ZDR-1 člen 85, 86, 86/1, 89, 89/1, 89/1-5, 89/2, 109, 109/2, 118, 118/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas - neuspešno poskusno delo - ocena poskusnega dela - obrazloženost - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi
Za presojo (ne)zakonitosti odpovedi je ključen 9. člen PKP, ki med drugim določa: komisija mora pred potekom poskusnega dela izdelati poročilo o poteku in oceno poskusnega dela; oceno mora obrazložiti; poročilo mora vročiti tudi delavcu na poskusnem delu; delavec mora biti z oceno o opravljenem poskusnem delu seznanjen tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, sicer se šteje, da je poskusno delo uspešno opravil. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožnica z oceno poskusnega dela ni bila seznanjena tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, je utemeljeno zaključilo, da se upoštevaje 9. člen PKP šteje, da je poskusno delo opravila uspešno. Odpoved je nezakonita, ker ni bil podan utemeljen odpovedni razlog, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).
URS člen 22. ZPP člen 213, 215, 339, 339/2, 339/2-18, 339/2-14. ZDR-1 člen 6, 6/1, 89, 89/1, 89/1-1, 90.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - zaposlitev drugega delavca - (ne)izvedba predlaganih dokazov
Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso bistveni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Ne velja pa obratno; sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga, s katerim stranka dokazuje nasprotno, kot je na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno. Prav za takšno situacijo gre v tej zadevi. Tožnica je s predlaganim in zavrnjenim predlogom dokazovala, da je toženka na novo zaposlovala za dela, ki jih je sama opravljala (njej pa podala odpoved iz poslovnega razloga), torej ravno nasprotno dejstvo, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo (štelo za dokazano).
ZDR-1 člen 202. OZ člen 341, 364. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
referenčno obdobje - višek ur - pripoznava dolga - zastaranje terjatev iz naslova plač
V skladu z 202. členom ZDR-1 zastarajo terjatve iz delovnega razmerja, med katere sodi tudi vtoževano plačilo iz naslova presežka ur, v roku 5 let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vtoževano plačilo nadur za referenčno obdobje, ki se je končalo 30. 6. 2012, zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za julij 2012, torej 5. 8. 2012, in pravilno zaključilo, da navedeno pomeni, da je 5-letni zastaralni rok vtoževane terjatve začel teči 6. 8. 2012 in se je iztekel 6. 8. 2017. Ker je bila tožba vložena 12. 11. 2021, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova terjatev zastarala.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi moralo biti za presojo, ali gre za pripoznavo zastaranega dolga glede na stališče teorije in sodne prakse, že iz same listine jasno in nedvoumno razvidno, da v njej tožena stranka kot dolžnica, pripoznava svoj dolg do tožnika kot upnika iz naslova plačila za nadurno delo. Poimensko bi moral biti v izjavi zapisan tožnik (kot upnik) in zapisana bi morala biti višina dolga, ki se pripoznava. Pripoznava namreč velja le do višine izrecno pripoznanega dolga in se pretrga zastaranje le do te višine, v presežku (če ta obstaja) pa teče naprej, saj za presežek terjatev ni pripoznana. Iz dopisa z dne 22. 6. 2017 ne izhaja jasna, nepogojna in določna izjava o pripoznavi točno določene višine dolga, ki bi se nanašala neposredno na tožnika in njegovo delovno razmerje ter presežne ure.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077954
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1/3. ZObr člen 97č. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - vojak - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - uporaba direktive
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da varovanje državne meje ni pomenilo izrednega dogodka v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19. O tej izjemi ni mogoče govoriti v primeru večletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedmi prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU. V zadevi C-211/2019 (UO proti Készenléti Rendőrség) je Sodišče EU izpostavilo, da se Direktiva 2003/88/ES uporablja tudi v primeru opravljanja nalog nadzora na zunanjih mejah države članice oziroma v primeru prihoda državljanov tretjih držav na navedene meje, razen če iz vseh upoštevnih okoliščin izhaja, da se naloge izvajajo v okviru izrednih dogodkov. O pravno relevantnem izrednem dogodku je mogoče govoriti v primeru okoliščin, ki so po svoji teži in obsegu izredne, kot so npr. naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče ... Takih okoliščin sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo, saj ne izhajajo niti iz trditev strank niti iz izvedenih dokazov.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076823
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-2, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. URS člen 22. ZDR-1 člen 4, 142. ZOZ člen 2, 96, 97e. KPJS člen 21. OZ člen 229, 347, 347/1. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - usposabljanje vojakov
Aktivnosti terenskega usposabljanja kandidatov za častnike v C. (aprila 2019 in junija 2020) ter usposabljanja kandidatov za častnike na mednarodni vojaški vaji v Nemčiji (v novembru 2018) so takšne narave, da je izključena uporaba Direktive 2003/88/ES.
