Drugi odstavek 22. člena ZZPri (ki določa, da se, če prijavitelj v postopku za izdajo začasne odredbe izkaže, da je pred povračilnim ukrepom podal prijavo, šteje, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena) ne pride v poštev, če dolžnik (kot tožnica) predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja pred pravnomočno rešitvijo v sodnem postopku, saj je njen namen varstvo obstoječega stanja in ne zavarovanje izvršitve obveznosti dolžnika v prihodnosti kot pri zavarovalnih začasnih odredbah. Ker se predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nanaša na zavarovalne začasne odredbe, z njo ni mogoče utemeljiti izdaje ureditvene začasne odredbe.
Vročanje po detektivu je dopusten način vročitve na podlagi šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), tretjega odstavka 34. člena Zakona o detektivski dejavnosti in ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Ker je detektiv tožnika našel na njegovem naslovu in mu pisanje osebno ponudil v sprejem, tožnik pa ga je zavrnil, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da niso bili podani pogoji za uporabo pravil o obvestilu in petnajstdnevnem roku za prevzem pošiljke iz tretjega odstavka 142. člena ZPP.
Skladno s tretjim odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je odpadla pravna podlaga za prejeta plačila nadomestila plače od 2. 10. 2020 do 23. 11. 2021, regresa za letni dopust za leto 2021 in nagrade za poslovno uspešnost za leti 2020 in 2021. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ naložilo, da tožnici vrne prejeta plačila.
Odločitev, da mora tožnica tožencu plačati denarno povračilo v višini petih povprečnih plač, je pravnomočna. Toženec v tem postopku ne more zahtevati, da se pravnomočno prisojeno denarno povračilo poviša zaradi krajšega obdobja reparacije glede na merila iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1.
Pravila 287. člena OZ o vračunavanju se uporabijo le, kadar dolžnik ob plačilu ni navedel, katero izmed več obstoječih obveznosti do upnika je s tem plačal. Obravnavani spor tega pogoja ne izpolnjuje. Toženka je v plačilnih listah jasno navedla, da tožniku z zneski, ki jih izpostavlja v pritožbi, izplačuje nadomestilo plače za čas bolniškega staleža. Zatrjevanje, da mu je iz tega naslova plačala previsoke zneske, ne more predstavljati utemeljene podlage za uporabo 287. člena OZ, oziroma za vračunavanje v smislu, da je s previsoko izplačanimi nadomestili plač za čas bolniškega staleža poplačala katero od vtoževanih terjatev tožnika. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da bi vračunavanje, za katerega se zavzema pritožba, dejansko pomenilo obid prepovedi iz 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).
Sodišče prve stopnje je toženki po predlogu tožnika s sklepom na naroku za glavno obravnavo 12. 9. 2022 naložilo predložitev tahografov, izpisov GPS sledenja in potnih nalogov za vozila, ki jih je uporabljal, ter evidence delovnega časa. Tahografe in evidence delovnega časa je bila toženka dolžna voditi. Ni jih predložila iz razloga, ki ga je navedla, da z listinami (podatki) ne razpolaga.
Sodišče prve stopnje je med strankama sporno število nadur pravilno ugotavljalo iz izvedenskega mnenja izvedenca za promet; izvedencu je naložilo, da izhaja iz poti, ki so navedene na obračunih potnih stroškov, in upošteva tovorne liste ter povprečne hitrosti vožnje, povprečne čase naklada in razklada ter čase za ostala opravila voznika.
Toženec z ustanovitvijo samostojnega podjetništva in z njegovim poslovanjem ni kršil konkurenčne klavzule. Drugih poslov razen tistih, pri katerih je sodeloval s tožnico, v relevantnem času veljavnosti konkurenčne klavzule ni bilo. Po obvestilu bi mu tožnica morala izplačevati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, česar ni storila. Tožnica je bila torej tista, ki ni izpolnila svoje obveznosti, kar je po pozivu k izpolnitvi obveznosti 2. 12. 2022 utemeljilo odstop od konkurenčne klavzule na podlagi 103. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Po odstopu od konkurenčne klavzule 19. 12. 2022 le-ta toženca ni več zavezovala, zaradi česar je nebistveno, ali bi s kasnejšim poslovanjem (v okviru 27. 12. 2022 ustanovljene družbe C. d. o. o.) prišlo do kršitev.
