DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00075941
KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZDR-1 člen 4. ZObr člen 97e. ZPP člen 287, 287/4.
stalna pripravljenost - vojak - uporaba direktive - delovni čas - sodba SEU - usposabljanje vojakov - varovanje državne meje - straža
Prvostopenjsko sodišče je glede vaj in usposabljanj, ki se jih je udeležil tožnik, pravilno zaključilo, da utemeljujejo obstoj izjeme iz 2. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 (sistem rotacij ni primeren).
Presojo, da straža ni bila taka posebna dejavnost, da zanjo rotacija zaposlenih ne bi bila primerna, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da je toženka v letu 2022 spremenila režim varovanja objektov, ki jih je v vtoževanem obdobju stražil tožnik, in sicer tako, da je prešla iz sistema stalne pripravljenosti v sistem rotacije zaposlenih.
Ugotovitev, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, nekajletna naloga SV, ki se je izvajala v mirnem času, pri čemer je šlo za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjuje pravilnost izpodbijanega zaključka, da te vojaške dejavnosti ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe C-742/19.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00075436
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
stalna pripravljenost - prikrajšanje pri plači - izplačilo dodatka - uporaba direktive - delovni čas - vojak - straža - zadostna trditvena podlaga
Straža, ki jo je v vtoževanem obdobju opravljal tožnik, ni bila dejavnost, ki bi potekala v okviru začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja tožnika, niti ni predstavljala vojaške operacije v pravem pomenu besede, niti se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali zaradi posebnih varnostnih potreb, kot tudi, da ni šlo za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ne bi bil primeren. Zaključek temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost toženke, ki se izvaja kontinuirano na številnih objektih po državi, je načrtovana vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
Toženkinega ravnanja, da po pogodbi o zaposlitvi ni vztrajala v delovnem razmerju pri toženki vsaj 12 mesecev, ni mogoče šteti za konkludenten odstop od pogodbe o štipendiranju s posledico vrnitve štipendij po 111. členu OZ. Tožnik ji je bil skladno s pogodbama o štipendiranju dolžan ponuditi zaposlitev v enem mesecu po končanem izobraževanju na medicinski fakulteti; gre za bistveno sestavino pogodbe o štipendiranju (104. člen OZ). Ker tega ni storil, je bila toženka svoje obveznosti prosta, njena sklenitev pogodbe o zaposlitvi (tudi če jo je tožnik sprejel kot izpolnitev njene obveznosti iz pogodbe o štipendiranju) na podlagi objave prostega delovnega mesta zdravnika brez specializacije pa ni bila posledica njenih obveznosti po pogodbi o štipendiranju, temveč izraz njene avtonomije volje in svobodne izbire zaposlitve, enako velja za odpoved. Zaradi odpovedi mimo štipendijskega razmerja sklenjene pogodbe o zaposlitvi pred potekom 12 mesecev zaposlitve pri tožniku pogodba o štipendiranju ni bila razvezana. Glede na to tudi drugi odstavek 111. člena OZ (po katerem ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila razvezano pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala) v zadevi ne pride v poštev.
ZDR-1 člen 144, 146, 148. ZZDej člen 52a. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) točka 11. ZPP člen 7, 212, 214, 214/1, 214/2, 243, 286, 286/3, 339, 339/2, 339/2-12.
prikrajšanje pri plači - dodatek za nadurno delo - pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu - neenakomerno razporejen delovni čas - referenčno obdobje - sklepčnost tožbe - utemeljenost tožbenega zahtevka - pravočasnost navedb - izvedba dokaza z izvedencem
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi).