poškodba delavca pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - zastaranje odškodninske terjatve - ustalitev zdravstvenega stanja - začetek teka zastaralnega roka - objektivni zastaralni rok
Prvostopenjski oceni, ki začetek teka objektivnega zastaralnega roka navezuje na dan škodnega dogodka, pritožba ne nasprotuje, zato je pritožbeno sodišče nanjo vezano. V posledici te ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do dneva vložitve tožbe potekel 5-letni zastaralni rok (čemur pritožba prav tako ne nasprotuje). Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo že zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka.
Toženka bi morala postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izvesti skladno z določili prvega in drugega odstavka 85. člena ZDR-1, česar pa ni storila. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku že iz tega razloga nezakonita.
Neutemeljene so toženkine pritožbene navedbe, da je tožniku podala izredno in ne redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V izpodbijani odpovedi je namreč jasno in izrecno navedeno, da toženka podaja tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in da se zavezuje tožniku plačati denarno povračilo namesto 15-dnevnega odpovednega roka. Tudi iz obrazložitve odpovedi ni mogoče zaključiti, da je toženka tožniku podala izredno odpoved.
Za sodno razvezo zadošča tudi obstoj (zgolj) subjektivnih okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Le te pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in jih izčrpno ter prepričljivo obrazložilo. Toženka namreč ni izgubila zaupanja v tožnika zgolj zaradi očitkov v izpodbijani odpovedi, kot poizkuša prikazati tožnik v pritožbi. Sodno razvezo je namreč toženka utemeljevala predvsem s tožnikovimi ravnanji po podaji odpovedi. O skrhanih odnosih in porušenem zaupanju med strankama pa se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi neposredno na samih narokih.
Ni (pritožbeno) sporno, da je toženka tožnika v posledici izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi odjavila iz socialnih zavarovanj tudi v Turčiji, in sicer pod v izpodbijani sodbi obrazloženo odpustno kodo 43. Zato je tožnik s tožbo zahteval tudi izbris te odpustne kode. Sodišče prve stopnje je zahtevku pravilno ugodilo z obrazložitvijo, da je odprava te odpustne kode potrebna v smislu odprave vseh posledic nezakonite odpovedi in vzpostavitve stanja, kot je bilo pred odpovedjo. Neutemeljeno je toženkino pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno za odločitev o tem zahtevku. Skladno s 57. členom ZMZPP je v individualnih delovnih sporih sodišče Republike Slovenije pristojno tudi tedaj, kadar se delo opravlja ali se je opravljalo oziroma bi se moralo opravljati na območju Republike Slovenije, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Posledica v tem sporu izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pa je tudi nesporno vpisana odpustna koda 43 v tožnikovem socialnem zavarovanju v Turčiji. Sodišče prve stopnje je bilo torej pristojno odločati o (ne)zakonitosti izpodbijane odpovedi in posledično o odpravi posledic njene nezakonitosti, med katerimi je tudi izbris sporne odpustne kode.
