Izvršbo je povzročila dolžnica s tem, da ni izpolnila obveznosti, zaradi česar se je upnik moral poslužiti sodnega varstva. Dovolitev zavarovanja z začasno odredbo zaradi poznejše ogroženosti uveljavitve terjatve (drugi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), kot je bil primer v obravnavani zadevi, je vedno v povezavi z naknadno možnostjo prisilne izvršbe. Upnik mora imeti možnost, da po pridobitvi pravnomočne sodne odločbe kot izvršilnega naslova sodno varstvo z zavarovanjem nadgradi s prisilno izvršbo. Če temu ne bi bilo tako, bi izgubilo zavarovanje pomen. Drugačno stališče dolžnice, da bi morala upnica poskrbeti za odpravo zavarovanja in dolžnici s tem dati možnost plačila obveznosti, ni skladno s pojasnjenim sistemom sodnega varstva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00040497
ZPŠOIRSP člen 11. OZ člen 131. ZPP člen 214, 214/1.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - odškodninska odgovornost države - izbrisani - odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - kršitev pravic osebnosti - poseg v družinsko življenje - svoboda gibanja - izgon tujca iz države - dovoljenje za stalno prebivanje - denarna socialna pomoč - nezmožnost za delo - premoženjsko prikrajšanje - pavšalna odškodnina - vzročna zveza - delo na črno - priznana dejstva - sporna dejstva
Odškodninska odgovornost toženke v smislu protipravnosti ravnanja, povezanega s samim izbrisom, v postopku ni bila sporna, na tožniku pa je trditveno in dokazno breme, da izkaže obstoj in višino nastale škode, ki presega prejeto na podlagi ZPŠOIRSP, in vzročno zvezo med nastalo škodo in nezakonitim izbrisom.
Pritožbeno sodišče je pri presoji višine nastale škode upoštevalo dejstvo prisilnega izgona kot posebne okoliščine, ki je nedvomno močno posegla v tožnikovo duševno sfero, v njegove osebnostne pravice, svobodo gibanja, dostojanstvo, mu povzročila strah in duševno trpljenje skozi daljše časovno obdobje. Upoštevalo je tudi, da se je tožnik zaradi izgona znašel v tujini, kar je kasneje vplivalo na dodatne težave pri pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje, saj je bilo oteženo izkazovanje dejanskega bivanja, zato je bil upravni postopek zanj ugodno rešen šele po upravnem sporu kar 4 leta po vložitvi popolne vloge. Vse navedeno upravičuje prisojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v celotnem zahtevanem znesku 20.000 EUR, kar tudi ni v nasprotju s podobnimi primeri iz sodne prakse.
skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - verzijski zahtevek - izguba posesti - uporaba nepremičnine
Temeljna predpostavka vsakega obogatitvenega zahtevka je prehod koristi do katere pride šele z izgubo posesti nepremičnine prikrajšanca in pričetkom uporabe nepremičnine s strani okoriščenca. Ker je tožnik do konca glavne obravnave sporne nepremičnine še vedno uporabljal, je s tem tudi užival koristi od zatrjevanih investicij in do premika koristi v sfero lastnice nepremičnin še ni prišlo.
predlog za zavarovanje dokazov - dokazni standard verjetnosti - upravičen razlog za zavarovanje dokazov - izvedba dokaza - konkretizacija navedb
Dejstva, ki jih želi tožnik dokazati z izvedenim dokazom, so presplošno navedena.
Tožnik ni ponudil konkretnih trditev o tem, da dokaza kasneje ne bi bilo mogoče izvesti, niti ni pojasnil, zakaj meni, da obstoji utemeljena bojazen, da ga ne bo mogoče izvesti.
DZ člen 290. ZZZDR člen 105, 105/3. ZPP člen 8, 243, 254, 254/2, 254/3, 421, 421/4.
razmerja med starši in otroki - varstvo in vzgoja mladoletnega otroka - dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - največja korist otroka - dejansko stanje - okoliščine iz družinskega življenja - izvedenec kot sodnikov pomočnik - dvom v pravilnost in popolnost mnenja - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - razlogi za postavitev novega izvedenca
Prednost matere je v tem, da je bolj kritična do konfliktov s svojim bivšim partnerjem, da vanje deklice ne vpleta in je s tem psihično ne obremenjuje, kar pomeni, da ima do nje več empatije in bolj upošteva njene potrebe. Z očetom je pripravljena sodelovati in je od njega tudi učinkovitejša pri postavljanju zahtev do deklice. Deklica je na mamo navezana, čustveno ji je bližje in si želi biti več pri njej. Okoliščina, da sta obe ženskega spola in da je zato mati ustrezen identifikacijski model, je le ena od okoliščin, ki so tehtnico, komu dodeliti varstvo in vzgojo deklice, nagnilo v smeri matere. Ker je deklica zaupana v varstvo in vzgojo materi in je zato mati tista, ki sprejema odločitve v zvezi z dnevnimi potrebami deklice, ji mora oče izročiti tudi dekličino zdravstveno izkaznico.
