DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074123
ZDR-1 člen 164, 179. ZJU člen 140. ZPP člen 155.
nadomestilo za neizkoriščen letni dopust - odškodnina za neizkoriščen letni dopust - nezakonita odpoved - reintegracija delavca - zastaranje - odločitev o pravdnih stroških - potni stroški odvetnika
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do odškodnine za neizkoriščen letni dopust tudi za čas po datumu nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej za celotno obdobje s pravnomočno sodbo za nazaj priznanega delovnega razmerja.
Obdobje za prenos letnega dopusta v tej zadevi ne vpliva na pravico do odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Sodba, s katero je bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bilo vzpostavljeno delovno razmerje za nazaj, je postala pravnomočna dne 12. 5. 2016. Tega dne je tožnica šele pridobila pravico terjati izpolnitev obveznosti iz naslova koriščenja dopusta, ki je toženka ni izpolnila, tedaj pa je začel teči tudi zastaralni rok.
ZDR-1 člen 202. ZPIZ-2 člen 4, 211, 211/3. OZ člen 336, 336/1. ZGas člen 14a, 14a/9. URS člen 50.
poklicno zavarovanje - zastaranje - terjatev iz delovnega razmerja - nedenarna terjatev - začetek teka zastaralnega roka - neustavnost zakonske določbe
Čeprav zahtevek za vključitev v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ne predstavljata klasičnega neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitve klasičnih pravic iz delovnega razmerja, gre prvenstveno za spor med delavcem in delodajalcem ter posledično za terjatev iz delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 202. člena ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let.
Tožnikove navedbe, da do septembra 2021 ni vedel, da ga toženka ni prijavila v poklicno zavarovanje in da zanj ni plačevala prispevkov, ne morejo vplivati na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o zastaranju terjatev. Tudi od delavca se pričakuje določena skrbnost glede (pravočasnega) uveljavljanja njegovih pravic iz delovnega razmerja.
Okoliščina, da za vtoževano obdobje med toženko in KAD ni bila sklenjena pogodba o financiranju pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja za tožnika, ni predstavljala ovire za to, da terjatve, ki je predmet tega spora, tožnik ne bi mogel vtoževati že od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje, torej v 5-letnem zastaralnem roku od 1. 2. 2011 dalje, oziroma glede samega plačila prispevkov od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska prispevka za poklicno zavarovanje v plačilo od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da bi zastaralni rok (ker toženka za vtoževano obdobje s KAD še ni sklenila pogodbe) lahko pričel teči šele od tožnikovega prenehanja delovnega razmerja s toženko dalje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074161
ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2.
razlika v plači - stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - sodba presenečenja - dokazno breme - neposredna uporaba direktive
Za presojo, ali je podana izjema, je bistvena dejavnost (varovanje meje, straža), v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da ni bistveno, iz katerega razloga je bila tožniku odrejena pripravljenost; navedeno je treba razumeti v smislu, da se kriteriji za opredelitev izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES uporabljajo za vse dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila ta odrejena, torej tako za varovanje meje kot za stražo.
Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti le, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala), kvečjemu bi lahko šlo za drugo kršitev določb pravdnega postopka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074121
KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Poslovnik Sodišča Evropske unije (2012) člen 36, 37, 37-3, 41. ZNDM-2 člen 4.
stalna pripravljenost - varovanje državne meje - neposredna uporaba direktive - vojaška oseba
Ugotovljenih okoliščin ni mogoče materialnopravno razlagati kot vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Nadzor na meji spada v pristojnost Policije (4. člen ZNDM-2), namen nalog SV oziroma njeno poslanstvo pa je bilo po prvostopenjski ugotovitvi v podpori Policiji pri varovanju državne meje, določenih objektov in območij, s ciljem preprečevanja nezakonitih prehodov državne meje. Opravljanje nalog SV (in s tem tudi tožnika) na meji v navedenih pogojih nima takšne posebne narave, da bi bilo v smislu sodbe C-742/19 absolutno nujno za zagotavljanje učinkovitega varovanja skupnosti, oziroma da bi spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES med opravljanjem dela na meji pomenilo tveganje za uspeh in s tem za dobro izpolnjevanje temeljnih funkcij varovanja nacionalne varnosti in ohranjanja ozemeljske celovitosti.
sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - pravice iz delovnega razmerja - nezakonita odpoved - ponovljen postopek
Ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 22. 3. 2023, toženčev status samostojnega podjetnika pa je prenehal šele 1. 6. 2023, ta okoliščina ni relevantna za presojo tožnikovih pravic iz 118. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074149
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZDR-1 člen 4. KPJS člen 46. ZObr člen 97č, 97e.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - vojak - straža - varovanje državne meje - usposabljanje vojakov
Ključno je in to je potrdil tudi sam tožnik, da je bil na vajah in usposabljanjih prisoten zaradi vadbencev, katerim je moral zagotavljati logistično podporo in skrbeti, da je vse delovalo; ritem dela so mu določale enote na usposabljanju. Glede na to je pravilen zaključek, da je bilo delo, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, saj je bilo sestavni - podporni del operativnega urjenja (vaj in usposabljanj) in je kot tako spadalo v okvir izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19. Ta zaključek ne more biti pogojen s tem, ali je tudi tožnik imel t. i. status neposrednega vadbenca ali ne.
Presojo, da straža ni bila tako posebna dejavnost, da zanjo rotacija zaposlenih ne bi bila primerna, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da je toženka v letu 2022 spremenila režim varovanja objektov, ki jih je v vtoževanem obdobju stražil tožnik, in sicer tako, da je prešla iz sistema stalne pripravljenosti v sistem rotacije zaposlenih.
Ugotovitev, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, nekajletna naloga SV, ki se je izvajala v mirnem času, pri čemer je šlo za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjuje pravilnost izpodbijanega zaključka, da te vojaške dejavnosti ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe C-742/19.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074126
ZDR-1 člen 7, 7/4.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - zavrnitev dokaznih predlogov - pravilno ugotovljeno dejansko stanje
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da nobeno od očitanih posamičnih ravnanj tožene stranke oziroma tožnikovih nadrejenih ni bilo nedopustno oziroma protipravno in da takšna niso bila niti, če se jih presoja kot celoto. Odnosi med tožnikom ter njunima nadrejenima očitno res niso bili najboljši, kljub temu pa ravnanja, ki jih je tožnik izpostavil, ne predstavljajo kakršnegakoli ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega, očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo. Skrhani odnosi sami po sebi ne pomenijo avtomatično tudi trpinčenja, nadlegovanja oziroma diskriminacije, čeprav so za udeležene naporni. Običajnih nesoglasij ali napetosti, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, tudi ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnik ravnanja nadrejenih subjektivno dojemal kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.
ZJU člen 24, 24/5, 25, 25/1. ZPP člen 142, 142/4, 224, 224/1, 224/4, 274.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - zavrženje tožbe - pomanjkanje procesnih predpostavk - notranje varstvo pri delodajalcu - pravilnost vročitve - neuporaben hišni predalčnik - javna listina
Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo navedbam tožnika, da mu sklep o izredni odpovedi ni bil pravilno vročen, ker je bil hišni nabiralnik že pred tem s strani neznanega storilca na silo odprt in poškodovan. Tak zaključek je sodišče sprejelo na podlagi izpeljanega obsežnega dokaznega postopka, v okviru katerega je poleg opravljenih poizvedb in pregledanih listinskih dokazov zaslišalo tudi vse s tem v zvezi predlagane priče oz. pridobilo njihove pisne izjave. Dokazno oceno, ki jo je na podlagi tako izpeljanega dokaznega postopka sprejelo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje sprejema kot izčrpno, notranje skladno in izkustveno logično sprejemljivo. V njeno pravilnost posledično ne dvomi, nasprotne pritožbene navedbe o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa zavrača kot neutemeljene.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074153
ZDR-1 člen 162, 164.
