Po presoji sodišča prve stopnje tožnica ni uspela dokazati, da je toženec ravnal na neustrezen način pri raztovarjanju tovora, kot mu je očitala, s čimer pritožbeno sodišče soglaša.
kolektivni delovni spor - uporaba za delavca ugodnejših določb - ugodnejši predpis - zavrnitev izvedbe dokaza - izvedenec
Kadar delodajalca istočasno zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, se skladno z 11. členom ZKolP uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. Da se lahko opravi primerjava, katere določbe so ugodnejše, pa je treba najprej ugotoviti, ali kolektivne pogodbe dejansko urejajo vsebinsko isti institut (faktor Foe). Sodišče prve stopnje je zato ugotavljalo, ali je mogoče Foe iz Dogovora 2017 uporabiti v novem plačnem sistemu. Pravilno je ugotovilo, da faktor Foe po vsebini ni več enak, kot tudi, da se je stari Foe deloma pretvoril v novo osnovno plačo, zato vrednost Foe iz Dogovora 2017 ne more biti uporabljena v novem plačnem sistemu.
ZDR-1 člen 32, 74, 126, 179, 179/2, 202. KZ-1 člen 196. OZ člen 82, 353, 353/1. ZDSS-1 člen 21. ZPP člen 13, 13/1. ZKP člen 3. URS člen 22, 23, 27, 50, 66. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
dodatek za stalnost - razlika v odpravnini - vodilni delavec - daljši zastaralni rok - reparacija - obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje - zadržanje zastaranja - skupen namen pogodbenikov - dokazna ocena
Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja.
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je tedaj, kadar se kazenski postopek zaključi z odločbo, na katero pravdno sodišče ni vezano, obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje, vendar le, če to ne predstavlja nedopustnega posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, tj. pravica oškodovanca do sodnega varstva (23. člen URS) in domneva nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen URS), se torej mora prevesiti v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva.
Tožniku pravica do dodatka za stalnost ni bila nezakonito odvzeta, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je bila le realizirana na ta način, da je bil dodatek vključen v fiksno dogovorjeni mesečni bruto znesek plače. Tega dejstva ne more spremeniti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da v plačilnih listah in pogodbah o zaposlitvi ni bilo izrecno navedeno, da je dodatek za stalnost vključen v mesečno bruto plačo.
ZDR-1 člen 200, 200/4. ZObr člen 100a. ZSPJS člen 22e.
zavrženje tožbe - razlika v plači - plačilo za povečan obseg dela - razveljavitev prvostopenjskega sklepa o zavrženju tožbe - čisti denarni zahtevek
Pri tožbenem zahtevku gre za čisti denarni zahtevek delavca, ki zatrjuje, da mu delodajalec ni plačal celotne pripadajoče plače. Tožnik je navsezadnje tako tudi postavil svoj tožbeni zahtevek, saj ne uveljavlja ugotovitve pravice do dodatka za povečan obseg dela, temveč plačilo razlike v plači v višini 20 % osnovne plače glede na njegov plačni razred. Skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec denarne terjatve vedno uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu.
OZ člen 82, 353, 353/1, 359, 359-2, 360. ZDR-1 člen 32, 74, 126, 179, 179/2, 202. URS člen 23, 27. ZDSS-1 člen 21. ZPP člen 13, 13/1. ZKP člen 3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
dodatek za stalnost - razlika v odpravnini - vodilni delavec - daljši zastaralni rok - reparacija - oblika odškodnine - obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje - dodatki k plači - skupen namen pogodbenih strank
Stališče, da daljšega zastaralnega režima iz prvega odstavka 353. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker velja le za odškodninske zahtevke, ne pa za reparacijski tožbeni zahtevek, ki je predmet tega spora, ni pravilno. Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja.
Po prevladujočem stališču sodne prakse pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja (npr. ko je storilec neznan, duševno zboli, ob izvrševanju škodnega dejanja ali med kazenskim postopkom umre, ko je obtožba zoper njega umaknjena, pa oškodovanec o tem ni obveščen, amnestija), pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem.
