DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081949
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZDR-1 člen 1, 142, 142/2. ZJU člen 5, 5/2. KPJS člen 46, 46/2. ZODPol člen 71. ZPP člen 154, 154/3, 155, 155/1, 165, 165/1, 185, 286, 286/2, 286b, 337, 337/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1,.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - odločba Ustavnega sodišča - sodba vrhovnega sodišča - straža - varovanje državne meje - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - stroški postopka - sprememba tožbe - delni umik tožbe - soglasje k umiku tožbe
Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe SEU C‑742/19 in pravilno presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Glede na stališče, ki ga je SEU zavzelo v zadevi C-742/19, je Vrhovno sodišče RS (ki je bilo predlagatelj za sprejetje predhodne odločbe) v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022 odločilo v sporu, ki se je nanašal na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje, za kar se zavzema pritožba, neutemeljen.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-4. ZPP člen 8,165, 165/3, 214, 214/3, 339, 339/2, 339/2-15, 354, 354/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbene obveznosti - neopravičen izostanek pet delovnih dni - obvestilo delodajalcu o razlogih odsotnosti
Glede na v obravnavani zadevi ključno sporno dejstvo, ali je tožnik toženko o svoji večdnevni odsotnosti obvestil ali ne, toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tem spregledalo razvoj trditvene in dokazne podlage tekom postopka na prvi stopnji. Očitek, da je tožnik "pet dni zapored izostal z dela, brez navedbe utemeljenih oziroma upravičenih razlogov za svojo odsotnost" jasno izhaja iz izpodbijane odpovedi. Zato bi bilo od tožnika, ki takim očitkom oporeka, za pričakovati, da bo podal določne navedbe o tem, kdaj in koga pri toženki naj bi o razlogih za svojo odsotnost pravočasno obvestil. Toženka utemeljeno izpostavlja, da tega podatka iz tožbe ni mogoče razbrati, saj je v njej tožnik zgolj pavšalno in nekonkretizirano navedel, da naj bi bil "delodajalec obveščen, da je tožnik z dnem 17. 8. 2023 nastopil bolniški stalež", povsem izostale pa so tožnikove trditve o tem, kdaj in koga pri delodajalcu naj bi o svoji odsotnosti obvestil. Umestno je tudi toženkino opozorilo, da sama negativnega dejstva neobveščanja delodajalca ne more dokazovati drugače kot z zanikanjem, dokazno breme, da je bilo obvestilo delodajalcu vendarle podano, pa je posledično prevaljeno na tožnika, ki to zatrjuje (čeprav v tisti fazi postopka še zelo pavšalno).
ZPIZ-1 člen 103. ZDR-1 člen 6, 6/1, 83, 83/4, 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-4, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi - dejanski razlog za odpoved - izbira presežnih delavcev - bolniška odsotnost delavca - prepoved diskriminacije
Predmet tega spora je tako zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je odpoved iz razloga invalidnosti neutemeljena, ker bi toženka tožnici lahko omogočila delo na istem delovnem mestu, vendar le s krajšim delovnim časom (4 ure dnevno, 20 ur tedensko). Presoja temelji na pravilni ugotovitvi, da nove stvarne razbremenitve s to odločbo ZPIZ tožnici niso bile priznane in da je toženka izhajala iz napačnega prepričanja, da tožnica, ki ji je bila na novo priznana zgolj časovna razbremenitev, ne bi več smela delati na delovnem mestu "sestavljalec III - z omejitvami". Pravica, kot je bila tožnici priznana z odločbo ZPIZ z dne 8. 7. 2022, se je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje v konkretnem primeru lahko realizirala tudi tako, da bi tožnica opravljala delo na delovnem mestu, za katero je imela z delodajalcem že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da bi na njem opravljala le še delo, ki ustreza odločbi ZPIZ (torej s krajšim delovnim časom). Ker pa je sodišče nadalje ugotovilo, da je delo tožnice, ki ga je opravljala pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi dejansko (hkrati) postalo nepotrebno zaradi utemeljenega poslovnega razloga, je presodilo, da je odpoved iz poslovnega razloga zakonita. Takšen zaključek je po presoji pritožbenega sodišča preuranjen.
Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da bolniška odsotnost ni bila razlog za odpoved tožnici, pri čemer se je oprlo na izpoved zakonitega zastopnika toženke in listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je pri toženki veliko bolniških odsotnosti. Vendar navedeno ne zadošča za sprejem pravilne odločitve. V smislu določbe četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZDR-1, ki ju je sodišče prve stopnje upoštevalo le delno, je namreč treba presoditi tudi, ali je delodajalec pri odločitvi o tem, kateremu izmed delavcev bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izhajal iz objektivnih meril. Ker je tožnica zatrjevala, da je bil dejanski razlog za odpoved izključno njena invalidnost, bolniški stalež ter dejstvo, da je toženka napačno interpretirala odločbo ZPIZ, je bila toženka dolžna dokazati, da temu ni tako, ter da je tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedala na podlagi objektivne izbire med zaposlenimi delavci (ki so po vsebini opravljali enako delo kot tožnica). Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s tem vprašanjem, zato je ugotovljeno dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, odločitev sodišča o zavrnitvi tožničinega zahtevka pa posledično preuranjena.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 165, 165/3, 200, 200/3, 274, 275, 350, 350/2, 365, 365-3, 366.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - datum vročitve - seznanitev - pravočasnost tožbe - zavrženje tožbe
V skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Glede na zgoraj povzete navedbe strank v tožbi in odgovoru na tožbo v zvezi z vročitvijo izredne odpovedi oziroma tožničino seznanitvijo z odjavo iz zavarovanj je evidentno, da je bil ta časovni trenutek vročitve odpovedi oziroma tožničine seznanitve z njo med strankama sporen. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ta dejstva podrobneje raziskati oziroma v zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožbe izvesti kontradiktorni dokazni postopek, v okviru katerega bi relevantni časovni trenutek upoštevaje nasprotujoče si navedbe in dokaze šele ugotavljalo in končno ugotovilo. Ker ni tako ravnalo, temveč se je dejansko zadovoljilo z datumom vročitve izpodbijane odpovedi s fikcijo vročitve, kot ga je navedla toženka, je utemeljena pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb ter posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici česar je izpodbijana odločitev o zavrženju tožbe v tej fazi postopka vsaj preuranjena.
zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - načelo afirmativne litiskontestacije - priznanje trditev - zagovor delavca - vročilnica - seznanitev s tožbo - fikcija vročitve - rok za vložitev odgovora na tožbo - nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Iz vročilnice, ki je javna listina in kot taka dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP) izhaja, da je bil poskus vročitve opravljen 19. 12. 2023. Toženka sicer pravilno izpostavlja, da je v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP dopustno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Vendar v konkretnem primeru glede na to, da toženka poskus vročitve celo izrecno priznava oziroma dopušča kot možnost, sodišče ni imelo nobenega razloga za dvom v resničnost poskusa vročitve in datuma le-te, kot ta izhaja iz tožbi priložene vročilnice. Podobno velja za okoliščino in datum, ko je bilo pisanje po poteku roka za prevzem puščeno v hišnem predalčniku toženke.
Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da naj v obravnavani zadevi ne bi bila izpolnjena pogoja za izdajo zamudne sodbe iz 3. in 4. alineje prvega odstavka 318. člena ZPP. Prvi se nanaša na sklepčnost tožbe, torej da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. S tem v zvezi toženka neutemeljeno očita nesklepčnost tožbe ter se sprašuje, kako je lahko sodišče zaključilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz takšnih spornih in neresničnih dejstev. Toženka je tožniku izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz razloga očitanih kršitev po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi brez odobritve toženke odšel na dopust in od 20. 9. 2023 ni več prišel na delo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izdaja zamudne sodbe v sistemu afirmativne litiskontestacije temelji na absolutni domnevi, da toženka zaradi pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo, priznava trditve tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek. Zaradi te domneve sodišče ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb v tožbi.
