DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076457
ZDR-1 člen 4, 35, 36, 45, 45/1, 179. OZ člen 6, 6/1, 131, 131/1, 171, 171/1, 179, 972, 972/3. ZVZD-1 člen 5, 12, 35. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 4, 4/1, 14.
nesreča pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - neustrezna delovna oprema - nadzor nad delavcem - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev - soprispevek delavca - samovoljno ravnanje - dokazna ocena izpovedbe prič - dokazna ocena listin - odmera nepremoženjske škode - na podlagi zavarovanja prejeta izplačila - valorizacija odškodnine - delna sprememba izpodbijane sodbe
Delodajalec se ne more razbremeniti odgovornosti za zagotavljanje pogojev za varnost in zdravje delavca pri delu s tem, da celotno organizacijo dela in skrb za varnost in zdravje pri delu prenese nanj, tudi če delavec s tem soglaša.
Toženka je s tem, ko je zagotavljanje brezhibne delovne opreme v celoti prepustila tožniku, ne da bi to kakorkoli nadzorovala, opustila svojo dolžnost tožniku zagotoviti ustrezno delovno opremo in redno skrbeti za njeno brezhibnost in s tem posledično za njegovo varnost pri delu. Tožnik je k nastanku škode s svojim ravnanjem (neustrezno popravilo nakladalne rampe in neobveščanje toženke o njeni predhodni poškodbi) v veliki meri prispeval, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da s tem ni bila pretrgana vzročna zveza med opustitvami toženke in tožnikovo poškodbo. Ob dejstvu, da je tožniku prepuščala zagotavljanje delovne opreme za prevoz mini bagerja, je mogla in morala predvidevati, da bo v primeru njenega poškodovanja tožnik samoiniciativno ukrepal, zato ne gre za ravnanje, ki ga ne bi mogla pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti ali jih odvrniti. Toženka je ravnala hudo malomarno s tem, da je celotno skrb za varno opravljanje dela (tudi nalaganja mini bagerja na prikolico) prepustila tožniku, ne da bi nadzorovala brezhibnost delovne opreme (uporabljenih aluminijastih nakladalnih ramp) in način opravljanja dela (način nalaganja delovnega stroja na prikolico, način popravila nakladalnih ramp), s čimer je kršila svoje obveznosti po ZDR-1 in ZVZD-1, tako da so podane vse predpostavke njene krivdne odgovornosti v skladu z OZ. Toženkino sklicevanje na to, da ni bila dolžna nenehno izvajati nadzora nad tožnikom, na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je bilo ugotovljeno, da nad tožnikovim delom in delovno opremo sploh ni izvajala nadzora, njeno zanašanje le na tožnikovo ustrezno ravnanje in obveščanje o pomembnih okoliščinah za opravljanje dela in varnost pri delu pa ne zadostuje za izpolnitev obveznosti delodajalca v zvezi z varnostjo in zdravjem delavca pri delu.
Tožnikov prispevek k nastanku škode je višji od 10 odstotkov glede na bistveni ugotovitvi, da je poškodovano aluminijasto nakladalno rampo dal popraviti tožnik sam, ne da bi jo o tem obvestil, ter da je bilo popravilo z varjenjem neustrezno, nevarno ter neskladno z njegovimi obveznostmi spoštovanja in izvajanja predpisov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, s katerimi je bil seznanjen. Pritožbeno sodišče glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovljenimi opustitvami toženke in ravnanjem tožnika, kar je oboje privedlo do poškodbe tožnika, ugotavlja, da sta ob pravilni uporabi materialnega prava k njenemu nastanku prispevala vsak do polovice (50:50).