Dodatek za stalnost je bil del mesečne bruto plače tožnika, in ne del njegove osnovne bruto plače, kot to zmotno trdi pritožba. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je toženka tožniku izplačevala plačo v dogovorjeni fiksni višini, v katero je bil dodatek za stalnost že vključen. Tak je bil skupen namen pogodbenikov (82. člen OZ).
Sodišče prve stopnje je pravilno, ob upoštevanju prisluhov in izpovedi prič ter poročila o notranje varnostnem postopku zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba dogovoril z zdravnikom, da je slednji izdal skupaj najmanj 39 zdravniških spričeval, ne da bi bile športnice preventivno zdravstveno pregledane. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba moral zavedati, da morajo biti tekmovalke pred izdajo potrdila zdravniško pregledane in da ne zadošča zgolj potrditev obrazca, ki jih za nastopanje v prvi ligi NZS predpisuje pravilnik.
Dokazno breme glede utemeljenosti odpovednega razloga iz 2. odstavka 84. člena ZDR-1 je res na delodajalcu, vendar pa mora tudi delavec biti aktiven in po predložitvi dokazov tožene stranke konkretno navesti, v čem je neskladje med njegovimi telefonskimi pogovori in prepisi prisluhov. To ne pomeni prevalitev dokaznega bremena na drugo stranko, pač pa zgolj realizacijo 212. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073390
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
kolektivni delovni spor - aneks h kolektivni pogodbi - veljavnost aneksa - čas razpoložljivosti - stalna pripravljenost - delovni čas
Dejavnosti, ki se opravljajo v okviru pripravljenosti na delo, so različne in zanje je v KPJS, ki velja za vse javne uslužbence v javnem sektorju, določena tudi različna višina plačila. Odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018, ki je bila sprejeta upoštevajoč posebnosti izvajanja pripravljenosti na delo v okviru dejavnosti straže v konkretnem obravnavanem primeru, tako ni mogoče na splošno nekritično preslikati niti na druge primere opravljanja straže, niti ne druge dejavnosti, ki se izvajajo v pripravljenosti na obrambnem področju, sploh pa ne na ostala področja javnega sektorja na način, kot si to predstavlja predlagatelj. Zgolj dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS v tej zadevi zavzelo stališče, da je potrebno javnemu uslužbencu, ki je izvajal stražo v okviru pripravljenosti na delo, glede na ugotovljene okoliščine ta čas šteti v delovni čas in zato določb nacionalne zakonodaje (vključno z 46. členom KPJS) ni mogoče uporabiti, namreč še ne pomeni, da je izpodbijana določba KPJS oziroma Aneks h KPJS sam po sebi nezakonit.
Sodišče prve stopnje je zahtevek na plačilo plač pravilno zavrnilo, ker tožnik ni vložil tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja v roku 30 dni od prenehanja opravljanja dela (tretji odstavek 200. člena ZDR-1), brez obstoja delovnega razmerja pa ne more uveljavljati plačila plače.
Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo imenovanje tožnika na mesto direktorja neodplačno, je tožnikov zahtevek neutemeljen tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Tudi, če je tožnik za toženko opravil kakšno storitev kot direktor, ni upravičen do plačila na podlagi prvega in drugega odstavka 190. člena OZ, saj je bilo dogovorjeno, da bo funkcijo direktorja opravljal neodplačno, kar pomeni, da ne bi prišlo do prenosa koristi brez pravnega temelja.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-5, 54, 54/1, 54/1-11, 56, 118.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno delo - vrnitev delavca na delo - predlog za sodno razvezo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da omejen čas financiranja oziroma način financiranja določene dejavnosti (prek projektov) ne zadostuje za to, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma da se šteje kot projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela (npr. da je vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, temveč se samostojno prične in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo). Na podlagi dopisa Zavoda RS za zaposlovanje, iz katerega izhajajo sklenjene pogodbe o izvedbi navedenega programa, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka projekt neprekinjeno izvajala več kot šest let. Glede na navedeno se delo tožnice ni opravljalo zgolj začasno, ampak je bilo trajnejše narave, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da program ni imel elementov projektnega dela.
