ZDR-1 člen 11, 35, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZDSS-1 člen 34. ZVZD-1 člen 51. OZ člen 136.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - alkoholiziranost delavca na delovnem mestu - razsodnost - sodni izvedenec - naklep delavca
Pri tožniku je alkotest pokazal vrednost kar 1,43 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kot pomožni komunalni delavec pa se je veliko gibal in svoje zadolžitve opravljal po celotnem območju centra za ravnanje z odpadki, kjer vozijo težki, veliki delovni stroji in tovornjaki, ki odvažajo odpadke, zaradi česar je moral biti pri delu še posebej pazljiv in pozoren, zato je njegovo alkoholizirano stanje predstavljalo potencialno ogrožanje oziroma nevarnost tako zase kot za druge zaposlene ter za premoženje toženke.
OZ člen 130, 130/1, 319, 319/1. ZJU člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/1, 34.
vračilo stroškov specializacije - obljuba dana drugemu - predstojnik - Republika Slovenija
Toženec se je pogodbah o osnovnem in specialističnem izobraževanju in usposabljanju zavezal določen čas ostati v delovnem razmerju pri ministrstvu B. (in ne katerem koli drugemu ministrstvu). Delodajalec v državnem organu je sicer res Republika Slovenija (prvi in drugi odstavek 3. člena ZJU), vendar pa pravice in dolžnosti delodajalca v državnem organu izvršuje predstojnik (prvi odstavek 4. člena ZJU) oziroma z njegove strani pooblaščena oseba (34. člen ZJU). Toženec ni zatrjeval, da bi mu predstojnik ministrstva B. ali pa ustrezno pooblaščena oseba (le) tega ministrstva odpustila dolg plačila sorazmernega dela stroškov usposabljanja in izobraževanja. Obveznost namreč preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (prvi odstavek 319. člena OZ). Toženec pa tega ni zatrjeval, pač pa je zatrjeval, da so mu na ministrstvu A. obljubili, da mu teh stroškov usposabljanja in izobraževanja ne bo treba plačati. Obljuba, dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, pa ne veže tretjega - v konkretnem primeru ministrstva B. (prvi odstavek 130. člena OZ).
Pri vprašanju, kdaj se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ne gre (le) za vprašanje, koliko časa mine od izpolnitve zahtevka do umika tožbe, ampak je bistveno, da vmes ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
delo z elementi delovnega razmerja - avtorska pogodba - rok za sodno uveljavljanje pravic - prenehanje opravljanja dela - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Med strankama vsaj od 1. 10. 2023 dalje ni bilo več elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, zato dne 16. 11. 2023 vložena tožba ni vložena v 30-dnevnem roku iz 200. člena ZDR-1. Pri tem ni pomembno, da je toženka s tožnico sklenila še eno avtorsko pogodbo za čas od 1. 10. 2023. Bistveno je, da tožnica od 1. 10. 2023 dela za toženko ni več opravljala, niti po avtorski pogodbi.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00084456
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1. KZ-1 člen 37, 143, 143/1, 143/2, 143/7, 204, 204/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - tatvina - neuspelo napeljevanje - zloraba osebnih podatkov - pravočasnost odpovedi - seznanitev z odpovednim razlogom - predstojnik
Trenutek ugotovitve odpovednega razloga je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, ko gre za odpoved policistu, pravilno vezalo na seznanitev s strani (v. d.) generalnega direktorja policije in ne že na morebitno predhodno seznanitev s posamezno od kršitev s strani službe, ki je pripravljala odpoved, niti na trenutek, ko bi morala biti po notranjih pravilih o kršitvi seznanjena Služba generalnega direktorja policije oziroma slednji, vendar ni bil.
Sodišče v delovnem sporu lahko samo presoja in ugotavlja, ali ima določena kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja znake kaznivega dejanja ne glede na odločitev upravičenega tožilca o kazenskem pregonu. Ni potrebna niti uvedba kazenskega postopka, še manj pa, da bi bila kazenska odgovornost tožnika ugotovljena s pravnomočno sodbo.
