Tožnik je padel medtem, ko je hodil po ožjem delu lesenega podesta (širina 30 cm) z namenom, da bi prešel na drugo stran varilne mize. Stopil je mimo, v prazno, z višine 40 cm padel na tla in utrpel udarnino hrbta. Okoliščine, v katerih se je pripetil padec, ne utemeljujejo zaključka, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarnega dela.
Pisna navodila za varno delo niso bila ustrezna, ker niso določala pravil gibanja po podestu in označbe nevarnih območij (če je bil ožji del podesta del nepohodne površine, bi to moralo biti označeno npr. z znakom "prepoved prehoda"). Dajanje navodil tudi sicer ni bilo ustrezno, saj so delavci zanikali, da bi jih kdorkoli (tudi v okviru usposabljanja za varno delo) opozarjal ali jim prepovedal hojo po ožjem delu podesta. Toženka ni predložila listinske dokumentacije o usposabljanju za varno delo, zato ni dokazala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno opravljanje dela.
Za presojo pravočasnosti odpovedi je odločilno, kdaj se je delodajalec seznanil z dejstvi, ki tvorijo posamezen odpovedni razlog. Ker sta bila podpisnika odpovedi z dejanskimi bistvenimi okoliščinami očitka glede polnjenja električnega vozila seznanjena že 24. 10. 2024, je pravilno zaključilo, da je bila odpoved, vročena 30. 11. 2024, glede tega očitka podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka.
Sodišče v tem (individualnem delovnem) sporu ni pristojno za presojo pravilnosti višine denarnega nadomestila za čas toženčevega bolniškega staleža. Ni (pritožbeno) sporno, da predstavlja vtoževani in z izpodbijano sodbo prisojeni denarni znesek razliko med s strani tožnice tožencu dejansko izplačanim nadomestilom plač za čas bolniškega staleža in kasneje izračunanim nižjim nadomestilom, ki je bilo izračunano po napotkih ZZZS in tožnici tudi refundirano s strani ZZZS, s čimer je ZZZS odločil o pravici oziroma višini nadomestila plače. Toženec je bil zato za navedeno razliko nadomestila na škodo tožnice neupravičeno obogaten. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da jo je dolžan tožnici vrniti.
Za začetek teka subjektivnega roka je odločilna ugotovitev razlogov za odpoved, ne pa poznejša pravna kvalifikacija ravnanja kot kaznivega dejanja.
Pri odmeri denarnega povračila je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, zlasti trajanje zaposlitve, starost delavca, možnosti za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavljal do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo relevantne okoliščine, vendar jim je po presoji pritožbenega sodišča pripisalo preveliko težo. Tožnik, star 49 let, je bil pri toženki zaposlen dvanajst let, vendar le za polovični delovni čas. Hkrati je neposredno po prenehanju delovnega razmerja pri toženki, sklenil novo zaposlitev, zaradi česar ni utrpel daljšega obdobja brezposelnosti. Za čas od nezakonitega prenehanja do sodne razveze je uveljavljal pravice za obdobje devetih dni. Ob upoštevanju navedenega ter primerljivih primerov iz sodne prakse pritožbeno sodišče ocenjuje, da denarno povračilo v višini devetih plač presega okvir pravične denarne satisfakcije iz 118. člena ZDR-1.
Ključna je prvostopenjska ugotovitev, da so se naloge, ki so bile predmet prenosa, opravljale na delovnem mestu strokovnjak na področju sanacije in reševanja. Zaradi njihovega prenosa se je zmanjšal obseg dela na tem delovnem mestu. Zanj sta imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi dva delavca. Presežno je postalo delo enega od njiju (tožnik ni navajal, da ni opravljal nalog delovnega mesta strokovnjak na področju sanacije in reševanja). Toženka je kot delavca, glede katerega je prenehala potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ob upoštevanju kriterija delovne uspešnosti utemeljeno določila tožnika in mu podala odpoved iz poslovnega razloga.
Ker ni pravne podlage, da bi se napredovanja, dosežena na delovnem mestu, za katerega ima javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, upoštevala pri plačilu po dejanskem delu, je lahko tožnica upravičena do plačila glede na vrednost dejansko opravljenega dela na višje vrednotenem delovnem mestu (le) v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, torej brez upoštevanja že doseženih napredovanj. Vrednost tega dela opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta.