ZDR-1 člen 179. OZ člen 1. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 23. URS člen 2, 14, 22, 23, 25. ZPP člen 212, 213, 285, 339, 339/1.
sodba presenečenja - odškodnina za plačo - višina plače - materialno procesno vodstvo - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - pretrgana vzročna zveza - sodna razveza - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi
Tožnica je škodo uveljavljala na podlagi pravice do plače, ki ji je pripadala v času delovnega razmerja pri toženki. Ker pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženko zaradi sodne razveze ne velja več, tožnica od toženke ne more zahtevati, da ji od 24. 1. 2022 še naprej zagotavlja pravico do plače po razveljavljeni pogodbi o zaposlitvi v obliki izgubljenega zaslužka na podlagi odškodninske odgovornosti, ne glede na to, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo ustaljeno sodno prakso, da gola ugotovitev, da je bila odpoved nezakonita, še ne pomeni, da je podana protipravnost. Sodna praksa se je o tem že večkrat izrekla, gre za že dlje časa ustaljeno stališče, zato sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva stranki ni bilo dolžno opozoriti na to sodno prakso, posledično pa je neutemeljen očitek o kršitvi 285. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 100/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - evidentiranje prisotnosti - pravočasnost odpovedi - subjektivni rok - seznanitev s kršitvijo - teža kršitve
Za presojo pravočasnosti podaje odpovedi je pomembno, kdaj se delodajalec oziroma pristojna oseba za podajo odpovedi seznani z razlogi za podajo odpovedi, v tem primeru sta bila za to s strani uprave pooblaščena D. D. in C. C., in ne kdaj so službe toženke pričele ugotavljati, ali prihaja do kršitev. Delodajalec namreč ne more zgolj na podlagi suma pričeti postopka izredne odpovedi, ampak mora najprej ugotoviti vse okoliščine, ki bodo pristojni osebi omogočile sprejem odločitve ali gre za tako hudo kršitev, da se bo odločila za podajo izredne odpovedi.
Ugotovljene kršitve so tako hude, da je toženka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker s tožnikom ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je vedel, kako mora izpolnjevati potne naloge in dovolilnice. Na to je bil opozorjen 19. 10. 2022 skupaj z ostalimi cenilci, pri čemer ne drži, da je bila praksa cenilcev, da niso navedli vseh spisov v potni nalog. Že iz sporočila z dne 19. 10. 2022 izhaja, da to ni bila praksa, tudi A. A. tega ni potrdil, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Tožnik je izpolnil potne naloge in dnevnice z navedbo, da gre na teren zaradi posamičnega spisa, ugotovljeno pa je bilo, da ni šel na teren ne zaradi navedenega spisa ne zaradi katerih drugih spisov, ampak osebnih opravkov.
ZEPDSV člen 18, 18/1, 18/1-2. ZDR-1 člen 13, 51, 44, 126, 127, 128, 129, 134, 135. OZ člen 15. ZPP člen 8, 212, 286, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
nadurno delo - dokazno breme - višina plače - ustni dogovor o plači
V pritožbi toženka neutemeljeno vztaja, da naj bi tri oziroma štirimesečna "prekinitev stikov in odnosov med strankama” v času med izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 in sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 vplivala na obstoj ustega dogovora o mesečni plači v višjem znesku od pogodbeno dogovorjenega (1.250,00 EUR neto oziroma 1.789,80 EUR bruto). Vse tri pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženki so bile sklenjene zvezno, torej brez prekinitev, in sicer pogodba o zaposlitvi z dne 20. 9. 2017 za čas od 21. 9. 2017 do 11. 10. 2019, pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 zaradi povečanega obsega za čas od od 1. 7. 2018 do 11. 10. 2019 in pogodba o zaposltivi z dne 10. 10. 2019 za nedoločen čas od 12. 10. 2019 dalje. Zatrjevana "prekinitev stikov", ki ni imela za posledico tudi prenehanja delovenga razmerja med strankama, ni pravno pomembna in ne more vplivati na obstoj ustnega dogovora o višini plače.
Ne glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik tedaj ves čas zagotavljal medosebno razdaljo najmanj 1,5 metra, je tožnik s tem, da je zaščitno masko nosil na nepravilen način, pod brado, ravnal neskladno z navodili toženke. Če je tožnik štel, da mu maske glede na možnost zadostne medosebne razdalje ni bilo treba nositi, bi lahko policijski postopek opravljal brez nje, ne pa tako, da je imel masko nepravilno nameščeno pod brado. Nepravilno nameščena maska in siceršnje pomanjkljivosti pri njegovi urejenosti skupaj predstavljajo očitano lažjo disciplinsko kršitev, za katero mu je toženka utemeljeno izrekla najblažjo sankcijo, ki je mogoča v delovnem razmerju (opomin).
