CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00040357
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 399, 399/2, 399/2-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 365, 365-3. KZ-1 člen 251, 251/3.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti - ovire za odpust obveznosti - potek preizkusnega obdobja - kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje - izbris iz kazenske evidence - pogoji za izbris obsodbe - zakonska rehabilitacija - kaznivo dejanje zoper pravni promet - znaki kaznivega dejanja - objektivni elementi kaznivega dejanja - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Vsekakor je treba v primerih, kot je obravnavani (ko gre za pravnomočno obsodbo za kaznivo dejanje ponareditve listin iz 25. poglavja KZ-1), skrbno obrazložiti, zakaj tudi kaznivo dejanje, ki sicer ni uvrščeno v 23. ali 24. poglavje KZ-1 (kazniva dejanja zoper premoženje ali gospodarstvo), predstavlja kaznivo dejanje, ki je ovira za odpust obveznosti. Pri odločitvi je prav tako pomembna vsebina obsodilne sodbe, iz katere izhajajo znaki kaznivega dejanja, ki so tudi potrebni za pravilno presojo.
preklic pogojne obsodbe - preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja - obvezen preklic - stek kaznivih dejanj - višina določene kazni - fakultativni preklic
Podlaga za preklic pogojne obsodbe, če obsojenec stori v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj po prvem odstavku 59. člena KZ-1, ni enotno izrečena kazen zapora dveh let ali daljša kazen, ampak da je za vsaj eno kaznivo dejanje v steku določena kazen dveh let ali daljša. Kar pa seveda ni ovira, da sodišče, če ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 59. člena KZ-1, ne uporabi pravnega pravila za fakultativen preklic pogojne obsodbe po drugem odstavku 59. člena KZ-1.
pripadajoče zemljišče k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - funkcionalno zemljišče k več stavbam - dvorišče - garaža - obseg pripadajočega zemljišča - dokaz z izvedencem - prostorsko načrtovanje - gradnja - uporaba zemljišča - pretekla raba zemljišča - izkazano lastništvo zemljišča - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - zemljišče kot funkcionalno zemljišče - domneva lastninske pravice - redno vzdrževanje
Zmotno je pritožnikovo vztrajanje pri stališču, da so predlagatelji oziroma njihovi pravni predniki vedeli, kaj kupujejo in da z nakupom stanovanj niso pridobili nobene pravice na spornih parcelah, kar je bilo upoštevano tudi pri cenah za stanovanja. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bila (so)uporaba pripadajočega zemljišča na podlagi prej veljavnih predpisov že na podlagi samega zakona (ex lege) predmet upravičenj na posameznih delih stavbe in posledično tudi predmet vsakokratnih prenosov teh upravičenj na nove pridobitelje, ne glede na to, ali je bila (so)uporaba pripadajočega zemljišča omenjena v pogodbi o prenosu posameznega dela ali ne. Cene za nakup stanovanj v predmetni stavbi tako ne predstavljajo relevantnega dejavnika pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča k stavbi.
Po oceni pritožbenega sodišča prvi nasprotni udeleženec v tem postopku ni uspel izpodbiti zakonske domneve o lastninski pravici na pripadajočem zemljišču k stavbi (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1). Zlasti namembnost spornih nepremičnin kaže na to, da pripadata vsakokratnim etažnim lastnikom predmetne stavbe in ne prvemu nasprotnemu udeležencu.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti
Praviloma gre pri zmanjšanju življenjske aktivnosti za obliko škode s trajnim prikrajšanjem. Pojem zmanjšanja življenjske aktivnosti pa zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja. Denarna odškodnina se lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in dalj časa traja ali če to opravičujejo posebne okoliščine.
stečajni postopek - sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase - pritožba stečajnega upravitelja - nagrada stečajnega upravitelja - nadomestilo za razdelitev posebne razdelitvene mase - odmera nadomestila - višina nadomestila - sorazmeren del - znesek unovčene stečajne mase
Ne drži pritožnikov očitek, da naj bi sodišče prve stopnje k znesku že odmerjenih nadomestil prištelo še nagrado za unovčenje in razdelitev zneska 544,75 EUR v višini 19,94 EUR. Višje sodišče po pregledu dokumentacije v spisu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri nadomestila pravilno upoštevalo (seštelo) vsa do izpodbijanega sklepa odmerjena nadomestila (41.618,51 EUR) in jih nato pravilno odštelo od zneska nadomestil, ki bi upravitelju pripadala za celoten znesek unovčenega premoženja, ki je na voljo za razdelitev upnikom (43.597,77 EUR, temu izračunanemu znesku pa pritožnik ni nasprotoval). Ker nadomestilo za razdelitev unovčenega premoženja v znesku 544,75 EUR še ni bilo odmerjeno, ga sodišče prve stopnje seveda ni upoštevalo pri ugotavljanju višine odmerjenih nadomestil. Znesek odmerjenega nadomestila (1.979,26 EUR) je tako pravilno izračunan.