Plača in osnovna plača nista sopomenki. Osnovna plača predstavlja osnovo za obračun vseh pripadajočih dodatkov, ki niso določeni v nominalnem znesku, ampak se računajo glede na odstotek od osnovne plače (četrti odstavek 127. člena ZDR-1). To pomeni, da se delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, da je katerikoli dodatek vključen v znesek osnovne plače. Osnovna plača in dodatki so namreč ločeni deli plače, dogovor, da se dodatek vključi v osnovno plačo, zato ni dopusten. Takšno je tudi stališče sodne prakse, ki v določenih primerih sicer dopušča, da se dodatek za delovno dobo všteje v plačo, ne pa tudi v osnovno plačo.
Z dodatki k pogodbi o zaposlitvi je bilo sicer določeno, da so v znesek osnovne plače vključeni vsi dodatki, torej tudi dodatek za delovno dobo, vendar takšen dogovor ni dopusten, zato toženka s plačilom osnovne plače, ki naj bi vključevala tudi dodatek za delovno dobo, ni izpolnila obveznosti plačila dodatka za delovno dobo. Tožnica tako od toženke utemeljeno terja plačilo dodatka za delovno dobo, ki ji na podlagi prvega odstavka 129. člena ZDR-1 pripada poleg osnovne plače.
Sodišče prve stopnje je natančno in pravilno obrazložilo, zakaj je tožnikov delodajalec (toženkin zavarovanec) odškodninsko odgovoren za tožniku nastalo škodo, ki jo je utrpel na delovnem mestu, ko se je ob vstopu v delovno halo spotaknil čez držalo za vrata, ki je bilo namenjeno temu, da zadrži vrata odprta.
Pokvarjeno držalo na vratih na način, da to sega v prostor, vzporedno s tlemi, ni nekaj običajnega, kar bi moral delavec pričakovati, še posebej ne v obravnavanem primeru, ko se je to zgodilo na jasno označeni pešpoti, na kateri pričakovano ne bi smelo biti nobenih ovir. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikov delodajalec ravnal protipravno, ker ni zagotovil varnega delovnega okolja.
Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da je toženka v času podaje odpovedi oziroma v času odpovednega roka na delovnem mestu sestavljalec zaposlovala druge delavce, zaključek sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi ni v nasprotju z njegovimi ugotovitvami o zmanjšanem obsegu poslovanja, temveč predstavlja njihovo pravilno materialnopravno presojo.
Dejstvo, da se tožnik ni prijavljal na razpisana delovna mesta pri toženki, samo po sebi še ne dokazuje odsotnosti interesa za vrnitev na delo. Še manj pa predstavlja okoliščino, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja. Enako velja za pritožbene navedbe o kasnejših poslovnih in organizacijskih spremembah pri toženki. Te okoliščine same po sebi ne dokazujejo, da reintegracija tožnika ni več mogoča. Toženka tudi ni uspela izkazati, da bi reorganizacija proizvodnje ali uvedba novih proizvodnih programov povzročili prenehanje potrebe po delu na delovnem mestu "sestavljalec".
Umik soglasja delodajalca, pri katerem je delavec zaposlen za polni delovni čas, k dopolnilnemu delu, tako po samem zakonu povzroči prenehanje veljavnosti pogodbe o dopolnilnem delu.
Dokazno breme glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga je bilo na toženki, ki je temu bremenu tudi zadostila, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Zaradi takega ravnanja tožnice je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v njeno delo in z njo ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo, ker tožnica v zvezi s pogojem verjetno izkazanega obstoja terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ v predlogu za izdajo začasne odredbe ni podala ustreznih trditev in dokazov, saj se je v njem le sklicevala na tožbene navedbe v zvezi s tem. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, je postopek za izdajo začasne odredbe poseben in samostojen postopek, pri katerem ni odločilno, ali je predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo (v skupni vlogi) ali v posebni vlogi, temveč je pomembno, da upnik upoštevaje razpravno načelo, ki velja tudi za postopek zavarovanja terjatev (15. člen ZIZ v zvezi s 7. in 212. členom ZPP), navede glede zakonskih pogojev za začasno odredbo vsa dejstva in zanje predlaga dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti. Tožnica se je v predlogu za začasno odredbo v zvezi s pogojem verjetnosti obstoja terjatve (konkretno verjetnosti, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita) zgolj sklicevala na "podane tožbene navedbe". Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da s tem svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi s to materialnopravno predpostavko v postopku zavarovanja ni zadostila in tako verjetnosti obstoja terjatve ni izkazala.