URS člen 14, 22, 23. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. KZ-1 člen 37, 251, 251/1, 251/3, 259, 259/1. ZJU člen 93.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - lažni podatki - cepljenje - potrdilo
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil dne 27. 9. 2021 ob 15.24 uri v eRCO za tožnico narejen neresničen vpis podatkov, da je bila tožnica s prvim odmerkom cepiva proti Covid-19 cepljena dne 16. 7. 2021, z drugim odmerkom pa 13. 8. 2021. Datuma sta neresnična oziroma lažna, tožnica namreč ni bila cepljena, kar ni bilo sporno. Na podlagi navedenega vnosa je bilo izdano lažno digitalno COVID potrdilo s QR kodo, ki je bilo prevzeto 28. 9. 2021 ob 10.13 uri preko portala Zvem.eZdrav.si. Tožnica je večkrat uporabila lažno Covid potrdilo kot pravo, in sicer pri preverjanju izpolnjevanja pogojev PCT ob vstopu v Zdravstveni dom F. (7. 10. 2021, 13. 10. 2021, 21. 10. 2021, 25. 10. 2021, 4. 11. 2021 in 16. 11. 2021), pri čemer je vedela, da gre za lažno potrdilo. Potrdilo je tožnica hranila doma in je bilo dne 18. 11. 2021 zaseženo med hišno preiskavo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je z očitanim ravnanjem tožnica naklepno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) - 1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zaradi česar je izredna odpoved zakonita. Ker se je izkazala s ponarejenim Covid potrdilom, je namreč tožnica izpolnila znake zakonsko določenega izvršitvenega dejanja uporabe ponarejene listine kot prave.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076891
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/3. ZPP člen 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje
Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža (varovanje objektov) ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki jo izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076500
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZPP člen 158, 158/1.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - varovanje državne meje - straža - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19).
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tudi glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 33, 34, 35, 37, 45, 48, 48/1, 85, 89, 89/1, 89/1-3,. URS člen 22, 49, 50. ZNB člen 31, 31/1, 31/2, 32. ZVZD-1 člen 5, 12, 12/1. ZPP člen 8, 125, 125/3, 286b, 286b/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-1, 339/2-2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-13, 339/14, 339/2-15. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 9, 9/2, 9/2-b, 9/2-c, 9/2-g, 9/2-i. Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 10a.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pogoj PCT - zaščitna maska - odklonitev testiranja
Tožnica je poleg ključka priložila tudi večino listin, ki so bile na tem nosilcu (A 21 do A 29), in se nanašajo na medicinska vprašanja, povezana z virusom SARS-CoV-2, te pa je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje pa ni odločalo o medicinskem vprašanju, zato pritožba zmotno meni, da je izostala vsebinska presoja dokazov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pravilo o oblikovanju dokazne ocene iz 8. člena ZPP, saj je metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene bistveno kršen le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Tega dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati.
URS člen 14, 14/2, 22. ZPP člen 151, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZVis člen 37, 63.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti - stroški dopolnitve izvedenskega mnenja
Tožničine obveznosti je bilo treba primerjati z obveznostmi predlagateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa. Preveriti je bilo potrebno, ali je bila tožnica kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih v enakem položaju v primerjavi z visokošolskimi učitelji (višjimi predavatelji), ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost. Tožnica je namreč lahko bila s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice. Za ugotovitev pravilnost obračuna plače je ključna primerjava vseh obveznosti tožnice med celotnim študijskim letom, ki je trajalo 52 tednov, z obveznostmi višjih predavateljev oziroma docentov, ki so imeli skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa.
ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZPP člen 152, 154, 339, 339/2, 339/2-13. URS člen 24.
stroški prihoda priče na sodišče - ravnanje stranke
Po določbi 152. člena ZPP vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Tožnica je na naroku 2. 2. 2023 predlagala izločitev sodnega senata, zato priča A. A., ki je bila vabljena na navedeni narok, ni mogla biti zaslišana. Glede na to, da je situacijo, da priča ni mogla biti zaslišana, povzročila tožnica, je podan pravni položaj, da tožnica v skladu s 152. členom ZPP sama krije stroške priče za pristop na narok, saj jih je povzročila s svojim ravnanjem. Za presojo o tem, da so stroški nastali zaradi ravnanja tožnice, je bistveno tudi, da je predsednica sodišča prve stopnje s sklepom št. Su 58/2023 - 3 z dne 20. 2. 2023 zavrgla tožničin predlog, tožnica pa v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 733/2021 z dne 5. 1. 2023 te odločitve ni izpodbijala. Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno zavzema za to, naj sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da plačilo stroškov priče naloži v plačilo toženki, ki je zaslišanje priče A. A. predlagala.
ZPP člen 212, 236, 286, 337, 337/1. ZDR-1 člen 137, 138.
dokazni predlog za zaslišanje priče - naslov priče - zavrnitev dokaznega predloga - nadomestilo plače - neupravičena odsotnost z dela - višina plače - dogovor o plači
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov dokazni predlog z zaslišanjem priče. Tožnik je bil skladno z 236. členom ZPP dolžan navesti tudi prebivališče oziroma zaposlitev predlagane priče, česar se je očitno zavedal, saj je navedel, da bo njen naslov sporočil naknadno. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo tožnika še posebej pozivati k sporočitvi naslova priče.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik obstoja tega dogovora ni dokazal. Nenazadnje ga ni potrdil niti z lastno izpovedbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo trditvam toženke in izpovedbi njenega zakonitega zastopnika o višini plače kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi in kot izhaja iz plačilnih list.
Delovnopravna ureditev ne predvideva obveznosti plačila nadomestila plače v primeru neupravičene odsotnosti delavca z dela. Obveznost izplačila plače namreč ni avtomatična posledica obstoja delovnega razmerja med strankama, temveč predstavlja protidajatev za opravljeno delo, razen v izjemoma zakonsko navedenih primerih, ko je delavec upravičen do nadomestila plače.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7-1. ZDR-1 člen 64, 137, 137/7. ZJU člen 140, 140/2. ZNOMCMO člen 20, 20/1.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi toženka tožnika vzpodbudila k izrabi letnega dopusta za leto 2020 in ga hkrati poučila o možnosti izgube pravice (tega ni niti konkretizirano zatrjevala). Da bi se svoje odškodninske odgovornosti razbremenila, ne zadošča, da je bil tožnik seznanjen s številom dni letnega dopusta in referenčnim obdobjem oziroma obdobjem za prenos ter da bi eventualno ob boljšem načrtovanju lahko izrabil več letnega dopusta, kot so ga drugi policisti. Navedeno niti ni bistveno; ni bistveno, kdaj in koliko dni letnega dopusta so izrabili drugi policisti, ki so bili prav tako kot tožnik v letu 2021 (in 2022) napoteni (C.), prav tako ni bistveno, kakšna so bila pravila za izrabo letnega dopusta v času napotitve. Bistveno je le, ali je toženka svojo obveznost izpolnila, pri čemer ne zadošča, kar je bilo (zatrjevano in) ugotovljeno, da je bil tožnik pozvan, da načrtuje izrabo letnega dopusta (tako s strani toženke v letu 2020 kot s strani C. v letu 2021, torej v obdobju za prenos). Kot že navedeno, je njeno protipravno ravnanje v tem, da tožnika ni (aktivno) vzpodbudila k izrabi letnega dopusta in da ga ni poučila o tem, da bo sicer pravica izgubljena, kar bi lahko storila vsaj še po tem, ko je 10. 12. 2020 tožnik podal zahtevo za odpravo kršitev pravic.
Glede na ugotovitev o dolgoletni seznanjenosti toženke s konkurenčno dejavnostjo tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila glede očitka kršitve prepovedi konkurence izredna odpoved prepozna, ker ni bila podana najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved oziroma najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1).