ZDR-1 člen 148, 148/3, 182.. ZSDP-1 člen 50, 50/1.
pravica do dela s krajšim delovnim časom - neenakomerna razporeditev delovnega časa - starševsko varstvo
Po 182. členu ZDR- 1 imajo delavci zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. V primeru spora v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in starševstva po tem zakonu, je dokazno breme na strani delodajalca, delodajalec pa mora sicer delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. 182. člen ZDR-1 predvideva privilegirano obravnavo delavcev, če ti uveljavljajo pravice iz naslova starševstva. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 86/2019 se določbe tretjega odstavka 148. člena ZDR-1 ne sme razlagati prvenstveno v korist delodajalca na tak način, da ima ta praktično neomejeno avtonomijo pri odločitvi, kako bo razporedil delovni čas delavca, ko ta v zvezi s pravico do krajšega delovnega časa v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSDP-1 uveljavlja prerazporeditev delovnega časa. Odločitev tožene stranke o razporeditvi delovnega časa po tretjem odstavku 148. člena ZDR-1 mora biti tudi vsebinsko utemeljena ob upoštevanju pravice delavca iz naslova starševskega varstva do krajšega delovnega časa in do lažjega usklajevanja njegovih družinskih in poklicnih obveznosti na eni strani in pravice delodajalca do čim bolj nemotenega organiziranja delovnega procesa na drugi strani. Pri tem ima v izhodiščnem položaju pravica delavca do starševskega varstva prednost pred delodajalčevo svobodno gospodarsko pobudo, kar izhaja iz določbe 182. člena ZDR-1.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - predpostavke za izdajo začasne odredbe - nevarnost za uveljavitev terjatve - aktivno ravnanje dolžnika - subjektivna nevarnost - konkretna nevarnost - ekonomski položaj - sprememba oblike premoženja - načelo sorazmernosti - dokazno breme
Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo toženec razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.
Obsojenčeve trenutne premoženjske razmere (povezane s prestajanjem zaporne kazni) oziroma kot zatrjuje objektivna nezmožnost plačila denarne kazni niso razlog, da se stranska denarna kazen, ki se ne da prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Prav takšen namen zakonodajalca izhaja iz določbe prvega odstavka 87. člena KZ-1, saj če bi obsojenec imel premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo, potem ne bi bil uresničen pogoj iz citirane določbe, ki predpostavlja predhodno neuspešno prisilno izterjavo denarne kazni.
duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti - nepremoženjska škoda - denarna odškodnina - prometna nesreča - predhodne degenerativne spremembe
Sodišče druge stopnje glede na podani izvedenski mnenji zaključuje, da življenjske aktivnosti tožnice zaradi obravnavanega škodnega dogodka trajno niso zmanjšane in zaradi slednjega tudi ne trpi duševnih bolečin.
plačilo preživnine - preživninska obveznost staršev - preživninska zmožnost staršev - porazdelitev preživninskega bremena - zahteva upravičenca, da se mu preživnina določi v denarju - stiki očeta z otrokom - otrokova korist
V zadevah, kakršna je tudi obravnavana, se pogosto dogaja, da listinski podatki o prejemkih družbenikov enoosebnih gospodarskih družb izkazujejo nizke prejemke preživninskih zavezancev. V takšnem primeru je treba o zavezančevih preživninskih zmožnostih sklepati na podlagi njegovega načina življenja oziroma življenjskega stila kot indikatorne okoliščine, ki lahko izkazuje večje preživninske zmožnosti od zatrjevanih.
Sodišče ni ustrezno upoštevalo okoliščine, da otroka glede na dogovorjeni obseg stikov po sodni poravnavi preživita pomemben del časa tudi s tožencem.
ZPP člen 394, 394-10, 394-1.. ZDR-1 člen 111, 111/1, 111/1-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - zavrženje obtožnega predloga - predlog za obnovo postopka - nov dokaz
V konkretnem primeru se je ugotavljalo, ali je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, taka kršitev pa je imela znake kaznivega dejanja. Tožnik zmotno enači tak očitek z očitkom storitve kaznivega dejanja. Okrajno sodišče je s sklepom zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega, ker je ugotovilo, da za kazenski postopek ni obstajala zahteva upravičenega tožilca, oškodovana je bila namreč druga pravna oseba in ne tožena stranka.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog za obnovo postopka že zato, ker se predmetni sklep ne nanaša na tožnika. Zavzelo je tudi pravilno stališče, da navedeni sklep ni pravnomočna odločba kazenskega sodišča, v kateri bi se meritorno odločalo o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti. Delovno sodišče tudi ne bi bilo vezano na oprostilno kazensko sodbo, saj je bila predmet izredne odpovedi, katere zakonitost se je presojala v predmetnem sporu, kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja, zato v tem primeru tudi morebitna oprostilna sodba ne bi vplivala na drugačno odločitev.
