DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073482
OZ člen 179, 182.
nesreča pri delu - nova škoda - bodoča škoda - odmera nepremoženjske škode
Vsa z izpodbijano sodbo prisojena odškodnina predstavlja izključno novo škodo, kar je jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki poizkušajo prikazati, da gre za že dosojeno odškodnino. Res je bila tožniku predhodno že prisojena tudi odškodnina za bodočo škodo, to je škodo, ki jo je bilo po normalnem teku stvari mogoče ob sojenju pričakovati kot gotovo (182. člen OZ), vendar se ta nanaša na tiste telesne oziroma duševne bolečine, ki so (bile) posledica takrat znanih poškodb, in ne gre torej za v letu 2017 nastale nove bolečine, ki so tožniku nastale zaradi vnetja kosti, ki ga v času prejšnjih sojenj ni bilo, niti ga takrat ni bilo mogoče pričakovati. Držijo tudi pritožbene navedbe, da tožnikovo zdravstveno stanje ob izplačilu prvotne odškodnine ni bilo stabilizirano do te mere, da ne bi bilo več nobenih bolečin, posegov, obiskov zdravnikov in drugih neugodnosti. Vendar zgolj dejstvo, da je neko škodo v bodoče mogoče predvideti, ni pa gotovo, ali bo nastala ali ne, in če bo, kakšen bo njen obseg, ne zadošča za opredelitev te škode kot bodoče škode. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da v času prejšnjih sojenj takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, do katerega je pri tožniku prišlo leta 2017, ni bilo pričakovano.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 75, 75/3, 127, 127/3. Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 3, 3/4, 4, 4/2.
odpravnina - sprememba delodajalca - poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi - sprememba kraja opravljanja dela
Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da gre za takšno bistveno spremembo delovnih pogojev v škodo delavca, če po prenosu delo opravlja v drugem kraju ali če ima zaradi slabše prodaje po prenosu nižjo plačo. Sprememba pogojev dela, in sicer kraja opravljanja dela, do katere je prišlo v konkretnem primeru, utemeljuje zahtevek tožnice za plačilo odpravnine.
V zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je imela tožnica po prevzemu večji obseg dela oziroma da je bila pri delu bolj obremenjena, pritožbeno sodišče dodaja, da pogojev dela ni mogoče razumeti tako široko. Za spremembo pogojev dela bi namreč poleg spremembe kraja opravljanja dela (ali glede službenih poti) šlo, če bi bilo odrejeno nadurno delo, če bi bil spremenjen delovni čas ali podobno.
ZDR-1 člen 107, 107/1. ZD člen 132, 214. ZGD-1 člen 481, 481/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - direktor - prenehanje delodajalca - redna likvidacija - prehod zapuščine na dediča - vpis v sodni register
Neutemeljena je pritožbena navedba, da je odpoklic direktorja razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne pa iz poslovnega razloga. Tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi tega, ker je bil odpoklican kot direktor. Odpoved mu je bila podana zaradi prenehanja potrebe po njegovem delu zaradi začetega postopka prenehanja toženke z izvedbo postopka redne likvidacije, v takšnem primeru prenehanja delodajalca pa lahko ta po izrecni zakonski določbi prvega odstavka 107. člena ZDR-1 v skladu z določbami tega zakona o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov redno odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem s 30-dnevnim odpovednim rokom.
DELOVNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL00071993
URS člen 25. ZP-1 člen 57, 57/1, 65, 65/5, 66, 66/2, 114, 114/4. ZFU člen 17, 95, 95/1, 95/1-2.
pravica do pravnega sredstva - hitri postopek o prekršku - zahteva za sodno varstvo - prekluzija - postopek pred prekrškovnim organom - prekluzija v pritožbenem postopku - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
Le pravilen in popoln pravni pouk o prepovedi navajanja novih dejstev in dokazov lahko povzroči prekluzijo pri uveljavljanju pravice do pravnega sredstva.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nevestno opravljanje dela
Tožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je očitane kršitve storil vsaj zaradi malomarnosti, oziroma meni, da bi mu zaradi odsotnosti voljnega ravnanja toženka kvečjemu lahko podala odpoved iz razloga nesposobnosti. Ta pritožbeni ugovor je treba zavrniti, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik nedvomno sposoben opravljati odrejeno delo, sam pa temu niti ne nasprotuje, prav tako ne nasprotuje ugotovitvam o tem, da je samostojno rešil zelo majhen odstotek prejetih nalog, da je večino nalog posredoval v reševanje drugim sodelavcem ali v nasprotju z navodili celo neposredno zunanjim poslovnim partnerjem. Na pravilnost ugotovitev o utemeljenosti toženkinih očitkov ne vplivajo mesečne ocene dela, ki naj bi kazale na tožnikovo (zadosti) kvalitetno delo, saj je toženka s statistiko opravljenega dela dokazala svoje očitke. Dokazni postopek ni pokazal, da bi toženka tožniku podala odpoved prehitro, saj je imel dovolj časa, da se v delo uvede in doseže zadostne delovne rezultate. Toženki za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga tudi ni bilo treba dokazovati, da delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče nadaljevati, saj to ni pogoj za njeno zakonitost.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZDR-1 člen 164.
