Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je bil z izdajo odločbe tožene stranke 306-14/2009-239 z dne 13. 2. 2012 postopek nadzora pred Uradom končan. Zato tožeča stranka tudi ob morebitnem uspehu s tožbo svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati oziroma ne bi mogla doseči cilja, ki ga zasleduje s tem pravnim sredstvom. Ker je postopek nadzora že končan, tožeča stranka svojo pravico do sodnega varstva učinkovito uresničuje s tožbo zoper končno odločbo Urada (sedaj Agencije).
ZFPPIPP člen 34, 34/2-4, 131, 131/1, 121/2-3, 268, 268/4, 289, 289/2, 355, 355/3-7. ZDDV-1 člen 88, 88/7.
zavarovanje terjatev – zastavna pravica na nepremičnini - stečajni postopek – občasni stroški stečajnega postopka – prodaja premoženja stečajnega dolžnika – davek na dodano vrednost – zahteva za varstvo zakonitosti
Določba 7. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP je pravna podlaga za plačilo davka na dodano vrednost kot občasnega stroška stečajnega postopka v zvezi s prodajo premoženja stečajnega dolžnika, ne pa tudi za plačilo davka na dodano vrednost v zvezi s pravnimi posli, ki jih je stečajni dolžnik opravil med postopkom prisilne poravnave in pred začetkom stečajnega postopka.
postopek nadzora pred Uradom za varstvo konkurence - pravni interes za tožbo - vpogled v spis po zaključku postopka nadzora - zavrženje tožbe - končan postopek nadzora pred Uradom
Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je bil z izdajo odločbe tožene stranke 3 z dne 13. 2. 2012 postopek nadzora pred Uradom končan. Zato tožeča stranka tudi ob morebitnem uspehu s tožbo svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati oziroma ne bi mogla doseči cilja, ki ga zasleduje s tem pravnim sredstvom. Postopek nadzora pred Uradom je bil namreč že končan, poleg tega pa je bil zoper končno odločbo tudi začet postopek sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem (voden pod opr. št. G 9/2012). Zatorej spisa niti ni več pri toženi stranki, ki bi bila sicer v primeru odločitve o razveljavitvi izpodbijanega sklepa pristojna za odločanje o pravici do vpogleda v spis in do pregledovanja dokumentov.
Ker pa (zatrjevano) nezakonito onemogočanje pravice pregledovanja spisa lahko predstavlja kršitev temeljnega načela kontradiktornosti postopka, tožeča stranka lahko pravico do sodnega varstva po že končanem postopku nadzora učinkovito uveljavlja v tožbi zoper (končno) odločbo Urada.
varstvo konkurence - preprečevanje omejevanja konkurence - postopek nadzora pred Uradom za varstvo konkurence - procesne predpostavke - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe - vpogled v spis - končan postopek nadzora pred Uradom
Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je bil z izdajo odločbe tožene stranke postopek nadzora pred Uradom končan. Zato tožeča stranka tudi ob morebitnem uspehu s tožbo svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati oziroma ne bi mogla doseči cilja, ki ga zasleduje s tem pravnim sredstvom. Postopek nadzora pred Uradom je bil namreč že končan, poleg tega pa je bil zoper končno odločbo tudi začet postopek sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem. Zatorej spisa niti ni več pri toženi stranki, ki bi bila sicer v primeru odločitve o razveljavitvi izpodbijanega sklepa pristojna za odločanje o pravici do vpogleda v spis in do pregledovanja dokumentov.
Ker pa (zatrjevano) nezakonito onemogočanje pravice pregledovanja spisa lahko predstavlja kršitev temeljnega načela kontradiktornosti postopka, lahko tožeča stranka pravico do sodnega varstva po že končanem postopku nadzora učinkovito uveljavlja v tožbi zoper (končno) odločbo Urada.
Tožeča stranka izhaja iz napačne predpostavke, da naj bi bila asignacija način „vzpostavljanja“ terjatev. Ravno nasprotno: asignacija je način prenehanja terjatev, tako, da se preko dvojne pooblastitve poplačata dva dolga: dolžnik pooblasti svojega dolžnika, da izpolni dolg upniku namesto njemu, svojega upnika pa pooblasti, da sprejme izpolnitev od njegovega dolžnika. Poleg tega je nelogična trditev, da naj bi tožnica kot asignat pridobila terjatev do toženca kot asignanta; značilnost njunega (kritnega) razmerja je ravno obratna: da ima asignant terjatev do asignata. Sklenjene asignacije tako ne morejo biti upoštevna podlaga za povrnitev stroškov nakupa lesa, ki jih tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke. Pri tem je obstranskega pomena presoja, ali je pri njihovi sklenitvi šlo za navidezen pravni posel. Da bi morala tožena stranka stroške za les nositi na kakšni drugi (dejanski in pravni) podlagi, pa tožeča stranka ni uveljavljala. Zato njen zahtevek do povrnitve teh stroškov ne more biti utemeljen.
