DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078529
ZObr člen 97e. ZSPJS člen 32. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - delovni čas
Kriterije, kdaj se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je Sodišče EU med drugim pojasnilo v sodbi C‑742/19.
Skladno s sodno prakso gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede le, kadar gre za operacijo, kjer zaradi teže ali izrednosti ni mogoče načrtovati delovnega časa oziroma bi to pomenilo precejšne tveganje za uspeh operacije. Nanaša se predvsem na vojaško posredovanje, bojno delovanje, bitke oziroma delovanja, ki vključujejo takšne elemente. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da je šlo za vnaprej načrtovano in usklajeno dejavnost z organi policije v mirodobnem času, kjer je SV nudila le podporo pri varovanju državne meje in obvladovanju ilegalnih prehodov in ne za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi in sklepu Pdp 800/2022 z dne 13. 7. 2023, s katero je potrdilo odločitev o reparacijskemu zahtevku do prenehanja delovnega razmerja (in regresih za letni dopust za leta od 2015 do 2018), izhajalo iz plače povprečnega delavca (glede tega sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča ni enotna). Razlogovalo je, čemur pritožbeno sodišče sledi, da se sicer načeloma plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar to ne pomeni, da bi bil tožnik upravičen le do razlike do osnovne plače. Če bi tožnik delo opravljal pri njej, bi mu skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače; s prisojo razlike do osnovne plače njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko. To še toliko bolj velja za čas po prenehanju delovnega razmerja in s tem opravljanja dela.
Neutemeljen je pritožbeni očitek o preuranjenosti odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni prekinilo postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi tožnika zoper sklep Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 118/2023 z dne 10. 10. 2023 in pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča Pdp 72/2023 z dne 11. 4. 2023. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba ni zakoniti razlog za prekinitev postopka v smislu 205. in 206. člena ZPP (VDSS Pdp 652/2013 in Pdp 654/2016, VSL I Cpg 463/2018 in I Cpg 526/2019). Ustavno sodišče namreč v zvezi z ustavno pritožbo presoja obstoj kršitev ustavnih (človekovih) pravic in svoboščin in ne odloča o zakonitosti odpovedi kot predhodnem vprašanju v smislu 13. člena ZPP oziroma 21. člena ZDSS-1.
Tožnik v tožbi ni postavil odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo, zato se do nje ni bilo dolžno opredeljevati. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni protipravnega ravnanja, drugih elementov odškodninske odgovornosti (krivde, vzročne zveze in nepremoženjske škode) ni ugotavljalo.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90. ZPP člen 337, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - navidezni odpovedni razlog - ukinitev delovnega mesta
Pravnomočna odločitev v prejšnjem sporu je temeljila na presoji, da ukinitev delovnega mesta in odpoved nista bili posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela, pri čemer je sodišče upoštevalo, da dva meseca pred odpovedjo še ni bilo te potrebe oziroma da je nastopila šele po tožnikovemu opozorilu na morebitne nepravilnosti v zvezi s sestavo nadzornega sveta, da vodja informatike s predvideno ukinitvijo delovnega mesta ni bil seznanjen, tožnik je bil kot njegova "desna roka" polno zaseden, sam po dodelitvi nalog ukinjenega delovnega mesta svojega dela ni mogel pravočasno opravljati; da je toženka sama navedla, da bo delo prerazporedila med zaposlene, dejansko pa ga je na vodjo informatike in zunanje izvajalce. Dejstva, ugotovljena v tem sporu, so drugačna. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da je toženka delovni proces dejansko reorganizirala. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da pri odpovedih ni šlo za isti razlog, se spor razlikuje od spora, v katerem je bilo odločeno s sodbo VDSS Pdp 931/2016 z dne 13. 4. 2017, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00078388
Aneks k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Slovenije (2017) člen 3, 3/2, 3/3, 3/4. ZPP člen 274, 339, 339/2, 339/2-14. URS člen 22.
napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede - zdravnik specialist - zavrženje tožbe
Pritožba sicer logično izpostavlja, da tožnici ne gre a priori odrekati pravnega interesa, saj sta odločitev neposredne vodje in sklep komisije, ki ju izpodbija, imela vpliv na njen delovnopravni status, to je glede njenega izpolnjevanja pogojev za razporeditev na delovno mesto višjega zdravnika specialista že v letu 2018 (za nazaj). Vendar to ne zadostuje za zaključek o možnosti oziroma dopustnosti njune presoje v sodnem sporu, zato je po prepričanju pritožbenega sodišča odločitev o zavrženju tožbe pravilna. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi o zavrženju tožbe upoštevati, da zoper takšno odločitev delodajalca, ki jo tožnica izpodbija v tem postopku, delavec nima sodnega varstva in zato postavljeni zahtevek iz tega razloga ni dopusten (274. člen ZPP). Po zgoraj citiranih določbah Aneksa, ki se v zvezi s postopkom razporeditve2 na višje vrednoteno delovno mesto edine uporabljajo, namreč ni predvideno sodno varstvo zoper odločitev o (ne)izpolnjevanju pogojev za zasedbo delovnega mesta višjih zdravnikov specialistov. Taka odločitev ostaja v diskreciji delodajalca (neposrednega vodje in strokovnega kolegija oziroma strokovnega vodje, ki morajo podati soglasje k razporeditvi). Ti sprejmejo dokončno odločitev o razporeditvi na višje vrednoteno delovno mesto višji zdravnik specialist in s tem o (morebitni) ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto (četrti odstavek 3. člena Aneksa).
ZDR-1 člen 34, 34/1, 36, 36/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZJU člen 100, 100/2. ZIntPK člen 37. Kodeks ravnanja javnih uslužbencev (2001) člen 15, 15/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - opredelitev kršitve
V sklepih o odpovedi toženka ni navedla in časovno opredelila konkretnih ravnanj, ki zanjo predstavljajo kršitev 100. člena ZJU, kodeksa, 37. člena ZIntPK in 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jih tožnik storil s tem, da toženke ni seznanil oziroma od nje ni pridobil soglasja za opravljanje dejavnosti in zastopanje investitorjev E. pred Upravno enoto F. v upravnih postopkih za pridobitev gradbenih dovoljenj ter pridobivanje mnenj vodovodnega in elektro podjetja. Sodišče v prvem postopku tako niti ni moglo presoditi pravočasnosti odpovedi v razmerju do konkretnih ravnanj tožnika ter ali so ta v konfliktu z interesi toženke oziroma vplivajo na percepcijo o nepristranskem in objektivnem opravljanju javnih nalog. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik za navedena investitorja kot zadnje dejanje njunega zastopanja v upravnem postopku 21. 5. 2021 vložil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker je to storil več kot eno leto pred podano odpovedjo (sklep z dne 5. 5. 2022), bi bila odpoved zaradi tega ravnanja in vseh časovno starejših (če bi jih toženka v izredni odpovedi konkretno opredelila) prepozna in že zato nezakonita. Toženka pa v izredni odpovedi v ničemer ni opredelila, kako naj bi to sodelovanje vplivalo na tožnikovo kasnejše delo pri toženki (v povezavi z izdajanjem lokacijskih informacij ali drugim delom) v času 6 mesecev pred podano izredno odpovedjo.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o sodni razvezi utemeljilo le z argumentom, da je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnikovo delo zaradi dokazanih kršitev (ki pa, kot že rečeno, v tem individualnem delovnem sporu niso bile dokazane), ni pa se opredelilo do ostalih navedb toženke v zvezi s predlagano sodno razvezo in tožnikovih ugovorov glede tega. Tudi sicer so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi za sodno razvezo nejasni. Glede na to tožnik utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče je zato s strani tožnika izpodbijani zavrnilni del sodbe razveljavilo. Posledično je bilo treba ugoditi tudi pritožbi toženke, ki se nanaša na pravilnost odmere denarnega povračila, in tožnikovi pritožbi zoper odločitev o datumu sodne razveze, odmeri denarnega povračila in o stroških postopka ter tudi v tem delu sodbo razveljaviti.