Sklepčnost tožbe pomeni, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka, kot ga postavi tožnik. Je neodvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, za katere ta skladno s 7. in 212. členom ZPP nosi trditveno in dokazno breme. Toženka še v pritožbi zamenjuje sklepčnost tožbe in utemeljenost zahtevka. Da je ur manj, kot zatrjuje tožnik, ker jih je določen delež izrabil znotraj (fiksnega) referenčnega obdobja, je ugovor toženke, za katerega je bila dolžna podati ustrezne navedbe in jih (po potrebi) dokazati. To ne pomeni, da bi šlo za obrnjeno (materialno) dokazno breme.
Tožba tožnika je bila sklepčna, njegova trditvena podlaga, v okviru katere je opredelil število ur, za katere zahteva plačilo dodatka, ker jih je izrabil po koncu referenčnega obdobja, pa zadostna. Ker je toženka podala svoje ugovore nekonkretizirano, je bila izvedba dokaza s sodnim izvedencem, ki ga sama niti ni predlagala, nepotrebna.
potni stroški - vojaško strokovno usposabljanje - pogodba o izobraževanju - sprememba izpodbijane sodbe
Toženka se je pogodbene zaveze držala. Tožniku je povrnila stroške prevoza iz kraja bivanja do kraja izobraževanja in usposabljanja in nazaj skladno s programom. Dnevna obveznost udeležbe na izobraževanju in usposabljanju je bila sicer določena na 8 ur, hkrati pa sta bili udeležencem zagotovljeni namestitev in prehrana. Tožnik namestitve ni koristil, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da sta jo dva udeleženca koristila. Toženka mu je tako pravilno povrnila pripadajoče stroške prevoza, ki so bili dogovorjeni v tožnikovi Pogodbi o izobraževanju.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - navodila delodajalca - neupoštevanje navodil delodajalca - neupravičena odklonitev dela - regres za letni dopust - dokazna ocena - nedopustna pritožbena novota - vsebina odpovedi
Pritožba neutemeljeno navaja, da je toženka tožnici odpovedala le pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Poslovni sekretar VI oziroma Tajnik VIZ VI, ne pa tudi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Računovodja VI. Toženka je v izreku in obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrecno navedla le pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 29. 8. 2008, ter da je v skladu z določbo 25. člena te pogodbe z njo prenehal veljati le del pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2005, ki se nanaša na zaposlitev tožnice na delovnem mestu Pisarniški referent V. Vendar pa je toženka v izreku in nato še v obrazložitvi odpovedi jasno in nedvoumno zapisala, da podaja redno odpoved pogodbe iz krivdnega razloga tožnici, zaposleni za nedoločen čas za polni delovni čas 40 ur, na delovnem mestu Tajnik VIZ VI, šifra DM ... v obsegu 50 % in na delovnem mestu Računovodja VI, šifra DM ... v obsegu 50 % od 1. 9. 2008 dalje
ZPP člen 115, 115/2. ZDR-1 člen 131, 131/4, 161, 161/1.
regres za letni dopust - plačilo regresa - način plačila - plačilo stroškov stanovanja - dokazna ocena - višina regresa - udeležba stranke na naroku - delna sprememba izpodbijane sodbe
Toženec je v prvostopenjskem postopku trdil, da za regrese za letni dopust tožnik ni bil prikrajšan, saj sta se dogovorila, da mu bo toženec za čas zaposlitve namesto regresa za letni dopust mesečno plačeval 120,00 EUR za plačilo bivalnih stroškov. Pritožbenega vztrajanja, da je bilo s plačilom 120,00 EUR mesečno mišljeno plačilo regresa za letni dopust, ugotovljena dejstva ne potrjujejo.