Ni dopustna kumulacija odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu, in odškodnina iz naslova AO-plus zavarovanja, ki mu je bila izplačana za nepremoženjsko škodo, nastalo v istem historičnem dogodku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo pred odpovedjo - nadurno delo - odklonitev dela - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - reintegracija delavca
V primeru, ko delavec meni, da je odreditev nadurnega dela nezakonita, bodisi, da ne gre za zakonito določen primer ali razlog, ki opravičuje nadurno delo (prvi odstavek 144. člena ZDR-1), ali gre za preseganje časovnih omejitev nadurnega dela (tretji odstavek 144. člena ZDR-1), ne upoštevanje odmorov in počitkov (154. in 155. člen ZDR-1) ali da gre za kršitev posebnega varstva delavcev (drugi odstavek 146. člena istega zakona), ima pravno varstvo v skladu z 200. členom ZDR-1 ter možnost zahtevati ukrepanje inšpektorja za delo (216. člen ZDR-1). V kolikor bi torej tožnik menil, da je odreditev nadurnega dela nezakonita, je imel možnost pravnega varstva s tem v zvezi. Nepravilno je zavzeto stališče, da po prejemu najprej ustne odredbe o nadurnem delu, nato še pisnega naloga za nadurno delo z dne 13. 9. 2022 (ki ga ni hotel sprejeti), tožnik v primeru pomislekov zoper zakonitost nadurnega dela ni bil dolžan odreagirati.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7-1. ZDR-1 člen 64, 137, 137/7. ZJU člen 140, 140/2. ZNOMCMO člen 20, 20/1.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi toženka tožnika vzpodbudila k izrabi letnega dopusta za leto 2020 in ga hkrati poučila o možnosti izgube pravice (tega ni niti konkretizirano zatrjevala). Da bi se svoje odškodninske odgovornosti razbremenila, ne zadošča, da je bil tožnik seznanjen s številom dni letnega dopusta in referenčnim obdobjem oziroma obdobjem za prenos ter da bi eventualno ob boljšem načrtovanju lahko izrabil več letnega dopusta, kot so ga drugi policisti. Navedeno niti ni bistveno; ni bistveno, kdaj in koliko dni letnega dopusta so izrabili drugi policisti, ki so bili prav tako kot tožnik v letu 2021 (in 2022) napoteni (C.), prav tako ni bistveno, kakšna so bila pravila za izrabo letnega dopusta v času napotitve. Bistveno je le, ali je toženka svojo obveznost izpolnila, pri čemer ne zadošča, kar je bilo (zatrjevano in) ugotovljeno, da je bil tožnik pozvan, da načrtuje izrabo letnega dopusta (tako s strani toženke v letu 2020 kot s strani C. v letu 2021, torej v obdobju za prenos). Kot že navedeno, je njeno protipravno ravnanje v tem, da tožnika ni (aktivno) vzpodbudila k izrabi letnega dopusta in da ga ni poučila o tem, da bo sicer pravica izgubljena, kar bi lahko storila vsaj še po tem, ko je 10. 12. 2020 tožnik podal zahtevo za odpravo kršitev pravic.
razlika v plači - razlika v nadomestilu - novo sojenje - prekoračitev tožbenega zahtevka - dodatek za delovno dobo
ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina dodatka na delovno dobo. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. Če pa delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, pa to še ne pomeni, da njegovi delavci niso upravičeni do izplačila dodatka na delovno dobo. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah.
URS člen 14, 22, 23. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. KZ-1 člen 37, 251, 251/1, 251/3, 259, 259/1. ZJU člen 93.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - lažni podatki - cepljenje - potrdilo
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil dne 27. 9. 2021 ob 15.24 uri v eRCO za tožnico narejen neresničen vpis podatkov, da je bila tožnica s prvim odmerkom cepiva proti Covid-19 cepljena dne 16. 7. 2021, z drugim odmerkom pa 13. 8. 2021. Datuma sta neresnična oziroma lažna, tožnica namreč ni bila cepljena, kar ni bilo sporno. Na podlagi navedenega vnosa je bilo izdano lažno digitalno COVID potrdilo s QR kodo, ki je bilo prevzeto 28. 9. 2021 ob 10.13 uri preko portala Zvem.eZdrav.si. Tožnica je večkrat uporabila lažno Covid potrdilo kot pravo, in sicer pri preverjanju izpolnjevanja pogojev PCT ob vstopu v Zdravstveni dom F. (7. 10. 2021, 13. 10. 2021, 21. 10. 2021, 25. 10. 2021, 4. 11. 2021 in 16. 11. 2021), pri čemer je vedela, da gre za lažno potrdilo. Potrdilo je tožnica hranila doma in je bilo dne 18. 11. 2021 zaseženo med hišno preiskavo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je z očitanim ravnanjem tožnica naklepno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) - 1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zaradi česar je izredna odpoved zakonita. Ker se je izkazala s ponarejenim Covid potrdilom, je namreč tožnica izpolnila znake zakonsko določenega izvršitvenega dejanja uporabe ponarejene listine kot prave.
