URS člen 22, 23, 23/1. ZUS-1 člen 37. ZUreP-3 člen 209, 210, 220, 221.
omejitev lastninske pravice na nepremičnini - sklep o uvedbi postopka - pomanjkljivosti sklepa - možnost preizkusa odločitve - pravica do izjave - pravica do sodnega varstva - kontradiktornost postopka - posebni ugotovitveni postopek - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
I. Predlog prvega predlagatelja Državnega odvetništva Republike Slovenije se zavrže.
II. Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 37. člen ZUS-1 s tem, ko je štelo, da ima sklep o uvedbi postopka takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, čeprav vsebuje navedbo zahteve s prilogami, izrek, obrazložitev (z navedbo dejanskega stanja), zakonske pogoje za uvedbo postopka po ZUreP-3 ter ugotovitev, da je zahteva popolna, in je s takim postopanjem stranko z interesom prikrajšalo/onemogočilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jamstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, še posebej upoštevaje določbe členov 209., 210., 220. in 221. ZUreP-3, ki ne predpisujejo kontradiktornega oziroma posebnega ugotovitvenega postopka pred izdajo sklepa o uvedbi postopka?
URS člen 25. ZPP člen 355, 355/1, 357a, 357a/2, 357a/4.
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - pooblastila pritožbenega sodišča - obseg pritožbenega preizkusa - pravica do pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
V obravnavani zadevi je odločilno, da je sodišče druge stopnje presodilo, da sodišče prve stopnje zaradi napačne presoje, da tožeča stranka tožbenega zahtevka ni utemeljevala s trditvami o neupravičeni obogatitvi, ni ugotavljalo dejstev, odločilnih za uporabo prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika. Ker gre za vprašanje, ki pomeni pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje o tem res ni smelo odločati sámo, saj bi s tem kršilo načelo instančnosti.
ZSPJS člen 7, 20, 20/1. ZPP člen 380, 380/2. ZJU člen 23. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (2003) člen 51, 51/1, 51/2.
dopuščena revizija - javni uslužbenci - pravica do ohranitve plačnih razredov napredovanj - uradniško delovno mesto - javni uslužbenec na strokovno tehničnem delovnem mestu
Glede na ustavnoskladno razlago drugega stavka prvega odstavka 20. člena ZSPJS ta določba ne omejuje možnosti prenosa plačnih razredov napredovanja v primeru, če pride do premestitve (ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi) javnega uslužbenca iz ene plačne podskupine v drugo plačno podskupino v dveh različnih plačnih skupinah (ob izpolnjenem pogoju istovrstnosti ali sorodnosti del in nalog obeh delovnih mest).
Okoliščina, da je določeno delovno mesto, na katerem se opravljajo spremljajoča dela, uvrščeno v plačno skupino J, sama po sebi ni razlog za zaključek, da je to delovno mesto tako različno od uradniškega delovnega mesta, uvrščenega v plačno skupino C, da med njima ne obstaja vsaj sorodnost del in nalog, ki se na obeh delovnih mestih opravljajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI SPOR
VS00085464
ZKZ člen 23, 23/1, 23/1-2.
promet s kmetijskim zemljiščem - predkupni upravičenec - kmet mejaš - stavbno zemljišče - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je mogoče za kmeta iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ šteti tudi kmeta, ki je lastnik zemljišča, ki je opredeljeno kot stavbno zemljišče in meji na stavbni del zemljišča, ki se prodaja kot celota, ki je v ostalem delu opredeljeno kot kmetijsko zemljišče?
