ZOR člen 173, 177, 177/2, 200, 201, 201/3. ZPP (1977) člen 382, 382/2, 392.
povzročitev škode - odgovornost za škodo od nevarne stvari - gladka talna obloga kot nevarna stvar - domneva vzročnosti - objektivna odgovornost - povrnitev negmotne škode - višina odškodnine - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - strah - posredni oškodovanci - duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega - posebno težka invalidnost kot pravni standard - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije
Zaradi njene poslovne (bančne) dejavnosti je tožena stranka dolžna zagotoviti varnost hoje njenim komitentom in ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih. V okviru tako zastavljene poklicne dejavnosti je izbira gladke talne obloge, ki postane v deževnem vremenu zdrsljiva posebej v območju vhoda, neustrezna. Mokra in spolzka (neustrezna) talna obloga postane nevarna stvar, katere imetnik (tožena stranka) odgovarja za škodo zaradi zdrsa in padca po načelu vzročnosti (173. člen ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih).
Posebno težka invalidnost je pravni standard, katerega razlaga je že pojmovno restriktivna. Za njegovo uporabo ne zadošča vsaka težka invalidnost; ugotavljanje posebno težke invalidnosti je odvisno od individualnih značilnosti invalidovega stanja, odškodninski zahtevek iz tega naslova pa se presoja tudi glede na duševne bolečine zaradi prikrajšanja, ker oškodovanec zaradi invalidnosti drugega ne more v polnem obsegu uresničevati pravic svoje osebnosti.
denacionalizacija stanovanjskih in poslovnih stavb - vračanje skupnih prostorov, delov in naprav
Tožeči stranki sta kot edina etažna lastnika v predmetni stavbi, na podlagi Stanovanjskega zakona, solastnika skupnih prostorov, delov in naprav v tej hiši. Stanovanjski zakon je stopil v veljavo dne 19.10.1991 in tožeči stranki sta s tem dnem postali solastnici skupnih prostorov, delov in naprav in zato ne moreta uveljavljati vračanja istih skupnih prostorov, delov in naprav še po Zakonu o denacionalizaciji, ki je stopil v veljavo kasneje, to je dne 7.12.1991.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - disciplinski postopek
Delavcu je mogoče očitati hujšo kršitev delovne obveznosti samo, če ja ta nedvoumno in jasno opredeljena v aktih. Ker tožena stranka hujših kršitev delovnih obveznosti, kot to pravilno ugotavlja že pritožbeno sodišče, sploh ni imela opredeljenih (opredelitev kršitve ni pokrita z določbo, kdaj delodajalec lahko delavcu odpove delovno razmerje) v svojem aktu, tožnici tudi ni mogla izreči disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostanka z dela.
sodni postopek - umik tožbe - izredna pravna sredstva - revizija - zmotna uporaba materialnega prava
Ugotovitveni sklep o umiku tožbe se ne more izpodbijati zaradi zmotne uporabe materialnega prava, saj se za izdajo takega sklepa ne ugotavlja dejanska podlaga niti uporablja materialno pravo. Podlaga tega sklepa je procesno dejanje strank v postopku, ki temelji na njuni dispoziciji. Zato se lahko izpodbija le zaradi kršitve določb pravdnega postopka.
Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 4. ZDR (1990) člen 35, 36a, 36b, 36b/1, 36d, 36h.
dokazno breme - delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov - postopek določanja trajno presežnih delavcev
Določba 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva -
Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) določa, da delovno razmerje delavca ne preneha, če za to ni resnega razloga. Resni razlog, ki je sicer lahko tudi operativna potreba podjetja, je treba dokazati za vsakega delavca posebej, to pa pomeni, da mora biti izpeljan zahtevan postopek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja trajno presežnim delavcem. Dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja je, kot je to že pravilno navedlo pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi (36. h člen ZDR), na strani delodajalca.