prenos krajevne pristojnosti - okrajno sodišče - drugi tehtni razlogi
Razlog, ki ga predlagateljica v novem predlogu za prenos krajevne pristojnosti navaja, po oceni višjega sodišča izpolnjuje pogoj iz določbe prvega odstavka 35. člena ZKP in sicer, da so za prenos krajevne pristojnosti podani drugi tehtni razlogi: združitev in enotno obravnavanje dveh kazenskih zadev po dveh zasebnih tožbah iste zasebne tožilke zoper isto obdolženko, zaradi istih kaznivih dejanj, ki naj bi bila storjena v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 700/2018.
ZKP člen 3, 3/1, 5, 5/3, 83, 83/1, 83/2, 83/3, 227, 227/2, 238, 240, 240/2. URS člen 27, 29, 29-4.
izločitev dokazov - kolizija pravic - preiskava - zaslišanje obdolženca kot priče - obdolženec kot priča - nedovoljen dokaz - zapisnik o zaslišanju - pravica do obrambe - obdolženčeva pravica do molka - pouk obdolžencu o procesnih pravicah - domneva nedolžnosti - pravna jamstva v kazenskem postopku - privilegij zoper samoobtožbo
Obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično tudi nezdružljiva. Temeljna kavtela kazenskega postopka, in tako tudi osnovna komponenta pravice do obrambe, je obdolženčeva pravica do molka, če pa se zagovarja, (praviloma) ni dolžan govoriti resnice. Poleg same pravice do molka je izrednega pomena tudi obdolženčevo zavedanje te pravice - preden karkoli izjavi, ga je skladno z drugim odstavkom 227. člena ZKP treba o tem poučiti in to skladno z desetim odstavkom istega člena tudi zapisati na zapisnik. Nadalje ima pravica do molka pomembno dokazno procesnopravno posledico, saj se preko nje zagotavlja domneva nedolžnosti skladno s 27. členom Ustave in prvim odstavkom 3. člena ZKP. Upoštevaje tako imenovan privilegij zoper samoobtožbo, vsebovan v četrti alineji 29. člena Ustave, lahko ostane obdolženec popolnoma pasiven, vse prvine obtožnice pa mora dokazati tožilec. Po drugi strani zakon od priče zahteva aktivno ravnanje, saj je priča (praviloma) dolžna izpovedovati in pri tem vedno tudi govoriti resnico. V nasprotnem primeru se lahko kaznuje z denarno kaznijo, če pa tudi potem noče pričati, se sme zapreti (drugi odstavek 244. člena ZKP), kriva izpovedba priče pa predstavlja kaznivo dejanje (284. členu KZ-1). Z izločitvijo obdolženčevih izjav je bilo tako zagotovljeno spoštovanje navedenih obdolženčevih jamstev v predmetnem kazenskem postopku.
Teh jamstev ne more nadomestiti niti pravni pouk priči po 238. členu v zvezi z drugim odstavkom 240. členom ZKP, da ni dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon, kot to zmotno meni pritožnica. Ta pouk ne zagotavlja pravice do molka, temveč daje priči zgolj pravico odkloniti odgovor na posamezno vprašanje, ki bi na ravni verjetnosti njej ali njenim bližnjim povzročil navedene posledice, v preostalem pa je priča dolžna izpovedati po resnici.
predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - začasna preživnina - določitev preživnine za otroka - varstvo koristi otroka - ogroženost otroka - nujno preživljanje otroka - nujni strošek za preživljanje
Ob ugotovitvi, da predlagateljici ni uspelo verjetno izkazati, da bi bil mladoletni otrok udeležencev v trenutni situaciji ogrožen, posledično tudi ni bilo moč izdati začasne odredbe.
Vsebinski kriterij pri določanju preživnine z začasno odredbo ni ustrezen življenjski standard, temveč zagotovitev nujnega preživljanja otroka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00039815
ZD člen 145, 145/2. ZPP člen 360, 360/1.
zapuščinski postopek - zapuščina - upravitelj zapuščine - odvetnik - pooblaščenec dedičev - popis zapuščine - skupnost dedičev - spor med dediči - posli rednega upravljanja - nerelevantne pritožbene navedbe
Ker dediča o osebi upravitelja nista dosegla soglasja, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je izbralo nepristransko in strokovno osebo za upravitelja iz seznama odvetnikov in mu določilo naloge. Upravitelj zapuščine (ki je odvetnik) je pooblaščenec dedičev in je po oceni pritožbenega sodišča sposoben upravljati zapuščino oziroma opraviti naloge, ki mu jih je določilo sodišče. Dediča pa lahko ob doseženem soglasju sprejemata tudi drugačne poslovne odločitve ali skupaj upravljata na drug način.