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - uslužbenec pristojnega sodišča kot stranka v postopku - ugoditev predlogu
Dejstvo, da je stečajna dolžnica, ki je skupaj s predlogom za začetek postopka osebnega stečaja vložila tudi predlog za odpust obveznosti, zaposlena na pristojnem sodišču, v okoliščinah konkretne zadeve lahko vpliva na videz nepristranskosti pristojnega sodišča in je tako podan utemeljen razlog za prenos pristojnosti.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - sorodstvo med sodnikom pristojnega sodišča in stranko v postopku - ugoditev predlogu
V obravnavanem primeru so podani tehtni razlogi za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Okoliščina, da je dolžnik, zoper katerega je upnica Republika Slovenija predlagala začetek stečajnega postopka, sin enega izmed sodnikov Okrožnega sodišča v Murski Soboti, ki je z 12 sodniki manjše sodišče, namreč predstavlja tehten razlog iz omenjene zakonske določbe, saj bi to dejstvo utegnilo povzročiti dvom o nepristranskosti tega sodišča. V nasprotnem primeru bi bila lahko zaradi navedene okoliščine prizadeta objektivna nepristranskost tega sodišča, ki se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije.
Po 6. členu ZDSS-1 je delovno sodišče med drugim pristojno za odločanje v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe (točka a). Spor o veljavnosti kolektivne pogodbe se praviloma nanaša na obligacijski del kolektivne pogodbe, spor o izvrševanju kolektivne pogodbe pa na normativni del kolektivne pogodbe. Namen obligacijskih določb je urejanje razmerja med pogodbenima strankama (učinek inter partes), medtem ko pogodbeni stranki v normativnem delu uresničujeta normativno pristojnost glede urejanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja med delavci in delodajalci, za katere kolektivna pogodba velja (udeleženci kolektivne pogodbe). Te določbe kolektivne pogodbe imajo prisilnopravni in neposredni učinek na vse udeležence kolektivne pogodbe tako kot predpisi (učinek erga omnes). Zato ne sme biti nejasnosti glede tega, ali kolektivna pogodba velja; le z odpravo nejasnosti je namreč mogoče zagotoviti učinkovito uresničevanje pogodbeno dogovorjenih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, za kar se v imenu delavcev zavzema predlagatelj v tem sporu.
Posebnost tega spora je, da njegov neposredni predmet ni sama kolektivna pogodba, kot je to običajno v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti oziroma izvrševanju kolektivne pogodbe, temveč sklep ene od pogodbenih strank, ki je kolektivno pogodbo razglasila za nično (kar se nanaša na vprašanje veljavnosti in posredno tudi na vprašanje izvrševanja kolektivne pogodbe, kar je dodatna posebnost tega spora), to pa ne more utemeljevati zaključka, da predlagatelj nima pravnega interesa za vložitev predloga, s katerim zahteva od sodišča, da presodi zakonitost izpodbijanega sklepa oziroma ugotovi njegovo ničnost.
Stranki kolektivne pogodbe si morata prizadevati za pravilno izvajanje kolektivne pogodbe in spoštovanje njenih določb, hkrati pa se morata vzdržati ravnanj, ki bi lahko nasprotovala izvrševanju kolektivne pogodbe (t. i. pozitivni in negativni vidik izvedbene dolžnosti). Na to dolžnost nasprotnega udeleženca opozarja predlagatelj v predlogu, ki ga je sodišče druge stopnje napačno zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa z razlago, da bi moral oblikovati zahtevek ravno na ugotovitev veljavnosti kolektivne pogodbe.