ZTPDR člen 21. ZDR (1990) člen 17, 33, 100, 100/1, 100/1-11.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje potreb po delavcih - trajni presežek - denarno nadomestilo - prenehanje delovnega razmerja
Če delavcu ni mogoče zagotoviti pravic iz 33. člena ZDR in mu zato te niso bile zagotovljene, je tožnik pridobil pravico do denarnega nadomestila za dobo dveh let po določbi takrat veljavnega 21. člena ZTPDR. Po poteku tega roka pa mu je na podlagi 11. točke prvega odstavka 100. člena ZDR v skladu z veljavnimi predpisi delovno razmerje prenehalo.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - izredna pravna sredstva - revizija
Po mnenju revizijskega sodišča bi pritožbeno sodišče moralo navesti svoje zaključke in sprejeti stališče in presoditi pritožbene navedbe, tako v zvezi z očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, kot tudi v zvezi z očitkom zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Šele s tem bi zadostilo zahtevam o vodenju pravdnega postopka in tudi omogočilo, da bi bilo izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - odločba sodišča druge stopnje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - disciplinski postopek - vročanje pisanj - pooblastilo
Tožena stranka, ki ji je bil ugovor tožeče stranke odstopljen v pristojno reševanje, je bila ob smiselni uporabi določbe 2. odstavka 21. člena ZPP in 103. člena ZDR dolžna nadaljevati postopek, kot bi se začel pred njo. To pa pomeni upoštevati izkazano voljo tožnice, da procesna dejanja opravlja zanjo pooblaščenka. Ker pravilo iz 2.
odstavka ohranja v veljavi že opravljena dejanja, zaključek drugostopnega sodišča o ponovni predložitvi pooblastila toženi stranki, ne more obveljati.
ZTPDR člen 80, 80/2, 83, 83/1. ZDR (1990) člen 105.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - varstvo pravic delavcev - pravica do ugovora - dokončna odločitev pristojnega organa v organizaciji - pravica do sodnega varstva po poteku roka za vložitev ugovora - izvršitev nedokončnega sklepa delodajalca
Izjemno pravico do sodnega varstva po poteku roka iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR, določeno v 105. členu ZDR, bi tožnica lahko uveljavila le do trenutka izvršitve nedokončnega sklepa tožene stranke.
Izvršilno dejanje tožene stranke, ki se je opravilo na podlagi prvostopnega sklepa, pa je predstavljalo dokončno odločitev tožene stranke (čeprav brez izdaje pismenega sklepa), ki je podvržena zakonitostim uveljavljanja pravnega varstva, kot so predpisane v 1. odstavku 83. člena oziroma 2. odstavka 80. člena ZTPDR.
ZDR (1990) člen 36d, 36d/1, 36e. ZPP (1977) člen 393.
prenehanje delovnega razmerja - prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov - delovno razmerje pri delodajalcu - soglasje delavca invalida - upoštevanje dejstev, ki so nastala po izdaji dokončne odločbe
Okoliščina, ki je zakonit razlog za varovanje zaposlitve, je lahko pravno upoštevna le tedaj, če nastane do dokončnosti odločbe, s katero je delavec spoznan za trajni presežek. Dejstev, ki vplivajo na pridobitev, spremembo ali izgubo pravice delavca in ki so nastala po izdaji dokončne odločbe, zato ni mogoče več pravno upoštevati.
ZPP člen 22, 22/2, 392, 393, 393/3, 393/4, 393/5, 498.
tožba za razveljavitev sodne poravnave - izredna pravna sredstva - izključna krajevna pristojnost - preizkus po uradni dolžnosti - spor o krajevni pristojnosti - prehodne določbe ZPP
Tožba na razveljavitev sodne poravnave je v ZPP/99 v razliko od ZPP/77 urejena kot posebno izredno pravno sredstvo in ne kot tožba v navadnem civilnopravnem sporu.
Če pa je tako, je treba obravnavani spor o pristojnosti presojati tudi v luči prehodne določbe 498. člena ZPP/99. Ta namreč določa, da se postopek opravi po dosedanjih predpisih, če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek prve stopnje končal. Če je tožba na razveljavitev sodne poravnave posebno izredno pravno sredstvo, potem je treba šteti, da se je postopek na prvi stopnji končal že s sklenitvijo sodne poravnave, torej 17.9.1993.
Če ni verjetno izkazan pogoj težko popravljive škode (velika materialna škoda sama zase še ne pomeni težko popravljive škode), ni potrebno posebej presojati, ali bi odložitev izvršitve sporne odločbe nasprotovala javni koristi.