mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - begosumnost
Tožnik je sprejemne prostore azilnega doma zapustil kljub temu, da je vedel, da jih ne sme. Tožnik je bil namenjen v Italijo, ki je njegova ciljna država. Tožnik je iz azilnega doma odšel že naslednji dan po tem, ko je bil nameščen v azilni dom. Slovenijo ni zapustil izključno zato, ker ga je v Divači prijela slovenska policija.
Tožnik je izpovedal, da nazaj v Pakistan ne more in da bo v primeru zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, šel naprej. Sodišče še pripominja, da nenazadnje dejstvo, da je tožnik ponovno vložil namero za mednarodno zaščito nakazuje, da se je tožnik zavedal ne le, da sprejemnih prostorov ne sme zapustiti, ampak se je zavedal tudi posledic samovoljne zapustitve, torej tudi tega, da je zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, saj v nasprotnem primeru nova (druga) vložitev namere ne bi bila potrebna.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - priprava na narok - rok - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
Tožnici je bilo vabilo na zaslišanje, ki naj bi bilo opravljeno dne 14. 11. 2018, vročeno šele 12. 11. 2018, s čimer tožena stranka ni upoštevala osemdnevnega roka iz drugega odstavka 157. člena ZUP. Že s tem je ob upoštevanju neprerekanih tožničinih navedb, da ni imela dovolj časa za pripravo na narok, podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
državljan države naslednice nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje - upravni postopek - odločanje v ponovljenem postopku - vezanost upravnega organa na mnenje sodišča
Oba upravna organa prve in druge stopnje v ponovljenem postopku nista sledila pravnemu mnenju sodišča in njegovim napotkom glede vodenja ponovnega postopka. Prav tako nista upoštevala stališč sodišča, izraženih v pravnomočni sodbi, ki se tičejo postopka, kar utemeljeno graja tožnik v tožbi.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - ugotavljanje pravno pomembnih dejstev
Ker v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer potreba po ugotavljanju relevantnih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ni bilo treba presojati nevarnosti, da bo tožnik pobegnil; odsotnost enega od kumulativno določenih pogojev namreč zadošča, da omejitev gibanja na tej podlagi ni dovoljena.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega
Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila: da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, kot potrdi tožnik tudi v svoji izpovedi; da je tožnik že naslednji dan, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te zapustil zato, ker je želel v Italijo. Pravilno je ugotovila tudi, da je tožnik vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - odločilna dejstva
Glede na navedeno procesno stanje zadeve, zakonska izhodišča in stališča sodne prakse, po oceni sodišča ni sporno, da je tožena stranka ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. Ker tako v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.
mednarodna zaščita - pridržanje - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - begosumnost - ugotovitev dejstev
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik zgolj po enem dnevu nastanitve v sprejemnih prostorih azilnega doma le te samovoljno zapustil in odšel proti Italiji ter da je bil na Policijski postaji Brežice seznanjen z dejstvom, da če bo samovoljno zapustil prostore azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, bo obravnavan po Zakonu o tujcih ter se bo štelo, da je njegova namera umaknjena. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je bil omenjeni pouk tožniku povedan v njemu razumljivem jeziku, kar tudi izhaja iz registracijskega lista policijske postaje in je to tožnik tudi podpisal. Tožena stranka je pravilno sklepala, da ker je že enkrat samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, ne gre zaključiti, da slednjega ne bo vnovič ponovil in ker utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito s slabimi ekonomskimi pogoji v izvorni državi, ki pa so lahko posledica diskriminatornega ravnanja, je potrebno njegove navedbe podrobno razjasniti na osebnem razgovoru. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da tožnikova namera, da bi odšel v Italijo, sama po sebi ne pomeni razloga za nevarnost pobega. Res je sicer, da če bi bila podana zgolj ta okoliščina, da je bila tožnikova ciljna država Italija, to še ne bi bil zadosten razlog za omejitev gibanja, vendar je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi druge okoliščine, in sicer tudi to, da je bil tožnik izrecno opozorjen, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapuščati, na posledice zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, pa je kljub opozorilom sprejemne prostore vseeno zapustil. Vse te okoliščine dosegajo standard očitne begosumnosti, zato se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da vse to ni dovolj.
