Tožnikova zahteva, da se upošteva avstrijski standard minimalnega dohodka (1.909 EUR), nima pravne podlage. Slovenski pravni red pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev uporablja slovenske standarde in kriterije. Navedeno je logično, saj gre za dodelitev sredstev iz slovenskega proračuna za postopke pred slovenskimi sodišči.
Tožnik je v relevantnem obdobju (september-november 2024) prejemal 971,60 EUR mesečnega dohodka, kar presega mejo 969,76 EUR.
Tožnik je lastnik nepremičnine v Republiki Sloveniji, da ima stalno prebivališče prijavljeno v Avstriji; da v slovenski nepremičnini ne prebiva; njegov center življenjskih interesov je v Republiki Avstriji, kjer prejema vse svoje dohodke (bolniško nadomestilo, socialno pomoč), ima prijavljeno stalno prebivališče in kjer dejansko neprekinjeno prebiva.
Tožnik lahko s slovensko nepremičnino prosto razpolaga. Razpolaganje ne pomeni le prodaje, ampak tudi oddajo v najem ali drugo obliko unovčenja. Možnost pridobivanja dohodkov iz nepremičnine dodatno potrjuje, da gre za premoženje v smislu zakonskih določb.
Sklepa o razrešitvi prve odvetnice B. B. tožnik v upravnem sporu ni izpodbijal, v navedenem sklepu pa je izrecno navedeno, da je bila razrešena na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP. Glede na takšno stanje je relevantno samo še, ali je bila na isti pravni podlagi (torej iz razlogov na strani tožnika, kot to določa deseti odstavek 30. člena ZBPP) razrešena še odvetnica A. A. Sodišče ugotavlja, da je tožnik sam navedel, da so se trenja pričela z njegove strani. Tožnik je ocenil, da odvetnica ni v redu opravljala svojih nalog (da od dneva, ko je bila postavljena za izvajalko BPP, ni izvedla nobenega sestanka oziroma posvetovanja niti ni pridobila ali zaprosila za njegovo pooblastilo za zastopanje pred sodiščem in pridobitev potrebne dokumentacije). Te očitke je odvetnica prepričljivo zavrnila v vlogi z dne 13. 6. 2024. V tožbi tožnik le pavšalno vztraja, da odvetnica ni izvedla nobenega sestanka oziroma posvetovanja, da ni pridobila njegovega pooblastila za zastopanje pred sodiščem in za pridobitev potrebne dokumentacije.
Zaupanje in spoštovanje med tožnikom in odvetnico je bilo porušeno, in sicer zaradi ravnanj na strani tožnika. Podan je bil torej položaj iz enajstega odstavka 30. člena ZBPP, ko je Organ za BPP razrešil še drugo postavljeno odvetnico zaradi razlogov na strani tožnika, zato je utemeljena odločitev Organa za BPP, da se šteje, da tožniku BPP ni bila dodeljena.
Tožnik kot fizična oseba očitno ima ustrezno pravno sposobnost, prav tako pa ni že na prvi pogled razvidno, torej očitno, da mu priznanje BPP po materialnih predpisih ne pripada. Da temu ni tako izhaja že iz dejstva, da je tožena stranka v upravnem postopku pred zavrženjem izvedla obširne poizvedbe o tožnikovem materialnem položaju (kar predpostavlja vsebinsko obravnavo vloge), poleg tega je celo v bistveno podobnih okoliščinah, le da je šlo za drug zasebni zavod, katerega direktor je bil tožnik, v odločbi Bpp 869/2023 z dne 12. 9. 2023 tožniku dodelila BPP. Navedeno ne kaže na to, da je že na prvi pogled razvidno, da tožniku po ZBPP brezplačna pravna pomoč ne pripada.