DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073507
KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZPP člen 214, 214/2.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, kakšna je bila narava dejavnosti, v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost, in se mu ni bilo potrebno opredeliti le do tega, ali je bilo delovni čas mogoče načrtovati.
Sodišče prve stopnje je v zvezi z vajami (preverjanje, ocenjevalec in kontrolor) pravilno presodilo, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES, ker sistem rotacij zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive, ni primeren (2. alineja); tako je izjemo opredelilo Sodišče EU, ne pa, kot neutemeljeno prikazuje tožnik v pritožbi, da rotacije sploh ne bi bile mogoče. Ob presoji, da je podana izjema (2. alineja), sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali bi se uporaba direktive z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede (4. alineja).
V sporih glede ugotovitve obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja sodišče vedno odloča v senatu in ne po sodniku posamezniku oziroma po predsedniku senata, kot se je opredelilo sodišče prve stopnje v uvodu sodbe. Glede na to, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta zunaj obravnave, iz spisa tudi ni razvidno, da bi bila 3. 5. 2023 sprejeta na seji senata, ki je pristojen za odločanje v zadevi. Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Uporabnik sme v skladu z drugim odstavkom 166. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena ZUTD in je vpisan v register ali evidenco. V konkretni pravdi nobena pravdna stranka niti ni trdila, da bi omenjeni IPS v spornem obdobju izpolnjevali pogoje, kot jih zahteva 167. člen ZUTD.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00074015
ZSPJS člen 3a. OZ člen 190, 190/1, 191, 193, 195.
vračilo izplačanih stroškov - neupravičena obogatitev - plačilo nedolga - obogatitveno načelo - vrnitveno načelo - dobra vera
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da napačen vnos cene vozovnice v aplikacijo predstavlja pomoto, zaradi katere je prišlo do pomotnega obračuna in preplačila stroškov prevoza na delo in z dela tožencu. Kot pomotno plačilo nedolga, ki utemeljuje zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, se lahko upošteva tudi plačilo, do katerega je prišlo zaradi nepravilnega vnosa v računalniško aplikacijo, pri čemer vprašanje (ne)skrbnosti tožničinih zaposlenih ne omogoča zaključka o privolitvi tožnice v plačilo nedolga.
Glede vračanja glavne stvari je lahko vprašanje poštene pridobitve ter porabe relevantno zlasti v zvezi z uporabo 195. člena OZ, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku, za kar pa v obravnavani zadevi, ki se nanaša na vračilo prejetega iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela, ne gre.
dodatki k plači - poslovodna oseba - zavrnitev dokaznega predloga - neizvedba predlaganih dokazov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Sodišče prve stopnje je sicer obrazložilo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov tožnice, predvsem zaslišanje priče D. D., vendar je sodišče zaslišanje te priče zavrnilo iz napačnih razlogov.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073641
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1.
stalna pripravljenost - plačilo neizplačane plače - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo dokazno breme na toženki. Ta je namreč ves čas zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Tožnik je trdil, da bi jo morala toženka neposredno uporabiti, saj ureditev v nacionalni zakonodaji ni skladna z njo. Skliceval se je na podatke mesečnih plačilnih list, navedel je delo, ki ga je opravljal, in trdil, da to ni predstavljalo nobene od izjem, ki po sodbi izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. Toženka ni dokazala, da so delovne naloge, ki jih je v spornem obdobju opravljal tožnik, izvzete iz uporabe Direktive 2003/88/ES, in pritožbeno sodišče se s to presojo v celoti strinja.
ZDR-1 člen 137, 137/9. ZZDej člen 52c, 52c/3, 53, 53/3. OZ člen 378, 378/1.