Tožnik posameznih očitanih vstopov v računalniško vodeno zbirko podatkov ni uspel upravičiti, saj ni dokazal, da je vanje vpogledoval v službene namene.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - tožba - poprava tožbe - potek roka za popravo tožbe - zavrženje tožbe
Tožnik je prošnjo za brezplačno pravno pomoč vložil, ko se je rok za popravo in dopolnitev tožbe že iztekel. Da bi prošnja lahko vplivala na tek roka, bi jo moral vložiti do njegovega izteka.
zagotavljanje dela - kršenje pravic iz delovnega razmerja - vsebina del
Tožnik od 1. 2. 2021 dalje ni več opravljal bistvenih razlikovalnih del in nalog delovnega mesta pravosodni policist operativni vodja. Toženka je kršila svojo obveznost iz prvega odstavka 43. člena ZDR‑1, s tem ko mu ni zagotavljala dela, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 77, 77-5, 114, 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 325, 325/2.
starejši delavec - varovana kategorija delavcev - varstvo pred odpovedjo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - način prenehanja delovnega razmerja
Starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Posebno varstvo torej velja le pred izrecno navedenimi oblikami odpovedi, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja kot jih določa 77. člen ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča (5. alineja 77. člena ZDR-1).
kršitev materialnih določb zakona - načelo zakonitosti - zakonski znaki prekrška - opis prekrška - izvršitveno dejanje - odgovornost odgovorne osebe - odgovornost pravne osebe - zaposlovanje na črno - izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi
Z odločbo o prekršku storilec odgovorna oseba ni bil spoznan za odgovornega, ker je sam neposredno izvršil očitana prekrška, temveč je bil spoznan za odgovornega, ker je dopustil izvršitev očitanih prekrškov, saj opis dejanja v odločbi o prekršku dopušča možnost, da je bil neposredni storilec prekrška nekdo drug, katerega ravnanje je storilec odgovorna oseba dopustil. Zgolj dopustitev omogočanja dela in dopustitev neizročitve pogodbe o zaposlitvi pa ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrškov po 1. alineji prvega odstavka 23. člena in šestem odstavku 23. člena ZPDZC-1. Dejanje odgovorne osebe, ki je odgovorna za svoje lastno dejanje, mora biti v izreku odločbe o prekršku konkretno opisano. Iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku pa ne izhaja očitek, da je storilec odgovorna oseba prekrška storil s svojim dejanjem (storitvijo ali opustitvijo) in zato ni izpolnjen temeljni pogoj iz 15.a člena ZP-1, da je odgovorna oseba sploh lahko odgovorna za prekršek.
Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 5. ZDR-1 člen 9, 9/2, 33, 34, 84, 87, 87/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 5, 7, 8, 212, 214, 219a, 287, 287/2. URS člen 14, 22, 23, 35, 38. ZJU člen 24, 33, 35, 93, 154. KZ-1 člen 211, 221. ZVOP-1 člen 75.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - pravočasnost podaje odpovedi - kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - evidentiranje prisotnosti
V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. ZDR-1 člen 45, 144, 146, 146/1, 148, 148/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 156/3. OZ člen 131, 132, 190. ZVZD-1 člen 5. ZPP člen 269, 269/4, 286, 286/2, 286/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Toženka je kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Tožnik je zaradi onemogočenega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter izčrpanosti trpel duševne bolečine. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo načelo objektivizacije, pritožbeni očitki o previsoki odškodnini za nepremoženjsko škodo so neutemeljeni.
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila. Okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice. Škoda zaradi kršitve pravice do neplačanega počitka ni ekvivalent plačilu za ustrezno število delovnih ur.
Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati druge pripravljalne vloge tožnikae. Čeprav je ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, postopanje sodišča prve stopnje, ki je vlogo vključno s prilogami (navedbe in dokaze) upoštevalo, ni z ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
KZ-1 člen 211, 221, 221/2. ZDR-1 člen 82, 82/2, 87, 87/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravočasnost podaje odpovedi - ugotovitev razloga za odpoved - dejanski razlog za odpoved - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - kaznivo dejanje goljufije - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi morala toženka v sklepu, s katerim mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala, navesti, kdaj je ugotovila razlog za odpoved. Tega ji zakon ne nalaga, določa le, da mora v odpovedi delodajalec pisno obrazložiti dejanski razlog za podajo (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Kot je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS, se za odpoved, ko je podana, domneva, da je podana v roku. Šele, če se v sodnem postopku vprašanje pravočasnosti izpostavi kot sporno, mora glede na drugi odstavek 82. člena ZDR delodajalec dokazati, kdaj je ugotovil razlog za izredno odpoved.
ZDR-1 člen 9, 9/1, 9/2, 20, 84, 84/1, 85, 89, 89/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1. URS člen 22, 23, 35, 38. ZVOP-2 člen 75. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 5. ZJU člen 33. KZ-1 člen 211, 221, 221/2. ZPP člen 4, 214, 219a, 287.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - kaznivo dejanje goljufije - pravočasnost odpovedi - evidentiranje prisotnosti
Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je subjektivni rok za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 pričel teči že v času, ko je bil predstojnik toženke A. A. V zadevi VIII Ips 29/2019, na katero se sklicuje, je bilo zavzeto stališče, da rok za podajo odpovedi ni pričel teči šele po menjavi predstojnika, vendar je bilo hkrati ugotovljeno, da je bil že predhodni predstojnik seznanjen z vsemi okoliščinami, ki opravičujejo podajo izredne odpovedi, zato ne gre za primerljivo situacijo.
Ker je bilo ugotovljeno, da A. A. ni izdal posebne odredbe o skupinskem evidentiranju, so bile navedbe o tem, da je kot predstojnik skladno s 33. členom ZJU lahko na ta način spremenil Pravilnik o delovnem času, da je le drugače razporedil delovni čas, kar mu naj bi omogočal 5. člen Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, nerelevantne in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno opredeljevati. Tudi sicer pa očitan nepravilen način evidentiranja ne pomeni drugačne razporeditve delovnega časa v posebnih okoliščinah ali dežurstva oziroma pripravljenosti, kar je predmet urejanja 5. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, ampak lažno prikazovanje prisotnosti na delu.
S tem, ko je toženka tožničine kršitve v izredni odpovedi opredelila kot hujše, ni bil kršen 9. člen ZDR-1, prav tako ne 85. in 89. člen ZDR-1. Če splošni akt delodajalca določenega ravnanja ne opredeli kot hujše kršitve, to še ne pomeni, da so s pogodbo o zaposlitvi za delavca določene pravice urejene ugodneje, oziroma da se bo štelo, da gre za hujšo kršitev le, če bo to določal splošni akt ali pogodba o zaposlitvi in je zato možna le redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je ravnanje tožnice, ki je s tujo evidenčno kartico lažno evidentirala prisotnost drugih javnih uslužbenk, hkrati pa je svojo evidenčno kartico izročila drugi javni uslužbenki, da je slednja lažno evidentirala njeno prisotnost, naklepno huje kršila delovne obveznosti. Obseg ur, ki jih je tožnica opravila, dejstvo, da je svoje delo opravila, ali je zaradi tega toženki nastala škoda, na to presojo ne more vplivati.
ZPP člen 156, 158, 158/1. ZDSS-1 člen 19. ZNP-1 člen 40, 40/1, 40/1, 40/4.
kolektivni delovni spor - stroški postopka - načelo krivde - nepravdni postopek
Predlagatelj ne v umiku predloga ne v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila. Drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, pa niso relevantni.
Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe, da stroški niso nastali po predlagateljevi krivdi, brezpredmetne.