Za to, da je mogoče za potrebe razlage pojma kmeta mejaša iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ zemljišči šteti za sosednji, ni bistveno, ali je tak prehod omogočen na celotni dolžini mejnih stranic, ki ju loči javno dobro, temveč zadostuje, da je med zemljiščema možen prehod z ustrezno kmetijsko mehanizacijo vsaj na enem mestu. Po presoji sodišča že to zadostuje, da je med zemljiščema ustvarjena neposredna povezljivost, ki ima učinek zaokroževanja zemljišč. Ker gre pri tem za pravno presojo, sodišču za to ni bilo treba angažirati izvedenca. Po povedanem za presojo v tem primeru ni bistveno, kakšna je širina melioracijskega jarka, ki ločuje zemljišči prizadete stranke B. B. in prodajalca, temveč zgolj to, da je preko tega jarka mogoč prehod, namenjen uporabi in izkoriščanju kmetijskih zemljišč.
brezplačna pravna pomoč - določitev odvetnika - pravica do izbire odvetnika - prosta izbira odvetnika - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - povečani stroški zaradi izbire odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča
Iz določb prvega in drugega odstavka 30. člena ZBPP izhaja, da ima prosilec možnost izbrati osebo, ki mu bo v primeru ugodene prošnje nudila pravno pomoč in le v primeru, če tega svojega upravičenja ne izkoristi, določi tako osebo organ za brezplačno pravno pomoč po uradni dolžnosti. Pristojni organ tako nima pooblastila za določitev odvetnika v primeru, če se ne strinja s prosilčevo izbiro oziroma nima pooblastila za zavrnitev izbranega odvetnika, saj zakon niti ne določa kriterijev, ki omejujejo prosilčevo upravičenje. ZBPP torej pri izbiri in določanju izvajalcev pravne pomoči omejuje organ, ne pa tudi prosilca.
ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7. Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (2017) člen 1.
Iz izreka izpodbijane odločbe bi moralo biti jasno razvidna višina nagrade in stroškov, ki jih je toženka priznala in tudi višina nagrade in stroškov, ki jih toženka ni priznala, kar pa iz predmetnega izreka ni razvidno. Posledično je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Obrazložitev upravnega akta mora vsebovati vse elemente, ki jih določa 214. člena ZUP, saj so lahko le na tak način stranki zagotovljene ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. člena in 25. člena Ustave RS. Če obrazložitev upravne odločbe ne sledi navedeni zakonski ureditvi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.
telekomunikacijska infrastruktura - skupna gradnja - spor med operaterji - delitev stroškov - služnost
Infrastrukturni operater je v okviru dogovora o usklajevanju gradbenih del zaradi postavitve elementov elektronskih komunikacijskih omrežij (tj. o skupni gradnji) od zainteresiranega soinvestitorja upravičen zahtevati, da pred pričetkom skupne gradnje izkaže izpolnjevanje nujnih pogojev za izvedbo te, tako pa tudi, da izkaže, da ima (tudi sam) pravico graditi na tujem zemljišču, po katerem naj bi potekala gradnja, npr. prek pridobljene služnosti. Čeprav gre pri ustanovitvi slednje primarno vsekakor za razmerje med služnostnim zavezancem in služnostnim upravičencem, kot to izpostavlja tožnica, namreč ni mogoče spregledati, da (ne)obstoj takšnega razmerja lahko pomembno vpliva tudi na uspeh skupne gradnje, tako pa tudi na infrastrukturnega operaterja.
dohodnina - obnova postopka odmere dohodnine - odmera dohodnine v obnovljenem postopku - dohodki iz delovnega razmerja
Dohodnina se odmerja na letni ravni, kar pomeni, da se skladno z zakonom v odločbi za posamezno leto obdavčijo vsi dohodki, prejeti v navedenem letu (prvi odstavek 15. člena ZDoh-2). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bili v obnovljenem postopku poleg dohodkov, že upoštevanih v informativnem obračunu za leto 2015, upoštevani dohodki za obdobje od junija do novembra 2014 in za obdobje od oktobra 2010 do julija 2011 (obračunani na podlagi sodbe I Pd 1068/2011) v skupnem bruto znesku 4.013,83 EUR, ki jih je tožnica prejela od izplačevalcev Ministrstva za promet in Ministrstva za infrastrukturo. Da teh dohodkov ni prejela v letu 2015, tožnica ne trdi. Prav nasprotno, pritrjuje jim. To pa so bistvena dejstva, na podlagi katerih ji je bil davek odmerjen.
Iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe je razvidno, da prepoved prodaje izdelkov traja šest mesecev od dneva vročitve te odločbe. Iz upravnega spisa pa izhaja, da je bila njena vročitev opravljena 20. 4. 2021, kar pomeni, da je obravnavani ukrep prenehal veljati 20. 10. 2021. Ob takih okoliščinah pa si tožnik z odpravo izpodbijanega akta, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Obdobje, v katerem ni smel prodajati tobačnih izdelkov, je namreč preteklo in ga po naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe.