nadomestilo za neizkoriščen letni dopust - odpoved pravicam iz delovnega razmerja
Tožnici delovno razmerje ni prenehalo na dan podpisa Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi dne 25. 11. 2022, ampak šele 30. 11. 2022. Terjatev o nadomestilu neizkoriščenih dni letnega dopusta še ni zapadla v plačilo, saj je skladno z določbo 164. člena ZDR-1 delavec lahko upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust šele ob prenehanju delovnega razmerja. Tožnica se zato tej terjatvi ni mogla odpovedati, saj se delavec vnaprej pravici iz delovnega razmerja ne more veljavno odpovedati.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - usposabljanje - začasno povečan obseg dela - diskriminacija
Dejstvo, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi sklenila za delovno mesto Proizvodni delavec III, nato pa se izpopolnjevala za delo, ki ga je kasneje opravljala, na delovnem mestu Proizvodni delavec II (gre za bolj zahtevno delo), na zakonitost sklenjene pogodbe ne vpliva. Prav tako na zakonitost ne vpliva dejstvo, ki ga poudarja tožnica v pritožbi, da izpopolnjevanje ni trajalo natančno toliko časa, kot je bila veljavnost pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSM00074573
OZ člen 131. ZVZD-1 člen 12. ZZVZZ člen 86, 87, 87/1, 88, 90, 91.
poškodba delavca pri delu - opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev - odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - pasivna legitimacija - dejanski delodajalec
Zavod (v našem primeru tožeča stranka) ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Pravico ima zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ).
Neutemeljena je pritožbena navedba druge toženke, da je tožnik vedel, kako mora delo opraviti in da naj bi to dejstvo izhajalo tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik seznanjen le z nalogo, ki mu je bila dodeljena, torej le s splošnim navodilom, naj prenese posekano drevje, ne pa tudi s pravili varnega dela. S tem ga prva toženka kot delodajalec ni seznanila, a bi ga morala. Ker je v posledici tega dejstva delo opravljal na nepravilen način, je podana odškodninska odgovornost prve toženke za tožniku nastalo škodo in s tem odškodninska obveznost druge toženke.
Dejstvo, da se drevo kljub večkratnim potegom ni premaknilo, a je tožnik z vlečenjem za eno od vej in celo v smeri klančine navzdol vseeno nadaljeval, kaže na izrazito neskrbno ravnanje, ki močno odstopa od ravnanja ustrezno usposobljenega delavca. Takšno ravnanje po pravilni presoji sodišča prve stopnje terja odločitev, da je v večji meri za nastanek škodnega dogodka odgovoren tožnik sam.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 10. ZJU člen 24.
potni stroški - prevoz na delo in z dela - stroški kilometrine - čista denarna terjatev
Tožnik od toženke zahteva plačilo višjih potnih stroškov, kar predstavlja čisto denarno terjatev, zato ni bil potreben predhodni postopek pri delodajalcu, tožnik ni bil dolžan počakati na odločitev toženke, ampak je bila dopustna neposredna tožba.
Za presojo upravičenosti tožnika do višjih potnih stroškov ni bistveno, da toženka z njim ni sklenila dogovora iz 10. člena Aneksa h KPND niti ne kdaj je tožnik zahteval plačilo višjih stroškov. Prav tako ni bistveno, da je bila tudi tožnikova želja, da ima službena psa nameščena na domu, čeprav je toženka to pogojevala s tem, da mu ne bo plačala višjih prevoznih stroškov. Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka je bistveno, ali so bili izpolnjeni pogoji za namestitev psov pri tožniku. Če so bili pogoji izpolnjeni, tožnik dela ni mogel opravljati drugače, kot da je s svojim avtomobilom v službo pripeljal tudi službena psa.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073543
ZDR-1 člen 159, 162, 162/4. ZDR-1D člen 23. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZDUPŠOP člen 34, 34/1. ZPP člen 2, 2/1.
