stroški postopka - vrednotenje - vrsta spora - vsebina spora - določitev vrednosti predmeta odvetniške storitve
Glede strokovne zahtevnosti spora in časa, potrebnega za izvršitev dela, je treba upoštevati, da se je ključno pravno vprašanje nanašalo na možnost odvzema reprezentativnosti sindikata zaradi naknadnega neizpolnjevanja pogojev reprezentativnosti. Zakonodajna ureditev o tem je pomanjkljiva, o sporu pa je bilo treba odločiti upoštevaje pravila o zapolnitvi pravne praznine. Predlagatelj je poleg predloga vložil še tri vloge. Na glavni obravnavi (en narok) je bila zadeva zaključena po vpogledu v listinsko gradivo strank, kar velja tudi za ponovljeno sojenje. V obravnavani zadevi ni bilo potrebno specialistično znanje ali znanje s področja drugih strok, niti znanje tujih pravnih virov in uporaba tujega jezika. Zastopana je bila ena oseba. Prav tako ni razvidno, da bi bila sestava vlog povezana z večjo odgovornostjo kot običajno, tega ne zatrjuje niti pritožba. Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba obravnavani spor oceniti za srednje zahtevnega in ga ovrednotiti z 900 točkami.
ZIS in KPGIT zgolj določata, da se napitnina deli med zaposlene, ne določata pa načina delitve. Glede ključa delitve ZIS napotuje na panožno kolektivno pogodbo, tj. KPGIT (četrti odstavek 91. člena ZIS), slednja pa le primeroma našteje kriterije, ki jih lahko delodajalci upoštevajo ob ureditvi tega vprašanja v podjetniških kolektivnih pogodbah oziroma splošnih aktih (tretji odstavek 73. člena KPGIT, ki se je uporabljala do 31. 12. 2024 oziroma drugi odstavek 75. člena KPGIT, ki se uporablja od 1. 1. 2025). Način delitve napitnine se tako določi v podjetniški kolektivni pogodbi, tožniku pa napitnina glede na Prilogo št. 5 PKP ne pripada.
Delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, oziroma za škodo, ki mu jo povzroči delodajalec s kršenjem pravic iz delovnega razmerja po splošnih pravilih civilnega prava (179. člena ZDR-1). Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene vse predpostavke kumulativno, med drugim tudi protipravnost. Tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja toženke ne glede na ugotovljeno neskladnost ureditve načina delitve napitnin v Prilogi št. 5 PKP z ZIS in KPGIT.
ZIS člen 91, 91/2, 91/3, 91/4. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2018) člen 73, 73/3, 73/4. ZDR-1 člen 10, 10/3, 129, 179.
ZIS in KPGIT zgolj določata, da se zbrana napitnina sorazmerno razdeli med vse zaposlene glede na udeležbo posameznika oziroma posameznega delovnega mesta v delovnem procesu v igralnici, ne določata pa ključa delitve (v kolikšnem deležu je pri delitvi udeleženo posamezno delovno mesto oziroma zaposleni na delovnem mestu). Ključ delitve napitnine se mora določiti v podjetniški kolektivni pogodbi, tožnici pa napitnina glede na Prilogo št. 5 h PKP ne pripada.
Zakonska zahteva po sorazmerni delitvi po posameznih delovnih mestih oziroma udeležbi v delovnem procesu po naravi stvari izključuje delitev po enakih delih.
Vsaka napaka, ki jo stori delodajalec, še ne pomeni, da je izkazana tudi protipravnost kot element odškodninske odgovornosti. Toženka je način delitve napitnine v Prilogi št. 5 PKP uskladila s sindikati. Načina delitve napitnin tako ni določila enostransko, samovoljno in arbitrarno. Odgovornost za zakonito delitev napitnine je res na delodajalcu, vendar toženka glede na določbe KPGIT in dejstvo, da so pri njej organizirani sindikati, sama ne more in ne sme urediti načina delitve napitnine.
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131. ZVZD-1 člen 12.
sestopanje po lestvi - delovna nesreča - izključna krivda oškodovanca - zavrnitev tožbenega zahtevka - krivdna odškodninska odgovornost - objektivna odškodninska odgovornost - delo na višini - nevarna dejavnost
Samo spuščanje po lestvi oz. sestopanje z nje ne predstavlja dela s povečano nevarnostjo, tudi v primeru, da bi tožnik opravljal delo na višini - pa ga ni.
