Tožnik je pri svojem delu ravnal v nasprotju z 2., 2.a in 49. členom ZOFVI ter 46. členom ZDR-1 in pri tem protipravno posegel v osebnostne pravice in dostojanstvo dijakov, njihovih staršev in zaposlenih. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je podan razlog za razrešitev tožnika po 3. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ, tj. da tožnik kot ravnatelj pri svojem delu ni ravnal po predpisih in splošnih aktih zavoda.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi obstoj razloga za razrešitev po 4. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ. Ustrezno je obrazložilo, da so nezakonita ravnanja tožnika povzročila toženki večjo škodo, in sicer s posegi v osebnostne pravice in dostojanstvo dijakov, njihovih staršev in zaposlenih, ter da okolje, v katerem so dijaki in učitelji soočeni s posegi v dostojanstvo in osebnostne pravice, ni spodbudno, in takšna srednja šola ne privablja novih dijakov k vpisu ali delavcev k zaposlitvi.
Vodenje inšpekcije ter izvrševanje pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem del v inšpektoratu sta glavni nalogi in sploh razlog obstoja delovnega mesta direktor inšpekcije B. Zato je logično, da je vrednotenje teh nalog vključeno v osnovno plačo tega delovnega mesta, saj je ta določena glede na zahtevnost dela oziroma delovnih nalog (prvi odstavek 127. člena ZDR-1). Ker gre že v izhodišču za samostojno vodstveno delovno mesto, je vrednotenje vodenja in izvrševanja navedenih pooblastil že v celoti zajeto v osnovni plači in se zato izključuje s položajnim dodatkom.
Sodna praksa je v istovrstnostih sporih, ki so se obravnavali med drugotoženko in delavci, ki so jih druge družbe napotile na delo k drugotoženki mimo zakonskih okvirov, zavzela stališče, da je treba delavce z vidika pravice do plačila obravnavati enako, kot če bi bili napoteni na delo k drugotoženki skladno z veljavno zakonodajo. V takih primerih sta tako pravni subjekt, ki delavca mimo določb ZUTD in ZDR-1 napoti na delo k drugotoženki, kot drugotoženka, ki je dejanski uporabnik, odgovorna za nastala prikrajšanja, saj je treba napotene delavce zaščititi pred morebitnimi zlorabami, tudi če niso bili izpolnjeni formalni pogoji za njihovo napotitev.
Tožnica svoj zahtevek utemeljuje s trditvami, da ji je toženec, zaposlen na delovnem mestu "voznik tovornega vozila nad 3500 kg največje skupne dovoljene mase", tekom delovnega razmerja povzročil škodo na tovornem vozilu, ki ga je uporabljal le on, kar izključuje možnost, da bi vozilo poškodoval kak drug delavec. Pri tem tožnica škodo natančno opiše in konkretizira njeno višino, kot je to natančno povzelo že sodišče prve stopnje v 1. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče tega ne ponavlja. Tožnica je tudi časovno opredelila, kdaj je ugotovila nastalo škodo. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča omogoča zadostno individualizacijo življenjskega primera.
Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik opravil štiri nakupe grafik v skupni vrednosti 37.700,00 EUR brez DDV. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za več zaporednih nabav, katerih namen je bil vizualno osvežiti prostore toženke in z likovno opremo prispevati k boljšemu počutju zaposlenih. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da takšnih nakupov ni mogoče uvrstiti med tekoče posle v smislu tretjega odstavka 22. člena ZRTVS-1B. Pri tem sicer ni odločilno, ali bi bilo mogoče posamezen nakup v običajnih razmerah poslovanja opredeliti kot reden oziroma poslovno smiseln izdatek. Odločilno je, da je zakon v prehodnem obdobju poslovodne pristojnosti vršilca dolžnosti dodatno omejil z namenom posla: dovoljeni so bili le tekoči posli, ki so omogočali nemoteno delovanje A. in zagotavljali izpolnjevanje profesionalnih standardov na področju izvajanja radijske in televizijske dejavnosti. Nakup likovnih del za vizualno osvežitev prostorov in izboljšanje počutja zaposlenih s tema zakonskima namenoma nima takšne povezave, da bi ga bilo mogoče uvrstiti v tako omejeni krog poslov.
Ker je tožnik z navedenimi nakupi presegel z zakonom določene pristojnosti vršilca dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil s tem podan razlog za razrešitev zaradi ravnanja v nasprotju s predpisi iz 3. točke sedmega odstavka 21. člena ZRTVS-1 oziroma 3. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Za zakonitost razrešitve zadošča že obstoj enega od razlogov, na katerih temelji sklep o razrešitvi.