ZZad člen 1, 1/1, 2, 14, 14/4, 28, 30, 41a, 42, 56,. ZGD-1 člen 515, 515/1. ZFPPIPP člen 8. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 355. ZDR člen 72. ZDR-1 člen 73, 127.
zadruga - direktor - sklenitev pogodbe o zaposlitvi - plačilo razlike v plači - plača - dodatek k plači - smiselna uporaba ZGD-1
Ker direktor ni z zakonom predpisan obvezen organ zadruge, so vsa njegova pooblastila, odgovornosti in pravice stvar ureditve v zadružnih pravilih (30. člen ZZad). Direktor zadruge ima drugačen položaj kot poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo. Medtem ko poslovodja vodi posle družbe na lastno odgovornost, je direktor zadruge pri izvajanju vodstvene funkcije vezan na zakon, pravila zadruge, sklep občnega zbora in upravnega odbora. Upoštevaje vse navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ima vršilec dolžnosti direktorja zadruge enak položaj in pristojnosti kot direktor družbe z omejeno odgovornostjo.
Glede sporazumevanja z zaposlenimi v zadrugi v zvezi z dajanjem navodil za delo zaposlenim, vodenja postopkov, v katerih se odloča o pravicah zaposlenih in sodelovanja delavcev, se smiselno uporablja zakon, ki ureja gospodarske družbe (56. člen ZZad). Enako kot za zaposlene v gospodarskih družbah torej tudi za zaposlene v zadrugi veljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih. To pa pomeni, da je tudi določbe ZZad in zadružnih pravil o pristojnosti njenih organov treba razlagati ob upoštevanju določb delovnopravne zakonodaje.
Zakon o delovnih razmerjih v 73. členu (enako prej veljavni 72. člen ZDR) ne predvideva obvezne sklenitve pogodbe o zaposlitvi med pravno osebo in poslovodno osebo, ampak dopušča možnost sklenitve takšne pogodbe. ZDR-1 glede plače "navadnih" delavcev ne določa posebne ureditve, ki jo v 73. členu ZDR-1 omogoča glede plačila za delo poslovodnih oseb ali prokuristov, kadar ti sklepajo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje takšne funkcije. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zmotno izhajalo iz citirane določbe ZDR-1, saj stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi za delo v. d. direktorja.
Prvostopenjskemu zaključku, da se je tožnica (trajno) odpovedala vtoževanim pravicam, do katerih bi bila lahko upravičena, pritožba utemeljeno nasprotuje z navedbami o začasni odpovedi pravicam. Iz tožničine izpovedi, ki je sodišče prve stopnje ni dokazno ovrednotilo, izhaja: da je celoten upravni odbor toženke, razen A. A., večkrat zahteval znižanje stroškov poslovanja, in ker so ostale stroške znižali, je ostalo samo še znižanje stroškov dela; tožnica je soglašala z znižanjem stroškov dela z namenom, da se ohranijo delovna mesta; dogovorjeno je bilo, da se zaposlenim poplača razlika za nazaj po prodaji poslovnih prostorov v lasti toženke; upravni odbor toženke je seznanila z dogovorom o poplačilu za nazaj ob izboljšanju poslovanja. Celovita presoja teh okoliščin v zvezi z znižanjem plačila, ki jo prvostopenjsko sodišče v dosedanjem postopku še ni napravilo, je pomembna z vidika presoje dokazanosti tožničinih trditev, da je šlo zaradi likvidnostnih težav na zahtevo upravnega odbora po znižanju stroškov za soglasje volj glede začasnega znižanja prejemkov vseh zaposlenih, torej tudi tožnice.
Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je imel tožnik v vtoževanem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko in bil na tej podlagi vključen v socialna zavarovanja. Plačo mu je izplačevala prva toženka, delo pa je nepretrgano in trajno opravljal pri drugi toženki. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je v bistvenem podobnih primerih že odločilo, prav tako pa tudi pritožbeno in revizijsko sodišče, da se je podjemna pogodba, ki je bila sklenjena med toženkama, izvajala navidezno. Prva toženka pri drugi toženki ni opravljala luško prekladalnih storitev, ki so bile predmet podjemne pogodbe, temveč ji je dejansko trajno zagotavljala delo svojih delavcev. S posredovanjem delovne sile se zaradi neizpolnjevanja za to predpisanih pogojev ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne sprejemati. Z delovnim razmerjem pri prvi toženki je bilo prikrito delovno razmerje z drugo toženko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjski zaključek o zlorabi poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke (t. i. eksternalizacija delovnih razmerij) in o obstoju prikritega delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki temelji na pravnem sklepanju sodišča prve stopnje, da tudi v obravnavanem sporu predstavljajo podlago odločitvi sodišča dejstva, kakršna so bila ugotovljena v drugih, pravnomočno končanih sporih, ki so potekali o podobnih pravnih in dejanskih vprašanjih ter v katerih je bila ena od strank druga toženka iz obravnavanega spora (A. d. d.). Takšno postopanje sodišča prve stopnje ni pravilno. Ali je tudi v razmerju med strankami tega spora podana omenjena zloraba in prikrito delovno razmerje, bi sodišče prve stopnje lahko ocenilo šele potem, ko bi izvedlo potrebne dokaze, ki so jih stranke predlagale v zvezi s tem. Tega ni storilo. S tem, ko je dejanske in pravne zaključke iz drugih sporov apliciralo na ta spor, ni ugotovilo razlogov o dejstvih, ki so za ta spor odločilnega pomena.
Prikrajšanje, ki temelji na zatrjevani zlorabi, je tožnik vtoževal od toženk tudi kot plačilo terjatve iz delovnega razmerja (zahteval je razliko v plači in prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel kot delavec druge toženke). Sodišče prve stopnje je zavrnitev zahtevka po tej podlagi obrazložilo s tem, da bi zoper drugo toženko moral vložiti tožbo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, pa tega ni storil, medtem ko prva toženka ni bila delodajalec, ki v smislu določil ZDR-1 zagotavlja delo delavcev uporabniku, zato ne odgovarja za plačilo denarnih prejemkov, ki bi jih tožnik prejel kot delavec druge toženke. Takšna stališča po oceni pritožbenega sodišča niso pravilna in jim pritožba utemeljeno nasprotuje.
URS člen 22. ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 22, 54. ZPP člen 165, 165/3, 180, 180/1, 213, 213/2, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2.
obstoj delovnega razmerja - delo z elementi delovnega razmerja - prosta presoja dokazov - enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - neizvedba predlaganega dokaza
Sodišče prve stopnje je določeno za odločitev bistveno dejstvo, ki ga je toženka zatrjevala (manjši obseg dela zanjo oziroma pomemben obseg dela za druge naročnike), štelo za nedokazano, hkrati pa je toženko z zavrnitvijo dokaznega predloga onemogočilo v dokazovanju. Razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, niso upravičeni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje je bila toženki kršena pravica do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave v postopku. Zato je izpodbijana odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja v pritožbi.
pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - pomanjkljiva dokazna ocena - pravica do izjave in sodelovanja v postopku - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Toženka v pritožbi pravilno opozarja tudi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih pripomb na izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Pravica do sodelovanja v postopku je stranki kratena, če sodišče ne upošteva njenih navedb ali se do njih ne opredeli, čeprav bi glede na pravno stališče, kakršno je sprejeto v sodbi, lahko bile pomembne. Toženka je obrazloženo ugovarjala izvedenskemu mnenju in njegovi dopolnitvi, vendar se sodišče prve stopnje do njenih pripomb ni opredelilo. Izvedensko mnenje je v celoti sprejelo kot verodostojno podlago za odločitev v zadevi, ne da bi pri tem obrazložilo, zakaj pripomb toženke ne sprejema. S tem je bila toženki kratena pravica do sodelovanja v postopku, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ker sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo svojih ugotovitev, niti pojasnilo, zakaj je navedbe toženke in stranske intervenientke štelo za neutemeljene, je tudi dokazna ocena pomanjkljiva. Posledično je odločitev sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti toženke preuranjena. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP ugodilo pritožbama, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. v točkah I, III, IV in V izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081432
ZObr člen 97e. ZPP člen 8, 155, 155/1, 165, 165/1, 353.