Pravnega interesa prav gotovo ni mogoče odreči generalnemu sekretarju toženke, ki ga tožnica bremeni trpinčenja na delovnem mestu oziroma naj bi bil eden od njegovih povzročiteljev. Ker stranskemu intervenientu grozi regresni zahtevek, je s tem podan njegov pravni interes za vključitev v odškodninsko pravdo, saj vsebina sodbe v tej pravdi posredno vpliva na njegov pravni položaj.
Sodišče prve stopnje zahtevkov tožnice ni zavrnilo zgolj iz razloga zastaranja po prvem odstavku 352. člena OZ, marveč (tudi) zaradi neizkazanosti pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem toženke in posegom v tožničino osebnostno integriteto (131. člen OZ). Skladno z 8. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) delodajalec v primeru kršitve prepovedi trpinčenja odgovarja po splošnih pravilih civilnega prava, kar terja kumulativno izpolnjenost vseh predpostavk odškodninskega delikta (nedopustnega ravnanja, škode, vzročne zveze in krivde).
Odpoved mora biti obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu, čemur je toženka tudi po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi zadostila (nenazadnje tudi iz izpovedbe tožnice izhaja, da razume, zakaj je prejela odpoved). Zadošča namreč, da delodajalec obrazloži, katere so tiste dejanske okoliščine, zaradi katerih odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Obveznosti delodajalca ni mogoče razlagati tako, da bi moral v odpovedi obrazložiti vsako podrobnost okoliščin, zaradi katerih podaja odpoved.
Stvar svobodne poslovne odločitve, v katero sodišče ne more posegati, je odločitev delodajalca, kako dolgo je še sposoben, zmožen ali pa zgolj pripravljen prenašati nerentabilno poslovanje. Delodajalec se namreč lahko prosto odloči za reorganizacijo že v primeru, ko izguba še sploh ni nastopila.
Odločilno je, ali je Dogovor o sodelovanju delavcev pri upravljanju veljal v času odpovedi tožniku. Ker tedaj dogovor ni več veljal, tožnik ne more uživati podaljšanega varstva pred odpovedjo na njegovi podlagi. Tako varstvo je bilo med toženko in svetom delavcev, organiziranem pri njej, dogovorjeno le do 7. 6. 2024; ni pogojev, da bi se tako varstvo kljub prenehanju veljavnosti dogovora zagotavljalo še dve leti po tem.
Toženka je kljub zatrjevani neuspešni oceni dela želela s tožnikom delovno razmerje nadaljevati ob isti vsebini dela. To pa pomeni, da dejansko ni bila podana nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, kar je sicer zahtevani element redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).
Kolektivna pogodba ni le akt, ki je bil sprejet v prvotnem besedilu, temveč zajema tudi vse spremembe in dopolnitve. Stranki sta pogodbo o zaposlitvi sklenili dne 27. 10. 2023, kar pomeni, da sta vanjo s sklicevanjem na KPND zaobjeli tudi vse tedaj veljavne spremembe tega akta, med drugim torej tudi Aneks h KPND (Ur. l. RS, št. 88/2021), ki se uporablja od 4. 6. 2021 dalje.
Kadar sodišče za nazaj v skladu z 18. členom v povezavi z drugim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ugotovi obstoj delovnega razmerja, s tem zaradi kršitve prepovedi iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1 odpade pravna podlaga za izplačila po pogodbah civilnega prava. Obstoj delovnega razmerja se ugotovi za nazaj, za ves čas trajanja (nedovoljenih) pogodb civilnega prava. Podlago za novo določitev pravic predstavlja delovno razmerje, v katerem delavcu pripadajo druge in drugačne pravice, vključno s plačo in drugimi prejemki.
Pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, pa mu ni bil.
Tožnik s tem, ko je sprehajal službena psa po naselju oziroma travniku ali gozdu, pri čemer je spoštoval predpisane ukrepe (nosil je masko in upošteval medsebojno razdaljo), ni bil pretirano ogrožen oziroma ni bil nič bolj ogrožen kot vsak povprečen posameznik oziroma sprehajalec (psa), ki se je v času epidemije odpravil na sprehod skozi naselje do travnika ali gozda. Zato to opravilo ne predstavlja opravljanja dela v nevarnih pogojih v smislu 39. člena KPJS in mu posledično vtoževani dodatek ne pripada.