Toženka je tožnika 3. 8. 2023 zakonito razrešila s funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja in ga z istim dnem odjavila iz obveznih zavarovanj, vendar mu pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala niti ni bila podana druga zakonska ali pogodbena podlaga, zaradi katere bi delovno razmerje z dnem razrešitve prenehalo. Sama odjava iz obveznih zavarovanj ni eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, določenih z ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožniku delovno razmerje dne 3. 8. 2023 prenehalo nezakonito. Ob upoštevanju navedenih objektivnih okoliščin tudi po presoji pritožbenega sodišča nadaljevanja delovnega razmerja pri toženki ni bilo mogoče utemeljeno pričakovati. Sodišče prve stopnje je zato pogodbo o zaposlitvi utemeljeno sodno razvezalo z dnem 3. 8. 2023, torej z dnem, ko je toženka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj.
Bistvo v tem individualnem delovnem sporu je, kako se razlaga dopolnilno odločbo št. U-I-8/24, s katero je Ustavno sodišče določilo način izvršitve svoje odločbe št. U-I-772/21,1 kar predstavlja neposredno pravno podlago za določitev višine plače tožnice kot sodnice. Določilo je, da se pri izračunu plač sodnikov za plačilo sodniške službe od 3. 1. 2024 do začetka uporabe zakonske ureditve, sprejete zaradi izvršitve odločbe št. U-I-772/21, upoštevajo plačni razredi sodniških funkcij, kot so bili v veljavi na dan 1. 6. 2012, usklajeni s stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2023. Način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), je do sprejetja ustrezne zakonske ureditve obvezujoča pravna podlaga za obračun sodniških plač, zato ga mora sodišče pri odločanju o individualnem denarnem (plačnem) zahtevku sodnika upoštevati.
Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica z odločbo predsednice sodišča z dne 24. 3. 2023 s 1. 4. 2023 uvrščena v 51. plačni razred in da je bila vanj uvrščena tudi v spornem obdobju od 3. 1. 2024 do konca avgusta 2024. Za uporabo načina izvršitve iz dopolnilne odločbe U-I-8/24 zato ni odločilna vrednost 50. plačnega razreda, kot se zavzema toženka, temveč vrednost plačnega razreda, v katerega je bila tožnica v spornem obdobju dejansko uvrščena, ob upoštevanju vrednosti tega plačnega razreda po plačni lestvici, veljavni 1. 6. 2012, in njene uskladitve z rastjo cen življenjskih potrebščin do 31. 12. 2023. Način izvršitve dopolnilne odločbe namreč ne zahteva ponovne uvrstitve posameznega sodnika v plačni razred, ki ga je njegova funkcija imela 1. 6. 2012, temveč uskladitev vrednosti plačnega razreda, v katerega je bil sodnik v relevantnem obdobju dejansko uvrščen.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka tožnici ni ponudila ustrezne zaposlitve. Ker je zakonodajalec kot pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu določil hkratno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi in usposobljenosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita že zaradi neizpolnjenosti tega izobrazbenega pogoja.
Pravilno je stališče, da je rok za prevzem službenega izuma, ki je za delodajalca predpisan v drugem odstavku 6. člena ZPILDR, prekluzivne narave. Ker je toženka ta rok zamudila, s pogodbo z dne 14. 2. 2006 v smislu določb ZPILDR niti ni mogla (omejeno) prevzeti tožnikovih izumov. To pa ne pomeni, da je pogodba neveljavna. Posledica toženkine zamude je bila v tem, da je tožnik s službenima izumoma lahko prosto razpolagal.
Tožnica ima kot oškodovanka v skladu s 169. členom OZ pravico do popolne odškodnine, kar pomeni, da zaradi utrpele škode ne sme biti prikrajšana, hkrati pa se z odškodnino ne sme obogatiti. Njen premoženjski položaj mora postati takšen, kakršen je bil pred škodnim dogodkom. Prav iz navedenega razumljivo izhaja stališče, da odškodnina v višini stroškov popravila vozila ne sme preseči vrednosti samega vozila, kar za konkretni primer pomeni, da tožnica ni upravičena do plačila stroškov (nerentabilnega) popravila (ki ga ni izvedela), pač pa ji pripada odškodnina v znesku, ki ustreza vrednosti istovrstnega vozila, zmanjšani za vrednost rešenih delov. Takšna odškodnina je odraz načela popolne odškodnine.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je navedeno formulo za izračun plače tožnice, uporabilo že za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023, načinu izvršitve ustavne odločbe pripisalo širše časovne učinke od tistih, ki jih je določilo samo Ustavno sodišče. Dejstvo, da pravno razmerje tožnice ob izdaji odločb Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno zaključeno, tega ne omogoča. Upoštevanje ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča v odprtem pravnem razmerju ne pomeni, da je mogoče na obdobje pred 3. 1. 2024 razširiti način izvršitve, katerega časovno učinkovanje je Ustavno sodišče izrecno zamejilo. Zato za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023 ni pravne podlage za izračun plače po formuli, ki jo je sodišče prve stopnje prevzelo iz odločbe št. U-I-8/24.