Zakaj sodišče ni angažiralo novega izvedenca je ustrezno obrazložilo. Izvedensko mnenje je sinteza ugotovitev, pridobljenih na podlagi intervjuja vsakega od staršev in deklice, psihodiagnostičnih preizkusov, psiholoških pregledov ter opazovanja odnosov. Nestrinjanje z ugotovitvami v izvedenskem mnenju in zasledovanje drugačne interpretacije ugotovljenih okoliščin ne predstavljajo utemeljenega razloga za postavitev novega sodnega izvedenca.
izdaja sklepa o izvršbi - verodostojna listina - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - stalno prebivališče dolžnika - krajevna pristojnost pravdnega sodišča - izključna krajevna pristojnost - meje preizkusa po uradni dolžnosti - ustalitev krajevne pristojnosti
Preizkus krajevne pristojnosti, kot ga je opravilo sodišče po uradni dolžnosti, je glede na določilo drugega odstavka 22. člena ZPP omejen in se nanaša izključno na primere, v katerih ZPP določa izključno krajevno pristojnost, za kar v konkretnem primeru ne gre, ker se spor nanaša na plačilo 902,85 EUR. Ker torej v konkretnem primeru ne gre za izključno krajevno pristojnost in ker je sklep, da bo v pravdnem postopku odločalo Okrajno sodišče v Domžalah, pravnomočen, se je krajevna pristojnost že ustalila pri Okrajnem sodišču v Domžalah.
ZPP člen 8, 114, 124, 124/1, 302, 302/2, 302/3. OZ člen 131, 163.
povrnitev škode - odškodnina - pešec - padec na pohodni površini - odgovornost vzdrževalca cest - skrbnost - protipravnost - ponovna izvedba dokazov - sprememba sodnika - načelo neposrednosti
Do pritožbeno zatrjevane kršitve načela neposrednosti in posledične absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi nepravilne uporabe 3. odstavka 302. člena ZPP bi tako lahko prišlo samo v primeru, če bi sodbo sprejel sodnik, ki sploh ni sodeloval na glavni obravnavi, kar pa ni bil primer v tej zadevi.
Kakršna koli druga nepravilna uporaba pravil iz 3. odstavka 302. člena ZPP pa bi lahko predstavljala zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa v tem konkretnem primeru tudi ni podana. Čeprav je tožnica, ko se je izjavila o tem, vztrajala, da se tako priče kot stranke zaslišijo znova, pa v tej izjavi ni navedla prav nobenega razloga, kot to pravilno izpostavlja tudi sodišče prve stopnje, zakaj bi bila ponovna izvedba teh dokazov potrebna. Ker sodišče prve stopnje samo razloga za ponovno izvedbo teh dokazov ni našlo, z odločitvijo, da prič in stranke kljub drugačni izjavi tožnice ne bo zaslišalo znova, ni kršilo določila 3. odstavka 302. člena ZPP, saj je odločitev o tem, ali bo te dokaze izvedel znova ali ne, v domeni novega sodnika.
Pravilen je materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je, četudi ni šlo za povsem ravno površino in je obstajal razmak (5 cm) med betonskimi ploščami, ta ni bil takšen, da bi terjal od zavarovanca tožene stranke kakršno koli ukrepanje v smislu zasutja s peskom ali zemljo, da bi se razmaki zmanjšali oziroma da bi se plošče poravnale z ostalim nivojem (ugotovljena je bila namreč le višinska razlika 1 cm), pohodna površina na delu, ki je bil tožbeno zatrjevan kot mesto padca, kot tudi na delu, na katerem je tožnica izpovedovala, da je padla, v času škodnega škodnega dogodka še vedno ustrezala standardom normalne pohodne površine, saj noben del ni bistveno odstopal od preostalega (širšega) območja, kjer je prišlo do padca, pa tudi, da očitki tožnice, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za varno hojo, ker razmakov med ploščami ni saniral, niso utemeljeni, še manj pa očitek, da bi moral zavarovanec postaviti opozorilno tablo za pešce, saj za to ni bilo nobenega razloga.