nadomestilo za neizrabljen letni dopust - bolniški stalež
Ker je 15-mesečno obdobje za prenos ob tožnikovem povratku z bolniškega staleža že poteklo (pri čemer dolgotrajna bolniška odsotnost predstavlja objektiven razlog, na katerega tožena stranka ni imela vpliva), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka k izpolnitvi njegovega zahtevka ni bila več zavezana. Tožena stranka torej ni ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža ni priznala pravice do plačanega preostanka letnega dopusta za leto 2018. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2018 zaradi odsotnosti elementa protipravnosti, kot konstitutivnega gradnika odškodninskega delikta, ni utemeljen.
Dopust je namenjen zagotovitvi počitka in sprostitvi delavca od dela. Zato se dolžnost delodajalca, da delavca vzpodbudi k izrabi dopusta in ga pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi na koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, izgubljen, ne razteza tudi na čas trajanja bolniškega staleža, ko je delavec odsoten z dela na podlagi presoje osebnega zdravnika ali odločbe ZZZS ter v tem času podvržen predpisanemu režimu zdravljenja.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - potek časa - podaljšanje pogodbe o zaposlitvi - diskriminacija
V pritožbi tožnik neutemeljeno vztraja, da glede na njegovo izpolnjevanje vseh pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe ni bilo utemeljenega razloga za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Ker toženka s tožnikom ni bila dolžna skleniti (nove) pogodbe o zaposlitvi za določen čas, njeno ravnanje oziroma odločitev ni bila niti v nasprotju z zakonodajo niti z njenimi akti. Take obveznosti ji ne nalaga ne ZDR-1, ne ZJU, ne ZObr in ne ZSSloV. Skladno z ustaljeno sodno prakso, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ima toženka široko polje diskrecije pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1, saj iz drugega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Tudi če bi toženka prekoračila svojo diskrecijo, to ne pomeni transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas niti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi.
razlika v plači - neizpolnjevanje izobrazbenih pogojev - prehodna določba - napredovanja - prenos plačnih razredov napredovanj
Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred.
Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na dosežena napredovanja. V izpodbijani sodbi je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo).
Tožnica je do pridobitve VII/2. stopnje izobrazbe in sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Samostojni svetovalec II v VII/2. tarifnem razredu dejansko opravljala delo "svojega" delovnega mesta, ki je sodilo v VII/1. tarifni razred, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno dodalo, da, tudi če bi toženka tožnico že v letu 2013 razporedila na delovno mesto, ki sodi v VII/2. tarifni razred, bi to pomenilo, da tožnica že takrat napredovanj ne bi prenesla (osnovna plača bi bila zaradi nižje izobrazbe od zahtevane na podlagi prvega odstavka 14. člena ZSPJS zmanjšana).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074136
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1.
stalna pripravljenost - plačilo za delo - delovni čas - neposredna uporaba direktive - vojak - straža
Toženka ni uspela dokazati izjeme, ki bi naloge v zvezi s stražo izključila s področja uporabe Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Straža ni dejavnost, ki bi potekala v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaških operacij v pravem pomenu besede, temveč predstavlja redno dejavnost Slovenske vojske. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, temveč je bila načrtovana vnaprej. Šlo je za običajno službo v mirnem času brez posebnosti. Na objektih, na katerih je stražo opravljala tožnica, je bilo stražo mogoče organizirati tudi v sistemu rotacije. Glede na takšne ugotovitve je pravilen zaključek, da toženka ni dokazala okoliščin, ki bi kazale na to, da se je delo tožnice na straži opravljalo v okviru izjem, kot jih je opredelilo SEU v sodbi C-742/19, in ki izključujejo uporabo Direktive.