koriščenje letnega dopusta - neposredna uporaba direktive - referenčno obdobje - sprememba izpodbijane sodbe - odločanje v mejah tožbenega zahtevka
Določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 o 12-mesečnem prenosnem obdobju v primeru nezmožnosti koriščenja dopusta zaradi bolniške odsotnosti, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, je bilo že pred sprejemom ZDR-1D treba tolmačiti skladno s pravom EU, in sicer 31. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa in sodno prakso SEU. Za pravilno tolmačenje četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 je bilo treba skladno s prakso SEU upoštevati, da mora obdobje za prenos letnega dopusta bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno. Pri tem je referenčno obdobje v smislu navedene direktive obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do dopusta (upoštevajoč 159. člen ZDR-1 je to 12-mesečno obdobje), prenosno obdobje pa je obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v tem obdobju. Ker je v spornem obdobju četrti odstavek 162. člena ZDR-1 določal 6-mesečno prenosno obdobje, izjemoma pa 12-mesečno obdobje, ki je enako referenčnemu obdobju, ta določba ni bila skladna z določbo navedene direktive, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo, ampak je uporabilo neposredno 7. člen navedene direktive.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00080676
URS člen 22, 25. ZIZ člen 15, 239, 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/3. ZJU člen 1, 21, 149. ZDR-1 člen 31, 43, 49, 172. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogodba o zaposlitvi - sklep o premestitvi - dejavnost vzgoje in izobraževanja - premestitev na delovno mesto nižjega kariernega razreda - razlogi za premestitev in podaljšanje premestitve - soglasje delavca - mobing - javni zavod - državna uprava - pravica do izjave - pravica do pravnega sredstva - verjetno izkazana terjatev - trditveno in dokazno breme
Ker upničina pravica in dolžnost vrnitve na prejšnje delovno mesto učitelj izhaja že iz same pogodbe o zaposlitvi št. 001, ki jo je upnica podpisala, je zmotno pritožbeno stališče, da naj bi bila premestitev nezakonita tudi v procesnem smislu oziroma zato, ker upnica ob premestitvi nazaj na prejšnje delovno mesto učitelj ni prejela nikakršnega sklepa, odredbe, aneksa k pogodbi o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pisne dokumentacije.
Tako upnica kot tudi samo sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicujeta na določilo 149. člena ZJU, ki ureja premestitev javnega uslužbenca zaradi delovni potreb. Navedena zakonska določba se namreč v konkretnem primeru sploh ne uporablja, saj se za javne uslužbence v javnih zavodih, kar je dolžnik v obravnavani zadevi, uporablja le prvi del ZJU, to je le členi od 1 do 21, vsi ostali členi, zajeti v drugem, posebnem delu ZJU, pa se uporabljajo le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnost.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - zadostna trditvena podlaga - presoja odpovednega razloga - dejanski razlog za odpoved
Upad prometa je lahko eden od upravičenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar le, če ga je mogoče opredeliti za utemeljenega in takega, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Zaradi sprememb v poslovanju mora priti do trajnega in ne zgolj začasnega prenehanja potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je začasni nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga namenjen institut čakanja na delo (138. člen ZDR-1). Krajša sezonska nihanja še ne opravičujejo trajne (ne)potrebnosti določenega dela. Pri tem je namreč v tovrstnih dejavnostih treba upoštevati, da v t.i. "visoki sezoni" zaradi povečanega prometa lahko prihaja do povečanega obsega dela in viška ur, slednje pa se nato lahko pokoristijo v "nizki sezoni", ko je prometa manj. Upoštevaje sodno prakso in tudi Priporočilo št. 166 k Konvenciji MOD št. 158, je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru sicer obstoječega poslovnega razloga. Če namesto odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca (kot je ustrezna organizacija dela - npr. koriščenje viška ur v nizki sezoni), ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 31/1, 31/1-8, 126, 126/2, 127. ZPP člen 286, 286a.
plačilo dodatkov - dodatki za manj ugodne pogoje dela - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - avtonomija pogodbenih strank - osnovna plača - pobotni ugovor v pravdi - pravočasnost ugovora pobotanja
Tožnik se v pogodbah o zaposlitvi ni mogel veljavno zavezati k temu, da se de facto vnaprej odpoveduje plačilu za opravljeno delo v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden. Stališče, da se delavec vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati, velja tudi za pravico do dodatkov za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden (torej tudi za plačilo za delo preko polnega delovnega časa). Enako nedopusten je dogovor med delavcem in delodajalcem, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovno plačo delavca, prav tako dogovor, da so v osnovno plačo zajeti tudi vsi ostali dodatki za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden. Varstvo delavca v delovnem pravu namreč temelji na logiki, da je delavec šibkejša pogodbena stranka, ki potrebuje posebno varstvo.