CESTE IN CESTNI PROMET - PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00040220
ZCes-1 člen 2, 2/1, 2/1-24. ZPrCP člen 3, 3/1, 3/1-2, 13, 13/1, 105, 105/5, 105/5-4, 107. ZP-1 člen 154, 154-2, 154-3.
javna pot - cestni promet - lokalna cesta - policijska pooblastila - psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - preverjanje psihofizičnega stanja udeleženca v prometu - vožnja pod vplivom alkohola
Obdolženka je vozila po lokalni cesti, ki je označena kot javna pot, ki je prosto dostopna vsem in je namenjena javnemu cestnemu prometu, kar pomeni, da je mogoče pričakovati tudi druge udeležence javnega cestnega prometa. Tako ni dvoma, da gre za javno cesto v smislu 24. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-1, na kateri veljajo določila ZPrCP.
razpravno načelo - ugotavljanje dejstev - zloraba pravice do sodnega varstva - motenje posesti
Sodišče praviloma samo ne more ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale. Tožnik ni izrabil pravice do sodnega varstva, ker je bila varovana dobrina (posest) okrnjena.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - izločitev iz zapuščine - spor o obsegu zapuščine - manj verjetna pravica dediča - zemljiškoknjižni podatki - javni register - lastnina zapustnika - spor o lastništvu
Ker je dedič A. A. iz zapuščine izločal osebni avto in določeno nepremično premoženje, s trditvijo, da je njegova last in se njegov brat P. P. do izločitvenega zahtevka ni opredelil in ker je od tega vprašanja odvisen obseg zapuščine, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da med dedičema obstaja spor glede obsega zapuščine.
Dediča A. A., katerega pravica je manj verjetna, je sodišče na podlagi 213. člena ZD napotilo na pravdo, saj je po podatkih zemljiške knjige lastnica vseh spornih nepremičnin zapustnica, enako velja tudi za avto, po podatku iz registra listin.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju - duševna motnja - paranoidna shizofrenija
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj nasprotni udeleženec zaradi svojega trenutnega duševnega stanja še ni sposoben podati zavestne in voljne odločitve o svojem zdravljenju in posledično v tem trenutku zdravljenja v milejših oblikah, med drugim na odprtem oddelku, še ni sposoben.
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, ki izrecno določa, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj iz socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. Pomeni, da v sporih o pravicah iz drugega odstavka 7. člena ZDSS-1, med katere sodi tudi pravica do zdravljenja v tujini in z njim povezani stroški, ni taksne zavezanosti. Stranke v takšnih sporih takse niso dolžne plačevati.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 43, 43/1, 43/2, 43/3, 44, 45.
zdraviliško zdravljenje
Za priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja morata biti izpolnjena kumulativno predpisana pogoja. Glede na 44. člen POZZ je namreč mogoče pravico priznati, če je pričakovati povrnitev funkcionalne sposobnosti in če je hkrati podano vsaj eno od bolezenskih stanj iz 45. člena POZZ.
Neprilagojeno mesto na smučišču v sklopu ureditve vstopa na vlečnico ... s proge ... (okoli hiške) ni bilo ustrezno označeno in zavarovano z vsemi potrebnimi opozorilnimi znaki, kot tudi ne pogosteje nadzorovano s strani nadzornikov in da bi zavarovanec tožene stranke ob zavedanju, da gre za neprilagojeno mesto, moral in mogel poskrbeti tudi za dodatne ukrepe, npr. dodatne trakove, mreže, znake, vse s ciljem preventivnega ravnanja in zagotavljanje reda in varnosti na smučišču. Ugotovljene opustitve pomenijo protipravno ravnanje upravljavca smučišča in njegovo malomarnost in je tako podana njegova krivdna odškodninska odgovornost za tožniku nastalo škodo.
vabilo na obravnavo - opozorilo stranki - pooblaščenec - osebno vročanje - spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - zahteva stranke za izvedbo naroka - udeležba na obravnavi - odsotnost stranke na naroku - zavlačevanje postopka - prošnja za preložitev naroka - pospešitev postopka - načelo proste presoje dokazov
Tožena stranka je bila pravilno opozorjena in vabljena, da ker je predlagala opravo glavne obravnave v sporu majhne vrednosti, se mora obravnave udeležiti, sicer nastopijo posledice iz tretjega odstavka 454. člena ZPP. Kljub temu, da je tožena stranka predlagala dokaz z zaslišanjem toženca, na narok pa je sodišče vabilo le odvetnika, lahko sledijo posledice iz tretjega odstavka 454. člena ZPP, saj se sodišče o izvedbi dokaza samo odloči.
Namen določb tretjega odstavka 454. člena in 455. člena ZPP je pospešiti postopek in preprečiti, da bi stranke z izostajanjem z narokov zavlačevale postopek. V konkretni zadevi je tožena stranka prosila za preložitev in sodišče je tudi prvič ugodilo. Nato je določilo novi narok, vendar se tožena stranka ni udeležila naroka. Po tej določbi sankcija zadane tisto stranko, ki je zahtevala narok, ne glede na morebiten izostanek nasprotne stranke, ki naroka ni zahtevala.