ZPP člen 279b, 279b/4, 279b/5. ZPIZ-2 člen 413, 413/1. ZDimS člen 13. Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (2004) člen 4.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek
Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
jubilejna nagrada - odločitev brez glavne obravnave - delovno razmerje pri delodajalcih - pravnomočna sodna odločba - nezakonitost odpovedi - izvršitev pravnomočne sodbe odločbe - sprememba izpodbijane sodbe
Delavec ne more imeti hkrati dveh delovnih razmerij za polni delovni čas. Po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče temu delavcu ne more priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu. Vendar je sodišče v individualnem delovnem sporu v zvezi z zakonitostjo odpovedi to očitno storilo, saj je bila izdana sodba, po kateri je bil tožnik reintegriran za nazaj, od dneva prenehanja delovnega razmerja, brez izvzetega časa, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, česar tudi sodišče druge stopnje v tisti zadevi ni saniralo oz. ni moglo sanirati. Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je že na podlagi tega dejstva tožniku treba priznati tudi pravico do delovne dobe, kot da je bila ta opravljena v javnem sektorju in posledično ugotoviti, da je tožnik izpolnjeval pogoj 20 let delovne dobe v javnem sektorju ter s tem pridobil pravico do jubilejne nagrade.
ZPP člen 279b, 279b/5. ZDimS člen 13. Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (2004) člen 4. ZPIZ-2 člen 413, 413/1.
poklicno zavarovanje - dimnikar - vzorčni postopek
Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
ZSSloV člen 56, 56/3. ZPP člen 19, 19/2, 274, 274/1, 286b, 286b/1. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZJU člen 46, 47, 47/1, 49, 49/1. ZDR-1 člen 202. OZ člen 336, 336/1, 364, 364/1. ZObr člen 88, 88/8.
vpis v kadrovsko evidenco - sodna pristojnost - pristojnost delovnega in socialnega sodišča - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - sodba na podlagi pripoznave - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga
Za odločanje o tožbi, s katero je tožnica zahtevala vpis opravljanja določenega dela v kadrovsko evidenco, ki ga urejajo 46., 47. in 49. člen ZJU, je pristojno sodišče, pri čemer toženka ugovora sodne pristojnosti niti ne konkretizira. Tožba s takšno vsebino pa predstavlja spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, za odločanje o katerem je v skladu s točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče.
47. člena ZJU, ki v prvem odstavku določa, kateri podatki se vodijo v centralni kadrovski evidenci javnega uslužbenca, daje podlago za zahtevan vpis teh podatkov v to evidenco. Če se podatki v neki evidenci vodijo, se samo po sebi razume, da se v evidenco tudi vpišejo. Vpis teh podatkov pa izrecno omenja prvi odstavek 49. člena ZJU, ki določa, da mora predstojnik posredovati podatke za vpis v centralno kadrovsko evidenco in evidenco internega trga dela najkasneje v osmih dneh od nastopa okoliščin, o katerih se vpisujejo podatki. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba toženke, da za zahtevan vpis v kadrovsko evidenco v ZJU ni podlage.
V premoženjskopravnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi dokaze. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca iz naslova delovnega razmerja je na delodajalcu, vendar šele, ko delavec dokaže, da je ta obveznost nastala. Sodišče prve stopnje pa je v obravnavani zadevi spregledalo, da je bil prvi pogoj - dokaz nastanka oz. obstoja terjatve v obravnavani zadevi izpolnjen, saj med strankama delovno razmerje tožnika pri toženki v relevantnem časovnem obdobju kakor tudi višina plač in stroškov v zvezi z delom ter obeh regresov za letni dopust glede na predložene plačilne liste niso bili sporni. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca (oz. da so le-te na kakršenkoli drugačen način v celoti prenehale) je tako prešlo na delodajalca, torej na toženko. Res je, da je toženka določene trditve in dokazne predloge v tej smeri podala, vendar pa jih je sodišče prve stopnje glede na zmotno materialnopravno stališče, da je dokazno breme s tem v zvezi na tožniku in ne na toženki zmotno ocenilo ter dejansko spoznavno krizo (ko ni moglo zanesljivo ugotoviti, ali je prišlo do prenehanja dela ali celotne terjatve tožnika do toženke) na podlagi 215. člena ZPP zaradi zmotne porazdelitve dokaznega bremena rešilo v škodo tožnika, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo.