nadomestilo plače - zdravstveni delavec - dežurstva - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - zamudne obresti
Zmotno je stališče pritožbe, da tožniku ne pripada pravica do nadomestila plače vsaj za čas zagotavljanja neprekinjene nujne medicinske pomoči (NNPM), ker pri razporejanju v dežurstvo ne gre za neenakomerno razporejen delovni čas v okviru zagotavljanja rednega dela, ampak gre pri tej obliki dela dejansko za obliko nadurnega dela. Toženka neutemeljeno enači nadurno delo kot delo preko polnega delovnega časa z dežurstvom kot posebno organizacijsko obliko dela, pri katerem je treba v vsakem konkretnem primeru šele ugotoviti, ali dejansko pomeni tudi nadurno delo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074081
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/2. ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost - ekskulpacijski razlog - izključna odgovornost oškodovanca - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Napačen pa je zaključek sodišča, da je v konkretni zadevi škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se ni mogla posledicam izogniti. Zaključek nima podlage v izvedenem dokaznemu postopku. Za takšno presojo je odločilno tehtanje med stopnjo povečanja nevarnosti in morebitnimi neskladnimi ravnanji oziroma opustitvami delodajalca in oškodovanca, ki so v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Ključno je dejstvo, da je tožena stranka (delovodja) morala tožnika opozoriti, da opravlja delo s prepovedanim delovnim sredstvom, oziroma na prepovedan način. Delovodji pa se je zdel način izvajanja dela ustrezen glede na to, da ni bilo možno uporabiti viličarja, ki so ga sicer uporabljali za vgradnjo vrat.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073973
ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 3, 3-1.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - uporaba direktive - ustrezna trditvena podlaga - varovanje državne meje - usposabljanje - dokazno breme
Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se tudi logisti, ki nudijo podporo vojaškim vajam in usposabljanju, s tem urijo, ugotovilo pa je tudi, da bi se s sistemom rotacij lahko podiral proces in s tem cilji vadbe oziroma usposabljanja, kar so izpovedale tudi vse zaslišane priče. Temeljni razlog za zavrnitev zahtevka je v tem, da izvajanje vojaških vaj in usposabljanj skupaj z logistično podporo zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, zato so tovrstne dejavnosti izključene iz področja Direktive 2003/88/ES.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je varovanje državne meje, ki ga je v spornem obdobju opravljal tožnik, kontinuirana naloga v vojski, ki jo je mogoče izvesti tudi z rotacijo, in pravilno zaključilo, da gre za aktivnosti, ki niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES.
ZDR-1 člen 118, 118/1. ZPP člen 3, 3/3, 7, 7/1, 7/2, 108, 108/1, 108/5, 180, 180/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - razpravno načelo - nepopolna tožba - poziv sodišča k dopolnitvi tožbe - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje je dejstvo, da tožnica dela ni opravljala uspešno, upoštevalo pri odločitvi o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, čeprav ga toženka s tem v zvezi ni navedla (niti ni s tem v zvezi predlagala zaslišanja prič). S svojimi s tem povezanimi navedbami je utemeljevala razlog za odpoved (neuspešno opravljeno poskusno delo), kar bi sicer po materialnem pravu lahko bil eden od razlogov (okoliščin) za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, vendar le v okviru (pravočasno) podanih navedb pravdnih strank. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati še druge okoliščine in interese, kot določa prvi odstavek 118. člena ZDR-1, če bi bile (pravočasno) zatrjevane.
Sodišče prve stopnje je tožbo (delno) neutemeljeno zavrglo, saj predhodno od tožnice ni zahtevalo poprave oziroma dopolnitve (tudi med postopkom tožnice na nespecificiranost zahtevka ni opozorilo niti ni tega storila nasprotna stranka).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - sklenitev pogodbe o zaposlitvi
Opravljanje določenih nalog varilca, ki jih je toženka tožniku odredila po prenehanju potrebe po opravljanju dela iz njegove pogodbe o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), ne pomeni dejanske sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče, da je toženka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na delovnem mestu, za katerega je imel ta sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), saj je zaradi njegove ukinitve in prenosa nalog tega delovnega mesta na druge izvajalce potreba po njegovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi prenehala.
plačilo za nadurno delo - rok za zastaranje - pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu - vmesna sodba - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev)
Pritožba napačno vztraja pri stališču, da predstavlja odločitev v kolektivnem delovnem sporu judikatno terjatev oziroma odločitev po temelju, ki se mora obravnavati enako kot odločitev na podlagi vmesne sodbe. S sodbo v kolektivnem delovnem sporu ni bila ugotovljena tožnikova terjatev, zato ne gre za judikatno terjatev iz prvega odstavka 356. člena OZ in zanjo ne velja 10 letni, ampak 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.
Odločitev v kolektivnem delovnem sporu ne predstavlja vmesne sodbe, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na stališča glede učinka vmesne sodbe in ugovorov, ki se lahko uveljavljajo po njeni pravnomočnosti. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu sicer lahko kaže nekatere učinke vmesne sodbe (npr. reševanje vprašanja temelja, ekonomičnost postopka), vendar zaradi različne pravne narave in vsebine kolektivnih delovnih sporov njihovih učinkov in posledic odločitve ni mogoče enačiti z vmesno sodbo. Čeprav se v kolektivnem delovnem sporu ugotovi, da se mora presežne ure konec referenčnega obdobja šteti za nadure in jih ustrezno plačati, to ne pomeni, da so vsi delavci avtomatično upravičeni do plačila nadur, ampak je treba ugotoviti, ali je posamezni delavec konec referenčnega obdobja imel nadure in koliko. Na ta način lahko posamezni delavci uveljavljajo dejansko prikrajšanje v individualnih delovnih sporih. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu pomeni le, da se delodajalec ne more več sklicevati, da presežne ure konec referenčnega obdobja ne predstavljajo nadur.