OZ člen 131, 132, 376, 380, 380/2, 1060. URS člen 2, 14, 22, 23, 26, 33, 67. ZUstS člen 44.
povrnitev premoženjske škode - odgovornost države - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - pravno priznana škoda
Ni pravno relevantne vzročne zveze med domnevno kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in višino neizplačane terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Sama okoliščina, da bi bila revidentka glede pravice do zamudnih obresti v boljšem materialnopravnem položaju, če bi se pravdni postopek končal prej, opozarja na pogoj, brez katerega (sine qua) bi zatrjevane škodljive posledice ne nastale. Vendar to ne zadošča za utemeljitev pravno relevantne vzročne zveze. Tožečo stranko je prizadela retroaktivna sprememba pravnega položaja. Takšne posledice (domnevno predolgega) teka sodnega postopka niso tipične in so tudi v tem primeru nastale zaradi specifičnih okoliščin, s katerimi domnevni poškodovalec ne more računati. Tožeča stranka je zaradi domnevno predolgega sodnega postopka glede na učinke razveljavitve zakona po 44. členu ZUstS izgubila pravico, ki je temeljila na predpisu, ki ni bil v skladu z Ustavo. Izguba takšne „pravice“ ne more predstavljati pravno priznane škode.
Vrhovno sodišče soglaša z revidentkinim stališčem, da vprašanje o (ne)dopustnosti izvršbe na določen predmet predstavlja vprašanje o obstoju pravice oziroma pravnega razmerja, ki je ob izpolnjevanju drugih zakonskih predpostavk lahko predmet zahtevka ugotovitvene tožbe. Slednje izhaja tudi iz sklicevanja na tretji odstavek 65. člena ZIZ, ki izrecno predvideva (dopušča) ugotovitveno tožbo s takšnim zahtevkom. Zato lahko tožeča stranka po tretjem odstavku 181. člena ZPP poleg dajatvenega ali oblikovalnega zahtevka (ZPP govori o „obstoječem zahtevku“) uveljavlja tudi zahtevek, naj se ugotovi, da takšno razmerje (ne) obstaja (vmesni ugotovitveni zahtevek). To pa le, če je vsebina ugotovitvenega zahtevka v razmerju prejudicialnosti do obstoječega zahtevka: če je odločitev o tem odvisna od vprašanja, ali je bila izvršba na ta predmet nedopustna. Prejudicialnost opredeljuje meje pravne koristi za takšen ugotovitveni zahtevek. Možnosti, da se zahtevek, naj se ugotovi, da je bila izvršba na določen predmet nedopustna, še tudi potem, ko je bila izvršba že opravljena, ob hkratnem uveljavljanju dajatvenega zahtevka, obravnava kot dopusten vmesni ugotovitveni zahtevek, torej načelno ni mogoče izključiti.
revizija – razlogi za revizijo - prepis pritožbenih navedb v reviziji
Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, zato je treba z njo izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Samo prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – neupravičena pridobitev – vrnitev danega – vračilo v naravi – nadomestitev vrednosti stvari
Primarno pravilo vračanja neupravičeno pridobljenega je vrnitev prejetega. Šele kadar to ni mogoče (ker gre na primer za individualno določeno stvar, ki je uničena), je neupravičeno obogateni dolžan nadomestiti vrednost tistega, kar je prejel. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da to pomeni, da sme tožeča stranka v stečajno maso zahtevati vrnitev tistega, kar je bilo predmet izpodbijanega dejanja, in nima zahtevka za denarno nadomestilo, če je vrnitev v naravi še mogoča.
varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - posledice zlorabe prevladujočega položaja - tržišče
V zadevi C-333/94 P je Sodišče ES videlo povezavo med prevladujočim položajem in učinkom zlorabe v tem, da mora posledica zlorabe prevladujočega položaja nastati prav na tržišču, na katerem ima podjetje prevladujoč položaj, hkrati pa dopustilo, da taka povezava lahko obstaja tudi med prevladujočim položajem in učinkom zlorabe na kakšnem drugem tržišču, a le v posebnih okoliščinah (27. točka sodbe). V predmetni zadevi ne more biti dvomljiva povezava med prevladujočim položajem tožnika in učinkom zlorabe, saj gre za eno in isto tržišče.