ZPP člen 286b, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 270, 270/1.
odškodninska odgovornost delavca - huda malomarnost delavca - elementi odškodninskega delikta - voznik tovornega vozila - tovor
Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je toženec ravnal hudo malomarno, ko je potrdil prevzem tovora, ne da bi se prepričal o ujemanju podatkov o tovoru in prevoznih listin, ki so mu bili posredovani preko CVS komunikacije, oziroma ko je nato potrdil prevzem ene pošiljke manj od naročenih, ne da bi o tem obvestil disponentko in dobil njeno privolitev. Neresnična je pritožbena navedba, da naj bi toženec jasno in prepričljivo izpovedal, da mu špediter ni želel izpolniti in podpisati tovornega lista, saj to iz njegove izpovedi ne izhaja. Toženec pred sodiščem prve stopnje ni prerekal trditve tožeče stranke, da bi moral o manjkajočem tovoru obvestiti pisarno. Izpovedal je le, da so eno paleto vzeli nazaj dol, rekoč, da gre za B., in je nato to javil disponentki po telefonu. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec ni dokazal, da bi disponentka potrdila spremembo tovora oziroma prevzema in nakladanja štirih palet. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta poleg hudo malomarnega ravnanja podana druga elementa odškodninskega delikta (vzročna zveza in škoda v vrednosti izgubljene pošiljke, ki jo je tožeča stranka konkretizirala v dopolnitvi tožbe z dne 25. 3. 2021). Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni utemeljila, za kakšno škodo gre, in da je tožbeni zahtevek nesklepčen.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 118. ZPP člen 8, 339, 339/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - grožnja - izguba medsebojnega zaupanja - fizično nasilje
Vsakršno fizično nasilje je nedopustno in predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ravnanje tožnice, grožnja z udarcem in met ključa v obraz sodelavca, je bilo lahko storjeno le naklepno. Tožnica se je zavedala kaj počne in je to tudi želela storiti oziroma je v to vsaj privolila. Okoliščina, da je bila morebiti razburjena zaradi izjave sodelavca in je reagirala hipno, na to ne vpliva. Fizični obračun z metanjem stvari v obraz zaradi izrečenih besed, ki v tem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča niso bile neprimerne, se ne more obravnavati kot obramba. Toženka je dokazala tudi, da je zaradi ravnanja tožnice izgubila zaupanje vanjo, zato delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.
URS člen 14, 14/2. ZVis člen 63. ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti - stroški postopka - uspeh strank v postopku
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18 z dne 12. 5. 2022, izdane v istovrstnem sporu (ki jih je povzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022 z dne 12. 10. 2022). Ustavno sodišče RS je presojalo, ali je skladno z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) toženkino stališče (pri katerem vztraja v pritožbi), da način obračuna plače ni odvisen od trajanja programa, pri katerem je sodeloval predavatelj, temveč od njegove tedenske obveznosti, ki jo določa 63. člen ZVis. Stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano s trajanjem študijskega programa, ima po presoji Ustavnega sodišča RS za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši ustavno načelo enakosti pred zakonom.
Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju izdalo sodbo Pd 410/2009 z dne 20. 4. 2016, o stroških je izdalo dopolnilni sklep z isto opravilno številko z dne 19. 5. 2016, ki je ob izostanku pritožb postal pravnomočen. Z izpodbijanim delom sodbe je tako neutemeljeno ponovno strankama priznalo stroške prvega sojenja (gre za nagrado za narok, nagrado za postopek in pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev po ZOdvT, vse skupaj z davkom na dodano vrednost v višini 1.674,45 EUR, ki jih je neutemeljeno strankama priznalo sodišče prve stopnje). Poleg tega je zmotno izračunalo uspeh strank v postopku. Ni upoštevalo, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 14. 4. 2017 v novem sojenju tožbo delno umaknila, zahtevala je še plačilo 25.563,93 EUR in kapitalizirane zakonske zamudne obresti v znesku 6.184,32 EUR, skupaj 31.748,25 EUR (glavnica). S tem zahtevkom je uspela v celoti, kar pomeni, da je upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP upravičena do povrnitve vseh stroškov (obeh ponovljenih sojenj; tudi stroškov za sodnega izvedenca; skupaj 8.825,38 EUR, kar je razlika med 10.499,83 EUR, priznanih s strani sodišča prve stopnje, in 1.674,45 EUR prvega sojenja), pri čemer je pritožbeno sodišče enako kot v istovrstnih zadevah upoštevalo stroške, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje, saj jih stranki v pritožbah ne izpodbijata.
denarno povračilo namesto odpovednega roka - veljavnost dogovora - datum prenehanja delovnega razmerja - bolniški stalež
Člen 96 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da se lahko delavec in delodajalec dogovorita o ustreznem denarnem povračilu namesto dela ali celotnega odpovednega roka, ta dogovor pa mora biti v pisni obliki. Tožnica in toženka sta tak sporazum sklenili 17. 11. 2022 in se v njem dogovorili, da se odpovedni rok skrajša, da se veljavna pogodba o zaposlitvi razveže 18. 11. 2022, da se s tem dnem tožnico odjavi iz obveznih socialnih zavarovanj ter da ji pripada nadomestilo za skrajšanje odpovednega roka v višini preveč izplačanega regresa za letni dopust za leto 2022 ter se ti terjatvi pobotata. Za veljavnost tega sporazuma, sklenjenega v času trajanja odpovednega roka, sta izpolnjena pogoja pisnosti in dogovora o ustreznem denarnem povračilu namesto dela odpovednega roka. Stranki ne zatrjujeta neveljavnosti sporazuma.
Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zmotno štelo, da se ne glede na sklenjeni sporazum določba tretjega odstavka 116. člena ZDR-1 upošteva tako, da tožnici delovno razmerje ne preneha skladno s sporazumom 18. 11. 2022, temveč z dnem zaključka bolniškega staleža. Ni namreč upoštevalo, da je tožnica sklenila sporazum o skrajšanju odpovednega roka na dan, ko je že bila v bolniškem staležu, da je torej kljub temu soglašala s skrajšanjem odpovednega roka tako, da se je ta končal 18. 11. 2022. V primeru, da je delavec v času odpovednega roka začasno nezmožen za delo in mu je zato odobren bolniški stalež, pa vseeno sklene z delodajalcem sporazum o skrajšanju odpovednega roka, s tem izrazi voljo, da kljub začasni nezmožnosti za delo želi, da mu preneha delovno razmerje skladno s sporazumom. Zahteva po upoštevanju določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR-1, po kateri bi delavcu prenehalo delovno razmerje šele po zaključku bolniškega staleža (ali najkasneje s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka), bi v takem primeru izničila namen sklenjenega sporazuma, še posebej, če delodajalec v času sklepanja sporazuma z bolniškim staležem sploh ni seznanjen (tako kot v tej zadevi).
ZPIZ-2 člen 413, 413/1. ZDR-1 člen 142. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 358, 358-5.
voznik avtobusa - poklicno zavarovanje - prispevki - delovni čas
Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, šteje delovno mesto voznik tovornjaka z nosilnostjo pet ali več ton. Pogoja, da voznik prebije na takšnih delih najmanj 80 odstotkov vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, ni mogoče tolmačiti na način, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 odstotkov letnega fonda ur dela, ampak v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa, se tako v smislu sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, vključno z nalogami, ki niso vožnja, kar enako velja za voznike avtobusov, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in se sklicevalo na relevatno sodno prakso. V zvezi z vozniki tovornjakov z nosilnostjo pet ton ali več je bilo odločeno s sodbo VDSS Pdp 182/2023 z dne 19. 9. 2023.
ZDR-1 člen 126. URS člen 14, 14/2, 22, 50. ZPP člen 3, 3/3, 355.
plačilo razlike v plači - dejansko opravljanje dela - novinar - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - dejansko delo na drugem delovnem mestu - ugotavljanje dejanskega stanja
Izhajajoč iz odločitve Ustavnega sodišča RS št. Up-200/22 z dne 18. 3. 2024 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 med obračunano in izplačano plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda. Tožnik je zahtevek vložil, ker naj bi kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delo novinarja opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta novinar specialist. To je zahtevek, ki se mu delavec ne more odpovedati, saj je pravica do izplačila plače (tudi razlike) v ZDR-1 kogentno določena (126. člen). Sodišče zahtevka po vsebini sploh ni presojalo, saj ga je zavrnilo zgolj zato, ker gre za zapadli zahtevek, ki naj bi se mu tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018 odpovedal (četrta točka 13. člena pogodbe o zaposlitvi). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, zavrnilni del sodbe in posledično stroškovni izrek razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).