ZPP člen 213, 254, 254/2, 254/3. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - izostanek z dela - obvestilo delodajalcu o razlogih odsotnosti - odločba o ugotovljeni nezmožnosti za delo - sposobnost razsojanja - neizvedba predlaganih dokazov - izvedenec psihiatrične stroke - postavitev novega izvedenca - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tožnica je bila na podlagi odločbe ZZZS z dne 1. 4. 2021 od dne 22. 4. 2021 dalje zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, kljub temu pa na delo ni prišla in toženke ni obvestila o razlogih za svojo odsotnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica vedela, da nima urejenega bolniškega staleža od 19. 3. 2021 tudi, če odločbe ZZZS z dne 1. 4. 2021 ni prejela. Zadnja odločba ZZZS, s katero je tožnica razpolagala, se je nanašala na čas do 18. 3. 2021, zato je tožnica vedela, da od 19. 3. 2021 nima urejenega bolniškega staleža, kar je zaslišana tudi potrdila, zato bi se morala pozanimati o svojem statusu od 19. 3. 2021, česar pa ni storila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bila hudo malomarna. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, bi povprečno skrben človek moral vedeti, da mora po izteku bolniškega staleža ali nazaj na delo ali pa si nadalje urediti bolniški stalež. To velja tudi za tožnico, kot visoko izobraženo delavko, ki je vedela, da ima bolniški stalež urejen le do 18. 3. 2021, njeno zdravstveno stanje pa na to ni vplivalo, kot je to pojasnila sodna izvedenka, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni vzelo v obzir tožničinega zdravstvenega stanja.
ZDR člen 88, 88/5. ZDR-1 člen 87, 87/2, 91, 138, 138/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - poslovni razlog - dejanski razlog za odpoved - utemeljenost odpovednega razloga - nadomestilo plače za čas čakanja na delo
Toženka je tožniku 9. 12. 2023 vročila presojano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer ne gre za isti razlog, kot je bil pri odpovedi v letu 2020. Iz predložene odpovedi je razvidno, da je toženka poslovni razlog obrazložila na način, da tožniku po reintegraciji ne more zagotoviti dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ker delovnega mesta Informatik II nima, pa tudi nima potreb po delu na tem delovnem mestu, saj delovni proces na področju informatike poteka nemoteno.
zavrženje predloga za obnovo postopka - objektivni rok za obnovo postopka - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odločba sodišča prve stopnje v tem sporu postala pravnomočna dne 28. 10. 2015, ko je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 776/2015 ugotovilo, da je tožnica pritožbo umaknila. Zato se je objektivni 5-letni zastaralni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 28. 10. 2020. Tožnica je vložila predlog za obnovo postopka dne 7. 8. 2023, torej po poteku objektivnega 5-letnega zastaralnega roka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - trpinčenje na delovnem mestu - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi - preuranjena odločitev - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Ker so pravno pomembne okoliščine v času podaje odpovedi, je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je zaradi prerazporeditve delovnih nalog prenehala potreba po delu tožnice, utemeljeno upoštevalo le tiste naloge, ki jih je v času pred sporno odpovedjo dejansko opravljala.
Četudi bi držala pritožbena trditev, da po podani odpovedi pri toženi stranki nihče ne opravlja naloge vodenja sistema sledljivosti soli oziroma da te naloge direktor tožene stranke ni prevzel, to ne omaje zaključka, da je tožena stranka delo reorganizirala tako, da delo tožnice na delovnem mestu vodja poslovne podpore ni bilo več potrebno. Za odločitev o obstoju organizacijskega razloga ni pomembno, ali se vodenje sistema sledljivosti pri toženi stranki izvaja ali ne, saj v tem sporu od nje ni mogoče zahtevati, naj izvaja tovrstno zakonsko dolžnost. Bistveno je namreč le, da za opravljanje te naloge ni zaposlila novega delavca, česar nenazadnje tožnica niti ne zatrjuje.