stalna pripravljenost - vojaško urjenje - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - neuporaba direktive EU - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak
V pritožbi tožnik predvsem nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenih dokazov (pisne izjave oziroma izpovedi prič B. B., C. C., delno tudi A. A. in samega tožnika) sklenilo, da je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost v okviru operativnih urjenj, ki se redno zahtevajo od pripadnikov SV, da se jim omogoči soočenje s položaji, ki predstavljajo natančno posnemanje pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah oziroma razmerah vojaških operacij v pravem pomenu besede, s čimer je podana izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19. Tožnik s sklicevanjem na dejstvo, da je opravljal tipične naloge podporne službe na terenu, ne more izpodbiti dokazne ocene, da so se na vajah in usposabljanjih, za katera tožnik vtožuje plačilo, posnemali ekstremni pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Tudi tožnik je izpovedal, da so bili med usposabljanji izpostavljeni razmeram, kot bi bili morebiti v realnih izrednih razmerah, priča A. A. pa, da je izvedba terenskih usposabljanj odvisna od zagotovitve logistične podpore oziroma jih brez nje ne bi bilo mogoče izvesti. Tudi iz pisnih izjav prič B. B. in C. C. jasno izhaja, da se na kolektivnih usposabljanjih ustvarijo razmere, ki so čim bolj realistične oziroma čimbolj podobne vojnemu stanju ali izrednim razmerja, v katerih bo enota delovala, oziroma da je nujno, da se pripadniki urijo skupaj, vadijo skupaj in tudi živijo skupaj v obliki večdnevnih usposabljanj.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe - predhodni preizkus tožbe
Skladno s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati z iztekom časa oziroma, ko je dogovorjeno delo opravljeno, ali s prenehanjem razloga, za katerega je bila sklenjena. Če preneha razlog, zaradi katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, delodajalec ni dolžan podati odpovedi, saj pogodba zaposlitvi v takem primeru preneha veljati po samem zakonu. Delodajalec delavcu niti ni dolžan izstaviti obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar je toženka to kljub temu storila, a se zato ne šteje, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi obvestila. Pogodba je prenehala veljati po samem zakonu s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena, to je zaradi izpisa otroka. Če se tožnica ni strinjala s tem, da razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi več ne obstaja, bi morala do 13. 3. 2024 vložiti tožbo, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, saj je bila o tem obveščena dne 12. 2. 2024, poleg tega ji je delovno razmerje prenehalo dne 13. 2. 2024. Tožnici je tako v vsakem primeru rok za tožbo pričel teči 13. 2. 2024 in se je iztekel 13. 3. 2024.
Predsednik senata lahko ob predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, ali če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo (prvi odstavek 274. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tožbe sicer ni zavrglo že ob predhodnem preizkusu, ampak po prejemu odgovora na tožbo, vendar glede na to, da za obravnavo tožbe niso bili izpolnjeni pogoji, ni bilo dolžno čakati, da tožnica odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kot to neutemeljeno uveljavljala pritožba.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 274, 274/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Tožniku je bila odpoved vročena dne 21. 3. 2024 in takrat mu je pričel teči 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Na tek roka ne vpliva okoliščina, da je tožnik do pogovora s strokovnimi službami na Zavodu za zaposlovanje RS v A. menil, da je bila odpoved zakonita. Tožnik bi moral tožbo vložiti najkasneje do 22. 4. 2024. Ker je tožbo vložil 10. 10. 2024, je zamudil prekluzivni rok, zato jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - vojaško strokovno usposabljanje - neuporaba direktive EU - nedopustne pritožbene novote
Tožniku je bila maja 2021 odrejena stalna pripravljenost v okviru mednarodne vojaške vaje A. v trajanju 47 ur. Tožnik pri toženki sicer opravlja delo podčastnika ZRP energetika in je razporejen na formacijsko dolžnost poveljnik oddelka, ki jo opravlja v nazivu štabni vodnik v ... polku ... E. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik svoje delo redno opravlja prav na tej lokaciji, čemur toženka v pritožbi ne nasprotuje. Ugotovilo je še, da je tudi na dneve izvedbe vaj kot običajno prišel na delo na to lokacijo, v okviru vaje so mu bile odrejene enake naloge, kot jih sicer opravlja redno na delovnem mestu na E. oziroma enake naloge, kot če bi mu bila odrejena straža, v zvezi s katero mu je bila tudi odrejena stalna pripravljenost, ki šteje v delovni čas (toženka pa zoper ta del izpodbijane sodbe ne vlaga pritožbe). Tudi temu toženka konkretno ne nasprotuje.