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da ugotovljeno ravnanje tožnice ne predstavlja opravljanja pridobitnega dela oziroma pridobitne dejavnosti v smislu 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Namen navedene zakonske določbe je zagotoviti, da delavec v času začasne zadržanosti od dela spoštuje omejitve, ki izhajajo iz bolniškega staleža, ter da tega časa ne izkorišča za opravljanje dejavnosti, ki je po svoji naravi primerljiva z delom oziroma je usmerjena v pridobivanje premoženjske ali druge koristi. Zato pri uporabi navedene določbe ni odločilno zgolj, ali je delavec za opravljeno delo prejel plačilo, temveč predvsem narava njegove aktivnosti in okoliščine, v katerih jo je opravljal.
Pojem pridobitne dejavnosti je potrebno razlagati vsebinsko in ne zgolj formalno. Odločilno je, ali gre za opravljanje aktivnosti, ki je po svoji naravi delo oziroma predstavlja sodelovanje pri dejavnosti, katere namen je ustvarjanje prihodkov ali doseganje druge koristi. Zato odsotnost neposrednega plačila sama po sebi ne izključuje obstoja odpovednega razloga, če je delavec dejansko opravljal delo, ki sicer sodi v okvir pridobitne dejavnosti.
Toženka ni dokazala, da bi tožnika kadarkoli po 9. 2. 2024 pozvala na delo ne pisno ne ustno. Tudi v pritožbi ni navedla, kdaj naj bi tožnika pozvala na delo. V pritožbi sicer zatrjuje, da so bili pozivi ustni, vendar iz predložene Viber komunikacije in izpisov klicev izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je po 9. 2. 2024 prvi klical in pisal direktorju toženke, kar dodatno potrjuje njegove navedbe, da ni bil nikoli pozvan na delo, poleg dejstva, da je njegovo delo na projektu, ki je poteklo v spornem obdobju, v celoti prevzel B.B., kar pomeni, da dela za tožnika niti ni bilo.
Sprejeta je bila ugotovitev, da je tožnik storil kršitev iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa je bilo ob presoji vseh ostalih ugotovljenih okoliščin in interesov strank ocenjeno, da ne gre za primer, ko ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka. Gre za upoštevanje načela stopnjevitosti sankcij, po katerem vsaka kršitev (četudi jo je zakonodajalec predvidel kot možen razlog za podajo izredne odpovedi) še ne utemeljuje najstrožje sankcije.
Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo vtoževano razliko v plači za obdobje od decembra 2020 do februarja 2021. Enako velja za kasnejše obdobje, saj je tožnica od marca 2021 dalje zaradi dejanskega opravljanja dela drugega višje vrednotenega delovnega mesta upravičena do razlike v plači do izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta kriminalistični inšpektor specialist (33. plačni razred), ki ga na svojem delovnem mestu ni dosegla.
Za ugotovitev začetka teka subjektivnega zastaralnega roka je ključno, kdaj se je zdravstveno stanje oškodovanca toliko stabiliziralo, da ni bilo mogoče več pričakovati bistvenega izboljšanja. Sodišče prve stopnje je takšno presojo opravilo. Oprlo jo je na ugotovitev izvedenca travmatologa, da je bilo zdravljenje leve goleni zaključeno 10. 5. 2018 s pregledom pri kirurgu plastiku, ki je ugotovil, da nadaljevanje kirurškega zdravljenja ne bi prineslo izboljšanja. Kot je pravilno razlogovalo, je bil tožnik najkasneje tega dne seznanjen z obsegom poškodb in posledic poškodb kot tudi z dejstvom, da je zdravljenje ustaljeno tako, da od nadaljnjih ukrepov ni mogoče pričakovati odprave in zmanjšanja škode (trajno stanje).
Delavcu iz naslova opravljanja višje vrednotenega dela pripada plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, ki se ne more povečati za že dosežena napredovanja na nižje vrednotenem delovnem mestu. Če pa delavec v času opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta na svojem delovnem mestu doseže in/ali preseže izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, pa poleg plačnega razreda, ki ga je že dosegel, prejme še en plačni razred iz naslova plačila za opravljeno višje vrednoteno delo.
Ker je prišlo do prenosa podjetja, v katerem je bila zaposlena tožnica, na toženko, je po samem zakonu prišlo do spremembe delodajalca v razmerju do tožnice - dotedanjo delodajalko je po samem zakonu nadomestila toženka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo delovnopravno kontinuiteto tožnice pri toženki, zaradi česar je bil nov dogovor o poskusnem delu tožnice pri toženki nezakonit, posledično toženka ni imela podlage za ocenjevanje tožničinega (poskusnega) dela in ji ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi na podlagi neuspešno opravljenega poskusnega dela.