ZDR-1 člen 31, 49, 89, 89/1, 89/1-4, 90. ZVZD-1 člen 17, 17/4. ZPIZ-2 člen 70, 81, 82, 82/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - drugo ustrezno delovno mesto - omejitve za drugo ustrezno delo - pravnomočna odločitev - socialni spor - prilagoditev delovnega mesta
Če delavec splošnih zdravstvenih pogojev, vezanih na posamezno delovno mesto, ne izpolnjuje več, ker delovne obremenitve tega delovnega mesta, kot izhajajo iz ocene tveganja, presegajo njegove zdravstvene zmožnosti, ni več sposoben za delo po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Prav slednje izhaja tako iz dokončne odločbe ZPIZ kot iz pravnomočne sodbe socialnega sodišča. Tako z dokončno odločbo ZPIZ kot sodbo v socialnem sporu je bilo namreč ugotovljeno, da zdravstveno stanje tožnici ne omogoča več dela na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da tožnica ni zmožna opravljati del in nalog pod pogoji, ki so vezani na to pogodbo o zaposlitvi. Spremenjeni pogoji, v skladu s katerimi delavec delo lahko opravlja (predvsem opis dela), terjajo ustrezno spremembo pogodbe o zaposlitvi (49. člen ZDR-1 v zvezi z 31. členom ZDR-1), zato v takšnem primeru ni več govora o istem, temveč drugem delovnem mestu, ki pa ga delodajalec ni dolžan sistemizirati, če takšnih potreb ne izkazuje. V veljavni zakonodaji namreč ne obstaja obveznost delodajalca, da bi svoj delovni proces moral drugače organizirati oziroma na novo sistemizirati delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še naprej lahko opravljal.
ZODPol člen 71, 71/1. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17.
pripravljenost za delo v delovnih prostorih, na določenem kraju ali doma - nadurno delo - policist
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni opravljal pripravljenosti, kot jo določa ZODPol v 71. členu. Od tožnika se ni zahtevalo, da mora biti doma ali na drugem določenem kraju, prav tako mu ni bila (ustno) odrejena pripravljenost zaradi operativnih potreb posamezne enote oziroma drugih nujnih nalog. Tožnik priznava, da se od njega izven njegovega delovnega časa ni zahtevalo, da mora priti na delovno mesto oziroma drug kraj ter opraviti svoje delo. Od tožnika kot vodje oddelka se je sicer zahtevala dosegljivost na službeni telefon, ni pa šlo za neformalno odrejeno pripravljenost, za katero je ključno, da se pričakuje prihod delavca na delovno mesto zaradi oprave operativnih nalog.
ZDT-1 člen 2, 2/2, 4, 4/2, 19, 21, 21/2, 21/5, 49, 49/1. ZKP člen 25, 46. ZSS člen 44, 44/1.
razlika v plači - plačilo za dejansko delo - službeno razmerje - državni tožilec - sprememba izpodbijane sodbe
Pravica do plače okrajne državne tožilke je po določbi prvega odstavka 49. člena ZDT-1 v povezavi s prvim odstavkom 44. člena ZSS vezana na naziv, v katerega je imenovana, in ne na stvarno pristojnost sodišč oziroma zadev, ki so ji dodeljene v reševanje.
Okrajni državni tožilec lahko rešuje tudi kazenske zadeve iz pristojnosti okrožnega sodišča in je opravljanje tega dela že upoštevano v njegovi plači. Zato ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje, da okrajni državni tožilec, ki rešuje kazenske zadeve iz pristojnosti okrožnega sodišča, opravlja višje vrednoteno delo, kot je določeno z njegovim imenovanjem, in da je posledično upravičen do višjega plačila.
URS člen 2, 15, 33, 74, 74/1. ZDR-1 člen 4, 13, 18, 24. ZVis člen 63, 63/10. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 50. ZSPJS člen 7.
elementi delovnega razmerja - visokošolski učitelj - visokošolski zavod - pogodba civilnega prava - definicija delovnega razmerja - obseg dela
Visokošolski zavod lahko za izvajanje neposredne pedagoške obveznosti, v okviru javne službe, sklene pogodbo obligacijskega prava z visokošolskim učiteljem samo, če so predhodno izčrpane vse možnosti za sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Navedeno ne govori o kadrovskih težavah delodajalca (finančnem bremenu), ampak o dolžnosti primernega sklepanja pogodb o zaposlitvi, tako da je mogoče pogodbe civilnega prava sklepati le izjemoma in v zelo ozkih mejah. Kar pa v primeru tožnika ni bilo izpolnjeno. Tožnik je bil izvajalec treh predmetov in je bil pri toženi stranki edini habilitiran visokošolski učitelj, ki lahko poučuje tri obvezne študijske predmete.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00075727
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-4. ZDR-1 člen 17, 31. ZGD-1 člen 263.