Glede na ugotovitev o dolgoletni seznanjenosti toženke s konkurenčno dejavnostjo tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila glede očitka kršitve prepovedi konkurence izredna odpoved prepozna, ker ni bila podana najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved oziroma najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1).
ZPP člen 152, 154, 339, 339/2, 339/2-13. URS člen 24. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
stroški prihoda priče na sodišče - ravnanje stranke - predlog za izločitev sodnika
Po določbi 152. člena ZPP vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Tožnica je na naroku 5. 1. 2023 predlagala izločitev sodnega senata, zato priča, ki je bila vabljena na navedeni narok, ni mogla biti zaslišana. Glede na to, da je situacijo, da priča ni mogla biti zaslišana, povzročila tožnica, je podan pravni položaj, da tožnica v skladu s 152. členom ZPP krije stroške priče za pristop na narok. Za presojo o tem, da so stroški nastali zaradi ravnanja tožnice, je bistveno tudi, da je predsednica sodišča prve stopnje s sklepom tožničin predlog zavrnila, tožnica pa v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje te odločitve ni izpodbijala. Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno zavzema za to, da naj sodišče druge stopnje sklep spremeni in plačilo stroškov priče naloži v plačilo toženki, ki je zaslišanje priče predlagala.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - razrešitev s funkcije - direktor občinske uprave - prekinitev postopka - ni predhodno vprašanje
Skladno z ustaljeno sodno prakso odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zaradi razrešitve s funkcije, ni odvisna od poprejšnje rešitve vprašanja, ali je bila razrešitev zakonita. Zakonitost razrešitve niti ne prestavlja predhodnega vprašanja, saj ne gre za vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, ampak se presoja, ali so obstajali razlogi za razrešitev.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076461
ZVZD-1 člen 5, 5/1, 38, 38/3, 50, 52. OZ člen 171, 171/1. ZDR-1 člen 43. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 12.
nesreča pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - neustrezna delovna oprema - dokazna ocena izpovedi prič - preizkus iz varstva pri delu - odmera nepremoženjske škode - III. kategorija invalidnosti - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni zagotovila primerne delovne opreme (ustreznega redicurnega ventila do 40 barov, tesno prilegajočih varovalnih očal), ni izdelala navodil za varno delo (glede uporabe varovalnih očal, načina izvedbe preverjanja talka) ter ni poskrbela za praktično preverjanje znanja, napačno pa je zaključilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, ker ni uporabil varovalnih očal in zavrnil dela s posebno matico, s čimer naj bi kršil 50. in 52. člen ZVDZ-1.
OZ člen 619, 648. ZPP člen 25, 25/2, 32, 180, 180/3.
plačilo plače - stroški prehrane in prevoza - pogodba o poslovodenju - ustalitev pristojnosti
V zvezi z uveljavljanim plačilom na podlagi podjemne pogodbe pa se je sodišče prve stopnje zadovoljilo z nejasno ugotovitvijo, da tožnik toženki nikoli ni izstavil nobenega računa za opravljene storitve ali potne stroške ter da je kot direktor toženke od 8. 5. 2017 dalje sam odrejal izplačila plač in drugih stroškov. Upoštevaje materialnopravno pravilno stališče, da nastanek obveznosti ni vezan na izdajo računa (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9), je tudi nepravilno kakršnokoli obratno sklepanje, da dejstvo tožnikove opustitve izstavitve računa že dokazuje, da toženkina obveznost plačila v razmerju do tožnika ni nastala. Sodišče prve stopnje iz 13. člena pogodbe o poslovodenju pravilno povzema dogovor, da se poslovodji potni stroški izplačujejo mesečno na podlagi predloženega računa s specifikacijo.