ZFPPIPP člen 383b, 384, 386, 389, 406, 406/1, 406/1-1. ZIZ člen 102. Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti člen 4, 16.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - kršitev zakonsko določenih obveznosti stečajnega dolžnika - dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju - uporaba tujega prava - dolžnik v tujini
V primeru stečajnega postopka se uporabi pravo države stečaja in ne pravo države stalnega prebivališča, ki bi se uporabilo v primeru individualne izvršbe. Primeri individualne izvršbe v primeru stečaja namreč niso uporabljivi glede na izrecno določbo Uredbe (ES) št. 1346/2000 in sicer 16. člena, ki odraža načelo univerzalnosti stečajnih postopkov, saj se proti dolžniku praviloma vodi en sam postopek. Iz 4. člena Uredbe (ES) št.1346/2000 izhaja, da se za postopke v primeru insolventnosti uporablja pravo države članice, v kateri je uveden stečajni postopek. V konkretnem primeru se uporablja torej pravo Republike Slovenije, ki v tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP določa, da se za omejitev prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja uporablja 102. člen ZIZ.
zavrženje pritožbe - prepozna pritožba - procesni rok - sodne počitnice / poletno poslovanje - sodne počitnice - tek rokov - interventni ukrepi - vročanje
Vročitve sodnega pisanja v času poletnega poslovanja ni mogoče šteti za neopravljeno. Ravno nasprotno! Vročitev sodnega pisanja v tem času ima za posledico le zamik pričetek teka procesnega roka na prvi naslednji dan po izteku poletnega poslovanja. Ker se je po 83. členu ZS-M in 67. členu ZIUOOPE poletno poslovanje (prej-sodne počitnice) leta 2020 izteklo 15. avgusta, je v okoliščinah konkretnega primera, ko je bilo sodno pisanje vročeno 31. 7. 2020, pritožbeni 30. dnevni rok pričel teči 16. 8. 2020. Do skrajšanja sodnih počitnic v letu 2020 (po ZS-M - poletnega poslovanja) na čas od 1. avgusta do 15. avgusta z ZIUOOPE je prišlo zaradi omilitve škodljivih posledic rednega izvajanja sodne oblasti zaradi epidemije COVID-19. Za pritožničino stališče, da ji sodno pisanje po 15. 7. 2020 ne bi smela biti poslano temveč šele po 17. 8. 2020 ni zakonske podlage, saj novelirani 83. člen ZS-M, veljaven od 25. 7. 2020 vročanja sodnih pisanj v ne nujnih zadevah v času poletnega poslovanja ne prepoveduje. Ker je bila vročitev dne 31. 7. 2020 opravljena zakonito pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.
Enako kot pri neposrednih dokazih je namreč tudi pri posrednih dokazih odločilna njihova vsebina, s tem, da mora biti na njihovi podlagi sklenjen tako imenovani indični krog, kar je bilo v obravnavani zadevi nedvomno izpolnjeno.
Predmet dokazovanja so trditve o pravno pomembnih dejstvih (213. člen ZPP). Katera dejstva so pravno pomembna, določa materialno pravo. Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi.
Posledica napačnih dokaznih izhodišč je enostranska, vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena. Dejansko stanje o pravno relevantnem vprašanju, ali je imel toženec 30. 11. 2006 v razmerju do toženca terjatev, ni bilo ugotovljeno, oziroma je bilo pomanjkljivo ugotovljeno. Pomanjkljivost je posledica neupoštevanja pravila, da stranka nosi dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore), pa tudi pravila, da je dokazno breme na stranki, ki zatrjuje obstoj dejstva (ne na stranki, ki zatrjuje neobstoj dejstva).
V primeru, da bo rezultat nove dokazne presoje (ponovno) zaključek, da sta pogodbeni stranki s prodajno pogodbo želeli doseči pravne učinke zavarovanja toženčeve terjatve (nobena od pravdnih strank ni zatrjevala namena trajnega prenosa lastninske pravice), naj se sodišče prve stopnje ukvarja tudi z vprašanjem dopustnosti takšnega dogovora (pritožbeno navedbo o ničnosti komisornega dogovora je šteti za dopustno pritožbeno novoto). SPZ v 132. členu prepoveduje t. i. komisorne dogovore, s katerim si zastavni upnik za primer, da njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, izgovori pravico, da zastavljena stvar preide v njegovo last ali da zastavljeno stvar proda po vnaprej določeni ceni. Določilo o prepovedi lex commissorie velja za vse pravne posle ali za kombinacijo pravnih poslov, katerih končni učinek je prehod lastninske pravice na stvari, dani v zavarovanje v korist upnika, v primeru dolžnikove neizpolnitve obveznosti. Prepoved varuje dolžnika pred zlorabo, da bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev. Fiduciaren posel mora biti sklenjen v obliki (neposredno izvršljivega) notarskega zapisa (prvi odstavek 202. člena SPZ).