Toženka v postopku ni podala nobenih trditev v zvezi s konkretno izvedbo mednarodne vojaške vaje ..., prav tako tudi ne v zvezi s tožnikovo vlogo v okviru te vaje, kar je za odločitev bistveno. Tako gre pri pritožbenih navedbah, s katerimi si toženka prizadeva dokazati, da je bil tožnik na navedeni mednarodni vojaški vaji (tudi) vadbenec oziroma da je bil nezamenljiv, za pritožbene novote. Teh pritožbeno sodišče ni presojalo, saj jih toženka prvič podaja šele v pritožbi, pri čemer ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP) .
ZODPol člen 29, 29/2,. KPJS člen 39, 39/2. ZPP člen 154, 155, 165, 353, 358, 358-5. Odvetniška tarifa (2015) člen 11.
dodatek za nevarnost in posebne obremenitve - policija - stroški predhodnega postopka - načelo enako plačilo za enako delo
Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanje je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da sta bila pri delu tožnika v vtoževanem obdobju izpolnjena oba pogoja za plačilo dodatka za nevarnost in posebne obremenitve po drugem odstavku 29. člena ZODPol. Ker je tožnik opravljal naloge skupaj s pripadniki posebne policijske enote, ki so bile istovrstne, saj so vsi opravljali nadzor državne meje in pri tem prejemali navodila od skupnega nadrejenega, je opravljal enako delo v enakih okoliščinah kot pripadniki te enote. Pri tem je ustrezno upoštevalo, da tožnikova metoda dela glede na to, da je bil vodnik službenega psa, ne more biti povsem identična metodi dela pripadnikov posebne policijske enote. Vendar pa niti ta okoliščina niti dejstvo, da se zaradi učinkovite izvedbe nalog niso mogli vsi nahajati na eni lokaciji, ne utemeljuje bistvene razlike v vsebini njihovega dela. Glede na enak dejanski stan je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik za svoje delo v vtoževanem obdobju upravičen do enakega plačila.
Toženka pa v pritožbi pravilno opozarja, da so bili tožniku nepravilno priznani stroški pritožbe zoper sklep toženke v višini 250 točk, saj predhodni postopek v sporih zaradi (čistih) denarnih terjatev, kot je v obravnavanem primeru, ni procesna predpostavka za sodno varstvo in torej ni potreben strošek v smislu določbe 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato tožnikove stroške znižalo za 250 točk, tako da ti ob ponovni odmeri znašajo 859,39 EUR in ne 1.042,37 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 337, 337/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
začasna odredba - verjetno izkazan obstoj terjatve - izostanek hujših neugodnih posledic za dolžnika - bolniški stalež - refundacija nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi - denarna kazen
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik konkretno pojasnil verjeten obstoj predpostavke iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. V postopku zavarovanja z začasno odredbo mora tožnik že v samem predlogu za njeno izdajo izkazati vsa pravno relevantna dejstva, to je dejstva o nastanku in obsegu škode, predvsem pa, da je taka škoda zanj težko nadomestljiva. Temu tožnik ni zadostil z zatrjevanjem, da bo zaradi izgube zaposlitve izgubil edini vir preživljanja. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se v položaju izgube dohodkov, ki v večini primerov predstavlja glavni vir preživljanja, po naravi stvari znajdejo vsi delavci, ki jim preneha delovno razmerje. Gre torej za logično posledico prenehanja delovnega razmerja, ki sama po sebi, brez ustrezne konkretizacije v posameznem primeru še ne more predstavljati izpolnjenosti pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ - nastanka težko nadomestljive škode.
Zmotno je tudi pritožbeno vztrajanje, da je bila za izdajo začasne odredbe izpolnjena predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Čeprav sodna praksa sicer ni povsem enotna, ali je mogoča izdaja regulacijske začasne odredbe v primeru, ko je izpolnjena le ta predpostavka, je za obravnavani primer ključno, da sodišče prve stopnje obstoja okoliščin iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pravilno ni ugotovilo.