spor med gospodarsko družbo in direktorjem družbe - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost članov poslovodstva - zamudna sodba - zavrnilna (neprava) zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - pasivnost tožene stranke - sklepčnost tožbe - nesklepčna tožba - nasprotje med trditvami in dokazi - razpis naroka - kontradiktoren postopek - dokazi in dokazna ocena - pogodba o zaposlitvi poslovodje - elementi delovnega razmerja - trditvena in dokazna podlaga - nedovoljene pritožbene novote
Razpis naroka in izvedba dokaznega postopka sicer tudi v primeru, da tožena stranka ne odgovori na tožbo, nista vselej izključena. Do njiju lahko npr. pripelje nasprotje med v tožbi podanimi trditvami in k njej priloženimi dokazi. Za tak primer gre v konkretni zadevi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00075935
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
prikrajšanje pri plači - vojak - stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - uporaba direktive - delovni čas
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izvedbe straže niso narekovali izredni dogodki, ampak se je izvajala kot običajna redna delovna naloga v mirnem času, in da se ni izvajala kot vojaška operacija v pravem pomenu besede.
V zvezi z varovanjem meje je sodišče prve stopnje podobno kot v zvezi s stražo utemeljeno presodilo, da nobena ob uveljavljanih izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES ni podana. Kot bistveno je pravilno izpostavilo, da so pripadniki Slovenske vojske že od leta 2015 izvajali to dejavnost (kot podpora policiji), ne da bi jim bila odrejena pripravljenost, v letih 2019 in nato 2020 pa se je spremenila organizacija delovanja, pri čemer je pri presoji podanosti izjem treba izhajati iz narave dejavnosti, ki se ni spremenila. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju v izpodbijani sodbi, da dejavnosti, ki traja več let, ni mogoče šteti za izredni dogodek; da ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede in da bi bil sistem rotacij zaposlenih primeren, saj se je na ta način dejavnost izvajala do leta 2019 oziroma 2020.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi za mesece junij 2018, junij 2019, marec 2020 in julij 2020, ki se (posredno) nanaša na vojaške vaje in terenska usposabljanja (za katera bi lahko bila podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES), saj je tožnik v navedenih mesecih opravljal zgolj običajne naloge prevoza opreme in oseb. Glede na opis nalog delo tožnika v teh mesecih sodi v področje uporabe Direktive 2003/88/ES.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - zadostna trditvena podlaga - evidenca o izrabi delovnega časa
Tožnik je za vsak posamezni dan, ko mu naj bi bil zagotovljen tedenski počitek, trdil, da mu ni bil, in je navedel, katere konkretne naloge je opravljal, prav tako je tudi navedel, koliko časa so te naloge trajale. Sodišče prve stopnje je v okviru podanih navedb pravilno ugotavljalo tožnikove opravljene naloge in njihovo trajanje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tedenski načrti dela ne dokazujejo, da tedenski počitek tožniku ni bil kršen. Pravilno je namreč zaključilo, da je tožnik tovrstne listine tedensko podpisoval, vendar je tako ravnal na podlagi ukaza, saj bi bilo ravnanje v nasprotju z njim sankcionirano z odpoklicem z misije. Glede na navedeno tudi po stališču sodišča druge stopnje tožnikov podpis ne potrjuje resničnosti podatkov o dnevih tedenskega počitka, ampak je odraz prisile.