Pravica do poklicnega zavarovanja ni pravica, ki bi izvirala iz primerjave z drugimi delovnimi mesti, temveč je zakonska pravica, katere obstoj je odvisen od izpolnjevanja pogojev, določenih v 81. členu ZODPol v povezavi z določbami ZPIZ-2. Zato tudi morebitna ugotovitev, da je posamezno drugo delovno mesto po vsebini ali pogojih dela primerljivo s tožnikovim, sama po sebi še ne pomeni, da mora biti tudi tožnik vključen v poklicno zavarovanje. Za uspeh s tožbenim zahtevkom bi moral namreč dokazati predvsem, da delovno mesto, ki ga zaseda, izpolnjuje zakonske pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje.
Pravilna je pritožbena navedba, da plačilo vtoževanega dodatka ni pogojeno s tem, ali je bil delavec dejansko klican na določen kraj. Pogoj za plačilo je, da je bil delavec dejansko v stanju pripravljenosti za delo v smislu 71. člena ZODPol in 17. člena KPP, kar pa v tem sporu ni bilo ugotovljeno.
Obravnavani primer pa se od zakonitega agencijskega dela bistveno razlikuje, saj je bil celoten poslovni model vzpostavljen prav zato, da bi se izognil uporabi prisilnih določb delovnopravne zakonodaje. Posledica ugotovljene zlorabe zato ni uporaba pravil o subsidiarni odgovornosti uporabnika, temveč njegova neposredna odgovornost za prikrajšanje delavca pri pravicah iz delovnega razmerja. Ker je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno, da je tožnik delo opravljal v organiziranem delovnem procesu toženke pod njenimi navodili in nadzorom, pri čemer je bil poslovni model uporabljen za prikrivanje njegovega dejanskega delovnega razmerja s toženko, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila toženka njegov dejanski delodajalec in da mu zaradi ugotovljene zlorabe odgovarja za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja enako kot delodajalec.
Pri izpodbijani odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je z uveljavitvijo in začetkom uporabe ZJU-1 v novem sedmem odstavku 23. člena določen način, po katerem javni uslužbenec uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja (po določbah drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka 23. člena ter prvega odstavka 26. člena tega zakona). S tem je določena obligatornost notranje poti s pritožbo na komisijo za pritožbe tudi za čiste denarne terjatve, s čimer je izključena uporaba splošne določbe četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih.
Iz petega odstavka 32. člena Uredbe izhaja, da če seštevek posameznih stroškovnih postavk nastanitvenih stroškov presega stanovanjski limit, gre presežek v breme javnega uslužbenca, razen v izjemnih primerih, ki jih odobri predstojnik, do česar v primeru toženca ni prišlo. Z Navodili je bilo še določeno, da tožnica založi tudi stroške depozita za najem stanovanja, katere mora javni uslužbenec vrniti ob prenehanju najemne pogodbe (drugi odstavek 4. člena). Ker so stroški nastanitve presegli stanovanjski limit, prav tako ni bil vrnjen depozit, toženka navedene zneske, katere je plačevala na podlagi zaposlitve toženca pri njej, utemeljeno terja od toženca kot svojega zaposlenega v tem obdobju. Pritožbene navedbe, da ne gre za terjatev iz delovnega razmerja, ampak za terjatev iz naslova najemnine in obratovalnih stroškov, so posledično neutemeljene.
Utemeljena je pritožbena graja, da bi glede na povzeto vsebino predloga za vrnitev v prejšnje stanje sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 120. člena ZPP moralo razpisati narok. Odločitev o (ne)utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje bi lahko sprejelo šele na podlagi ustrezne vsebinske presoje teh trditev in s tem v zvezi predlaganih dokazov.
Že priznana, torej nesporna tožničina ravnanja, to je ples s slačenjem vse do modrca, ob glasni glasbi, na delovnem mestu, med delovnim časom, v prisotnosti sodelavca, ki jo je opozarjal in prosil, naj preneha, ter uprizarjanje muslimanske molitve pred sodelavci na delovnem mestu med delovnim časom, so povsem neprimerna in bistveno odstopajo od pričakovanega ravnanja delavca v delovnem okolju.
Dejstvo, da so se tožničini sodelavci zaradi njenega obnašanja počutili nelagodno, se celo zaklepali v pisarne in predčasno odhajali domov ter se nenazadnje tudi obrnili na toženko s pričakovanjem, da ukrepa, je utemeljeno botrovalo toženkini odločitvi za izredno odpoved, saj je kot delodajalec dolžna zagotavljati varno delovno okolje za vse zaposlene, med drugim tudi to, da se na delovnem mestu vsi zaposleni dobro počutijo.