Čeprav je tožena stranka dokazala dejansko izvedbo reorganizacije dela, zaradi katere je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela, pa mora sodišče preveriti, ali s formalno sicer dokazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. V zvezi z nekaterimi okoliščinami posameznih očitkov trpinčenja na delovnem mestu, za katerega je tožnica zatrjevala, da naj bi vodilo do odpovedi in bilo pravi razlog zanjo, je vsaj preuranjen sklep, da reorganizacija dela ni bila izvedena kot eno izmed dejanj trpinčenja oziroma da organizacijski razlog ni navidezen.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - zaposlitev pri drugem delodajalcu - dopolnilno delo
Le v vtoževanem obdobju od 1. 10. 2015 do 31. 8. 2016 (za 36 ur na teden) in od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2018 (za 12 ur na teden) je bil tožnik zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti (s. p.) in samo za ta čas bi se lahko tožniku priznalo delovno razmerje pri toženi stranki, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Preostali vtoževani čas je bil tožnik v delovnem razmerju pri več delodajalcih in iz tega naslova skupaj zavarovan za polni delovni čas (40 ur na teden). Obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne dopušča ugotovitve istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Delavec namreč ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih.
Izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da razlik pri delu tožnika v primerjavi z visokošolskimi učitelji, ki so v delovnem razmerju, ni bilo, kot trdi pritožnik. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v vsebini dela med njimi obstajale bistvene razlike.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073984
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZDR-1 člen 4. ZObr člen 97e.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - zadostna trditvena podlaga - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje
Pritožbeno zavzemanje, da je edini kriterij za presojo (ne)uporabe Direktive 89/391/EGS in Direktive 2003/88/ES ta, ali narava aktivnosti nasprotuje vsakršnemu načrtovanju delovnega časa, je neutemeljeno. Glede na razloge sodbe C-742/19 je za presojo, ali vojaška dejavnost izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, ključno: ali dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja vojaške osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; ali gre za dejavnost, za katero ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; ali se dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila direktive; ali bi se uporaba direktive za dejavnost z naložitvijo obveznosti organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali narava vaj in usposabljanj, v okviru katerih je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost, utemeljuje obstoj katere od izjem, opredeljenih v sodbi C-742/19. Glede na vse navedeno je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odsotnost toženkinih trditev o tem, da je vojaška dejavnost nasprotovala vsakršnemu načrtovanju delovnega časa (tedenskemu počitku, letnemu dopustu, najdaljšemu tedenskemu delovnemu času).
Vnaprejšnje načrtovanje delovnega procesa ni okoliščina, katero bi Sodišče EU štelo kot odločilno za presojo obstoja izjeme, ki izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES.
Ugotovitve, da gre za kontinuirano, že nekajletno nalogo SV, ki se izvaja v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost zaključka, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 200. KZ-1 člen 135, 135/1. ZPP člen 110, 115, 116.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev z znaki kaznivega dejanja - pravica do sodelovanja v postopku - grožnja - vročitev odpovedi - zagovor pred odpovedjo
Vročanje odpovedi je smiseln predmet raziskovanja takrat, ko je vprašljivo pravočasno uveljavljanje sodnega varstva (200. člen ZDR-1) ali pa je vprašljiv datum prenehanja delovnega razmerja. Vendar pa še tako napačna vročitev odpovedi ne more privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita. Tudi če vročanje ne bi bilo pravilno in bi tožnik prejel odpoved šele po tem, ko jo je toženka vročila njegovemu pooblaščencu, ob dejstvu, da jo je podala pravočasno (kar ni bilo sporno), odpoved zgolj zaradi navedenega ne bi bila nezakonita.
Zakonsko določilo (2. odstavek 85. člena ZDR-1) ne predpisuje izključno ustnega zagovora, niti kakšnih drugih formalnosti v smislu dokaznega postopka, zato se je tožena stranka, še posebej glede na očitano ravnanje, lahko zakonito odločila tožniku omogočiti le pisni zagovor.
Priče, ki so bile prisotne na sestanku, so skladno izpovedale glede kritičnega dogodka. Vse so izpovedale, da so ob tožnikovih izjavah doživele šok in resen strah, ki ga je povzročil tožnik. Če so priče izpovedovale skladno, pa ne pomeni, da so bile naučene ali da je dogodek skonstruiran, priče pa neverodostojne, temveč nasprotno, da so dogodek vse enako zaznale. Da so se priče dejansko ustrašile za svoje življenje oziroma življenje svojih bližnjih in so torej izpovedovale verodostojno, pa potrjuje tudi listinska dokumentacija, iz katere izhaja, da je toženka za čas od spornega dogodka do podaje zagovora iskala pomoč varnostne službe, ki bi zagotovila varnost zaposlenih in objekta.
plačilo za dejansko opravljeno delo - dokazna ocena - obseg opravljenih del
V obravnavani zadevi med strankama ni bilo sporno, da tožnik opravlja tudi naloge višje vrednotenega delovnega mesta turnusni urednik, sporen pa je bil obseg opravljanja teh nalog. Če delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, mu namreč plačilo po dejansko opravljenem delu pripada le v takem obsegu.