala ravnanj nadrejenega, ki jih opredeljuje kot trpinčenje, zgolj pavšalno navaja, da naj bi jo na grd način priganjal k delu ter ji govoril žaljive besede, zato je njena trditvena podlaga glede vsebinske in časovne opredelitve ravnanj, ki naj bi predstavljala trpinčenje, pomanjkljiva.
ZPP člen 213, 254, 254/2, 254/3. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - izostanek z dela - obvestilo delodajalcu o razlogih odsotnosti - odločba o ugotovljeni nezmožnosti za delo - sposobnost razsojanja - neizvedba predlaganih dokazov - izvedenec psihiatrične stroke - postavitev novega izvedenca - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tožnica je bila na podlagi odločbe ZZZS z dne 1. 4. 2021 od dne 22. 4. 2021 dalje zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, kljub temu pa na delo ni prišla in toženke ni obvestila o razlogih za svojo odsotnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica vedela, da nima urejenega bolniškega staleža od 19. 3. 2021 tudi, če odločbe ZZZS z dne 1. 4. 2021 ni prejela. Zadnja odločba ZZZS, s katero je tožnica razpolagala, se je nanašala na čas do 18. 3. 2021, zato je tožnica vedela, da od 19. 3. 2021 nima urejenega bolniškega staleža, kar je zaslišana tudi potrdila, zato bi se morala pozanimati o svojem statusu od 19. 3. 2021, česar pa ni storila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bila hudo malomarna. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, bi povprečno skrben človek moral vedeti, da mora po izteku bolniškega staleža ali nazaj na delo ali pa si nadalje urediti bolniški stalež. To velja tudi za tožnico, kot visoko izobraženo delavko, ki je vedela, da ima bolniški stalež urejen le do 18. 3. 2021, njeno zdravstveno stanje pa na to ni vplivalo, kot je to pojasnila sodna izvedenka, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni vzelo v obzir tožničinega zdravstvenega stanja.
Uporabnik sme v skladu z drugim odstavkom 166. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena ZUTD in je vpisan v register ali evidenco. V konkretni pravdi nobena pravdna stranka niti ni trdila, da bi omenjeni IPS v spornem obdobju izpolnjevali pogoje, kot jih zahteva 167. člen ZUTD.
ZDR-1 člen 137, 137/9. ZZDej člen 52c, 52c/3, 53, 53/3. OZ člen 378, 378/1.
nadomestilo plače - zdravstveni delavec - dežurstva - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - zamudne obresti
Zmotno je stališče pritožbe, da tožniku ne pripada pravica do nadomestila plače vsaj za čas zagotavljanja neprekinjene nujne medicinske pomoči (NNPM), ker pri razporejanju v dežurstvo ne gre za neenakomerno razporejen delovni čas v okviru zagotavljanja rednega dela, ampak gre pri tej obliki dela dejansko za obliko nadurnega dela. Toženka neutemeljeno enači nadurno delo kot delo preko polnega delovnega časa z dežurstvom kot posebno organizacijsko obliko dela, pri katerem je treba v vsakem konkretnem primeru šele ugotoviti, ali dejansko pomeni tudi nadurno delo.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - zaposlitev pri drugem delodajalcu - dopolnilno delo
Le v vtoževanem obdobju od 1. 10. 2015 do 31. 8. 2016 (za 36 ur na teden) in od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2018 (za 12 ur na teden) je bil tožnik zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti (s. p.) in samo za ta čas bi se lahko tožniku priznalo delovno razmerje pri toženi stranki, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Preostali vtoževani čas je bil tožnik v delovnem razmerju pri več delodajalcih in iz tega naslova skupaj zavarovan za polni delovni čas (40 ur na teden). Obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne dopušča ugotovitve istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Delavec namreč ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih.
Izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da razlik pri delu tožnika v primerjavi z visokošolskimi učitelji, ki so v delovnem razmerju, ni bilo, kot trdi pritožnik. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v vsebini dela med njimi obstajale bistvene razlike.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074081
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/2. ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost - ekskulpacijski razlog - izključna odgovornost oškodovanca - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Napačen pa je zaključek sodišča, da je v konkretni zadevi škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se ni mogla posledicam izogniti. Zaključek nima podlage v izvedenem dokaznemu postopku. Za takšno presojo je odločilno tehtanje med stopnjo povečanja nevarnosti in morebitnimi neskladnimi ravnanji oziroma opustitvami delodajalca in oškodovanca, ki so v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Ključno je dejstvo, da je tožena stranka (delovodja) morala tožnika opozoriti, da opravlja delo s prepovedanim delovnim sredstvom, oziroma na prepovedan način. Delovodji pa se je zdel način izvajanja dela ustrezen glede na to, da ni bilo možno uporabiti viličarja, ki so ga sicer uporabljali za vgradnjo vrat.
ZPP člen 7, 8, 125a, 125a/4, 212. ZDR-1 člen 84, 91, 91/5, 114, 114/1, 114/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu - trditveno in dokazno breme - delavec pred upokojitvijo - varstvo pred odpovedjo - ustrezna zaposlitev - sprememba izpodbijane sodbe
Resda zakonsko pravilo iz petega odstavka 91. člena ZDR-1 varuje delavčev prosti čas, ki naj bi bil čim manj (do tri ure dnevno) obremenjen zaradi vožnje na delo, vendar pa je po stališču pritožbenega sodišča ustreznost nove zaposlitve z vidika tega pravila treba ocenjevati predvsem glede na realno možnost dostopa delavca do kraja novo ponujenega delovnega mesta. Delavec, ki sicer delo lahko opravlja, iz različnih razlogov (zdravstvenih, tehničnih in podobnih), lastnega ali službenega vozila za prihod na delovno mesto ne bo mogel uporabiti. Zato je z vidika ustreznosti ponujene zaposlitve ključno (še posebej v primeru varovane kategorije delavca), da je delavcu dostop do kraja opravljanja dela omogočen z javnim prevozom in v sprejemljivih časovnih okvirjih. Glede na navedeno pa niti ne more biti odločilnega pomena vprašanje, ali se delavec dejansko vozi oziroma se bo vozil na delo na novo delovno mesto s svojim ali službenim vozilom (ker se to lahko vsak čas spremeni), niti na kakšen način se mu povrnejo stroški prihoda na delo. Ker je v obravnavanem primeru kraj opravljanja dela po ponujeni pogodbi o zaposlitvi oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom, ponujena zaposlitev glede na peti odstavek 91. člena ZDR-1 ni ustrezna.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074044
URS člen 22, 49. ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 6, 131, 131/1, 131/2, 149, 153, 153/3, 171, 171/1, 179, 179/1, 179/2. ZVZD-1 člen 5, 8. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 54, 54/1, 54/2, 54/3. ZPP člen 155.
nezgoda pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek - odgovornost zavarovalnice - izključitev odgovornosti - samovozni delovni stroj - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - potni stroški odvetnika
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za škodo, ki jo je tožnica utrpela v delovni nezgodi, odgovarja tudi prva toženka, pri kateri je imela druga toženka zavarovano splošno odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi se lahko prva toženka na izključitev zavarovalnega kritja sklicevala le v primeru, če bi do škode prišlo le zaradi delovanja samovoznega delovnega stroja (viličarja). Ker pa je do poškodbe tožnice prišlo predvsem zaradi protipravnih ravnanj oziroma opustitev druge toženke, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, odgovornost prve toženke ni izključena.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073984
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZDR-1 člen 4. ZObr člen 97e.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - zadostna trditvena podlaga - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje
Pritožbeno zavzemanje, da je edini kriterij za presojo (ne)uporabe Direktive 89/391/EGS in Direktive 2003/88/ES ta, ali narava aktivnosti nasprotuje vsakršnemu načrtovanju delovnega časa, je neutemeljeno. Glede na razloge sodbe C-742/19 je za presojo, ali vojaška dejavnost izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, ključno: ali dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja vojaške osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; ali gre za dejavnost, za katero ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; ali se dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila direktive; ali bi se uporaba direktive za dejavnost z naložitvijo obveznosti organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali narava vaj in usposabljanj, v okviru katerih je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost, utemeljuje obstoj katere od izjem, opredeljenih v sodbi C-742/19. Glede na vse navedeno je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odsotnost toženkinih trditev o tem, da je vojaška dejavnost nasprotovala vsakršnemu načrtovanju delovnega časa (tedenskemu počitku, letnemu dopustu, najdaljšemu tedenskemu delovnemu času).