V osnovno bruto plačo, ne glede na njeno višino, torej citiranih dodatkov ni dovoljeno vštevati. Ni pa ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti za primer, da se določen dodatek ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja mesečna bruto plača, ki pa poleg pripadajoče osnovne bruto plače (ki mora biti v pogodbi o zaposlitvi določena v nominalnem znesku (EUR)- 8. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1, njena višina pa skladno s 127. členom ZDR-1 določena glede na zahtevnost delovnega mesta) vsebuje tudi ta dodatek. Vendar pa mora ta del tako dogovorjene mesečne (bruto) plače najmanj dosegati znesek, kot bi delavcu sicer iz naslova določenega dodatka pripadal za dejansko opravljeno delo, upoštevajoč veljavne predpise (ZDR-1, kolektivne pogodbe).
ZPP člen 254, 254/3. ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - postavitev dodatnega izvedenca - zdravstveno stanje delavca
Ob jasno podanem mnenju izvedenke medicine dela, da za zatrjevane psihične težave tožnika v obravnavanem obdobju ni nobenih izvidov, na podlagi katerih bi se bilo mogoče (objektivno) opredeliti o vrsti težav in njihovem vplivu na doseganje rezultatov dela, se je izvedba predlaganega dokaza po postavitvi izvedenca psihiatrije utemeljeno izkazala za nepotrebno.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Na podlagi skladnih izpovedi zaslišanih prič ter pregleda predloženih primerov tožnikovih napak, ki te izpovedi potrjujejo, je ugotovilo, da so se pri tožniku pojavljale napake pri imenih zavarovancev, datumih prejema odpovedi zavarovanja, postopki so trajali predolgo, prekinjena pa so bila napačna zavarovanja.
Neutemeljeno se pritožba zavzema za to, da so bili predlagani normativi za tožnika v opazovanem obdobju nerealni, in da za presojo njegovega dela ne more biti objektiven reprezentativni vzorec, saj je tožnik s predstavljenimi kriteriji predhodno soglašal.
Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do zatrjevanj tožnika o zmanjšani zmožnosti opravljanja dela zaradi zdravstvenih razlogov. V zvezi s tem se je utemeljeno oprlo na mnenje sodne izvedenke medicine dela, ki je ocenila, da evidentirane zdravstvene težave niso bistveno vplivale na tožnikovo delazmožnost.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00072675
ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu ali v zvezi z delom - povračilo škode - prometna nesreča - službena pot - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Ker tožniku škoda ni nastala pri delu in tudi ne v zvezi z delom, saj ni bil napoten niti na delo na gradbišče v C. in tudi ne na sestanek v F., toženka kot delodajalec tožniku ni odškodninsko odgovorna, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073546
ZPP člen 4, 7, 185, 185/1, 362, 362/1. OZ člen 174, 174/2.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - nastanek škodnega dogodka - denarna renta - delovne in zaposlitvene zmožnosti - napotki pritožbenega sodišča - vpogled v drug spis - sprememba tožbe - edicijska dolžnost - višina denarne rente - zastaranje zahtevka
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik ob sestopanju z viličarja stopil na masten madež, ki ne bi smel biti na tleh hale, če bi druga toženka poskrbela za primerno čistočo, ter da se je tožnik poškodoval v posledici protipravnosti ravnanja druge toženke, ko ni poskrbela za čista tla in s tem za varno delovno okolje. Ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na tožnikovih navedbah, da je padel zaradi mastnega madeža, zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek druge toženke, da element protipravnega ravnanja ni bil substancirano zatrjevan.
Za pravilnost zaključka sodišča o protipravnosti ravnanja druge toženke je bistveno, da je bilo čiščenje pomanjkljivo organizirano, predvsem pa, da druga toženka ni zatrjevala, da bi bil konkretnega dne prav tožnik zadolžen za čiščenje hale oziroma mastnega madeža in da ne bi upošteval navodil nadrejenih glede čiščenja, niti ni pojasnila, kakšne so bile obravnavanega dne zadolžitve ostalih delavcev v oddelku notranjega transporta glede čiščenja prostorov. Glede na navedeno ni mogoče sklepati o tožnikovem soprispevku zgolj na podlagi dejstva, da naj bi bil vsak delavec v notranjem transportu dolžan skrbeti za čistočo v hali.