ZSPJS člen 24, 24/1. Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (2010) člen 3, 3/2.
položajni dodatek - notranja organizacijska enota
Za upravičenost do položajnega dodatka ne zadostuje, da delovna skupina dejansko deluje kot notranja organizacijska enota in da so naloge njenega vodje dejansko take kot so naloge vodij notranjih organizacijskih enot. Delodajalec ima pravico določiti svojo notranjo organizacijo in v tem okviru, katere dele svoje organizacije bo štel za notranje organizacijske enote. Sodišče se v notranje delovanje in organizacijo dela pri delodajalcu ne sme spuščati. Toženka je določila, kaj vse predstavlja njeno notranjo organizacijsko enoto, delovna skupina za izravnalne ukrepe (DSIU) pa je imela pravni status delovne skupine, kar izhaja iz vseh izvedenih dokazov, tej ugotovitvi pa tožnik v pritožbi niti ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za priznanje položajnega dodatka ni odločilno, ali je bila delovna skupina po svojih značilnostih dejansko bližje notranji organizacijski enoti kot drugim delovnim skupinam, ter da je šlo za predhodnico kasneje ustanovljene Policijske postaje za izravnalne ukrepe (PPIU), ki pa je notranja organizacijska enota. Ker je tožnik vodil delovno skupino, in ne notranje organizacijske enote, ni izpolnjen prvi pogoj za priznanje položajnega dodatka.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3. ZPP člen 286, 286/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - poslovodja - pravočasnost dokaza - diskriminacija - zdravstveno stanje - neizvedba predlaganih dokazov
Sodišče prve stopnje je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka zaključilo, da je tožnica kot poslovodja trgovine z očitanim ravnanjem oz. opustitvami, ko ni poskrbela za kontrolo rokov uporabnosti izdelkov v prodaji, za organizacijo te kontrole, ob ugotovitvi kritičnih rokov uporabe za pocenitev in odprodajo teh izdelkov in zagotovitev, da se v prodaji ne nahajajo izdelki s pretečenim rokom uporabnosti ter s tem, ko ni zagotovila pravilne cenovne označitve izdelkov ter za označitev kartonov izdelkov z velc številkami, kršila svoje naloge in dolžnosti poslovodje in s tem svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.
Pravilen je prvostopni zaključek, da krajše odsotnosti tožnice z dela, ki so trajale po teden ali 14 dni, niso bistvene in ugotovljenih nepravilnosti ne opravičujejo. Naloga tožnice kot poslovodje ni bila v tem, da bi sama pregledovala izdelke in preverjala njihove roke uporabnosti, cenovno označitev in velc številke, temveč da vzpostavi tako organizacijo dela v poslovalnici in takšen nadzor, da poslovalnica nemoteno posluje tudi v času, ko poslovodja ne dela ter da se navedene naloge (kontrola rokov uporabnosti, pravilnih cenovnih označitev in rotacije izdelkov) izvajajo tudi v času, ko poslovodja ne dela (bodisi zaradi dela v drugi izmeni ali zaradi krajših bolniških odsotnosti).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075440
OZ člen 182.