brezplačna pravna pomoč - določitev odvetnika - izbira odvetnika - pravica do izbire odvetnika - prosta izbira odvetnika - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - povečani stroški zaradi izbire odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča
Prosilec ima možnost izbrati osebo, ki mu bo v primeru ugodene prošnje nudila brezplačno pravno pomoč, če tega svojega upravičenja ne izkoristi, pa določi to osebo organ za brezplačno pravno pomoč po uradni dolžnosti. Pristojni organ tako nima pooblastila za določitev odvetnika v primeru, če se ne strinja s prosilčevo izbiro, oziroma nima pooblastila za zavrnitev izbranega odvetnika, saj zakon ne določa kriterijev, ki omejujejo prosilčevo upravičenje. Zakon torej pri izbiri in določanju izvajalcev brezplačne pravne pomoči omejuje organ, ne pa tudi prosilca.
brezplačna pravna pomoč - stroški odvetnika - odmera nagrade in stroškov odvetnika
Očitno je, da je Delovno in socialno sodišče štelo dopolnitev tožbe, ki jo je pripravila tožeča stranka, za tožbo v socialnem sporu. V nasprotnem primeru ne bi prisodilo stroškov te odvetniške storitve. Po besedah tožeče stranke je upravičenec sam vložil pritožbo zoper odločbo Komisije druge stopnje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ta je to pisanje odstopil Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Slednje je upravičenca pozvalo k dopolnitvi, kar je zanj storila tožeča stranka. Šlo je torej za laično tožbo, ki ni bila sposobna obravnave. Tako drži, da gredo tožeči stranki stroški za sestavo tožbe.
ukrep kmetijskega inšpektorja - kmetija - kmetijska dejavnost - zavajanje potrošnikov - uporaba firme - označevanje živil
Iz jezikovne razlage določbe 66. člena ZKme-1 jasno izhaja, da se nanaša zgolj na oglaševanje, označevanje in trženje kmetijskih izdelkov oziroma storitev, ne pa na označevanje poslovnega subjekta pri nastopanju na trgu. Ukrep, ki ga je izrekel inšpekcijski organ, pa po svoji vsebini pomeni prav to. V konkretnem primeru tožnica z enako firmo obstoja od leta 1995, to je pred uveljavitvijo ZKme-1. Poleg tega je tožnica že v postopku pred upravnim organom in ponovno v tožbi zatrjevala, da izpolnjuje vsebinske pogoje za opravljanje dopolnilne dejavnosti predelave mleka iz 10. člena Uredbe o dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, saj preko 60 % mleka za svoje mlečne izdelke dejansko pridobi z navedene kmetije. Njeni izdelki so proizvedeni v sklopu kmetije A, s katero je organsko povezana in soodvisna, zato o kakršnem koli zavajanju potrošnikov ni mogoče govoriti.
spor o stroških in nagradi odvetnika za izvajanje brezplačne pravne pomoči - nagrada in potrebni izdatki odvetnika - sodna poravnava - dedni dogovor
Sodno poravnavo so sklenili B. B., C. C. in Č. Č. Iz zapisnika o zapuščinski obravnavi je razviden dedni dogovor, ki sta ga sklenila dediča, B. B. in C. C. Iz tega zapisnika je tudi razvidno, da Č. Č. pri dednem dogovoru upoštevaje sklenjeno sodno poravnavo ni več sodeloval. Zato po mnenju sodišča odločitev toženke, da tožniku ni bila priznana nagrada za sklenitev sodne poravnave ni pravilna in nima podlage v Odvetniški tarifi. Gre dejansko za dva različna instituta, ki sta bila sklenjena med različnimi strankami in z različnimi pravnimi posledicami.
ZZDej člen 2, 2/3, 44, 44/2. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-1.
koncesija - sprememba časa trajanja koncesije - osnovna zdravstvena dejavnost - ortodontsko zdravljenje - stvarna pristojnost - zobozdravstvena dejavnost - zdravstvena dejavnost na primarni in sekundarni ravni
Čeljustna in zobna ortopedija je ena izmed specialističnih zobozdravstvenih dejavnosti, zato gre za zdravstveno dejavnost na sekundarni ravni, je za podelitev koncesije za opravljanje čeljustne in zobne ortopedije pristojno ministrstvo, pristojno za zdravje.
delo na črno - prepoved opravljanja dela na črno - pravica do izjave - pravica spremljati potek postopka po tolmaču
Pravica spremljati potek postopka po tolmaču se nanaša na tista dejanja v postopku, ki se izvajajo neposredno (npr. izvajanje dokazov na ustni obravnavi). Pravica do izjave je stranki kršena, če se ni imela možnosti izjaviti o vseh pravno odločilnih dejstvih. Pravico spremljati postopek v svojem jeziku - po tolmaču, je treba razlagati tako, da ni nobenega dvoma o tem, da tožnik v celoti razume, kaj se ga sprašuje. Če pa dvom v razumevanje jezika obstaja, kot v obravnavanem primeru, pa to pomeni, da postopek ni bil voden v skladu s sedmim odstavkom 62. člena ZUP, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnica očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njeni prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.