V obravnavani zadevi je prišlo do ustalitve pristojnosti delovnega sodišča. Slednje se je namreč v tej zadevi že izreklo za nepristojno za odločanje in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Kopru, ki pa pristojnosti ni sprejelo. V sporu o pristojnosti, ki ga je sprožilo, je Vrhovno sodišče RS (drugi odstavek 25. člena ZPP) odločilo, da je o zahtevkih za izplačilo plač, povračilo potnih stroškov in stroškov za prehrano, stvarno in krajevno pristojno Delovno in in socialno sodišče v Ljubljani, torej sodišče, ki je sodilo v predmetni zadevi. Zato sodišču prve stopnje v konkretnem primeru ni (več) mogoče odrekati pristojnosti za sojenje v tej zadevi, tudi če pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki bi lahko prišla v poštev, ni delovnopravne narave.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. ZUTD člen 63.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neutemeljen odpovedni razlog - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - datum sodne razveze
Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana s sklicevanjem na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker se vsebina odpovedi ni nanašala le na kršitev obvestilne dolžnosti, ki je predmet citirane določbe, temveč je bil tožniku očitan tudi neupravičen izostanek z dela, je sodišče prve stopnje zakonitost odpovedi pravilno presojalo tudi z vidika 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. S tem je upoštevalo ustaljeno sodno prakso, po kateri pri presoji zakonitosti odpovedi ni vezano na pravno kvalifikacijo odpovednega razloga v odpovedi, temveč na njegovo pisno obrazložitev. Pritožbeni očitek, da sodišče te sodne prakse ni upoštevalo, je zato zmoten.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da toženka ni dokazala zakonitosti odpovedi, saj tožnik od 1. 12. 2022 dalje ni več prišel na delo zaradi ravnanj toženke in z njeno vednostjo, to pa v okoliščinah tega primera utemeljuje zaključek, da mu ni mogoče očitati kršitve iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076631
ZObr člen 97, 97č. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - sodba SEU - varovanje državne meje - sodba presenečenja - dokazna ocena - metodološki napotek
Pritožba zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19). Sodišče prve stopnje je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožeče stranke in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S svojo presojo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede".
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076624
ZVZD-1 člen 5, 17, 19, 33, 37. Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (2005) člen 2, 4, 5, 6, 7, 8.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - protipravnost - vzročna zveza - krivda delodajalca - ročno prenašanje bremen - hernia disci - poškodba delavca pri delu - škoda
Za odločitev tudi ni bistveno, da tožniku nihče od nadrejenih ni odredil, da mora dne 11. 11. 2015 odpeljati gradivo letnik 2005 v arhiv na lokacijo F. in predvsem, da to ni bilo tožnikovo delo - fizično prenašanje gradiva, ker bi moral kot vodja samo organizirati delo tako, da bi naloge odredil sodelavcem. Tožnik je izpovedal, da so vsi delavci bili zadolženi za naloge v glavni pisarni in da nihče ni imel v opisu delovnega mesta fizičnega prenašanja dokumentarnega gradiva. Direktorica je sicer izpovedala, da bi prej kot tožnik (vodja) bili za fizičen prenos gradiva zadolženi E. E. in D. D., vendar pa je hkrati izpovedala, da je delo v glavni pisarni bilo sprejem dokumentarnega gradiva, obdelava dokumentarnega gradiva in arhiviranje, in to delo lahko opravlja kdorkoli od zaposlenih, razen N. N., ki je na invalidskem vozičku. Izpovedala je, da v pogodbah o zaposlitvi delavcev v glavni pisarni ni pisalo, da morajo prenašati, prevažati, nositi arhivsko gradivo in da morajo vsi delavci, zaposleni v glavni pisarni delati vse, vključno z delom v arhivu in da na občini naloge niso natančno določene, ker gre za javni sektor.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 110/2, 118, 118/2. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/5, 103. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (2002) člen 5, 5/2, 5/2-2. ZVZD-1 člen 52, 52/1. ZDR člen 118, 118/1, 118/2. ZDSS-1 člen 41, 41/4. ZPP člen 2, 2/1, 285, 286.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičen izostanek z dela - obvestilo o odsotnosti - III. kategorija invalidnosti - ponudba drugega ustreznega dela - neustrezno delo - zdravstveni pregled - sodna razveza - obveznost postavitve zahtevka - denarno povračilo
Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi pravdnih strank ugotovilo, da sta se tožnik in direktor toženke pred izdajo odredbe večkrat sestala in se pogovarjala, kaj storiti po invalidski odločbi in mnenju (gre za negativno mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi), na podlagi izpovedi direktorja toženke pa še, da ni imel namena tožnika poslati na preventivni zdravniški pregled, predvsem pa, da je bil seznanjen z razlogom, zakaj tožnika ni na delo; ker je pričakoval zdravniški pregled in novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik dela ni opravljal več kot 12 mesecev, kar pomeni, da bi bil zdravniški pregled obvezen, tudi če ne bi bila v vmesnem času ugotovljena invalidnost in priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in prav tako pravilno poudarilo, da delo, na katerega ga je pozivala toženka, zanj ni bilo ustrezno. Pritožbeno sodišče pritrjuje njegovi presoji, da je toženka s pozivanjem tožnika na neustrezno delo zlorabila svoje pravice, da bi mu podala presojano nezakonito odpoved.