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-8/24 določilo način izvršitve odločbe št. U-I-772/21, ki predstavlja neposredno pravno podlago za določitev višine plače sodnikov. Določilo je, da se pri izračunu plač sodnikov za plačilo sodniške službe od 3. 1. 2024 do začetka uporabe zakonske ureditve, sprejete zaradi izvršitve odločbe št. U-I-772/21, upoštevajo plačni razredi sodniških funkcij, kot so bili v veljavi na dan 1. 6. 2012, usklajeni s stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2023. Za razliko od obdobja pred 3. 1. 2024 zato za obravnavano obdobje ne gre več za vprašanje, ali lahko redno sodišče samo določi višino ustavnoskladne sodniške plače. Ustavno sodišče je z načinom izvršitve samo določilo pravno merilo, po katerem je treba sodniške plače obračunavati od 3. 1. 2024 dalje. Način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, je do sprejetja ustrezne zakonske ureditve obvezujoča pravna podlaga za obračun sodniških plač, zato ga mora sodišče pri odločanju o individualnem denarnem (plačnem) zahtevku sodnika upoštevati.
Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali je bila dejavnost, ki jo je opravljal tožnik, izključena s področja uporabe te direktive.
Iz citirane sodbe SEU izhaja, da je straža (stališče velja tudi za vojaške vaje in usposabljanja), ki jo opravlja vojaška oseba, izključena iz uporabe Direktive 2003/88/ES (tudi) v primeru, kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive, ni primeren.
Tožniku sta poslovodna funkcija in delovno razmerje s toženko neprekinjeno trajala do 3. 10. 2020. Nepravilno je stališče toženke, da je oktobra 2018 ob izteku prvega in začetku drugega mandata na funkciji tožniku prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni bilo prekinjeno, kar pomeni, da se navedeni pogoj "da ta pogodba in delovno razmerje prenehata" ni izpolnil.
Vrhovno sodišče RS je v sodbah VIII Ips 226/2017, VIII Ips 47/2020 in številnih drugih uveljavilo novo sodno prakso in zavzelo jasna stališča, da upoštevajoč pravila o sodni pristojnosti delovno sodišče odloča o zasebnopravnem razmerju med delavcem in delodajalcem ob uporabi postopkovnih pravil ZDSS-1 in ZPP. O vprašanju plačila oziroma obveznosti plačila davkov in prispevkov kot javnopravnem razmerju odloča FURS, sodno varstvo pa je zagotovljeno v upravnem sporu. Dolžnost obračunavanja davkov in prispevkov od prejemkov iz delovnega razmerja in dolžnost plačila za delavca je že zakonska dolžnost izplačevalcev (delodajalcev) in ne spada v sodni izrek. Obveznost davčnega odtegljaja in plačila prispevkov v času odločanja o utemeljenosti zahtevka iz naslova plačila niti še ni nastala.
Za odpoved pravici do spremenljivega prejemka tožnice kot poslovodne delavke ne veljajo enaka pravila kot za "običajne" delavce, zato navedeni odločitvi nista uporabljivi. Spremenljivi prejemek tožnice po 4. alineji prvega odstavka 4. člena Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZPPOGD), dogovorjen s pogodbo za delo s poslovodno osebo, ni plačilo za delo po 126. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), temveč gre za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za pravico, ki izhaja iz statusno pravnega položaja tožnice kot podpredsednice oziroma članice uprave toženke, o kateri odloča nadzorni svet.
Zaradi nezadovoljstva z višino določenega spremenljivega prejemka za leto 2020 s sklepom nadzornega sveta pa tožnica ne more v nasprotju s sprejetim dogovorom zahtevati višjega zneska, kot ji je bil na dogovorjeni način priznan. Ni odločilno, ali bi tožnica lahko oziroma morala izpodbijati sklep nadzornega sveta o določitvi zneska spremenljivega prejemka, odločilno je, da se je dogovorila, da ji pripada zgolj tolikšen znesek, kot ji ga bo nadzorni svet priznal.
Pojem dela v nevarnih pogojih iz citiranega določila KPJS je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik s tem, ko je sprehajal službena psa po naselju, travniku ali gozdu, pri čemer je spoštoval predpisane ukrepe (nosil je masko in upošteval medsebojno razdaljo), ni bil pretirano ogrožen oziroma ni bil nič bolj ogrožen kot vsak povprečen posameznik oziroma sprehajalec (psa), ki se je v času epidemije odpravil na sprehod skozi naselje do travnika ali gozda. To opravilo zato ni predstavljalo opravljanja dela v nevarnih pogojih v smislu 39. člena KPJS in tožniku vtoževani dodatek ne pripada.