Zgolj s pritožbenim ponavljanjem, da je tožnik v bolniškem staležu, ki naj bi po njegovih predvidevanjih trajal tudi v prihodnje, kar pomeni, da gre nadomestilo za bolniški stalež vključno s prispevki (trenutno) v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS, tožnik ne more uspešno dokazovati neobstoja hujših neugodnih posledic za toženko v primeru, če bi se tekom postopka začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ker bi te (v obliki neupravičeno izplačanih bolniških nadomestil) nastajale Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS, ki izplačano nadomestilo delodajalcu v primeru daljšega bolniškega staleža refundira. To še ne pomeni, da bi lahko delodajalec pristajal tudi na neutemeljena izplačila zgolj zato, ker zaradi predvidene refundacije v končni fazi ne bo nosil njihovega (celotnega) finančnega bremena.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081779
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 7, 7/1, 154, 154/1, 165, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija - trditveno in dokazno breme
Ob upoštevanju vsebine vojaške dejavnosti straže, kot je bila ugotovljena v konkretnem primeru (redna dejavnost SV, vnaprej načrtovana, običajna služba v mirnem času, kontinuirano izvajanje) je sodišče pravilno zaključilo, da opravljanje straže ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Pravilnost takega materialnopravnega zaključka je bila že potrjena v izpostavljeni sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 196/2018, na podlagi bistveno enakih okoliščin primera tako v dejanskem kot v pravnem smislu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da straža ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES.
Glede na to, da varovanje državne meje ni bilo usmerjeno v usposabljanje na terenu, temveč v patruljiranje in nadzor, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da delovanja pripadnikov Slovenske vojske na državni meji ni mogoče umestiti pod izjemo po 1. alineji izreka sodbe C-742/19. Pridobivanje praktičnih izkušenj terenskega dela ne dosega standarda operativnega urjenja, ki se nanaša na soočanje s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
ZDR-1 člen 5, 5/1, 202. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 206, 206/6, 286, 339, 339/2, 339/2-14, 353. ZPDZC-1 člen 5, 5/7.
poslovni model - zloraba - prikrajšanje - reparacija - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - ugovor zastaranja - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - dejanski delodajalec
Formalni delodajalec pokojnega tožnika, družba IPS, čeprav je posredovala delavce, ni bila družba za zagotavljanje dela delavcev uporabniku; posredovanje delavcev, kot je bil pokojni tožnik, je bilo nezakonito, čemur pravzaprav pritrjuje sama toženka v pritožbi. Prav tako sama priznava, da je družba IPS poslovala izključno z njo in da je bil pokojni tožnik vključen v delovni proces toženke. Že navedeno ob upoštevanju trajnega opravljanja dela (tožnik je delo opravljal pri toženki od leta 1998 dalje) daje podlago za presojo, da je bilo delovno razmerje zlorabljeno. Zloraba pa pomeni, da je šteti toženko za dejanskega delodajalca v smislu ZDR-1 (drugi odstavek 5. člena ZDR-1), ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne na odškodninski podlagi.
Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo ugovoru zastaranja toženke; upoštevalo je petletni zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja, določen v 202. členu ZDR-1, ki je začel teči z zapadlostjo posameznega prejemka. Ker ne gre za kondikcijo ali odškodnino, so z zastaranjem tovrstnih terjatev povezane pritožbene navedbe tožnice, ki jih dosledno ponavlja iz pripravljalne vloge z dne 3. 3. 2022, za odločitev nebistvene kot je neutemeljeno sklicevanje na stališča sodne prakse v drugačnih sporih ali na ureditev v Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1; sedmi odstavek 5. člena ZPDZC-1), saj v primeru pokojnega tožnika ni šlo za delo na črno, poleg tega pa določba o obveznosti delodajalca, ki zaposluje na črno, ne pomeni, da je zastaranje drugače urejeno, kot je v splošnih predpisih obligacijskega (oziroma delovnega) prava.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081464
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - kolektivna pogodba za javni sektor - sodba vrhovnega sodišča
Tožena stranka bi morala dokazati, da gre pri dejavnosti straže in varovanja državne meje za eno od izjem, vendar tega ni dokazala. Sodišče prve stopnje pri tem ni izhajalo iz narave dela tožnika, ampak dejavnosti varovanja državne meje kot take, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na odločitev v zadevi VIII Ips 196/2018, v kateri se je prav tako obravnavalo vprašanje plačila vojaške osebe v času pripravljenosti, višina dodatka, ki je veljala takrat, pa je pri tem nepomembna.
Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo in varovanja državne meje obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 % urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katerega izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.
ZDR-1 člen 84, 84/1. ZDR-1 člen 165, 165/3, 350, 350/2, 355.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - delovne naloge - odpovedni razlog - dokazno breme - dejanski prenos
Tožnica je v okviru izpodbijanja odpovednega razloga toženki očitala, da je izpodbijana odpoved neobrazložena, saj ne pojasni, kdo konkretno in katere naloge njenega delovnega mesta naj bi dejansko prevzel. Iz njene izpovedbe kot stranka tudi izhaja, da kolikor je njej znano po zasebnem obisku A., njenih delovnih nalog niso razporedili med druge zaposlene, saj določena dela niso bila opravljena. Poleg tega posamezni poimensko izpostavljeni zaposleni v času, ko je bila še zaposlena pri toženki, niso opravljali nobenih nalog iz opisa njenega delovnega mesta. Glede na razporeditev dokaznega bremena pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) in upoštevaje podano trditveno podlago tožnice (zatrjevanje negativnega dejstva, da do dejanske prerazporeditve njenih delovnih nalog na druge zaposlene ni prišlo) je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo že s tem, ko se je v dokaz reorganizacije zadovoljilo s formalno spremembo Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in predloženimi pogodbami o zaposlitvi posameznih delavcev, ki imajo v opisih del in nalog teh pogodb o zaposlitvi zajete posamezne delovne naloge, ki jih je predhodno po odpovedani pogodbi o zaposlitvi opravljala tožnica (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13). Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da ni mogoče zgolj na podlagi zapisov na posamezen list papirja sklepati, da se v praksi ta dela dejansko tudi opravljajo tako, kot je formalno navedeno. Za presojo zakonitosti podane odpovedi ni bistvena (le) ugotovitev, da je bila formalno izvedena reorganizacija, ampak bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejstva glede njene dejanske izvedbe.
Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožeča stranka konkretnih podatkov ali vrst podatkov, ki naj bi predstavljali poslovno skrivnost, nima opredeljenih, zaradi česar v tem okviru presoje (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) tožencu ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti. Pri nadaljnji presoji, ali toženec vseeno ni kršil obveznosti varovanja poslovnih skrivnosti glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZGD-1, pa je treba upoštevati, da gre pri pojmu "občutna škoda" za pravni standard, ki ga je treba napolniti s konkretnimi okoliščinami, pri čemer je treba to škodo do razumne verjetnosti utemeljiti. To pomeni, da za možnost nastanka škode ne moremo šteti hipotetično mogočih izjemnih položajev, ampak dejstva, ki bi v normalnih gospodarskih okoliščinah lahko pripeljala do občutne škode.
Pritožba zmotno navaja, da je zastaranje terjatve za plačilo pogodbene kazni začelo teči že s prenehanjem delovnega razmerja 24. 12. 2013. Po prvem odstavku 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je zastaranje začelo teči od trenutka, ko naj bi toženec ravnal v nasprotju s pogodbeno obveznostjo iz Sporazuma, torej 3. 1. 2018, ko je tožeča stranka prejela pripravljalno vlogo toženca s spornimi dokumenti, v zvezi s katerimi mu očita kršitev pogodbene obveznosti varovanja poslovne skrivnosti.
V času sklenitve Sporazuma oziroma zatrjevane kršitve pogodbene obveznosti varovanja poslovne skrivnosti je bil pojem poslovne skrivnosti opredeljen v 39. členu Zakona o gospodarskih družbah. Ta določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, s katerim morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek). Ne glede na to, ali so določeni s sklepi, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pri čemer so družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek). Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 52/2012 in VIII Ips 211/2012 zavzelo stališče, da je treba pri uporabi citiranih določb ZGD-1 upoštevati namen varovanja poslovne skrivnosti, ki je v varstvu konkurenčne prednosti podjetja. Predmet poslovne skrivnosti so podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost v kakršnemkoli pogledu. Pri podatkih, ki na tržni konkurenčni položaj ne vplivajo, ne gre za poslovno skrivnost.