Tako bo sodišče prve stopnje moralo v novem sojenju presoditi, ali je tožnik v obdobju od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 dejansko opravljal delo novinarja specialista, izvesti vse potrebne dokaze, ki jih zaradi materialnopravno zmotnega stališča ni izvedlo, in odločiti o utemeljenosti zahtevka. Ugotavljanje dejanskega stanja je v prvi vrsti vezano na sojenje na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče le preverja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078531
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZPP člen 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/14.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - delovni čas - plačilo razlike v plači
Sodišče prve stopnje je naloge v okviru A. (A. skupine) in B. (B.) ter vojaško urjenje, vaje in usposabljanje zmotno vezalo na ugotovitev obstoja izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19. Ta izjema se nanaša na posebne dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve navedene sodbe, so nekatere kategorije vojaških dejavnosti v celoti izključene s področja uporabe Direktive 2003/88, kadar so te dejavnosti tako specifične, da neizogibno in trajno nasprotujejo vsakršnemu načrtovanju delovnega časa oziroma spoštovanju zahtev, naloženih s to direktivo. To velja za dejavnosti, ki jih opravljajo pripadniki oboroženih sil, ki jih zaradi njihove visoke usposobljenosti ali izjemne občutljivosti nalog, ki so jim dodeljene, lahko le z veliko težavo nadomestijo drugi pripadniki oboroženih sil s sistemom rotacije, ki bi omogočal, da se hkrati zagotovita spoštovanje maksimalnega delovnega časa in časa počitka, določenih z Direktivo 2003/88, ter dobro izpolnjevanje bistvenih nalog, ki so jim zaupane (75. in 76. točka obrazložitve; 20. točka obrazložitve VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024).
Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah XX Pd 209/2019 v zvezi s Pdp 193/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A. d.o.o. (t. i. IPS - izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika) na delo. Drugih dejavnosti družba A. d.o.o. ni opravljala. Sicer pa tudi za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, torej te dejavnosti ni smela opravljati, toženka pa takega dela ne sprejemati. Dejanski delodajalec tožnika je bila ves čas toženka. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb (toženke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d.o.o. preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d.o.o., glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje tožnika tudi za čas formalne zaposlitve v družbi A. d.o.o., za katerega je odgovorna toženka. Odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnikovo prikrajšanje v obdobju njegovega formalnega delovnega razmerja z družbo A. d.o.o. je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja, uveljavljanih zoper toženko.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00079035
ZDR člen 200. ZPP člen 151, 155.
stroški predsodnega postopka - čista denarna terjatev - procesna predpostavka za vložitev tožbe - direktno sodno varstvo - nepotrebni stroški
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikov zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen. Tožnik je že pred delodajalcem (toženko) uveljavljal čisto denarno terjatev, ki jo v skladu z določbo 200. člena ZDR-1 lahko uveljavljajo tudi javni uslužbenci neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, in predhodni postopek pri delodajalcu ne predstavlja procesne predpostavke za dopustnost vložitve tožbe s takim zahtevkom. Zato se v sodnem postopku v zvezi s temi terjatvami stroški predhodnega postopka ne priznavajo kot potrebni stroški sodnega postopka ne glede na to, ali se uveljavljajo kot del sodnih stroškov ali kot posebni zahtevek.
plačilo regresa za letni dopust - sorazmerni del regresa - zaslišanje strank - stroški postopka - pavšalne trditve
Tožnik je od toženke zahteval, da mu plača pripadajoči regres za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpisa obdobij zavarovanj iz ZZZS pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženki od 19. 2. 2019 do 30. 9. 2020 in od 28. 5. 2021 do 4. 11. 2022, zato je bil za leto 2020 upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 9/12, za leto 2021 v višini 7/12 in za leto 2022 v višini 10/12 vsakokratne minimalne plače (prvi odstavek 131. člena v povezavi s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1). Tožnik je sicer podal različne navedbe o obdobju zaposlitve pri toženki, kot tudi toženka, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpiska iz ZZZS pravilno ugotovilo, kdaj je bil tožnik dejansko zaposlen pri toženki, zato je neutemeljen očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.
Toženka ni zanikala, da tožniku ni nakazala celotnega pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022 na njegov TRR, ampak je trdila, da mu je nekaj regresa plačala v gotovini. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so tovrstne navedbe pavšalne. Toženka ni navedla, kdaj naj bi tožniku izplačala del regresa za letni dopust v gotovini in v kakšnem znesku, zato sodišče prve stopnje glede na pomanjkljivo trditveno podlago ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem prič A. A. in B. B., saj zaslišanje prič ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.