Neuspešno opravljeno poskusno delo dokazuje večje število tožnikovih ravnanj, ki jih je sodišče prve stopnje natančno dokazno ovrednotilo (naročilo za tisk, ureditev čajne kuhinje, zamenjava konvektorja, naročilo klimatskih naprav, pooblastilo za ravnanje z odpadki, odpiranje ponudb, neustrezen odnos do toženkinih postopkov dela in sodelavcev). Pritožbeno sodišče tem prvostopenjskih razlogom pritrjuje in soglaša, da utemeljujejo zakonitost izpodbijane odpovedi.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil vzrok poškodbe tožnika zdrs vilice na viličarju (pri širjenju vilic), in pravilno štelo, da je do navedenega zdrsa prišlo, ker na eni strani nosilca vilic ni bilo varovala, ki preprečuje zdrs vilic. Kljub takšni ugotovitvi (protipravnega ravnanja toženke, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, saj viličar ni bil brezhiben) je presodilo (zmotno), da krivdna odgovornost toženke za škodo ni podana, saj je bil tožnik dolžan pred začetkom dela vizualno preveriti nameščenost in brezhibnost varovala, česar ni storil.
Ugotovitev, da je tožnik opustil obveznost preverbe nameščenosti in brezhibnosti varovala, je kvečjemu lahko podlaga za uporabo 171. člena OZ, ki ureja deljeno odgovornost in v prvem odstavku določa, da ima oškodovanec, ki je sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, ne pa okoliščina, ki bi v celoti izključila odgovornost toženke.
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica k nastanku škode prispevala v višini 30 %.
Tožnica utemeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 1.000,00 EUR (0,6-kratnik povprečne mesečne plače) od zahtevanih 3.000,00 EUR (kar bi predstavljalo 1,8-kratnik povprečne mesečne neto plače), višine priznane odškodnine pa ni primerjalo s podobnimi primeri. Ugotovilo je, da je pri tožnici podana skaženost v obliki amputacije skoraj celotnega zadnjega členka desnega sredinca in vrška desnega kazalca. Upoštevalo je, da je estetska prizadetost zelo opazna, saj gre za roko, ki se uporablja pri vsakdanji komunikaciji. Tožnica je povedala, da jo izgled prstov moti, čeprav se je na to že navadila. Glede na odškodnino v primerljivih zadevah, kjer je prav tako prišlo do amputacije dela enega prsta in je bila prisojena odškodnina v višini vsaj 1-kratnika povprečne mesečne neto plače (VSC Cp 589/99, II Ips 404/2004) oziroma v primeru delne amputacije dveh prstov v višini 2,56-kratnika povprečne mesečne neto plače (II Ips 170/2005), pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravična in primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti znaša 3.000,00 EUR (1,8‑kratnik povprečne mesečne neto plače).
Pravila ZKP o izločitvi nedovoljenih dokazov se v individualnem delovnem sporu neposredno ne uporabljajo. V pravdnem postopku je lahko problematična uporaba dokaza, pridobljenega s posegom v ustavno varovano pravico, vendar v obravnavani zadevi takšen nedovoljen poseg ni bil ugotovljen. Detektiv je osebno zaznavo in fotografiranje izvajal na javno dostopnem prodajnem prostoru in v okviru zakonskega pooblastila, zato že iz tega razloga ni podlage za izločitev tako pridobljenih dokazov.
Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da opisano ravnanje pomeni opravljanje pridobitnega dela. Za obstoj odpovednega razloga ni potrebno, da bi delavec v času bolniškega staleža dejavnost opravljal kontinuirano, v določenem minimalnem obsegu ali da bi bil pravni posel nazadnje tudi sklenjen. Odločilno je, da je opravljal aktivnosti, ki po svoji naravi sodijo v njegovo pridobitno dejavnost. Pogajanje s potencialnim kupcem o prodaji vozila, predstavitev vozila, sodelovanje pri njegovem ogledu in pogajanje o ceni so značilne prodajne aktivnosti.
Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da se presoja zakonitost tistega odpovednega razloga, ki ga opredeli delodajalec. Če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični. Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko podana zaradi istih razlogov, ki so privedli do njene razrešitve. Nenazadnje toženka v pritožbi sama navaja, da je z razrešitvijo prenehal razlog, zaradi katerega je bila sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi. Stališče sodišča prve stopnje, da opredeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni poslovni, je pravilno. Potreba po opravljanju dela vodje TC ni prenehala. Zato je toženka pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ni ugotovljen, nezakonito odpovedala.
Kot rečeno, iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica v celotnem vtoževanem obdobju opravljala najzahtevnejša dela, ki ustrezajo opisu delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec IV, zato je za celotno vtoževano obdobje upravičena do plačila po dejanskem delu.