ZUJIK člen 45, 45/1, 45/2, 48a. Pravilnik o merilih za doseganje naziva prvak in vrhunski glasbenik (2008) člen 4, 4/2. ZUP člen 4, 67, 67/2. ZJU člen 24, 24/1, 25, 39.
razlika v plači - uvrstitev v plačni razred - prvak - nepopolna vloga - javnopravna zadeva
Med strankama je sporno, ali tožniku pripada naziv prvak (48.a člen ZUJIK) od 1. 5. 2016 ali od 12. 5. 2016, na to pa se navezuje višina pripadajoče mu plače. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da za trajanje te pravice ne more biti odločilno, kdaj je tožnik dopolnil vlogo. Ključno je, da je vlogo za dodelitev naziva vložil 25. 4. 2016, torej še pred iztekom naziva, ki mu je bil tedaj dodeljen do 30. 4. 2016, ter da je z njo zahteval dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje. Datum vložitve te vloge in njena jasna ter časovno opredeljena zahteva (priznanje naziva od 1. 5. 2016) tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujeta dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje.
ZPP člen 11, 11/1, 302, 302/3. ZDR-1 člen 13, 82, 82/1. OZ člen 86.
ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi - razsodnost - sprememba sestave senata - načelo neposrednosti - izvedenec psihiatrične stroke - dokazna ocena izvedenskega mnenja - osebni zdravnik - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi moral tožnik dokazati, da je odpoved podal v fazi izgubljenega stika z realnostjo oziroma da ni razumel pomena odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel, sodišče prve stopnje je njegovo izpoved in izpoved njegove osebne zdravnice pravilno štelo za manj prepričljivi od ugotovitev sodne izvedenke medicinske stroke za področje psihiatrije in prič, ki so bile zaslišane v zvezi z dogodki ob odpovedi.
ZPP člen 270, 270/3, 298, 298/3, 298/4, 329, 329/4, 482, 482/1, 482/1-1. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZZPri člen 19, 22. ZDR-1 člen 126, 126/2. ZGD-1 člen 270.
sklep o razdružitvi postopka - dopustnost pritožbe zoper sklep procesnega vodstva - stvarna pristojnost delovnega sodišča - poslovodna oseba - odpoklic s funkcije - odškodnina - nagrada za uspešno poslovanje
Sklep, s katerim sodišče v ločeno obravnavanje izloči tožbeni zahtevek je sklep procesnega vodstva. Zoper tak sklep ni pritožbe, prav tako pa nanj sodišče ni vezano. Vsled obrazloženemu je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrglo.
Po odpoklicu s funkcije oz. po prenehanju mandata delovnega razmerja za opravljanje funkcije direktorja (kot poslovodne osebe) ni več mogoče priznati. Tožnik ne le, da ne more zahtevati reintegracije, upravičen ni niti do reparacijskega zahtevka. Nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ima za posledico prenehanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zato zahtevek za reparacijo predstavlja zahtevek za njeno (naknadno) izpolnitev. Utemeljen pa je le v primeru, če se pogodba o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, ponovno vzpostavi. Pogodba o zaposlitvi, ki je prenehala zaradi odpoklica, tudi če je ta nezakonit, se ponovno ne vzpostavi. Odpoklicani direktor (kot član uprave) nima reintegracijskega zahtevka, zaradi nezakonitega odpoklica pa se mu ne priznava reparacija temveč pravica do povrnitve škode (odškodnina v višini neizplačanih plač) po splošnih pravilih civilnega prava. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za spor na plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega nezakonitega odpoklica s funkcije direktorja med tožnikom, kot bivšim direktorjem tožene stranke, in gospodarsko družbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je za spor pristojno sodišče splošne pristojnosti po pravilih postopka, ki velja v gospodarskih sporih.