Pritožba neutemeljeno uveljavljala, da mora sodišče zaslišati vsaj eno stranko. Dokaz z zaslišanjem strank je enakovreden ostalim dokazom, sodišče pa skladno z 213. členom ZPP presodi, katere dokaze bo izvedlo. Svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov mora ustrezno obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje storilo. Prvi odstavek 258. člena ZPP ureja le situacijo, ko se na vabilo na zaslišanje odzove le ena stranka, ne vzpostavlja pa dolžnosti sodišča, da zasliši vsaj eno stranko. Ker se obe stranki brez opravičenega razloga nista odzvali vabilu na zaslišanje, zoper stranko niso dovoljeni prisilni ukrepi, prav tako se je ne more prisiliti k izpovedi (prvi odstavek 262. člena ZPP), je sodišče prve stopnje utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza in ni podana kršitev pravil postopka, ker stranki nista bili zaslišani. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje razloge za opustitev zaslišanja strank navedlo že na zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 17. 10. 2023, toženka pa ni uveljavljala kršitve pravil postopka zaradi opustitve izvedbe tega dokaznega predloga niti ne navaja, zakaj tega ni storila takoj, zato je uveljavljanje tovrstnih kršitev v pritožbi prepozno (286.b člen ZPP).
Toženka nasprotuje tudi odmerjenim stroškom postopka, vendar je pritožba v tem delu neobrazložena. Navaja le, da so odmerjeni v nasprotju z določbo ZPP, kar ne drži, saj je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka upoštevalo uspeh obeh strank in stroške odmerilo skladno z določbo drugega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Skladno s četrtim odstavkom 163. člena ZPP sodišče odloči o stroških postopka v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, zato je neutemeljen tudi ugovor o preuranjeni odločitvi o stroških postopka.
Pravilnik o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na zahtevo delodajalca (2020) člen 16. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 137, 140, 140/1, 141, 141/1, 141/1-4, 229. ZZVZZ člen 13, 13/2, 13/2-2, 31, 29, 31/1, 81, 81/1, 81/1-1, 84, 84/1, 85, 137, 137/1, 137/2. ZPP člen 17, 17/2, 18. ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/8. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-2a.
nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela - sodna nepristojnost
O pravici do nadomestila (o višini nadomestila) za obdobje odsotnosti z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni, odloča zavod po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v upravnem postopku). Zavod skladno s Pravilnikom o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja povrne delodajalcu nadomestilo plače v višini, ki jo obračuna na podlagi predpisov in splošnih aktov, ki urejajo uresničevanje pravice do nadomestila plače (16. člen Pravilnika). Če se delavec (ali funkcionar kot tožnica), z višino nadomestila, ki gre v breme zavoda, ne strinja, mora varstvo uveljavljati v upravnem postopku pri zavodu in šele po tem pred sodiščem, pri čemer je pristojno sodišče v socialnem sporu (točka 2.a prvega odstavka 7. člena ZDSS-1). Tožnici je torej pravica do pravnega varstva v zvezi s pravilno odmero nadomestila za čas bolniškega staleža nad 30 delovnih dni zagotovljena v ustreznem postopku, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker je odločanje o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela kot pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njeni višini v pristojnosti zavoda, v tem sporu ni podana sodna pristojnost (18. člen ZPP).
OZ člen 149, 179, 179/2. ZVZD-1 člen 5, 12. ZDR-1 člen 45.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - varno delo - rana - zlom - poškodba delavca pri delu
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da drugo toženka delovnega procesa ni organizirala tako, da bi preprečila poškodbe s tem, ko ni poskrbela za izvedbo ustrezne obdelave kovinskih trakov in da ta naloga ni bila v domeni posameznega operaterja stroja, torej tožnika. Tožnik pa izmere kovinskih trakov, pred vstavitvijo v stiskalnico, ni bil dolžan kontrolirati.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni podana objektivna odgovornost drugo toženke. Skladno s 149. členom OZ se namreč za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da iz te stvari oziroma dejavnosti izvira, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bil izhodiščni vzrok nastanka škodnega dogodka zagozditev kovinskega traku, čemur je botrovala njegova neustrezna oziroma neenakomerna širina in da v tem primeru za nastalo škodo odgovarja tisti, kateremu je možno pripisati krivdno ravnanje. V tem primeru pa je izključena uporaba pravil objektivne odgovornosti, saj je lahko opustitev zagotovitve pogojev za varno opravljanje dela zgolj posledica ravnanja oziroma pasivnosti druge toženke, česar pa objektivna odgovornost ne zajema. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da drugo toženka tožniku za nastalo škodo ni objektivno odškodninsko odgovorna, je pa podana njena krivdna odgovornost, saj delovnega procesa ni organizirala tako, da bi preprečila poškodbe, s čimer ni zagotovila varnega opravljanja dela. Tudi ugotovitev sodišča, da drugo toženka ni namestila na stiskalnico obveznih varnostnih opozoril za varno delo in ni poskrbela za pravilno nastavitev stroja (razmak je bil 2 cm, čeprav bi po mnenju izvedenca lahko bil največ 4 mm zračne reže), ne pomeni, da je podana objektivna odškodninska odgovornost toženk, saj se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca.
Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi sam prispeval k nastanku škode in da sodišče ne bi smelo določiti njegov prispevek k škodnemu dogodku v obsegu 20 %. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo okoliščino, da je tožnik na dan škodnega dogodka prvič opravljal nalogo izdelave podložk na navedeni stiskalnici in da tudi sicer dela na tem orodju ni opravljal pogosto. Tožnik je izpovedal, da je bil poučen o varnem delu, ampak ne na dotični stiskalnici. Iz potrdila o uspešno opravljenem teoretičnem in praktičnem usposabljanju iz varnosti pri delu in požarne varnosti z dne 28. 9. 2017 izhaja, da je bil tožnik usposobljen za delo na stiskalnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za delo na navedeni stiskalnici in seznanjen s prepovedjo poseganja v delujoč stroj, a kljub temu pred pričetkom odpravljanja zataknjenega obdelovanca, stiskalnice ni ustrezno ustavil, zato je sodišče tožniku prisodilo soprispevek v obsegu 20 %. S svojim ravnanjem je tožnik namreč kršil 12. člen ZVZD-1.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078538
Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. ZDOdv člen 41, 41/3, 41/4.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - delovni čas - plačilo razlike v plači - potrebni stroški postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila glede stalne pripravljenosti, ki je bila tožniku odrejena v zvezi z operativnim urjenjem, podana izjema iz prve alineje prve točke izreka sodbe C‑742/19, ki to dejavnost izključuje iz področja uporabe direktive. Pri tem ni odločilo v nasprotju s sodno prakso, na katero se sklicuje pritožba. Presoja sodišča prve stopnje je skladna z merili iz sodbe VIII Ips 196/2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU glede uporabe direktive za vojaške osebe in glede ureditve, po kateri se pripravljenost ne šteje v delovni čas. V sodbi C‑742/19 je Sodišče EU pojasnilo, da se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe direktive.
Uporabe prava EU ni mogoče izključiti v zvezi z vsemi dejavnostmi oboroženih sil, temveč samo tistih, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago v zvezi s svojim delom na straži in na državni meji, ki ga je tudi zadostno časovno opredelil. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku utemeljeno ugotavljalo sporna dejstva glede vpetosti tožnika v te dejavnosti.
Pritožba utemeljeno navaja, da tožniku ni mogoče naložiti plačila stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženka odstopila ta spor v reševanje Zunanjemu oddelku Državnega odvetništva na Ptuju. V skladu s tretjim odstavkom 41. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv; Ur. l. RS, št. 23/2017 in nadaljnji) se zunanji oddelki štejejo za zunanje organizacijske enote državnega odvetništva, ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. Organizacijo ter stvarno in krajevno pristojnost sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva določi minister s podzakonskim predpisom po predhodnem mnenju generalnega državnega odvetnika (četrti odstavek citiranega člena). V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017), ki ureja stvarno in krajevno pristojnost, Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju, medtem ko pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) zastopa subjekte Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Stroški, ki so nastali zato, ker je toženka odstopila spor v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, kot bi bil zanj krajevno pristojen po določbah Pravilnika, niso potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP in jih je toženka dolžna kriti sama. Glede na navedeno toženki ne pripada povračilo stroškov, ki jih ji je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na narok (skupno 80 točk za dva naroka) ter kilometrina za prihod na naroka v skupnem znesku 53,32 EUR.
URS člen 22, 25. ZPP člen 7, 212, 214, 214/1, 214/2, 319, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15,. ZDR-1 člen 144, 146, 148. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) točka 11. ZZDej člen 52a.
referenčno obdobje - neenakomerno razporejen delovni čas - nadurno delo - dodatek za nadurno delo - koriščenje ur - delovni čas
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni kršilo 319. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.
Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo utemeljeno materialnopravno odločitev, da je tožnica za ure, ki jih je izrabila kot proste po koncu posameznega fiksnega referenčnega obdobja, upravičena do plačila vtoževanega 30-odstotnega dodatka.