Ker je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem (četudi za krajši delovni čas), ji na dan 14. 11. 2022 ni mogoče priznati delovnega razmerja za polni delovni čas pri toženi stranki. Delavec namreč ne more biti zaposlen hkrati pri dveh delodajalcih za polni delovni čas oziroma za čas, ki bi to presegal (več kot 40 ur na teden).
Tožničina zaposlitev pri drugem delodajalcu za skrajšani delovni čas ni ovira za vrnitev tožnice nazaj na delo za preostali delovni čas do polnega. Tožnici je namreč treba omogočiti, da se na podlagi poziva tožene stranke odloči, ali se bo vrnila na delo k njej ali ne.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00072999
ZObr člen 2, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-2. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - razlika v plači - vojak - zadostna trditvena podlaga - neposredna uporaba direktive - izjema - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Stalno pripravljenost zaradi zagotavljanja zdravstvene oskrbe v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede je treba šteti za izjemo, ki izključuje uporabo Direktive, kar posledično pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti na delo ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).
Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti ...), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19).
ZSDU člen 78, 79, 79/1. ZSReg člen 34, 34/1, 34/1-4.
vpis v sodni register - vpis spremembe pri članih nadzornega sveta - predstavniki delavcev - sodelovanje delavcev pri upravljanju - statut - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - družbena pogodba - odločanje družbenikov - poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist - preizkus materialnopravnih pogojev
Iz določbe prvega odstavka 79. člena ZSDU izhaja, da je zakonodajalec pristojnost za določitev števila predstavnikov delavcev v nadzornem svetu podelil družbenikom. Družbeniki so torej tisti, ki odločajo o tem, kakšna bo sestava nadzornega sveta, upoštevaje določbe 79. člena ZSDU, kako bo ta posloval in sprejemal odločitve. Za pravilno in zakonito delo nadzornega sveta mora biti to jasno in nedvoumno določeno v družbeni pogodbi. V kolikor družbena pogodba ne predvideva sodelovanja delavcev v nadzornem svetu družbe, delavci pa takšno zahtevo izrazijo, to družbenikom narekuje spremembo družbene pogodbe glede sestave nadzornega sveta, ki bo upošteval določbe 79. člena ZSDU.
Delavskih predstavnikov v nadzorni svet ni mogoče pravno veljavno imenovati, če in dokler njihovo sodelovanje v nadzornem svetu ni določeno in urejeno že v družbeni pogodbi.
Izposoja delavcev proti plačilu je samostojen pravni posel, neodvisen od vprašanja kvalitete oziroma količine opravljenega dela izposojenih delavcev, pri čemer, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, tožena stranka v tem postopku z nasprotno tožbo oziroma pobotnim ugovorom ni uveljavljala zahtevka za nekvalitetno opravljeno delo delavcev.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12. ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - res iudicata - neupravičen izostanek z dela - pravica do zagovora - utemeljenost odpovednega razloga - odobritev letnega dopusta - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka za čas po 19. 1. 2022 dolžna tožniku priznati delovno razmerje s pripadajočimi pravicami in mu plačati denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 nad zneskom 2.338,38 EUR. Zoper ta del sodbe se tožnik ni pritožil, zato je postal pravnomočen. Ker je sodišče prve stopnje o tem tožbenem zahtevku v ponovljenem sojenju ponovno odločilo, je storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (res iudicata), na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
Bistvenega pomena je, da je ob upoštevanju ugotovitev, ki izhajajo iz predhodne obrazložitve sodbe (tako izpovedb prič, neobstoja obrazca o odobritvi dopusta …), tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivejši zaključek, da tožniku dopust ni bil odobren.