Direktiva evropskega parlamenta in sveta 97/55/ES z dne 6. oktobra 1997 o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju, tako da vključuje primerjalno oglaševanje člen 2. URS člen 74. ZVKSES člen 5, 5/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - oglaševanje - opredelitev oglaševanja - oglaševanje prodaje stanovanj - spodbujanje prodaje - obveščanje javnosti - pravica do svobodne gospodarske pobude
ZVPot sicer precej podrobno ureja oglaševanje, vendar tega pojma izrecno ne opredeljuje. Ker pa je bila s tem zakonom v slovenski pravni red med drugim prenesena Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/55/ES z dne 6. oktobra 1997 o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju, tako da vključuje primerjalno oglaševanje (8. točka 1. a člena ZVPot), je treba pri razlagi pojma "oglaševanje prodaje" iz prvega odstavka 5. člena ZVKSES upoštevati opredelitev iz 2. člena te direktive. Po tej opredelitvi je oglaševanje kakršnakoli oblika predstavitve v zvezi s trgovsko, poslovno, obrtno dejavnostjo ali svobodno poklicno dejavnostjo, katere namen je spodbujanje prodaje blaga ali storitev, vključno z nepremičninami, pravicami in obveznostmi. V bistvenem enako opredelitev oglaševanja vsebujeta tudi zdaj veljavna ZVPot-1 in Direktiva 2006/114/ES.
Ta opredelitev vzpostavlja jasno razmejitev med oglaševanjem in golim obveščanjem javnosti, na kakršno se sklicuje revidentka: bistveni element oglaševanja je spodbujanje prodaje. Vrhovno sodišče se zato strinja s presojo Upravnega sodišča, da dejanske okoliščine, ki kažejo na usmerjenost v prodajni proces oziroma njegovo spodbujanje, pomenijo, da gre za oglaševanje. Prav tako se Vrhovno sodišče strinja s presojo, da take okoliščine vsekakor pomeni objava tlorisov z označbo rezerviranih stanovanj in pripis "veselimo se vašega povpraševanja", kar bistveno in očitno presega golo obvestilo javnosti o načrtih investitorja oziroma je značilno za prodajne, torej oglaševalske objave.
Po presoji Vrhovnega sodišča določbe ZVKSES, ki urejajo omejitve oglaševanja, nedopustno ne posegajo v pravico do svobodne gospodarske pobude. Če pravni subjekt prodajo oglašuje v nasprotju z ZVKSES, s tem zmanjšuje pričakovano varstvo potrošnika. Tveganje za kupca obstaja ves čas do izpolnitve zakonskih pogojev iz prvega odstavka 5. člena ZVKSES. Zaradi tega je nujno posredovanje inšpekcijskih organov. Določba prvega odstavka 5. člena ZVKSES tudi ne posega v pravico do svobodne gospodarske pobude v smislu nekonkurenčnosti, saj za vse gospodarske subjekte veljajo enaka pravila: oglaševanje prodaje je do izpolnitve zakonskih pogojev prepovedano.
dopuščena revizija - postopek javnega naročila - kršitev pravil javnega naročanja - sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - finančni popravek - višina finančnega popravka - pravica do pravnega sredstva - uporaba materialnega prava - pravni standard - trditveno in dokazno breme - finančni vpliv kršitve na proračun Evropske skupnosti - zavrnitev revizije
Vse pravno odločilne okoliščine, na katerih je sodišče druge stopnje utemeljilo višino pavšalnega finančnega popravka, so bile že predhodno obravnavane in ugotovljene v okviru odločanja o obstoju temelja zahtevka. Sodišče druge stopnje tako ni samo prvič odločalo o višini pavšalnega finančnega popravka kot samostojni pravni celoti, temveč je le pravno odločilne okoliščine umestilo pod pravilno materialnopravno podlago in opravilo tehtanje sorazmernosti višine zahtevanega pavšalnega finančnega popravka. Zato sodišče druge stopnje v tem primeru ni kršilo določil ZPP in posledično ni kršilo ustavne pravice tožene stranke do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).
Ena od zahtev za formalno popoln predlog za dopustitev revizije je, da je predlagano vprašanje sporno, kar smiselno pomeni, da mora predlagatelj pri oblikovanju pravnega vprašanja izhajati iz stališč izpodbijane sodbe o tem vprašanju. S tem je povezana tudi zahteva po kratki utemeljitvi, zakaj naj bi bila ta stališča sodišča napačna.