Opustitev usposabljanja tožnika za delo na višini bi sicer lahko bil eden izmed (pravno neupoštevnih) pogojev za nastanek škode, vendar ne predstavlja neposrednega vzroka za tožnikovo poškodbo. Do te je prišlo v posledici zdrsa lestve pri sestopanju z nje. Pravno upoštevne vzroke poškodovanja bi torej lahko predstavljali neustrezni delovni pripomočki oziroma delovno okolje, česar dokazni postopek ni potrdil. Nasprotno, razkril je, da je bila lestev primerna in da so bili na voljo še drugi, ustreznejši delovni pripomočki (viličar in dvižna košara), kot tudi zagotovljeni vedri za čiščenje mastnih tal. Tožniku tako ni uspelo dokazati opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca toženke.
Ravnanje toženkinega zavarovanca je bilo nedopustno, ker ni predvidel postopka pregledovanja, ki bi zagotovil izločanje ne več varnih zategovalnih pasov. Kot je ugotovljeno v sodbi, toženkin zavarovanec ni dal dovolj natančnih navodil delavcem, niti ni zagotovil nadzora nad izvajanjem navodil. Pravilno je (implicitno) sklepanje sodišča, da bi ureditev postopka pregledovanja v skladu z zahtevami Pravilnika zmanjšala tveganje za nastanek škode. Tožnik je tako dokazal, da je škoda posledica ugotovljene opustitve dolžnega ravnanja. Škoda torej ni posledica nepričakovanega spleta okoliščin.
URS člen 14, 14/2. ZDR-1 člen 6, 44, 133, 133/1, 133/2. ZSPJS člen 1, 1/2, 2, 2-13. ZPP člen 213, 213/2, 214, 214/2, 358, 358-3, 358-5. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
načelo enako plačilo za enako delo - javni uslužbenci - prepoved razlikovanja (diskriminacije) - načelo enakosti pred zakonom - pravica do učinkovitega sodnega varstva - dokazni predlog - nesporno dejstvo - opis del in nalog - odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije
Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz stališča, da med strankama ni spora o tem, kakšna je vsebina dela, ki ga je opravljala tožnica, temveč je sporno zgolj pravno vprašanje, ali ji v takih okoliščinah pripada višje plačilo. Ker je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in bistvo spora ni v dokazovanju dejanskega dela, temveč v pravilni uporabi materialnega prava, neizvedba predlaganih dokazov ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in zato ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.
Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Odločilno je, da se primerljivost dela presoja po njegovi vsebini, ne po poimenovanju delovnega mesta. V sporih, v katerih zahtevek temelji na načelu enakega plačila za enako delo, je ključno merilo dejanska vsebina dela in ne formalni vhodni pogoji. Plačne razlike morajo temeljiti na (ne)primerljivosti dela, ne pa na formalnih razlikah, ki nimajo vpliva na vsebino dela. Razlika v zahtevanem obsegu delovnih izkušenj, ob sicer povsem identičnem opisu del in nalog ne predstavlja objektivnega kriterija, ki bi lahko utemeljil različno vrednotenje dela.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118, 118/2. ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - neobveščanje delavca o izostanku - neopravičen izostanek pet delovnih dni - višina denarnega povračila - denarno povračilo namesto reintegracije - začasna nezmožnost za delo - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti
Toženka se je o razlogih odsotnosti tožnice seznanila pred podajo odpovedi. Glede na to, da sta bila o razlogu za tožničino odsotnost 9. 10. 2023 seznanjena tako koordinator kot tudi kadrovska služba pri toženki, ter da so bile tudi sicer toženki tožničine zdravstvene težave glede na dolgotrajen bolniški stalež od 25. 1. 2023 in izvid urgence o ponovni poškodbi z dne 1. 9. 2023 pred 9. 10. 2023 znane, oziroma ji po stališču sodišča prve stopnje niso mogle biti neznane, je očitek po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 neutemeljen.