prevzemi - usklajeno delovanje – doseganje prevzemnega praga – neizpodbojna pravna domneva – pravica do izjave – obveznost kupcev iz terminskih pogodb
Ker tožeča stranka novih dokazov v postopku sodnega varstva ne more navajati (511. člen ZTFI), Vrhovno sodišče vsebine navedenih Dodatkov ni upoštevalo, temveč je pri svoji presoji izključno presojalo tiste dokaze, ki so bili priloženi izjavi z dne 17. 2. 2011 (četrti odstavek 501. člena ZTFI).
Čeprav tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je Agencija nadaljnji dve dopolnitvi poziva ozko vezala na okoliščini dveh naknadnih zakonodajnih sprememb, pa slednje ne pomeni, da ji je bilo s tem onemogočeno navajanje novih dejstev in dokazov izven okvira spornih pozivov. Za presojo v tej zadevi je namreč bistveno, da prvi odstavek 501. člena ZTFI poleg izjavljanja na podlagi poziva stranki izrecno predvideva tudi drugačne načine zagotovitve možnosti stranki, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev, če tako določa zakon. Z navedenim v zvezi pa je bistvena določba tretjega odstavka 6. člena ZPre-1 (kot lex posterior in lex specialis), ki izrecno določa obveznost kupcev iz terminskih pogodb o obvestitvi Agencije o vsakem poslu, na podlagi katerega so pridobili terjatev na izročitev vrednostnih papirjev iz terminske pogodbe, in to najpozneje četrti trgovalni dan po dnevu sklenitve posla. Ker je torej ta določba že veljala v času trajanja postopka nadzora nad tožečo stranko, Agencija v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarja, da je v okoliščinah konkretne zadeve tožeča stranka sama odgovorna za posledice opustitve svoje izrecne zakonske dolžnosti.
Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bila pred uveljavitvijo ZPre-1 izdana konkretna naročila za nakup spornih delnic, kar bi bilo lahko primerljivo s sklenitvijo pogodbe o nakupu delnic. Zato ta situacija ni primerljiva z dejanskimi okoliščinami v zadevi III Ips 1/2008. Prav zaradi bistveno drugačnih dejanskih okoliščin konkretne zadeve je pravilna presoja Agencije, da zgolj „oblikovanja namere“ ni mogoče umestiti v okvir sklenjenega zavezovalnega pravnega posla (v smislu sklenitve prodajne pogodbe in) v smislu citirane odločbe Vrhovnega sodišča.
ZGD člen 8, 394, 394/2. SPZ člen 154. ZFPPod člen 27. OZ člen 9, 334.
stečaj - prenehanje obveznosti - akcesorne terjatve - dopuščena revizija - izbris pravne osebe brez likvidacije - rok za uveljavljanje terjatev - zahtevek hipotekarnega upnika - sprememba sodne prakse Vrhovnega sodišča
Za uveljavljanje zahtevka hipotekarnega upnika zoper toženca kot hipotekarnega dolžnika ne velja določba o prekluzivnem roku za uveljavljanje terjatev do družbenikov izbrisane družbe iz drugega odstavka 394. člena ZGD. Prenehanje gospodarske družbe – dolžnika – je v bistvenem mogoče primerjati s smrtjo dolžnika: odločilna skupna značilnost obeh primerov (tertium comparationis) v tem primeru je izginotje pravnega subjekta, ki je (bil) nosilec obveznosti. Kako smrt dolžnika vpliva na obstoj njegovih obveznosti, ureja OZ v 334. členu (enako pred tem ZOR v 359. členu): s smrtjo dolžnika preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. Stališče, da so z izbrisom, osebnega dolžnika, pravne osebe, brez likvidacije, prenehale terjatve proti njemu, je pravno zmotno.
Ker posebne okoliščine kažejo (ravnanje je potekalo v času od 28. 4. 1998 do 11. 2. 2000; ugotavljanje in dopolnjevanje ugotovitvenega postopka v ponovljenem postopku bi bilo zahtevno in nesorazmerno učinku ugotovitvene odločbe na upoštevnem trgu; zaradi hitrega razvoja novo dostopnih tehnologij trg ozkopasovnega internet dostopa ni več aktualen; kršitev je prenehal; prekršek je zastaral), da postopek ugotavljanja zlorabe prevladujočega položaja na trgu govorne telefonije v Republiki Sloveniji(in izdaja ugotovitvene odločbe) ne bi bil smotrn, je ustavitev postopka zakonita in v skladu s 40. členom ZPOmK-1. Podjetje, katerega interesi so bili s prepovedanim ravnanjem kršitelja prizadeti, pa ima zagotovljeno sodno varstvo pred rednim sodiščem, v skladu z 62. členom ZPOmK-1.
Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP pritožbeno sodišče v svoji odločbi presodi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Določba ne terja, da bi moralo pritožbeno sodišče odgovarjati na vse pritožbene navedbe, pač pa le na tiste, ki so po vsebini take, da bi v konkretni zadevi lahko vodile do uspeha pritožbe in s tem do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku.
omejevalni sporazum – zapisnik sestanka – pojem sporazuma - prisotnost na sestanku – distanciranje od dogovora – dokazno breme
Zgolj udeležba podjetja na sestanku na katerem se dogovori omejevalni sporazum zadošča za sklep, da je bilo podjetje del tega dogovora. Na stranki pa je dokazno breme, da dokaže, da je jasno dala vedeti udeležencem sestanka, da ne bo sodelovala v protikonkurenčnem dogovoru. Kot dokaz distanciranja od omejevalnega sporazuma dogovorjenega na sestanku dne 29. 10. 2000 zato ne zadošča le dne 15. 10. 2010 poslano elektronsko sporočilo o distanciranju od dogovora, poslano le enemu udeležencu sestanka.
Ko razmerje, za katerega tožnik trdi, da je imelo vse elemente delovnega razmerja, dejansko preneha, lahko govorimo tudi o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, kar se lahko zgodi formalno ali pa tudi neformalno, npr. z odslovitvijo delavca, prepovedjo nadaljnjega dela, ipd. V teh primerih je sodna praksa jasna – dokler razmerje med delavcem in delodajalcem, za katerega tožnik navaja oziroma uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, še traja, lahko na podlagi prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR zahteva od delodajalca ugotovitev delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju sodno varstvo v določnem roku. Ko pa razmerje, za katerega tožnik uveljavlja oziroma navaja, da ima elemente delovnega razmerja, že preneha, lahko uveljavlja sodno varstvo le v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Ta rok se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo z zaključkom opravljanja dela delavca.
Tudi prijava v ustrezne evidence, obračun in plačilo prispevkov iz naslova delovnega razmerja in izplačilo plače so lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. S postavitvijo teh zahtevkov iz delovnega razmerja, ki še ni ugotovljeno, delavec ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog – poslovanje z izgubo
Samo to, da so se ekonomske težave izkazovale prvič v prvem četrtletju leta 2011, ne zadošča za zaključek, da razlog ni bil resen in utemeljen. Poslovni razlog je lahko podan že ob negativnih ekonomskih trendih, zaradi katerih delodajalcu grozi izguba in ne šele, ko v daljšem časovnem obdobju zabrede vanjo.
ZDR člen 14, 14/3, 79, 204, 204/3. ZPP člen 274, 274/1. URS člen 23.
prenehanje delovnega razmerja - sporazum o prenehanju delovnega razmerja - sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi - izpodbojnost - rok - zavrženje tožbe
Na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR pravica zahtevati ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma preneha v 30 dneh, odkar se je izvedelo kršitev, in po tretjem odstavku 14. člena ZDR v vsakem primeru v roku enega leta od sklenitve sporazuma.
Ugotovitve sodišč nižje stopnje ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga na podlagi posrednih dokazov, ki bi logično nujno imeli za posledico potrditev zatrjevanj tožene stranke in ne bi omogočali razumnih pomislekov oziroma izključevali možnosti drugačne presoje.
plačilo razlike v plači – izplačevanje nižje plače - odpust dolga – poslovodja d.o.o. - direktor
Kot poslovodja družbe je moral tožnik pri vodenju družbe ravnati s povečano skrbnostjo v smislu določb 258. člena ZGD in to je veljalo tudi za medsebojne obveznosti med njim in družbo. Če bi štel, da ima do tožene stranke odprte terjatve, se je od njega utemeljeno pričakovalo najmanj, da bi te terjatve korektno navedel v letnih poročilih družbe, da bi se tudi do tega dela poročila v okviru svojih pristojnosti lahko opredelil nadzorni svet tožene stranke. Ker tega ni storil, se utemeljeno šteje, da se je tožnik terjatvam iz naslova višje plače v smislu odpusta dolga odpovedal, s takim ravnanjem pa je nadzorni svet s potrjevanjem letnih poročil soglašal.