Vnaprejšnje načrtovanje delovnega procesa ni okoliščina, katero bi Sodišče EU štelo kot odločilno za presojo obstoja izjeme, ki izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES.
Ugotovitve, da gre za kontinuirano, že nekajletno nalogo SV, ki se izvaja v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost zaključka, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede.
plačilo za dejansko opravljeno delo - dokazna ocena - obseg opravljenih del
V obravnavani zadevi med strankama ni bilo sporno, da tožnik opravlja tudi naloge višje vrednotenega delovnega mesta turnusni urednik, sporen pa je bil obseg opravljanja teh nalog. Če delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, mu namreč plačilo po dejansko opravljenem delu pripada le v takem obsegu.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 200. KZ-1 člen 135, 135/1. ZPP člen 110, 115, 116.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev z znaki kaznivega dejanja - pravica do sodelovanja v postopku - grožnja - vročitev odpovedi - zagovor pred odpovedjo
Vročanje odpovedi je smiseln predmet raziskovanja takrat, ko je vprašljivo pravočasno uveljavljanje sodnega varstva (200. člen ZDR-1) ali pa je vprašljiv datum prenehanja delovnega razmerja. Vendar pa še tako napačna vročitev odpovedi ne more privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita. Tudi če vročanje ne bi bilo pravilno in bi tožnik prejel odpoved šele po tem, ko jo je toženka vročila njegovemu pooblaščencu, ob dejstvu, da jo je podala pravočasno (kar ni bilo sporno), odpoved zgolj zaradi navedenega ne bi bila nezakonita.
Zakonsko določilo (2. odstavek 85. člena ZDR-1) ne predpisuje izključno ustnega zagovora, niti kakšnih drugih formalnosti v smislu dokaznega postopka, zato se je tožena stranka, še posebej glede na očitano ravnanje, lahko zakonito odločila tožniku omogočiti le pisni zagovor.
Priče, ki so bile prisotne na sestanku, so skladno izpovedale glede kritičnega dogodka. Vse so izpovedale, da so ob tožnikovih izjavah doživele šok in resen strah, ki ga je povzročil tožnik. Če so priče izpovedovale skladno, pa ne pomeni, da so bile naučene ali da je dogodek skonstruiran, priče pa neverodostojne, temveč nasprotno, da so dogodek vse enako zaznale. Da so se priče dejansko ustrašile za svoje življenje oziroma življenje svojih bližnjih in so torej izpovedovale verodostojno, pa potrjuje tudi listinska dokumentacija, iz katere izhaja, da je toženka za čas od spornega dogodka do podaje zagovora iskala pomoč varnostne službe, ki bi zagotovila varnost zaposlenih in objekta.
ZPP člen 17, 17/2, 32, 32/2, 37/2-7, 482, 482/1, 482/1-1. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-a.
stvarna pristojnost - razrešitev - poslovodni organ
Razrešitev poslovodnega organa družbe je statusno pravno vprašanje. Pravilnost in zakonitost razrešitve zato ni predmet delovnega spora pred delovnim sodiščem. Če je bil razrešeni direktor (oziroma prokurist) tudi v delovnem razmerju in mu to preneha, je v delovnem sporu delovno sodišče vezano bodisi na samo dejstvo razrešitve ali pa na odločitev o njeni zakonitosti, sprejeti v ustreznem postopku.