Glede očitka po 2. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1 tožnici ni mogoče očitati naklepne ali iz hude malomarnosti hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je dokazala, da je bila tudi po 1. 10. 2023 začasno nezmožna za delo. Zato ni kršila temeljne obveznosti opravljanja dela (33. člen ZDR-1), spoštovanja navodil in zahtev delodajalca (34. člen ZDR-1) in ni škodovala poslovnim interesom toženke (37. člen ZDR-1).
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00090503
ZDR-1 člen 34, 36, 37, 87, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 8, 286, 286b, 292, 362. ZNPPol člen 27. KZ-1 člen 217, 217/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - pravočasnost podaje odpovedi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje prikrivanja - Facebook - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - vsebina izredne odpovedi - seznanitev z odpovednim razlogom
Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre, ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. To je toženka storila. Bistvo kršitve, ki jo je očitala tožniku, je, da je preko družbenega omrežja ponujal v prodajo elektronske cigarete, pri čemer se je kot policist (zlasti zaradi nižje oglaševane cene v razmerju do maloprodajne) moral zavedati, da gre za blago nezakonitega izvora.
Preizkus zavrnilnega dela izreka prvostopenjske sodbe (razen dodatka za vikend) ni mogoč, ker sodišče prve stopnje ni navedlo višine tožbenih zahtevkov prvega tožnika, druge in tretje tožnice, ki jih je zavrnilo. V primeru delne zavrnitve in delne ugoditve zahtevku je treba določno opisati, v katerem delu je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in enako določno tudi, v katerem delu ga je zavrnilo, vse dokler o zahtevku ni odločeno v celoti. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Razlogov, ki jih je navedlo za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca, ni mogoče šteti za prepričljivo in utemeljeno zavrnitev izvedbe tega dokaza. S tem je sodišče prve stopnje prvemu tožniku ter drugi in tretji tožnici kršilo pravico do izvedbe dokaza iz 22. člena Ustave, kar pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pri odločanju o pobotnem ugovoru za vračilo dodatka za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso izpolnjeni zakonski pogoji za pobot. Terjatve iz naslova izplačanih dodatkov pred pravnomočnostjo odločitve v tem sporu niso zapadle.
dejansko opravljanje drugega dela - plačilo razlike v plači - delovne naloge
Tožnik je večino delovnega časa (80 % do 85 %) opravljal dela in naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, v preostalem obsegu pa je opravljal druga spremljajoča dela. Glede na navedeni obseg delovnega časa, v katerem je opravljal drugo delo, kot pa je bilo tisto, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, oziroma prvostopenjsko ugotovitev, da v vtoževanem obdobju sploh ni opravljal del in nalog delovnega mesta tehnični vodja VI, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da mu sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi 100 % razlike v plači.
ZPP člen 7, 185, 185/1, 212, 274, 274/1, 343, 343/1, 343/4, 352, 354. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 166/2, 167. ZDR-1 člen 62, 62/6, 118, 118/1, 200, 200/3. ZDSS-1 člen 41, 41/5. OZ člen 5, 7, 1019.
posredovanje delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - zloraba - dejanski delodajalec - formalni delodajalec - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - sodba SEU - prejemki iz delovnega razmerja - agencija za posredovanje delovne sile - prikrajšanje pri plači - reintegracija delavca - stroški postopka - prekluzivni rok za sodno varstvo
Prva toženka se pritožuje zoper del sodbe, kjer je bilo drugi toženki naloženo, da tožniku plača razlike v plači od oktobra 2019 do aprila 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se sodba v tem delu nanjo ne nanaša, nima pravnega interesa za vlaganje pritožbe zoper ta del odločitve. Navedenega ne spremeni okoliščina, da je bila prva toženka formalna delodajalka tožnika v navedenem obdobju in mu je obračunavala in izplačevala prejemke iz delovnega razmerja.