URS člen 130, 132. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 36/1, 36/5.
prosta presoja Sodnega sveta - imenovanje predsednika sodišča - test očitne nerazumnosti izbire kandidatov - obrazložitev odločbe
Sodni svet je v obrazložitvi korektno povzel mnenja predsednice Višjega delovnega in socialnega sodišča, predsednika Vrhovnega sodišča in ministrice za pravosodje in tudi to, da so vsi trije zaradi njenega dolgoletnega uspešnega opravljanja funkcije podpredsednice dali prednost tožnici. Obrazložil pa je tudi, zakaj je kljub navedenim skladnim mnenjem odločil drugače. Sodna presoja izbire Sodnega sveta je zaradi njegovega posebnega ustavnega položaja Sodnega sveta in posledično širokega polja proste presoje omejena na test tako imenovane očitne (ne)razumnosti. Vrhovno sodišče ocenjuje, da razlogi v izpodbijani odločbi zadoščajo za oceno, da niso nerazumni in narekujejo presojo, da Sodni svet svojih zakonskih pooblastil ni prekoračil.
Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1).
Zavrženje tožbe v upravnem sporu ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je zoper isti upravni akt vloženih več tožb upravičenih tožnikov.
V upravnem sporu ni nujnega sosporništva na način, da lahko tožijo le vsi upravičenci skupaj.
Na podlagi določbe tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 mora sodišče tretjo osebo, če je v spornem pravnem razmerju udeležena na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke o tem obvestiti. Če oseba izjavi, da vstopa v upravni spor, se za presojo njenih procesnih upravičenj uporabljajo določbe ZPP, konkretno 202. člen ZPP. Ta za osebo, ki lahko kot intervenient vstopi v postopek zato, ker se sodna odločba nanjo neposredno nanaša, določa, da ima položaj enotnega sospornika iz 196. člen ZPP. Po tej določbi pa se v primeru enotnih sospornikov, ker se štejejo za enotno pravdno stranko, razteza učinek opravljenega pravdnega dejanja enega sospornika tudi na tiste sospornike, ki so zamudili s pravdnim dejanjem.
ZKP člen 8, 8/6, 148a, 148a/3, 204, 219, 219a, 219a/3, 223a, 223a/4, 228, 228/10, 237. Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih člen 2, 2/1, 2/4. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 3.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pravica do uporabe lastnega jezika - pravica do tolmača - hišna preiskava - procesna jamstva - odpoved procesnim pravicam - zaslišanje oškodovanca - dokazni predlog - preiskava elektronske naprave - opredelitev predmetov - obrazložitev odredbe - odklonilno ločeno mnenje
Podana je kršitev (takrat veljavnega) šestega odstavka 8. člena ZKP. Ne le, da ta predpisuje obličnost odpovedi; pravici do tolmačenja se lahko odpove le osumljenec, "če zna jezik, v katerem teče postopek". Postopek s preiskavo stanovanja je nedvomno tekel v slovenskem jeziku, hkrati pa - kot povzeto zgoraj - obsojenec slovenskega jezika ne zna.
Vendar pa to ne pomeni, da je kršitev (takratnega) šestega odstavka 8. člena ZKP tudi prešla v kršitev pravice do uporabe lastnega jezika (62. člen Ustave RS). To pravico je treba razlagati ob upoštevanju točke e) tretjega odstavka 6. člena EKČP in relevantnih določb prava EU, zlasti določb že navedenih Direktiv 2010/64/EU in 2012/13/EU. Na tej ravni je pomembno, da je pravica do tolmačenja, kot večina drugih jamstev 6. člena EKČP, razpoložljivo jamstvo, odpoved jamstvu pa bo veljavna: (i) če je podana bodisi izrecno bodisi konkludentno; (ii) je nedvoumno ugotovljena; (iii) je prostovoljna in zavestna, tj. da posameznik lahko razumno predvidi posledice svojega ravnanja, (iv) da ne nasprotuje pomembnemu javnemu interesu in (v) da so na voljo minimalna jamstva, primerna pomenu pravici, s katero posameznik razpolaga.