Ker ZDR-1 ne loči med vodilnimi in vodstvenimi delavci (vodstveni delavec ni zakonska opredelitev niti kategorija), za presojo izpolnitve tega pogoja ne more biti relevantna ločitev vodilnih in vodstvenih delavcev v statutu toženke, še posebej, če ta kljub izpolnitvi zakonskih kriterijev za vodilnega delavca po 74. členu ZDR-1 tak status takemu delavcu odreka z odkazovanjem na nedefinirano nezakonsko kategorijo (vodstveni delavec).
trpinčenje na delovnem mestu - odškodnina - neenaka obravnava - osebne okoliščine - čakanje na delo
Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala neenako obravnavo, ni pa zatrjevala, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. ZDR-1 (enako 4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo - ZVarD, na katerega se sklicuje pritožba) ugotavljanje diskriminacije in varstva pred njo brez izjeme veže na obstoj osebnih okoliščin.
ZPP člen 213, 215, 224, 224/1, 243, 287. ZDR-1 člen 137, 137/3. URS člen 22. ZZVZZ člen 80, 81. ZPIZ-2 člen 170, 171. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 234, 236, 239.
odškodninska odgovornost delodajalca - obstoj škodnega dogodka - dokazovanje - odločba ZPIZ - poškodba pri delu
Če nasprotna stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, sodišče prosto ocenjuje izvedene dokaze - javno listino in njej nasprotne dokaze, saj dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP ne velja več. Vendar pa je njegov relikt višji dokazni standard, ki ga mora doseči oponent, v konkretnem primeru tožena stranka. Trditveno in dokazno breme je namreč na strani tistega, ki javno listino izpodbija (kar je v konkretnem primeru tožena stranka), ne pa na strani tistega, ki se nanjo sklicuje. Sodišče prve stopnje slednjega ni upoštevalo (spregledalo je dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP), v posledici česar je zmotno porazdelilo dokazno breme in nepravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.
Z neizvedbo tega predlaganega dokaza je tožniku odvzelo pravico do dokazovanja pravno relevantnih dejstev, ki jih je sámo štelo za odločilna ter tako kršilo njegovo pravico do obravnavanja pred sodiščem (pravica do kontradiktornosti), kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS.
ZJU člen 24, 24/2, 24/3, 25, 25/1. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
stroški za prevoz na delo in z dela - obdavčitev - izpolnitev obveznosti
Ker je toženka že izplačala celotni znesek potnih stroškov, do povrnitve katerih bi bila tožnica upravičena za navedeni mesec, le da ga ni v celoti izpolnila v neposredno razpolaganje tožnici, temveč je en del zanjo izplačala državi kot davek, je toženka že v celoti izpolnila uveljavljano obveznost.
Postopek predčasne razrešitve vodilnega delavca ni formaliziran postopek, kar pomeni, da odsotnost jasnejših določb o postopku in razlogih razrešitve (v tožnikovi zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas vodilnega delavca) ne predstavlja načelnih ovir za izključitev ali omejitev možnosti razrešitve tožnika s strani pristojnega organa, ki ga je predhodno imenoval. Skladno z ustaljeno sodno prakso tudi za razrešitev velja, da mora njeno utemeljenost dokazati delodajalec.
Tožniku je z razrešitvijo prenehal mandat in ker je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas trajanja mandata, mu je slednja prenehala veljati po samem zakonu zaradi poteka časa, zato posebna odpoved ni bila potrebna (niti zakonita).
Sodišče ni dolžno izvajati vseh dokazov, temveč le tiste, ki so pomembni za odločitev ter ob predpostavki, da so dokazni predlogi ustrezno substancirani. To pomeni, da predlagatelj dokaza ustrezno navede, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi, v zvezi s predlogom po 227. členu ZPP pa mora tudi določno opredeliti listino, k predložitvi katere naj se pozove nasprotno stranko, ter njeno vsebino. Zgolj tako substanciran dokaz namreč omogoča pravno posledico, ki sledi v primeru, da stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, da jo predloži, to je, da lahko sodišče šteje, da listina obstaja in da je njena vsebina taka, kot zatrjuje nasprotna stranka (5. odstavek 227. člena ZPP).
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. ZPP člen 111, 269, 269/4, 286, 286/3. ZVZD-1 člen 5. ZDR-1 člen 45, 144, 146, 146/1, 148, 148/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 179, 179/1. OZ člen 131, 132, 190. ZS člen 83.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - neizkoriščen tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).