ZDR-1 člen 20, 20/1. ZGD-1 člen 34, 34/3. ZVOP-1 člen 74, 74/2, 75, 75/1, 75/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - pristojna oseba za podajo odpovedi - pooblastilo prokurista - evidenca o izrabi delovnega časa - izvajanje videonadzora - pravočasnost odpovedi
Zakoniti zastopnik vodi in organizira poslovanje družbe, med katere sodi tudi reševanje razmerij z delavci oziroma urejanje pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev po določbah ZDR-1. Na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZGD-1 je z aktom o ustanovitvi družbe prokurista pri zastopanju družbe mogoče omejiti s skupnim zastopanjem z enim ali več zakonitimi zastopniki družbe, ne pa obratno. Omejitev edinega poslovodje družbe za zastopanje bi namreč nedopustno posegalo v pristojnosti poslovodje kot zakonitega zastopnika družbe. Namen prokure namreč ni omejevanje zakonitega zastopnika pri zastopanju družbe, pač pa olajšanje zastopanja. Edinemu poslovodji tako ni mogoče odrekati možnosti, da sam zastopa družbo, še posebej v razmerju do zaposlenih delavcev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da omejitev, ki izhaja iz sodnega registra, ni pomenila, da bi obravnavano odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti pooblastilo za zastopanje v sodnem postopku, moral podati direktor tožene stranke zgolj skupaj s prokuristom tožene stranke.
Kadar delavci storijo istovrstne kršitve delovnih obveznosti, delodajalec legitimno in avtonomno presodi naravo in težo kršitve, upošteva okoliščine in interese vsakega posameznega primera ter tudi dokaze, s katerimi razpolaga glede konkretne kršitve delovnih obveznosti, na podlagi vsega navedenega pa sam presodi, kakšen ukrep zoper delavca, bo sprejel. Dejstvo, da delodajalec zaradi istovrstnih kršitev delovnih obveznosti ne postopa vedno enako, še ne pomeni že samo po sebi, da je bila odpoved tožniku nezakonita.
ZDR-1 člen 156. ZObr člen 97f. ZPP člen 8, 214, 214/1, 214/2.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje jasno zapisalo, kaj je tožnik ob nedeljah (in ostale dni) delal, pri čemer je na podlagi izpovedi prič in listinskih dokazov tudi konkretizirano navedlo, katere od teh nalog je tožnik opravljal na posamezen dan, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, in ne držijo pritožbene navedbe, da so te navedene zgolj splošne, brez natančnih opredelitev, niti da tožnik ni dokazal, da je na določen dan določeno nalogo opravil.
ZSPJS člen 7, 20, 20/1. ZJU člen 23, 23/1, 84, 86, 88.
razlika v plači - pravica do ohranitve plačnih razredov napredovanj - uradniško delovno mesto - sprememba izpodbijane sodbe
Napačno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pri premestitvi javnega uslužbenca iz plačne skupine J v plačno skupino C možno ohraniti število napredovanj, doseženih v plačni skupini J. Določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS, ki ureja ohranitev plačnih razredov napredovanj, je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS in ZJU. ZJU namreč v 23. členu strogo ločuje uradniška od strokovno - tehničnih delovnih mest ter v 84. členu določa, da uradnik svoje naloge izvršuje v uradniškem nazivu. Pri uradnikih iz plačne skupine C in zaposlenimi na delovnih mestih, ki sodijo v plačno skupino J, gre glede na posebnosti (tako glede nalog in pristojnosti, ki jih imajo, kot tudi glede načina in pogojev za zasedbo delovnega mesta in pridobitev naziva) za dve povsem različni skupini, ki sta zakonsko jasno razmejeni. Upoštevajoč naloge in pristojnosti, ki jih uradnikom podeljuje že sam zakon ter jezikovno in sistemsko razlago določbe 20. člena ZSPJS v povezavi s splošno definicijo plačnih skupin (7. člen ZSPJS) gre v primerjavi z javnimi uslužbenci, zaposlenimi na spremljajočih delovnih mestih plačne skupine J, že v osnovi za povsem različne delovne naloge in delovno pravne položaje. Z ozirom na navedeno tožena stranka ob zaposlitvi tožnice na delovno mesto v plačni skupini C pravilno ni upoštevala napredovanj v plačnih razredih, ki jih je tožnica dosegla pri drugem delodajalcu na delovnem mestu, ki spada v plačno skupino J.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073482
OZ člen 179, 182.