Da je prišlo do zlorabe pogodbenega razmerja, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi za obdobje od 1. 10. 2019 do 29. 4. 2020, ko je bil tožnik formalno zaposlen pri prvi toženki, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti za zagotavljanje dela delavcev uporabniku in je z drugo toženko imela sklenjen okvirni sporazum o zagotavljanju delavcev, na podlagi katerega je od 1. 10. 2019 dalje na delo k drugi toženki napotila tožnika. Ker je tožnik že pred napotitvijo s strani prve toženke za drugo toženko opravljal delo, in to neprekinjeno od 1. 6. 2000, je skupno obdobje napotitev predstavljalo stalen, in ne začasen položaj tožnika, čeprav ga je prva toženka napotovala na delo k drugi toženki šele od 1. 10. 2019. Za tožnika se s 1. 10. 2019 ni nič spremenilo, kar pomeni, da je bilo tudi pogodbeno razmerje med drugo in prvo toženko zlorabljeno za prikrivanje dejanskega delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki.
Tožnik zaradi zlorabe poslovnega modela od druge toženke kot svoje dejanske delodajalke zahteva plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja, zato se za vložitev tožbe ne uporablja prekluzivni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Prav tako druga toženka neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ne more zahtevati plačila terjatev iz delovnega razmerja brez ugotovitve, da je med njima obstajalo delovno razmerje.
Ker je bil tožnikov delovnopravni položaj v celoti saniran z ugotovitvijo, da mu je delovno razmerje pri drugi toženki nezakonito prenehalo z dnem 29. 4. 2020, in je bil tudi reintegriran k drugi toženki, prva toženka pravilno izpostavlja, da tožnik nima pravnega interesa še za ugotovitev, da je odpoved, ki mu jo je podala dne 14. 4. 2020 (na podlagi katere mu je nato dne 29. 4. 2020 prenehalo delovno razmerje tudi pri dejanski delodajalki) nična oziroma nezakonita. To bi lahko zahteval le, če se ne bi ugotovilo, da je tudi pri napotitvi s strani prve toženke prišlo do zlorabe, ki je prikrivala dejansko delovno razmerje tožnika pri drugi toženki.
O stroškihh postopka je sodišče pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, del katerih je tudi reparacija, krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.
OZ člen 287, 288, 336, 344, 347, 361, 364. ZDR-1 člen 134, 202.
plačilo razlike v plači - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - vračunavanje izpolnitve - plačilo obresti - pripoznava dolga - vrstni red vračunavanja izpolnitve
V obravnavani zadevi ni na mestu uporaba 288. člena OZ, temveč gre za situacijo, ki jo ureja 287. člen OZ. Za pravilno razumevanje položaja je bistveno izhodišče, kakšna je bila struktura obveznosti med pravdnima strankama. Tožena stranka je tožniku v letih 2013 do 2017 izplačevala prenizka nadomestila plače. Te terjatve, ki so nastajale vsako leto posebej, imajo značaj več ločenih, samostojnih obveznosti in jih je mogoče individualno izpolniti, neodvisno ena od druge. Vsako "letno" terjatev je zato mogoče obravnavati kot samostojen dolg, ki vsebuje glavnico in morebitne stranske terjatve. Tak položaj je tipičen za uporabo 287. člena OZ, po katerem dolžnik lahko najpozneje ob izpolnitvi določi, katero obveznost izpolnjuje, kadar je teh obveznosti več.
Plačilo obresti lahko pomeni konkludentno pripoznavo glavne terjatve, ne velja pa obratno - plačilo glavnice samo po sebi ne pomeni pripoznave obresti.
URS člen 23. ZPP člen 274, 274/1. ZDR-1 člen 200, 200/3.