Vložniki nastali položaj primerjajo s položaji, v katerih ZKP že izostanek zapisniškega beleženja pouka o pravici in odpovedi tej pravici sankcionira z izločitvijo dokazov (npr. tretji odstavek 148.a člena, 204. člen, deseti odstavek 228. člena in 237. člen ZKP). Te določbe so vpete v preiskovalna dejanja zaslišanja osumljenca, obdolženca in (privilegiranih) prič in jih je treba - upoštevajoč razlikovanje med ustavnimi in zakonskimi dokaznimi prepovedmi (drugi odstavek 18. člena ZKP) - v teh okvirih tudi razlagati. V teh položajih opustitev zapisa o pouku in odpovedi pravici vodi v neizpodbojno domnevo, da pouka in odpovedi ni bilo.
V 8., 219. ali 219.a členu ZKP podobne določbe ni. Zato tudi ne velja domneva, ki bi preprečevala dokazovanje drugačnega ravnanja policistov in obsojenca z drugimi dokaznimi sredstvi.
Pritožbeno sodišče je ravnalo pravilno, ko je pri presoji zakonitosti odredbe upoštevalo, da "je bila odredba izdana izključno za takrat osumljenega A. A., da je bil on edini uporabnik stanovanja, v katerem se je opravila hišna preiskava, ter tudi edini imetnik in uporabnik pri hišni preiskavi zaseženih elektronskih naprav".
Pri izdaji konkretne odredbe je sodišče sledilo vsem ustavnim in zakonskim pogojem za poseg v zasebnost, ki izhajajo iz prakse Ustavnega sodišča RS, in odredbo tudi ustrezno obrazložilo. V obrazložitvi odredbe je namreč mogoče prepoznati tako stališče o utemeljenosti razlogov za sum (in s tem konkretne okoliščine očitanega dejanja) kot tudi presojo verjetnosti, da bodo pri preiskavi obsojenčevih naprav najdeni podatki, pomembni za preiskovanje očitanega dejanja (kar oboje za vložnika ni sporno in obrazložitve odredb v tem delu ne izpodbija). Ob upoštevanju zgoraj izpostavljenih vnaprejšnjih prostorskih meril in ugotovitev o obsojenčevem izključnem imetništvu naprav, je bil prav s tem predvidljivo vnaprej zamejen domet posega v obsojenčevo komunikacijsko zasebnost, do katerega je prišlo s preiskavo elektronskih naprav.
goljufija - storitev kaznivega dejanja - udeležba pri kaznivem dejanju - sostorilstvo - odločilen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 20857/2020 z dne 5. 1. 2023 presodilo, da ima sostorilstvo kot oblika udeležbe pri kaznivem dejanju dva vidika. Kaznivo dejanje v sostorilstvu namreč ne izvrši le tisti, ki skupaj z drugimi stori kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri storitvi, temveč tudi tisti, ki kako drugače odločilno prispeva k njegovi storitvi. V slednjem primeru storilec s svojim prispevkom sam ne izpolni (vseh) zakonskih znakov kaznivega dejanja, vendar pa njegov objektivni prispevek po svojem pomenu presega napeljevanje ali pomoč.
URS člen 54. DZ člen 135, 138. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - določitev stikov - največja korist otroka - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - zdravstveno stanje stranke v postopku - oddaljenost bivališča in zdravstveno stanje pravdne stranke in priče - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče iz podatkov spisa ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani tožbo tožnice zavrglo, ker je šlo za že pravnomočno razsojeno stvar. To posledično pomeni, da do morebitne združitve teh dveh postopkov, kar bi v skladu s sodno prakso sicer lahko predstavljalo enega od razlogov za prenos pristojnosti, sploh ne more več priti. Iz predloga za delegacijo kot potencialno relevantni ostanejo le še razlogi v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnice, ki naj bi imela starosti 77 let primerne zdravstvene težave. Tožnica predlogu ni predložila dokazov, ki bi to potrjevali in utemeljevali, da bi se s prenosom pristojnosti laže opravil postopek. Dejstvo, da so nekatere od maloštevilnih predlaganih prič bližje ljubljanskemu sodišču, nekatere pa koprskemu, posledično tudi ne more predstavljati utemeljenega razloga za prenos pristojnosti.