ZKP člen 92, 92/2, 92/2 - 8, 95, 95/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 7.
stroški kazenskega postopka - načelo uspeha v postopku - stroški pooblaščenca oškodovanca - povišanje nagrade - kazenski postopek zaradi več kaznivih dejanj v steku - zastopanje oškodovanca v kazenskem postopku
Pri odločanju o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku ne velja tako kot v pravdnem postopku načelo uspeha v postopku, temveč je relevantno le, da je tekom postopka pooblaščenec zastopal konkretnega oškodovanca zaradi kaznivih dejanj, ki so se obdolžencu očitala na podlagi obtožnega akta opravičenega tožilca. Spisovno gradivo tako, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, nedvomno izkazuje, da je tekom celotnega postopka oškodovanko, to je LD ... zastopal pooblaščenec, zato je le-ta utemeljeno v skladu s 7. členom OT v svojem predlogu za odmero potrebnih izdatkov in nagrade z dne 22. 4. 2020 priglasil še 25 % povišanje iz razloga, ker je tekom postopka zastopal oškodovanko zaradi dveh, obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Samo dejstvo, da je na pritožbeni stopnji obdolženec bil oproščen storitve enega izmed dveh očitanih kaznivih dejanj, pa ne vpliva na presojo, ali je 25 % povišanje po 7. členu OT utemeljeno ali ne, ker je, kot je bilo predhodno pojasnjeno, relevantno zastopanje oškodovanke tekom postopka, ki pa je pravnomočno zaključen.
odškodninska odgovornost delavca - potni stroški - stroški za prihod na delo
Sodišče prve stopnje je ob zaključku, da so podane vse predpostavke za obstoj tožnikove odškodninske odgovornosti, tožencu utemeljeno naložilo povračilo škode v višini razlike med izplačanimi potnimi stroški in stroški, ki bi mu pripadali za prihod na delo in odhod z dela na sporni naslov.
rok za vložitev predloga za alternativni način izvršitve kazni zapora - zavrženje - prepozen predlog
Glede na določbo drugega odstavka 129.a člena ZKP je predlog za alternativni način izvršitve zaporne kazni potrebno vložiti v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. V konkretnem primeru bi torej obsojenec moral predlog vložiti najkasneje do 16. 9. 2020 kar pomeni, da je dne 14. 10. 2020 vložen obsojenčev predlog, prepozen.
začasna odredba v družinskih sporih - začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - režim izvajanja stikov - ureditev stikov - okoliščine konkretnega primera - otrokova korist
Zaradi selitve nasprotne udeleženke izvajanje stikov na način, da bi starša enakovredno skrbela za otroka, ni mogoča, saj morata izpolnjevati osnovnošolske obveznosti. Nasprotna udeleženka ju želi prešolati, kar bi zanju pomenilo dodatno prilagoditev, saj bi poleg domačega morala zamenjati tudi šolsko okolje. Kot je sodišče ugotovilo že ob izdaji prve začasne odredbe, povezane z zaključevanjem predhodnega šolskega leta, otroka zaradi vseh sprememb že brez zamenjave šolskega okolja doživljata duševno stisko, ki se odraža tudi v zdravstvenih težavah. Ker starša niti med poletnimi počitnicami nista uspela realizirati stikov, kot so bili dogovorjeni, še več težav pa predstavlja sporazumevanje v času šolanja, je bila odločitev sodišča prve stopnje, da je stike ponovno treba urediti z začasno odredbo, nedvomno utemeljena in v skladu z določilom 161. člena DZ. Urejen režim stikov namreč odpravlja negotovost tako pri starših kot pri otrocih, s tem blaži njihovo stisko, hkrati pa omogoča, da se ohranja starševska vez in nudi priložnost za njeno poglobitev.
Glede na pojasnjeno je zato zmotno prepričanje pritožnika, da je sodišče pri določanju pripadajočega zemljišča vezano zgolj na prostorske akte in upravna dovoljenja. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odstop od svojega pravnomočnega sklepa z dne 27. 12. 2016 oziroma svojih razlogov za takšno odločitev ni navedlo, prav tako je v izpodbijanem sklepu povsem zgrešeno ugotavljalo stroške po posameznih postavkah.