zavrženje tožbe - prekluzivni rok za vložitev tožbe - vročitev odpovedi
Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik vložil tožbo po poteku 30‑dnevnega zakonskega prekluzivnega roka, in skladno z zakonom tožbo kot prepozno zavrglo, ne gre za kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ta namreč strankam ne zagotavlja vsebinske odločitve pred sodiščem, če tožbo vložijo po izteku zakonsko določenega prekluzivnega roka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo pred odpovedjo - kršitve delovnih obveznosti
Tožnica je z dokazanimi ji ravnanji kršila toženkine splošne akte, ta dejanja pa obenem pomenijo kršitev prvega odstavka 33. člena ZDR-1 (dolžnost vestnega opravljanja dela na delovnem mestu), prvega odstavka 34. člena ZDR-1 (upoštevanje navodil delodajalca), 37. člena ZDR-1 (dolžnost vzdržati se ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca), pa tudi 7. in 8. člena pogodbe o zaposlitvi, v katerih so smiselno povzete citirane zakonske določbe. Ugotovljene kršitve utemeljujejo tožnici podano pisno opozorilo in odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Pritožba neutemeljeno navaja, da tedaj, ko je tožnica zapustila blagajniško mesto, blagajniški predal ni bil odprt. Ključno je, da je blagajniško mesto zapustila na nedopusten način, ki je stranki v odsotnosti prodajalca omogočil plačilo računa, ob izvršitvi tega dejanja pa se blagajniški predal s celotnim izkupičkom odpre samodejno. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi ga kupec lahko nenazadnje tudi izpraznil. Dokazana in nasprotujoča toženkinim pravilom so tudi ravnanja, ki so bila tožnici očitana v okviru odpovednega razloga: odtujila je toženkin artikel - kavo in jo med delovnim časom pila na blagajniškem mestu; plačala jo je šele naslednji dan in še to potem, ko je bila na to predhodno opozorjena; na blagajni je imela zasebni mobilni telefon, na katerega je večkrat pogledala.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - zdravstveno stanje delavca - objektivni pogoj - nezmožnost za delo iz zdravstvenih razlogov - pravica delavca do zagovora - okoliščine, v katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor - denarno povračilo namesto reintegracije - diskriminacija na podlagi zdravstvenega stanja
Objektivni razlog nesposobnosti pomeni, da delavec ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona (2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Trajna nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov na podlagi zdravniškega spričevala preventivnega oziroma obdobnega zdravniškega pregleda, ki ga izdela pooblaščeni izvajalec medicine dela, ne predstavlja objektivnega razloga nesposobnosti.
Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz zdravstvenih razlogov, na podlagi katerih je mogoče pogodbo o zaposlitvi odpovedati le izjemoma po 4. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Nasprotno ravnanje je nezakonito in predstavlja kršitev prepovedi diskriminacije zaradi zdravstvenega stanja tožnice.
Tožničino zdravstveno stanje ne more predstavljati okoliščine, zaradi katere bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor pred podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti. Potreba po zagovoru se ob tej okoliščini ni zmanjšala, zaradi neutemeljenega razloga je bila še bolj nujna, saj bi tožnica imela možnost vplivati na to, da do nezakonite odpovedi ne bi prišlo.
URS člen 14, 14/2, 23. ZSPJS člen 1, 1/2, 2, 2-13. ZDR-1 člen 44, 126, 127, 128, 129, 130, 133, 133/1, 133/2, 134, 135, 137.
načelo enako plačilo za enako delo - javni uslužbenci - prepoved razlikovanja (diskriminacije) - načelo enakosti pred zakonom - pravica do učinkovitega sodnega varstva
Delodajalec ima široko polje proste presoje pri organiziranju delovnih procesov, oblikovanju sistemizacije in vrednotenju delovnih mest. Ta delodajalčeva avtonomija pa ni neomejena, temveč jo omejujejo ustavna jamstva, zlasti načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti javnim uslužbencem enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Javni uslužbenci, ki opravljajo enako ali primerljivo delo v enakih pogojih, morajo prejemati enako plačilo, ne glede na to, kako je takšno delo poimenovano v delodajalčevi sistemizaciji.
zastaranje vodenja disciplinskega postopka - komisija za pritožbe iz delovnega razmerja - disciplinski ukrep - dokončna odločba na drugi stopnji - končanje postopka - odločanje o disciplinskem ukrepu
Vodenje disciplinskega postopka se zaključi s sprejemom odločitve Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Enotno stališče sodne prakse, ki temelji na pravnem pravilu, da je zoper (disciplinsko) odločbo možna pritožba, ki jo ureja 24. člen ZJU, je, da se vodenje disciplinskega postopka konča v primeru pritožbe s sprejemom odločitve organa druge stopnje. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred Komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika, oziroma od njega imenovane disciplinske komisije, o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. ZPP člen 7, 7/1, 286, 286/3.
nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - izračun prikrajšanja - dokazno breme - nadomestilo plače
Tožnica bi skladno s pravilom o dokaznem bremenu morala konkretno navesti, do katerih dodatkov je upravičena, ne glede na to, da dela Urednika oddaj komentatorja dejansko ni opravljala, česar ni pravočasno storila (prvi odstavek 7. člena ZPP). Njeno zavzemanje, da bi morala dodatke, ki naj bi pripadali tožnici, specificirati toženka, ni utemeljeno, saj bi tožnica morala podati ustrezne trditve za to, na to njeno dolžnost pa ne vpliva pavšalno zatrjevanje, da teh podatkov nima.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00090077
ZPP člen 8, 125a, 125a/4, 257, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8. ZJU člen 61, 62, 63. ZDR-1 člen 6, 24, 197, 200, 200/5.
neizbrani kandidat - odškodnina - diskriminacija na podlagi starosti - zaslišanje pravdne stranke - dokaz - ocena dokaza - vročitev prepisa zvočnega posnetka - ugovor zoper prepis zvočnega posnetka
Tožnici je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave, na kateri sta bili zaslišani stranki in priča, vročen že po izpodbijani sodbi, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP. Vendar pa ta kršitev na pravilnost in zakonitost same odločitve ni vplivala. Tožnica je namreč imela ne glede na kasnejšo vročitev skladno s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP možnost, da v petih dneh od vročitve prepisa ugovarja zoper morebitno nepravilnost prepisa, česar pa ni storila.
Delodajalec ima ob upoštevanju zakonske prepovedi diskriminacije pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi (24. člen v zvezi s 6. členom ZDR-1).
Zaslišanje stranke je tudi dokaz (257. člen ZPP), ki je tako kot ostali dokazi podvržen dokazni presoji sodišča (8. člen ZPP). Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje izpovedi direktorice ne bi smelo šteti kot verodostojne, ker je bila ta zaslišana kot stranka. Drugih razlogov, zakaj naj njena izpoved ne bi bila verodostojna, pa pritožba ne navaja.
DELOVNO PRAVO - INFORMACIJE JAVNEGA ZNAČAJA - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VDS00089378
Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 5, 5/1, 5/1-c. ZVOP-2 člen 6, 6/2. ZSPJS člen 38, 38/1, 38/2, 38/3, 38/4, 38/6. ZSTSPJS člen 48. ZDSS-1 člen 6. ZDR-1 člen 203. ZPP člen 7, 7/1, 157, 158, 158/1, 212.
varstvo osebnih podatkov - informacije javnega značaja - plače - javni sektor - kolektivna pogodba - kolektivni delovni spor - stroški postopka - povod za tožbo - pravo evropske skupnosti - sindikat
Ker je predlagatelj svoj predlog za posredovanje podatkov utemeljeval s Kolektivnim dogovorom, ki nima narave zakona, temveč gre za kolektivno pogodbo, posredovanje zahtevanih podatkov na tej podlagi ni utemeljeno.
ZSPJS v prvem odstavku 38. člena določa, da so plače v javnem sektorju javne, pri čemer so javnosti dostopni podatki o delovnem mestu, nazivu ali funkciji, o osnovnih plačah, o dodatkih ter delu plače za delovno uspešnost, razen dodatka za delovno dobo. V šestem odstavku tega člena pa je določeno, da so ne glede na določbo prvega odstavka tega člena javnosti po postopku, ki ga ureja Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), dostopni individualni podatki o znesku celotne bruto plače vsakega javnega uslužbenca in vsakega funkcionarja brez zmanjšanja za morebitne odbitke iz naslova izvršbe, kreditov ali drugih osebnih obveznosti. Vendar pa navedena zakonska določila sindikatu v kolektivnem delovnem sporu ne podeljujejo upravičenja za pridobitev zahtevanih podatkov. Predlagatelj ne more v kolektivnem delovnem sporu zahtevati dostopa do informacij javnega značaja. Za to je predpisan drug postopek in pristojen drug organ (in v zvezi s pravnimi sredstvi drugo sodišče).
Ker predlagatelj pred kolektivnim delovnim sporom v vloženi zahtevi za posredovanje podatkov z dne 19. 6. 2024 od nasprotnega udeleženca sploh ni zahteval števila vseh zaposlenih pri nasprotnem udeležencu, slednji v tem delu ni dal povoda za vložitev predloga, zato mora predlagatelj nasprotnemu udeležencu povrniti stroške tudi glede tega dela predloga.