Za priznanje pravice do rente ni bistveno, da so tožnikove pridobitne sposobnosti zaradi poškodbe zmanjšane v manjši meri, oziroma da je njegova pridobitna sposobnost po mnenju sodnega izvedenca delno ohranjena. Pogoj za prisojo škode zaradi izgubljenega zaslužka oziroma denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, tudi če je to posledica le delnega zmanjšanja pridobitne sposobnosti oziroma zmanjšanja v manjši meri. Do kolikšne rente je upravičen oškodovanec, je odvisno od tega, ali bi z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako v razumnih okvirih zmanjšal nastalo škodo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073333
ZDR-1 člen 45, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 19. ZDOdv člen 27, 27/4, 27/6. ZPP člen 155.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - vojaška oseba - misija - odmera nepremoženjske škode - predpravdni stroški - čista denarna terjatev - potni stroški odvetnika - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje o krivdni odškodninski odgovornosti toženke, ker ni zagotovila varnega in ustreznega dostopa do objektov, ki so jih uporabljali zaposleni na misiji KFOR, pri čemer je vedela za dotrajanost in neprimernost palet, vendar tega ni sanirala. S tem je kršila 5. in 19. člen ZVZD-1 ter 45. člen ZDR-1.
Ker določba četrtega odstavka 27. člena ZDOdv na podlagi šestega odstavka istega člena ne velja za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, torej tudi ne za konkretni spor, v katerem je tožnik uveljavljal čisto denarno terjatev iz naslova delovnega razmerja, za katero velja neposredno sodno varstvo, predhodni postopek ni procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožnikovem odškodninskem zahtevku. Posledično strošek sestave neobveznega predhodnega odškodninskega zahtevka ne more pomeniti potrebnega stroška v smislu 155. člena ZPP.
Stranka ima pravico prosto izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati (le) med odvetniki s pisarno v kraju oziroma okrožju sodišča. Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika v kraju, ki je blizu oziroma v območju njegovega prebivališča, ne gre za nerazumno ali nesprejemljivo izbiro in mu zato ni mogoče očitati zlorabe te pravice.
razrešitev direktorja javnega zavoda - odstop z mesta direktorja - možnost izjave - soglasje ustanovitelja - odstopna izjava poslovodje - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - skrajšanje odpovednega roka - sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala toženka oziroma Svet zavoda toženke pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja dati tožniku možnost, da se izjavi o razlogu za razrešitev. V nobenih zadevi, ki jo je obravnavalo vrhovno sodišče, ni šlo za razrešitev direktorja zavoda, ki bi sam zahteval razrešitev oziroma podal odstop. V takšnem primeru obveznosti pristojnega organa, da direktorja seznani z razlogom in mu da možnost, da se izjavi, ni, saj se je s podajo zahteve za razrešitev oziroma podajo odstopa že izjavil.
Zahteva po pridobivanju soglasja ustanovitelja v primeru, ko je razlog za razrešitev direktorja, da sam zahteva razrešitev oziroma poda odstop, mora biti relativizirana. Do razrešitve namreč ob obstoju tega razloga pride na zahtevo direktorja, katerega možnost, da se odloči, da ne bo več zasedal tega mesta (izvrševal poslovodne funkcije zavoda), ne sme in ne more biti pogojena s pridobivanjem soglasja drugega organa oziroma subjekta (ustanovitelja).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji za določitev presežnih delavcev - višina denarnega povračila
Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odpoved nezakonita že zato, ker je bil tožnik za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev ocenjen v okviru oddelka Kadrovske in splošne službe, v katerem delavci niso delali na primerljivih oziroma medsebojno zamenljivih delovnih mestih. Navedenemu prvostopenjskemu stališču pritožba utemeljeno nasprotuje. Zahtevo, da se morajo pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstiti vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, je v 17. členu vsebovala SKPgd, ki pa ni več veljala v času ugotavljanja presežnih delavcev pri toženki. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi obstajala kakršnakoli veljavna pravna podlaga (panožna ali podjetniška kolektivna pogodba, drug akt delodajalca ipd.), ki bi toženko obvezovala k temu, da bi presežne delavce v posamezni organizacijski enoti lahko ugotavljala le, če bi enota vsebovala primerljiva oziroma zamenljiva delovna mesta. Takšne zahteve ni vseboval niti toženkin Program razreševanja presežnih delavcev.
Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski presoji o obstoju drugih okoliščin, zaradi katerih tožnik ni bil zakonito določen za presežnega delavca in zaradi česar je izpodbijana odpoved nezakonita.