nesreča pri delu - nova škoda po izvensodni poravnavi - bodoča škoda - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Po ustaljenem stališču sodne prakse se za bodočo škodo res šteje, da je bila zajeta v znesku odškodnine, prisojene s sodbo ali dogovorjene z (izven)sodno poravnavo. Vendar pa je bodoča škoda (le) tista škoda, ki jo je bilo po normalnem teku stvari mogoče ob sojenju oziroma sklepanju poravnave pričakovati kot gotovo (182. člen OZ). Zaradi zmotnega razumevanja pojmov nove in bodoče škode v izpodbijani sodbi tako ni zavzeto stališče do odločilnega vprašanja, ali je bilo zatrjevano (in ugotovljeno) poslabšanje zdravstvenega stanja ob sklenitvi izvensodne poravnave pričakovano kot gotovo po normalnem teku stvari. Če bi bil odgovor na to vprašanje pritrdilen, bi bilo treba odgovoriti še na nadaljnje vprašanje, to je, ali je bil nastanek te škode ob sklepanju poravnave za stranki predvidljiv; pri čemer sodna praksa uporablja merilo skrbnega oškodovanca in zavezanca za plačilo odškodnine. Zgolj dejstvo, da je neko škodo v bodoče mogoče predvideti, ni pa gotovo, ali bo ta nastala ali ne, in če bo, kakšen bo njen obseg, še ne zadošča za opredelitev te škode kot bodoče škode.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077226
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZDR-1 člen 142. ZObr člen 96, 97e. KPJS člen 46. Aneks št. 9 h Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS) (2017) člen 1, 1/2. ZSPJS člen 52.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - varovanje državne meje - straža
Za odločitev je bistveno, ali je posamezna dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku odrejena pripravljenost, izvzeta od uporabe direktive; če je (vaje in usposabljanje), je bil kljub poudarjeni razpoložljivosti upravičen do plačila v višini 50 % urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. V nasprotnem primeru, za kar je šlo pri varovanju državne meje, pa je, ker se pripravljenost šteje v delovni čas, njegov zahtevek iz naslova razlike v plači utemeljen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075604
OZ člen 131, 174, 174/1, 179, 182.
nesreča pri delu - bodoča škoda - nova škoda - nova tožba - pravnomočno končan postopek - odmera nepremoženjske škode - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Tožniku v tem sporu ni mogoče priznati odškodnine za tisto škodo, ki je bila kot bodoča škoda že zajeta v odškodnini, prisojeni s citirano pravnomočno sodbo (t. j. za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti).
V zvezi z vprašanjem bodoče nepremoženjske škode iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti je sodišče prve stopnje pravilno kot ključno za ta spor izpostavilo, da v zadevi Pd 30/2014 zaradi različnih možnosti nadaljnjega zdravljenja (ki tedaj še ni bilo zaključeno) izvedenka ni mogla oceniti tožnikovih bodočih telesnih bolečin in neugodnosti. Tožnik je zato v zadevi Pd 30/2014 zahteval odškodnino le za že nastalo škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (t. j. za obdobje od nesreče pri delu do odločitve sodišča prve stopnje v zadevi Pd 30/2014), zahtevka za povrnitev bodoče škode iz te postavke v smislu 182. člena OZ pa ni postavil. Sodišče prve stopnje je to v sporu Pd 30/2014 upoštevalo in pravnomočno odločilo zgolj o že nastali škodi iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti. Nepremoženjska škoda, ki je iz naslova te postavke tožniku nastala po zaključku glavne obravnave v sporu Pd 30/2014, v pravnomočni sodbi Pd 30/2014 tako ni zajeta, zato je glede nje tožnik lahko vložil novo (obravnavano) tožbo.
nadomestilo plače - procesno pobotanje - pobotni ugovor v pravdi - ugotovitveni zahtevek - prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu - I. kategorija invalidnosti - neupravičena obogatitev
Uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot ni ugotovitveni zahtevek, temveč svojevrstno (obrambno) uveljavljanje nasprotn(ikov)e terjatve, zato, da bi se uporabila za pobotanje in da bi zaradi posledične ugasnitve terjatve tožnika dosegla zavrnitev tožbenega zahtevka, kar narekuje tričlenski izrek sodbe (tretji odstavek 324. člena ZPP).
ZDR-1 v primeru nastopa okoliščin iz prvega odstavka 119. člena ZDR-1 delodajalcu ne nalaga, da mora izdati o tem pisni akt. Zato je s pravnomočnostjo odločitve o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije, ne glede na akt toženke o datumu prenehanja delovnega razmerja, po samem zakonu odpadla pravna podlaga za sporna izplačila tožniku, ki so predmet pobotnega ugovora.