V novejši sodni praksi je Višje delovno in socialno sodišče sledilo stališču, da sodišče ne prisodi denarnega povračila ob sodni razvezi, ne da bi bil postavljen ustrezen zahtevek; odločalo je tudi v sporih, v katerih je bil predmet denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi posebne tožbe. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče sledi v tem sporu. Določba 118. člena ZDR-1 je določba materialnega prava, ki določa način prenehanja delovnega razmerja s sodbo sodišča (sodna razveza pogodbe o zaposlitvi), postopek pred sodiščem pa ureja ZDSS-1, ki posebnih določb glede vezanosti na zahtevek oziroma odločanja po uradni dožnosti brez zahtevka ne določa (nasprotno, ravno zaradi možnosti uveljavljanja sodne razveze pogodbe o zaposlitvi oziroma predvsem denarnega povračila delavcu v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja omogočile spremembo tožbe glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke; četrti odstavek 41. člena ZDSS-1). Subsidiarno se uporabljajo določbe ZPP, skladno s temeljnimi pravili civilnega procesnega prava pa sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).
Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3, 19b. ZDR-1 člen 200, 200/4. OZ člen 378. ZOFVI člen 124. KPJS člen 39. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 92. ZPP člen 11, 11/1, 286, 286/1, 286/3, 286/4. ZSPJS člen 22e.
Glede na vse obrazloženo velja za drugo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in v zvezi z njo podano ustno dopolnitev na naroku določba četrtega odstavka 286. člena ZPP, na podlagi katere se dejstva in dokazi, ki so uveljavljani v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena (torej v nasprotju s pravilom o prekluziji), ne upoštevajo. Odločitev o tožbenem zahtevku je zato treba opreti zgolj na izvedensko mnenje z dne 7. 2. 2023 (dopolnjeno z mnenjem z dne 11. 4. 2023 in zaslišanjem izvedenke na naroku dne 9. 6. 2023), v katerem je izvedenka upoštevala napotilo sodišča, naj dodatek D070 obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti, ter da oba vtoževana dodatka ne normira na ure rednega dela.
ZVis člen 63. URS člen 14, 14/2, 22. ZPP člen 2, 2/1, 154, 154/3, 158, 158/1, 214, 214/1, 214/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2--8, 339/2-14.
prikrajšanje pri plači - dejanski obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - trditvena podlaga - uspeh strank v postopku - sprememba odločitve o pravdnih stroških - delni umik tožbe
V tem sporu je bilo treba primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter tako preveriti, ali je bila tožnica, ki je kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO kot višja predavateljica (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki so na 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO kot višji predavatelji (in druge obveznosti). Tožnica je bila lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076977
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97e. URS člen 22. ZDR-1 člen 4. ZPP člen 8, 214, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško urjenje - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - delovni čas - vojak - razlika v plači
Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da toženkine trditve o obstoju izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES spadajo kvečjemu v okvir 17. člena te direktive. Ta člen našteva primere, v katerih države članice lahko odstopijo od taksativno določenih členov direktive, če zaradi posebnih značilnosti izvajane dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba navedenega člena direktive mogoča le, kadar vojaška oseba opravlja dejavnost, ki v celoti spada na področje direktive (prim. C-742/19, tč. 86). V obravnavanem sporu pa je bilo ugotovljeno ravno nasprotno, in sicer da je tožnikovo delo predstavljalo vojaško dejavnost, ki je izključena s področja uporabe direktive. Pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba v vsakem primeru (ne glede na uporabo ali neuporabo direktive) presojati, ali obstajajo elementi delovnega časa, zato ni pravilno.