nesreča pri delu - nova škoda - bodoča škoda - odmera nepremoženjske škode
Vsa z izpodbijano sodbo prisojena odškodnina predstavlja izključno novo škodo, kar je jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki poizkušajo prikazati, da gre za že dosojeno odškodnino. Res je bila tožniku predhodno že prisojena tudi odškodnina za bodočo škodo, to je škodo, ki jo je bilo po normalnem teku stvari mogoče ob sojenju pričakovati kot gotovo (182. člen OZ), vendar se ta nanaša na tiste telesne oziroma duševne bolečine, ki so (bile) posledica takrat znanih poškodb, in ne gre torej za v letu 2017 nastale nove bolečine, ki so tožniku nastale zaradi vnetja kosti, ki ga v času prejšnjih sojenj ni bilo, niti ga takrat ni bilo mogoče pričakovati. Držijo tudi pritožbene navedbe, da tožnikovo zdravstveno stanje ob izplačilu prvotne odškodnine ni bilo stabilizirano do te mere, da ne bi bilo več nobenih bolečin, posegov, obiskov zdravnikov in drugih neugodnosti. Vendar zgolj dejstvo, da je neko škodo v bodoče mogoče predvideti, ni pa gotovo, ali bo nastala ali ne, in če bo, kakšen bo njen obseg, ne zadošča za opredelitev te škode kot bodoče škode. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da v času prejšnjih sojenj takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, do katerega je pri tožniku prišlo leta 2017, ni bilo pričakovano.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev navodil zdravnika - odpotovanje iz kraja bivanja - pravilnost dokazne ocene - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Glede na to, da je bila tožnica na bolniškem staležu, pisnih navodil ni imela, dokler ni bila izdana odločba ZZZS, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila hudo malomarna, ker se pred odhodi iz kraja bivanja o tem ni posvetovala z osebnim zdravnikom. Splošno znano dejstvo je, da mora delavec v času bolniškega staleža počivati in okrevati, praviloma na domu. Za vsako drugačno ravnanje je potrebno dovoljenje zdravnika. Bolniški stalež ni namenjen temu, da delavec hodi na izlete, dopust ali v nakupovalne centre, ampak okrevanju, čeprav ima bolniški stalež zaradi stresa. Tožnica bi zato morala, preden je odpotovala iz kraja svojega bivanja preveriti, ali to lahko stori.
Sodna praksa je v določenih primerih zavzela stališče, da se lahko dohod iz kraja bivanja odobri tudi naknadno, vendar je treba takšno odobritev presojati v vsakem konkretnem primeru. V okoliščinah tega primera je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožnica ni imela niti naknadnega dovoljenja za odhod iz kraja bivanja. Osebni zdravnik pred podajo izredne odpovedi ni potrdil, da je tožnica lahko zapuščala kraj bivanja, šele po podaji izredne odpovedi je trdil, da je imela dovoljenje za gibanje izven kraja bivanja, takšna izjava pa je v nasprotju z navodili iz odločbe ZZZS, ki se nanašajo na isti vzrok za začasno nezmožnost za delo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00073668
OZ člen 190, 190/1, 193.
vračilo preveč izplačane plače - neupravičena obogatitev - zamudne obresti
Samo v primeru, če se je plačnik zavedal, da plačuje nekaj, česar v resnici ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj tožeča stranka ni vedoma izplačevala preveč oziroma izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna, ampak je njeno izplačilo posledica nedodelanosti računalniške aplikacije MFERAC.
ZDR-1 člen 108, 108/6. OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - neupravičena obogatitev - vrnitev preveč izplačanih zneskov - odpravnina - bruto in neto znesek
V sporni zadevi je s pravnomočnostjo sodbe o nezakonitosti odpovedi odpadla pravna podlaga za plačilo odpravnine, ki jo je tožeča stranka izplačala toženki na podlagi 108. člena ZDR-1. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožeča stranka odpravnino izplačala prostovoljno, in sicer še preden je odpoved pogodbe o zaposlitvi postala pravnomočna in je zato nima pravice zahtevati nazaj. Šesti odstavek 108. člena ZDR-1 izrecno določa, da mora delodajalec delavcu izplačati odpravnino ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zato tožeči stranki ni mogoče očitati, da je plačala prostovoljno in da je plačala nekaj, kar se je zavedala, da ni dolžna. Zato je podan temelj za tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po 3. odstavku 190. člena OZ.