pripor - vmesni ugotovitveni sklep - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteva za varstvo zakonitosti je dopustna le zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora, ne pa tudi zoper vse nadaljnje sklepe, s katerimi sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP le preveri, ali so razlogi za pripor še podani - t. i. vmesni ugotovitveni priporni sklepi, ki so zgolj deklaratorne narave.
Zakon o sodnem svetu (2017) člen 30, 36. ZS člen 28.
imenovanje na sodniško mesto - Sodni svet - izločitev člana Sodnega sveta - videz nepristranskosti - kriteriji za izbiro - zakonitost postopka izbire - obrazložitev odločbe - polje proste presoje - diskrecijska pravica
Ne drži navedba stranke z interesom, da bi morala tožnica poleg izpodbijane odločbe nujno izpodbijati tudi odločbo o imenovanju druge kandidatke na sodniško mesto višjega sodnika, četudi sta bili obe odločbi izdani na podlagi istega razpisa za dve prosti sodniški mesti. Iz 36. člena ZSSve, ki predstavlja osnovni okvir spora, in tudi iz drugih za odločitev relevantnih določb ne izhaja zahteva po izpodbijanju celotnega razpisnega postopka. Da je treba izpodbijati obe odločbi, ni mogoče izpeljati niti iz pravnega pouka v obvestilu o neizbiri, da je zoper odločbi dopusten upravni spor. Tožnica je kot neizbrani kandidat svoje sodno varstvo dopustno omejila na izpodbijanje le ene odločbe, medtem ko je druga odločba postala dokončna in pravnomočna.
Predmet tovrstnih sporov ni preverjanje, ali je vlagatelj tožbe po katerem od kriterijev ali po vseh kriterijih iz 28. člena ZSS uspešnejši od izbranega kandidata. Prav tako diskrecijska presoja Sodnega sveta ne more biti predmet preverjanja v dokaznem postopku pred sodiščem.
poslovna sposobnost stečajnega dolžnika - zakoniti zastopnik - stečajni upravitelj - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Prvi toženec je v osebnem stečaju. Z začeetkom postopka osebnega stečaja pa je poslovna sposobnost stečajnega dožnika omejena glede razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso.
Iz izpodbijane pravnomočne sodbe kot tudi iz podatkov spisa, s katerimi Vrhovno sodišče razpolaga, izhaja, da prvega toženca ves čas zastopa stečajna upraviteljica kot njegova zakonita zastopnica: s tem postopkom je torej že seznanjena in je tako imela možnost v njegovem imenu vložiti predlog za dopustitev revizije ali pa sama pooblastiti odvetnika. Zato je ob povedanem Vrhovno sodišče ni pozivalo k odobritvi vloge, ki jo je vložil pravdno nesposoben prvi toženec po odvetniku.
Samostojna pravdna dejanja procesno nesposobnega prvega toženca torej ne učinkujejo; predlog je vložil kot nekdo, ki te pravice nima, pa čeprav po odvetniku. Pri tem ni pomembno, da je sodišče druge stopnje sprejelo materialnopravno in procesnopravno nepravilno stališče, da gre v konkretnem primeru za premoženje, ki ne spada v njegovo premoženjsko sfero in da naj bi zato bil poslovno in procesno usposobljen ter tako sposoben sam opravljati procesna dejanja, med drugim tudi pooblastiti odvetnika za vložitev predloga za dopustitev revizije.