OZ člen 82. ZS člen 109. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (1991) člen 20, 20-2. ZDR-1 člen 9, 51, 159.
odmera letnega dopusta - ohranitev pridobljenih pravic - pogodba o zaposlitvi - pravice delavca, določene v KP in v aktu delodajalca - prenehanje veljavnosti kolektivnih pogodb
Ob uporabi razlagalnih pravil 82. člena OZ in določbe 51. člena v povezavi z 9. členom ZDR-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se stranki glede odmere letnega dopusta dogovorili za uporabo PKP. Ta je v tretjem odstavku 3. člena določala, da se v primerih, ko PKP posameznega vprašanja ne opredeljuje ali pa je v nasprotju z zakonom, uporablja določba KPPN, in sicer 2. točka 20. člena KPPN. Po tej je toženka tožnici od leta 2014 do 2019 odmerjala letni dopust v trajanju 37 dni, in sicer izhodiščni dopust v višini 20 dni (po ZDR-1, ki v 159. členu določa minimalno trajanje letnega dopusta v dolžini štirih tednov), 4 dni za strokovno zahtevnost delovnega mesta, 2 dni za pogoje dela, 5 dni za tožničino dopolnjeno starost 50 let in 6 dni za njeno delovno dobo. Glede na to, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da PKP tudi za tožnico velja enako kot za toženko, te določbe v pogodbi o zaposlitvi pa soglasno tudi nista spremenili, določba 17. člena pogodbe o zaposlitvi še vedno velja.
Sodišče je v novem sojenju na podlagi določbe 109. člena Zakona o sodiščih v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS iz razveljavitvenega sklepa, da zgolj prenehanje veljavnosti PKP, ki je prenehala veljati 2. 2. 2020, in prenehanje veljavnosti KPPN z dnem 6. 9. 2009 samo po sebi še ne utemeljuje zavrnitve zahtevka, kot sta to storili nižji sodišči. Spregledali oziroma napačno sta tolmačili 51. člen ZDR-1, po katerem delavec ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077182
ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 14/3-1. ZPP člen 18, 274, 339, 339/2, 339/2-1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4, 4/3. ZDR-1 člen 6.
Predmet tožbenega zahtevka je razveljavitev ocenjevalnega lista za oceno delovne uspešnosti in sklepa o preizkusu ocene, ki ju je tožena stranka sprejela v okviru ocenjevanja uradnikov na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba). O tožbenem zahtevku je na prvi stopnji odločila sodnica posameznica, glede na pravila o sestavi sodišča prve stopnje pa bi moral odločiti senat. Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti in je samo ne more odpraviti.
Sodišče prve stopnje je s tem, da je ugodilo zgolj delu tožničinega tožbenega zahtevka za razveljavitev ocene, ne da bi zadevo vrnilo toženki v novo ocenjevanje, odločalo mimo zahtevka in mimo trditev obeh strank.
Materialni predpisi ne dajejo pravne podlage, da bi sodišče samo nadomestilo delovno oceno delavca.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00076773
ZIZ člen 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-2, 231. OZ člen 356. ZDR-1 člen 202.
nezakonita odpoved delovnega razmerja - reintegracija delavca - izplačilo plač - rok za vložitev predloga za izvršbo - prekluzivni rok - zastaranje
Zakon za reintegracijo na delo določa prekluzivni rok šest mesecev od izvršljivosti sodbe, v katerem mora delavec zahtevati vrnitev na delo, drugače to pravico izgubi, s tem pa za obdobje od izvršljivost sodbe dalje izgubi tudi pravico do izplačila plače, saj ima slednja svoj temelj v delovnem razmerju oziroma je neločljivo vezana na obstoj delovnega razmerja. Povedano drugače, delavec, ki želi doseči izplačilo plače ali razlike v plači tudi za obdobje po izvršljivosti sodbe, s katero je ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, mora v prekluzivnem roku šestih mesecev zahtevati reintegracijo po nezakonito odpovedani pogodbi, saj šele s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja pridobi tudi pravico do dohodkov iz tega razmerja.
Ker upnica ne trdi, da bi tak predlog vložila, je pravico do vzpostavitve delovnega razmerja po prvotni pogodbi izgubila, s tem pa je za obdobje od 23. 6. 2013 dalje izgubila tudi pravico zahtevati razliko med plačo, ki jo je prejemala po novi pogodbi o zaposlitvi, in plačo po tej prvotni pogodbi. Že iz tega razloga je ob pravilni uporabi materialnega prava dolžnikov ugovor za terjatve, zapadle od 23. 6. 2013 dalje, utemeljen, saj upnica zanje več nima izvršilnega naslova, sodišču pa zastaranja tega dela terjatve zato niti ne bi bilo treba presojati.